kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - nevarnost za življenje in zdravje - konkretna nevarnost - konkretizacija zakonskih znakov
Nevarnost za življenje ali zdravje ljudi kot kvalifikatorni zakonski znak je podan že s tem, če storilec ljudi prevaža v nehumanih in nezdravih okoliščinah.V obravnavanem primeru so bile osebe v vsakem trenutku med vožnjo življenjsko ogrožene, saj ji je storilec 38 prevažal stlačenih v premajhnem temnem delu tovornega vozila brez sedežev, svetlobe in prezraćevanja, pri čemer jim je bilo že slabo in so nekateri celo bruhali.
postopek o prekršku proti mladoletniku - krajevna pristojnost - spor o pristojnosti - začasno prebivališče - stalno prebivališče - prenos krajevne pristojnosti - ekonomičnost postopka - pravna varnost
Ob predhodnem preizkusu krajevne pristojnosti na podlagi vloženega obdolžilnega predloga zoper mladoletnico je bilo ugotovljeno, da se mladoletnica dejansko nahaja na naslovu stalnega bivališča v Štanjelu. Okrajno sodišče v Postojni zato ni imelo pomislekov v zvezi s svojo krajevno pristojnostjo in je prekrškovni postopek zoper njo tudi že začelo. Ko pa se je mladoletnica nato preselila na naslov začasnega prebivališča v Novem mstu, se s tem ni spremenila tudi krajevna pristojnost za obravnavanje prekrška. Časovne meje preizkusa krajevne pristojnosti po prvem odstavku 82. člena ZP-1 so omejene na predhodni preizkus krajevne pristojnosti po uradni dolžnosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00038493
KZ-1 člen 186.. ZKP člen 148, 214, 371, 371/1-8, 372, 372-1.. URS člen 28, 36.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - zakonski znaki kaznivega dejanja - neupravičena proizvodnja prepovedanih drog - določnost - namen prodaje - nedovoljeni dokazi - hišna preiskava - zakonitost odredbe - anonimni vir
V obravnavanem opisu dejanja so ob očitanem gojenju konoplje navedene tudi okoliščine na podlagi katerih je mogoče sklepati, da gojenje, sicer relativno majhnega števila sadik konoplje, pomeni proizvodnjo, torej da se obsojenec ukvarja z gojenjem konoplje, ki je namenjena širšemu krogu uporabnikov. Opisano je, da je obsojenec poleg tega, da je v rastlinjaku na dvorišču hiše gojil 9 sadik konoplje, zaradi prodaje hranil posušene rastlinske dele konoplje v teži 1.056,34 g. Iz kazenskopravnega očitka je razvidna relativno velika količina konoplje, ki presega lastne potrebe. Opis dejanja v obravnavani zadevi zato izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1.
prenos krajevne pristojnosti - lažja izvedba postopka - procesna ekonomija
Oprava določenih medicinsko-diagnostičnih preiskav in izdaja napotnic za specialistične preglede ter starost, ki relativno malo presega starostno mejo za upokojitev, ne morejo predstavljati tehtnega razloga za prenos krajevne pristojnosti.
Obsojenka je imela v postopku večkrat možnost, da bi se zagovarjala, a te možnosti ni izrabila. Zato obramba, ki se ji taktika ni izšla, ne more biti uspešna s trditvami, da je sodišče prve stopnje obsojenki kratilo pravico do zagovora.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS00038609
KZ-1 člen 7, 78, 78/4, 94, 94/3.. URS člen 15, 15/5, 22, 28, 28/2.. ZKP člen 133, 133/1.. ZIKS-1 člen 28.
zastaranje izvršitve kazni - časovna veljavnost kazenskega zakona - uporaba milejšega zakona - ustavno skladna razlaga instituta zastaranja - zadržanje zastaranja - izogibanje pred prestajanjem zaporne kazni
Zadržanje zastaranja izvršitve kazni je v primeru, ko se obsojenec aktivno izogiba izvršitvi kazni, ko torej s svojim zavestnim aktivnim ravnanjem državi oziroma njenim organom, pristojnim za izvršitev kazenske sankcije, preprečuje izvršitev kazni, skladno z 2. in 22. členom Ustave. Zadržanje zastaranja izvršitve kazni v primeru, ko obsojenec njeno izvršitev aktivno sam preprečuje, ne nasprotuje namenu zastaranja in ne posega v temeljne ustavno zagotovljene pravice obsojenca, ki se s tem institutom zasledujejo oziroma varujejo. Je pa potrebno obstoj razlogov, ki povzročijo zadržanje zastaranja, presojati glede na vse okoliščine posameznega primera, pri čemer mora biti izkazano, da so organi, pristojni za izvršitev kazni, storili vse, kar je bilo v njihovi moči, da bi pravnomočno sodno odločbo izvršili. Razlogi, ki preprečujejo izvršitev kazni, morajo torej izhajati iz sfere obsojenca in jih ni mogoče pripisati nezadostni aktivnosti državnih organov glede izvršitve kazni.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00039707
KZ-1 člen 240.. ZKP člen 370, 370/1-2, 371, 371/1-11, 395.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - zloraba zaupanja - poslovodja družbe - zloraba položaja - zloraba pooblastil - poroštvo - premoženjska korist - prenehanje poroštvene obveznosti - naklep - obrazloženost sodbe
Obsojeni je kaznivo dejanje izvršil, ko je na podlagi sicer neveljavnega pooblastila dejansko izvrševal pooblastila predsednika uprave, zato je zlorabil zaupanje A. Obsojenec je dejansko deloval kot predsednik uprave banke in jo zastopal v pravnem prometu, zato je bil dolžan kot zakoniti zastopnik pravne osebe ravnati skladno z njenimi interesi.
Porokoma je bila s kaznivim dejanjem pridobljena protipravna premoženjska korist v višini zneska, za katerega je poroštvo prenehalo. V kolikor zapadli kredit ne bi bil refinanciran z novim posojilom, bi banka zaradi plačilne nezmožnosti dejanskega dolžnika, do poplačila kreditne terjatve prišla s strani porokov, ki sta odgovarjala solidarno in imela zadostna sredstva in premoženje za poplačilo posojila. Zato je šteti, da sta se poroka s tem, ko je bilo posojilo poplačano z refinanciranjem z novim posojilom, izognila obveznemju izplačilu iz svojega premoženja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00039732
KZ-1 člen 20, 190.. ZKP člen 39, 39/1-6, 39/2-2, 83, 83/2, 83/4, 371, 371/1-2, 371/1-4, 372, 372-1.. URS člen 23, 24, 56.
kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe - zakonski znaki - dodelitev otroka v vzgojo, varstvo in preživljanje - zadrževanje mladoletne osebe - onemogočanje stikov z otrokom - splošno kaznivo dejanje - sostorilstvo - varstvo koristi otroka - dvom v nepristranskost sodnikov - okuženost sodnikov in osebja - izločitev uradnega zaznamka - sprejem priznanja krivde soobdolžencev - izključitev javnosti glavne obravnave
Storilec kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe, ki je sicer umeščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper zakonsko zvezo, družino in otroke, je lahko kdorkoli (delictum commune). Ker gre za splošno kaznivo dejanje glede možnega storilca, je tudi v primeru zadrževanja mladoletne osebe možno sostorilstvo med osebo, ki je do skrbi za otroka sicer upravičena, ter osebo, ki teh lastnosti nima, je pa njeno ravnanje tako, da ustreza definiciji sostorilstva.
Vrhovno sodišče je že presodilo, da pri dejanju, ki je rezultat skupne izvršitve in kjer se tudi zavest in volja sostorilcev (naklep) nanašata na celotno skupno delovanje, konkretizacija posameznih prispevkov sostorilcev ni nujna. V obravnavani zadevi gre ravno za tak primer, zato identični opisi dejanj vseh sostorilcev ne pomenijo manka konkretizacije prispevka obsojenke h kaznivemu dejanju.
Vrhovno sodišče se je v dosedanji praksi že večkrat opredelilo do vpliva sprejema priznanj krivde soobdolžencev na predobravnavnem naroku na nepristranskost sodnika, ki sodi v poznejšem postopku drugim soobdolženim v isti kazenski zadevi. Presodilo je, da sodnikov sprejem priznanja krivde katerega od soobdolženih sam po sebi ne predstavlja razloga za njegovo izločitev v poznejšem postopku zoper obdolžence, ki krivde niso priznali. Sodnik o krivdi in kazenski sankciji odloča za vsakega obdolženca posebej, pri tem pa glavni obravnavi na podlagi presoje vseh dokazov v skladu s 355. členom ZKP znova odloča o krivdi tistega soobdolženca, ki krivde na predobravnavnem naroku ni priznal.
V obravnavani kazenski zadevi se je obsojenčev položaj z odločitvijo višjega sodišča bistveno poslabšal in sicer glede izvršitve zaporne kazni, saj je to sodišče ocenilo, da glede na vse obteževalne okoliščine tudi ob upoštevanju olajševalnih okoliščin ni mogoče zaključiti, da bi bila upravičena nadomestitev izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist, ter da je zato edino primerna izvršitev petmesečne zaporne kazni v zavodu za prestajanje kazni zapora. Ker se glede te okoliščine, oziroma glede načina izvršitve kazni, zagovornica ni mogla pritožiti, je Vrhovno sodišče vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti vsebinsko obravnavalo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00039656
KZ-1 člen 7, 7/1, 92-5. ZKP člen 372-3.
zastaranje - zastaranje izvršitve kazni - časovna veljavnost kazenskega zakona - uporaba milejšega zakona
Poudarjena procesnopravna komponenta zastaranja izvršitve izrečene kazni potrjuje dosedanje stališče sodne prakse, da določb o zastaralnih rokih za izvršitev kazni ni mogoče vnaprej presoditi z vidika uporabe milejšega zakona v smislu določbe drugega odstavka 7. člena KZ-1. To pomeni, da sodišče pri odločanju o morebitnem zastaranju izvršitve kazni uporablja tisti zakon, ki velja ob pravnomočnosti sodbe razen, če se po pravnomočnosti sodbe zakon v korist obsojenca (enkrat ali večkrat) spremeni.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00038613
KZ-1 člen 186.. ZKP člen 371, 371/1-8, 371/1-11, 420, 420/2.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - zakonski znaki goljufije - neupravičena proizvodnja prepovedanih drog - lastna uporaba - namen prodaje - hišna preiskava - odredba za hišno preiskavo - obrazloženost odredbe
Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča je v zvezi z izvršitveno obliko proizvodnje prepovedane droge razvidno, da zgolj neupravičeno gojenje konoplje samo za sebe še ne zadostuje za zaključek, da je storilec konopljo tudi proizvajal. Proizvodnja namreč vključuje izdelovanje in gojenje prepovedane droge v večjem obsegu za nadaljnjo prodajo, saj pomeni (že po jezikovnem pomenu besede) produciranje večje količine določene snovi. V primeru, ko se obsojencu očita gojenje relativno majhnega števila rastlin konoplje, je za kaznivost takšnega ravnanja treba ugotoviti tudi obstoj drugih okoliščin, ki kažejo na to, da predelava konoplje ni bila namenjena samo obdolženčevi lastni uporabi. Predelava prepovedane droge mora biti takšna, da se pri njej ustvarjajo presežki, namenjeni širšemu krogu oseb, in ne zgolj obsojenčevi lastni uporabi.
Sodnik mora razloge oziroma okoliščine, na podlagi katerih dovoli hišno preiskavo, konkretizirati in določno izraziti že v sami odredbi za hišno preiskavo, torej še pred posegom v pravico posameznika do nedotakljivosti stanovanja, in to v taki meri, da razumnega človeka prepričajo, da so pogoji za hišno preiskavo izpolnjeni. Zahteve po predhodno obrazloženi sodni odredbi ni mogoče zaobiti z naknadno kontrolo, saj ta ne zagotavlja ustreznih in zadostnih jamstev pred morebitnimi zlorabami, temveč odpira vrata arbitrarnim posegom.
zahteva za varstvo zakonitosti - procesna predpostavka - pravni interes - zavrženje
Vrhovni državni tožilec za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo, v kateri je bilo že zavzeto stališče, ki ga zastopa z zahtevo, nima pravnega interesa, kar pomeni, da temeljna procesna predpostavka za vsebinsko odločanje o izrednem pravnem sredstvu ni izpolnjena.
kršitev pravice do obrambe - pravica do izvajanja dokazov v korist obdolženca - neizvedba predlaganega dokaza - obrazložitev razlogov za zavrnitev dokaznega predloga
Kljub jasnemu in večkratnemu izrecnemu predlogu zagovornikov storilca, da sodišče pridobi izpis merilnika hitrosti, iz katerega bo razvidna izmerjena hitrost in drugi podatki, ki jih naprava ob tem beleži, pri čemer so zagovorniki izpostavili, da storilec zanika, da bi vozil s hitrostjo, kot naj bi bila izmerjena in da je mogoče edino na takšen način preveriti, ali je bila res izmerjena takšna hitrost storilčevega vozila kot izhaja iz izpodbijanega plačilnega naloga, sodišče tega dokaza ni izvedlo in se v razlogih sodbe do predlaganega dokaza tudi ni opredelilo. Vrhovno sodišče sprejema vložnikovo stališče, da je predmetni dokaz glede na sam način odkrivanja in dokazovanja obravnavanega prekrška edini dokaz, s katerim se storilec lahko razbremeni odgovornosti za prekršek ali dokaže, da je bil prekršek milejši.
dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti - denarno kaznovanje pooblaščenca - disciplinsko kaznovanje odvetnika - pravice zagovornika
Obsojenčev zagovornik sme v skladu s pogoji, ki jih določa 420. člen ZKP vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zoper vsako odločbo, ki posega v pravice ali pravne interese obsojenca, ne more pa je zagovornik vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo, ki posega izključno v njegove pravice ali interes. Takšna odločba pa je tudi sklep, s katerim je sodišče obsojenčevega zagovornika denarno kaznovalo zaradi zavlačevanja kazenskega postopka, saj sodišče s to odločbo ni poseglo v pravice ali pravne interese obsojenca.
druga odločba - stroški kazenskega postopka - predlog za povrnitev stroškov postopka - pravočasnost predloga za povrnitev stroškov - klavzula o pravnomočnosti - jezikovna razlaga zakona
Stališče, ki se je v zvezi s tekom roka iz drugega odstavka 93. člena ZKP uveljavilo v sodni praksi, da ta v primeru odločbe, zoper katero teče rok za pritožbo, teče od dneva, ko je postala pravnomočna, je nezakonito. ZKP ne določa, da se sodba ali sklep s potekom roka za pritožbo strankam ponovno vroča s klavzulo pravnomočnosti, prav tako pa ne določa obveznosti stranke, da se o dejstvu in datumu pravnomočnosti pozanima sama. Kljub temu je s potekom roka iz drugega odstavka 93. člena ZKP prekludirana pri uveljavljanju zahtevka do povrnitve stroškov kazenskega postopka.
V izreku sodbe so konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 212. člena KZ-1, saj se obsojencu očita, da je organiziral in izvajal denarno verigo z vsemi značilnostmi piramidnega sistema, ki je udeležence spodbujal k pridobivanju novih članov, edini denarni priliv v igro pa so predstavljali vplačani (darovani) gotovinski zneski udeležencev, ki so lahko po vključitvi v igro pričakovali plačilo denarnih zneskov od ostalih udeležencev, ki bi se za njimi vključili v posamezno shemo igre. Vsa denarna vplačila udeležencev je prevzemal obsojenec, ki si je na ta način z zavajanjem oškodovancev (obljubami visokih zaslužkov z majhnimi vložki) pridobil 85.500 EUR, kar je velika premoženjska korist.
Ključno vprašanje je, v katerem trenutku postane oseba subjekt kazenskega postopka, torej nosilec temeljnih procesnih jamstev, med njimi tudi privilegija zoper samoobtožbo. Pri tem je odločilen dejanski začetek kazenskega postopka in ne dejstvo, kdaj je bil kazenski postopek formalno uveden. Šteje se, da se kazenski postopek zoper osumljenca dejansko začne tisti trenutek, ko je policijsko preiskovanje osredotočeno – zoženo proti enemu možnemu storilcu, tako, da policija te osebe ne obravnava več kot občana, ki lahko da kakšno koristno informacijo o kaznivem dejanju ali storilcu, temveč kot domnevnega storilca tega kaznivega dejanja. Vprašanje osredotočenosti suma in z njim povezano priznanje procesno pravne subjektivitete posameznika vselej ostaja quaestio facti vsakega konkretnega primera.
Glede na navedeno Vrhovno sodišče zaključuje, da ob prvem razgovoru obsojenke s policistom M. J. sum storitve kaznivega dejanja nanjo še ni bil osredotočen, zato jo policist ni bil dolžan poučiti po določbi četrtega odstavka 148. člena ZKP, ko pa je policist z njo nadaljeval razgovor in je že bil seznanjen z izjavo oškodovanca, da ga je poškodovala obsojenka, pa bi obsojenko moral seznaniti s pravico do privilegija zoper samoobtožbo. Kljub temu, da tega ni storil, nož, s katerim je bil zaboden oškodovanec, ne predstavlja nedovoljenega dokaza, saj bi ga organi pregona v vsakem primeru našli ob ogledu stanovanja, v katerem je bilo storjeno kaznivo dejanje.
Dokaznega predloga, katerega namen je ugibanje, kaj bi lahko za mnenje izvedenca psihiatra pomenila vsebina zdravstvene dokumentacije o obsojenkini poškodbi glave, ni mogoče šteti za ustrezno konkretiziranega. Gre za tako imenovani fishing expedition, v okviru katerega obsojenčeva obramba ni konkretno navedla, na podlagi česa zaključuje, da bi medicinska dokumentacija o obsojenkini poškodbi glave privedla do drugačne odločitve sodišča v zvezi z obsojenkino zmožnostjo zavedati se pomena svojega ravnanja.
Res je, da je obsojenec grozil tudi s pravnimi posledicami neizpolnitve pogodbe, vendar je zahteval izplačilo višjih zneskov od dogovorjenih in s tem zasledoval plačilo protipravne premoženjske koristi celo v okoliščinah, ko je bil oškodovanec v finančni stiski. Ta se je prav zaradi visokih zneskov, ki jih je od oškodovanca neutemeljeno zahteval obsojenec, nedvomno še poglobila in zmanjšala njegovo zmožnost vračila, dogovorjenega dolga. Grožnje pa je obsojenec izrekel ravno zaradi zasledovanja pridobitve protipravne premoženjske koristi.
Grožnje v primeru, če oškodovanec ne bo izplačal zneskov po fiktivnih računih, kot so, da bo že videl s kom ima opraviti, da ga ima v pesti, da bo končal kot klošar in da bo moral plačati, če ne želi ostati brez stanovanja, pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča pomenijo resno grožnjo, kot element obravnavanega kaznivega dejanja. Posledica s katero je obsojenec grozil oškodovancu ni samo neugodna, temveč je tudi protipravna. Premoženjska korist, ki jo je obsojenec izsiljeval pa tudi po materialnem pravu ni upravičena.
Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 47032/2010 z dne 10. 1. 2013 zavzelo stališče, da mora sodišče pri odločanju o pravni opredelitvi v primeru storitve več istih ali istovrstnih dejanj s strani istega storilca v določenem časovnem obdobju, izhajati iz ugotovljenih okoliščin konkretnega primera. V takšnem primeru gre lahko za eno kaznivo dejanje, sestavljeno iz več dejanj, ki vsako zase nimajo samostojnosti, več (samostojnih) kaznivih dejanj, združenih v eno nadaljevano kaznivo dejanje, ali pa za več samostojnih kaznivih dejanj v realnem steku.
Iz navedene sodbe Vrhovnega sodišča je torej razvidno stališče, da je uporaba inštituta nadaljevanega kaznivega dejanja na podlagi določbe 54. člena KZ-1 subsidiarne narave. V poštev pride v primeru storitve dveh ali več istih ali istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj, kadar ni mogoča pravna opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje, vendar pa glede na kraj, način ali druge dane okoliščine dejanja pomenijo istovrstno kriminalno dejavnost in so storjena istočasno ali zaporedoma, iz koristoljubnosti ali oškodovanih nagibov. Pri nadaljevanem kaznivem dejanju gre za vrednotenje skupnega neprava, ki se razteza na vsa dejanja, ki izhajajo iz enotnega naklepa in v časovnem obdobju, določenem v izreku, predstavljajo isti historični dogodek.
V zvezi z zastaranjem kazenskega pregona pri nadaljevanem kaznivem dejanju je v teoriji in sodni praksi zavzeto stališče, da je treba zastaranje upoštevati pri vsakem dejanju (razen če gre za nadaljevano kaznivo dejanje po tretjem odstavku 54. člena KZ-1) in, da pregon za posamična storilčeva ravnanja, pri katerih je potekla doba za zastaranje, ni več dovoljen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00038561
ZKP člen 371, 371/1-11, 372, 372-1.. KZ člen 27, 27/1, 254.
kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje davčne zatajitve - opis kaznivega dejanja - pomoč pri kaznivem dejanju - naklep (dolus) - zakonitost dokazov - dokazi, pridobljeni v tujini
Šele navedba okoliščin, ki bi kazale, da sta se obsojenca zavedala, da sodelujeta pri pravnih poslih v okviru katerih nastajajo javnofinančne obveznosti plačila trošarine, ki jih glavni storilec ne prijavlja, bi omogočila povezavo kaznivega dejanja glavnega storilca z ravnanji pomagačev. Navedba tovrstnih okoliščin bi vodila v konkretizacijo njunega dvojnega naklepa, ki bi zajemal njuno zavedanje glavnega kaznivega dejanja ter hkrati vedenje o tem kako s svojimi ravnanji prispevata k uspehu dejanja glavnega storilca. Brez konkretizacije dvojnega naklepa v opisu dejanja obeh obsojenih pomagačev, pa njune običajne gospodarske dejavnosti prevoza in prodaje naftnih derivatov ni mogoče povezati s kaznivim dejanjem, ki je temeljilo na neprijavljanju trošarinskih obveznosti.