KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00032384
URS člen 22, 23.. ZKP člen 39, 39/1, 41, 41/2, 371, 371/1-11, 384, 421, 421/1.
pravica do sodnega varstva - pravica do nepristranskega sojenja - dvom v nepristanskost - videz nepristranskosti - prekluzija - kaznivo dejanje nasilja v družini - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija navedb
Ne glede na časovno omejenost uveljavljanja pravice do nepristranskega sojenja po Zakonu o kazenskem postopku stranka s svojimi navedbami v pritožbi in zahtevi za varstvo zakonitosti, da so podane okoliščine, ki vzbujajo upravičen dvom, da sodnik ali sodišče ni bilo nepristransko, ne more biti prekludirana, če je za okoliščine, ki se nanašajo na morebitno nepristranskost sodišča ali posameznega sodnika, ki je sodil v zadevi, izvedela šele potem, ko je prejela sodbo.
Dejstvo, da je oškodovanec določen čas reševal zadeve iz pristojnosti okrajnega sodišča, ki ima sedež v isti stavbi kot pristojno sodišče, samo po sebi ne pomeni, da so bili običajni kolegialni odnosi preseženi. Da bi temu bilo tako, iz podatkov spisa in navedb vložnika v zahtevi ne izhaja. To ni izkazano niti za sodnika, ki sta v obravnavani zadevi odločala, še manj pa za vse sodnike pristojnega sodišča. Pri tem je na vložniku zahteve, da ustrezno substancira konkretne okoliščine, s katerimi utemeljuje svoje trditve, tej zahtevi pa v konkretnem primeru ni zadostil.
ZKP člen 52, 52/1, 53, 53/1, 371, 371/1-5.. KZ-1 člen 132, 132/2.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - predlog oškodovanca za pregon kaznivega dejanja - predlagalni delikt - procesna predpostavka za odločanje - prisiljenje - konkretni opis dejanja
Z vidika predlagalnega delikta je pomembno, da se iz oškodovančeve izjave lahko izluščijo obdolžencu očitana voljna ravnanja (opis dejanskega stanja z navedbo odločilnih dejstev).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00032396
KZ-1 člen 15.a, 122, 122/1, 122/4.. ZKP člen 357, 357-2, 371, 371/1-5.
kršitev kazenskega zakona - lahka telesna poškodba - mladoletni otrok kot oškodovanec - predlagalni delikt - pregon po uradni dolžnosti
Po določbi 15.a člena Kazenskega zakonika, se v primerih, ko gre za kaznivo dejanje iz poglavij zoper življenje in telo (in druga kazniva dejanja z znaki nasilja), izvršeno zoper mladoletno osebo, glede načina kazenskega pregona ne uporabljajo določbe zakonika o vložitvi predloga ali zasebne tožbe in se storilce preganja po uradni dolžnosti. Navedena zakonska določba je bila uveljavljena z novelo Kazenskega zakonika KZ-1C in se po določbi 32. člena KZ-1C uporablja za kazniva dejanja, izvršena po začetku veljavnosti tega zakona. Po navedeni določbi se tako kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 ne preganja na predlog, kot določa četrti odstavek navedenega zakonskega določila, ampak, ker je bilo storjeno zoper mladoletno osebo, po uradni dolžnosti.
postopek o prekršku - odvzem premoženjske koristi - odmera premoženjske koristi - premoženjskopravni zahtevek oškodovanca - izrek sodbe - nerazumljiv izrek
Odvzem premoženjske koristi in premoženjskopravni zahtevek sta različna kazenskopravna instituta, ki se kvečjemu medsebojno dopolnjujeta, pri čemer prejemniki zneskov po obeh institutih tudi niso enaki.
Skladno z jezikovno in logično razlago določbe drugega odstavka 141. člena ZP-1 (argumentum a contrario) ter prvega in drugega odstavka 142. člena ZP-1 lahko oškodovanec premoženjskopravni zahtevek za škodo, ki jo je utrpel s prekrškom, o katerem je odločal prekrškovni organ v hitrem postopku, uveljavlja le v civilnem postopku.
kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - kolektivno kaznivo dejanje - zastaranje - pravna kvalifikacija - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja - zakonski znaki - plača - krivda - kaznivo dejanje poslovne goljufije - goljufiv namen - overitev lažne vsebine - pravica do obrambe - pravica do uporabe svojega jezika - dokazna listina v tujem jeziku - protispisnost - obrazloženost sodbe sodišča druge stopnje - kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - namen oškodovanja - višina terjatve upnika - medsebojno nasprotje v razlogih sodbe - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo - ni razlogov o odločilnih dejstvih
Zakonski znak kaznivega dejanja poslovne goljufije je preslepitev drugega. To pomeni, da mora biti konkretiziran pogodbeni partner, na katerega je preslepitev učinkovala. V velikih pravnih osebah pa ni nujno, da storilec preslepi točno določeno osebo, ki ima vpliv na sprejemanje odločitev. V pravnih osebah s hierarhično urejenim sistemom odločanja, kot so npr. banke, se storilec in osebe, ki sprejemajo odločitve (člani uprave, člani kreditnih odborov) praviloma niti ne srečajo neposredno. Storilci v tovrstnih primerih praviloma preslepijo celotno organizacijo pravne osebe, zato z vidika konkretizacije točno določenega posameznika znotraj pravne osebe, zadošča, da je ta fizična oseba določljiva.
Dejstvo, da je bila listina sestavljena v hrvaškem oziroma srbskem jeziku, ni vplivalo na obsojenčevo možnost seznanitve z njeno vsebino. Pri presoji obsojenčeve zmožnosti razumevanja vsebine besedila je treba upoštevati, da elektronsko sporočilo sestoji predvsem iz numeričnih znakov, v sicer skopem besedilu pa je uporabljeno nezahtevno izrazoslovje in da je elektronsko sporočilo sestavil obsojenčev sin, A. A., ki je bil ravno tako direktor družbe D., d.o.o. Navedeno pomeni, da listina izvira iz kroga oseb, ki so blizu obsojencu, kar je ravno tako pomembna okoliščina z vidika presoje obsojenčeve možnosti seznanitve z vsebino listine. Odločilnega pomena pri presoji uveljavljane kršitve pravice do obrambe, pa je okoliščina, da obsojenec in njegov zagovornik na samem naroku za glavno obravnavo nista imela pripomb na branje listine v tujem jeziku, niti nista navajala, da ne bi razumela same vsebine prebrane listine. Glede na navedeno je mogoče zaključiti, da izvedba dokaza v hrvaškem oziroma srbskem jeziku ni vplivala na obsojenčevo možnost učinkovito braniti se pred vsebino očitkov, zato uveljavljana kršitev pravice do obrambe ni podana.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00032389
ZKP člen 247, 247/4, 258, 371, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1.. KZ-1 člen 179, 179/1.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - izvedenec - postavitev novega izvedenca - dokazni predlog - pravica do obrambe - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki - malomarno zdravljenje - obstoj vzročne zveze - prekinitev vzročne zveze - krivda - malomarnost
Dolžnostno ravnanje zdravnika je v inkriminaciji iz prvega odstavka 179. člena KZ-1 določeno kot ravnanje v skladu s pravili zdravniške znanosti in stroke. Kršitev zdravniške stroke je v vseh inkriminacijah, relevantnih za zdravniško dejavnost, prvi, elementarno konstitutivni element kaznivega dejanja. Dolžnostno ravnanje zdravnikov je določeno v posebnih predpisih, imenovanih kot pravila znanosti in stroke, na katere dispozicija odkazuje (blanketna dispozicija). Kot izvršitveno ravnanje pri tem kaznivem dejanju pride v poštev vsakršna preventivna (zdravljenje v širšem pomenu) in kurativna dejavnost (zdravljenje v ožjem pomenu), in, med ostalim, tudi nadzorovanje podrejenega zdravstvenega osebja. Zdravnik torej v postopku zdravljenja lahko ravna v nasprotju s pravili zdravniške znanosti in stroke pri: 1. postavljanju diagnoze (predvsem opustitev dosegljivih diagnostičnih možnosti); 2. zdravljenju (zanemarjanje temeljnih ukrepov, nesodobno zdravljenje, nepotrebno zdravljenje, preveliki posegi, precenjevanje svojih zmožnosti); ali 3. poverjanju dela in nadzoru. Zdravniška dejavnost zdravnika, ki je v nasprotju s pravili zdravniške znanosti in stroke, se kaže glede na način storilčevega dela ali sredstev, ki jih uporablja. Za takšen primer bo šlo pri uporabi očitno neprimernih sredstev, očitno neprimernega načina zdravljenja, opuščanja higienskih ukrepov ali za drugo očitno nevestno ravnanje.
V konkretni zadevi so v opisu kaznivega dejanja uvodoma navedeni splošni zdravstveni predpisi, ki dopolnjujejo blanketno dispozicijo iz prvega odstavka 179. člena KZ-1, temu pa sledi navedba konkretnih ravnanj oziroma ukrepov, ki bi jih obsojenka kot zdravnica pri zdravljenju deklice A. A. morala izvesti, da bi izpolnila svoje dolžnostno ravnanje. Uvodoma navedeni zdravstveni predpisi v povezavi z navedbo konkretnih ukrepov, ki bi jih obsojenka morala izvesti, določno in jasno povedo, kako bi obsojenka morala ravnati, da bi v konkretnem primeru izpolnila svoje dolžnostno ravnanje. Kaj vse bi obsojenka morala storiti, katere ukrepe bi morala izvesti in ali je ravnala skladno s pravili in spoznanji zdravniške znanosti in stroke, je sodišče ugotavljalo s pomočjo izvedencev medicinske stroke.
Zaradi neskrbne ocene dekličinega kliničnega stanja in opustitve zapisa znakov dehidracije, opustitve dajanja jasnih navodil medicinskim sestram v zvezi z zdravljenjem, opustitve preveritve učinkovanja odrejene terapije ali dekličine premestitve na enoto intenzivne terapije, kar vse tudi po presoji Vrhovnega sodišča celokupno kaže na obsojenkino očitno nevestno ravnanje v postopku zdravljenja, ni bila pravočasno zaznana naraščajoča dehidracija, posledično pa ni prišlo do uspešnega zdravljenja bolezni. Očitki, povezani z opisom kaznivega dejanja, niso utemeljeni.
Navedbe, da obsojenka o poslabšanju dekličinega kliničnega stanja (s strani medicinskih sester) ni bila obveščena, obsojenke ne morejo razbremeniti kazenske odgovornosti. Obsojenka bi morala sama spremljati učinkovanje odrejene rehidracijske terapije ter vitalne znake in stanje deklice, medicinskim sestram pa dati jasna navodila v zvezi z zdravljenjem, zato trditve o pretrganju vzročne zveze zaradi ravnanj (opustitev obveščanja) medicinskih sester niso utemeljene.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - koristoljubnost - protipravno pridobljena premoženjska korist - kazenska sankcija - stranska denarna kazen - goljufija na škodo EU - jezikovna, logična, sistematična in namenska razlaga zakona
Kaznivo dejanje je storjeno iz koristoljubnosti tudi tedaj, kadar ga je storilec izvršil zato, da bi komu drugemu pridobil premoženjsko korist.
Samostalnik koristoljubje je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika opredeljen kot težnja po pridobitvi premoženjske koristi. Iz običajnega besednega pomena besedne zveze „iz koristoljubnosti“ ni mogoče razbrati, ali se težnja po pridobitvi premoženjske koristi nanaša le na povečanje oziroma ohranitev vrednosti lastnega premoženja, ali pa tudi na povečanje premoženja koga drugega. Jezikovna razlaga besedne zveze „iz koristoljubnosti“ torej ne izključuje razlage, da je stransko denarno kazen mogoče izreči tudi v primeru, kadar storilec premoženjske koristi ne pridobi neposredno za sebe, temveč tudi za koga drugega.
Možnost izreka stranske denarne kazni po drugem odstavku 45. člena KZ-1 je treba primerjati z ureditvijo instituta odvzema premoženjske koristi, ki je v sistematiki KZ-1 urejen v 74. in 75. členu. Čeprav je namen odvzema premoženjske koristi (da nihče ne sme biti obogaten s kaznivim dejanjem) drugačen od namena izreka stranske denarne kazni, ni videti v naravi stvari utemeljenega razloga za razlikovanje, po katerem bi se premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem, lahko odvzela vsakemu prejemniku, stranska denarna kazen pa bi se lahko izrekla le v primeru, da je imel storilec kaznivega dejanja namen obogatiti zgolj samega sebe.
Tudi logična in namenska razlaga ne govorita v prid razumevanju drugega odstavka 45. člena KZ-1 v smislu, da je stransko denarno kazen mogoče izreči le v primeru, ko gre za pridobitev lastne koristi. Če bi sprejeli takšno razlago, bi iz denarnega kaznovanja brez utemeljenega razloga izločili vse storilce kaznivih dejanj, katerih dejanja vodijo do obogatitve ostalih oseb, ki so z njimi povezane.
kršitev kazenskega zakona - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - nasilništvo - grožnja - spravljanje v podrejen položaj - izvršitvene oblike dejanja - telesna poškodba kot zakonski znak
Navedba določenih poškodb v obrazložitvi, poleg teh, ki so navedene v izreku, ne predstavlja kršitve 1. točke 372. člena ZKP, niti ne pomeni prekoračitve obtožbe.
Pri kaznivih dejanjih nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1 oziroma grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1 z izvršitveno obliko grdega ravnanja telesne poškodbe niso zakonski znak kaznivega dejanja.
Pravna teorija kaznivo dejanje nasilništva opredeljuje kot kolektivno kaznivo dejanje.
Oškodovanka je bila takrat, ko je obdolženi brcal, v podrejenem položaju. Ni pa mogoče zaključiti, da je bila intenzivnost in vrsta uporabljene sile takšna, da je bi bilo mogoče šteti, da je šlo za več izvršitvenih oblik izvajanja nasilja, s katerimi bi obdolženec oškodovanko spravljal v podrejen položaj.
izvedensko mnenje - ugotavljanje (ne)prištevnosti - nestrinjanje z izvedenskim mnenjem - neustreznost izvedenskega mnenja - procesna sposobnost - sprememba obtožbe - pravica do obrambe - pravica do zagovornika po lastni izbiri - preklic pooblastila - zavlačevanje postopka - zloraba pravice
Sodišče, ki je po odpovedi pooblastila zagovorniku obdolžencu, ki je bil v priporu, po uradni dolžnosti postavilo istega zagovornika, ter je šlo za zadnji narok, na katerem je imel zagovornik, ki mu je bilo pooblastilo odpovedano, obsežno končno besedo, ni kršilo pravice do obrambe. V ZVZ zagovornik ni konkretiziral okoliščin, glede katerih naj bi prišlo do nesoglasij med obdolžencem in njegovim zagovornikom, zato se upoštevaje konkretne procesne okoliščine, izkazuje zloraba (procesne) pravice.
ekstradicija - enako varstvo pravic - pravica do tolmača - overjen prevod v jezik zaprošene države
Zakonsko določilo četrtega odstavka 523. člena ZKP v situaciji, ko izročitev ni urejena v dvo ali večstranski mednarodni pogodbi, sicer predvideva dostavo overjenega prevoda izročitvene dokumentacije, vendar zakon s tem ne odreka možnosti, da državni organi tuje države sami zagotovijo prevode besedil v jezik naše države.
Kolikor torej tuja država sama zagotovi prevod listine v jezik zaprošene države in za resničnost ter verodostojnost listine jamči z žigi pristojnih organov, je takšen prevod mogoče šteti za enakovrednega overjenemu prevodu v smislu četrtega odstavka 523. člena ZKP.
kršitev kazenskega zakona - umor na grozovit način - zakonski znaki - krivda - naklep - eventualni naklep - prištevnost - sostorilstvo - objektivni in subjektivni element - kaznivo dejanje neupravičenega slikovnega snemanja - privolitev oškodovanca - bistvene kršitve določb postopka - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - pravica do obrambe - zavrnitev dokaznega predloga - pravna relevantnost dokazov - izločitev sodnika
Morebitna privolitev oškodovanca prejšnji večer v snemanje dogajanja, ki naj bi bilo po vsebini v bistvenem drugačno od predmetnih posnetkov, ne more vključevati tudi privolitve v snemanje obravnavanega dogodka nekaj ur kasneje, ko sta se obsojenca izživljala nad nezavestnim oškodovancem, pri čemer gre za več posnetkov v razmaku dveh ur. Za predmetna snemanja pa oškodovanec privolitve niti ni bil sposoben dati.
Ob ugotovitvi, da sta obsojena skupaj izvrševala zakonske znake kaznivega dejanja umora, ko sta oškodovanca skupaj na opisan način pretepala in se izživljala nad njim, pri čemer se je K. postavil na stran O. in se z njim poistovetil, fizično obračunavanje pa je s strani obeh obsojencev potekalo vse dokler oškodovanec ni izgubil zavesti in še tudi potem, k dejanjem pa je obsojeni K. pristopil v začetni fazi fizičnega obračunavanja med O. in oškodovancem, ko se je oškodovanec poskušal pobrati s tal, je sodišče pravilno zaključilo, da sta obsojenca dejanje izvršila v sostorilstvu in da sta se zavedala njunega skupnega delovanja. Pri tem na obstoj sostorilstva ne vpliva okoliščina, da je po povzročitvi bistvenih poškodb obsojenec želel poklicati rešilca (ki ga potem ni poklical). Glede na ugotovljeno je tudi nepomembno, ali je obsojeni K. dejanje štel za svoje ali za soobsojenčevo, ali se s tem sploh ni ukvarjal, saj je pri izvršitvi kaznivega dejanja sodeloval z neposrednim izvrševanjem zakonskih znakov le tega.
Stališče vložnika, da bi morala biti natančno opredeljena vloga vsakega obsojenca, katere konkretne udarce in poškodbe je vsak od obsojencev prizadejal oškodovancu, torej s čim konkretno je prispeval k nastanku obravnavane posledice, je glede na ugotovitev, da sta obsojenca dejanje izvršila v sostorilstvu, napačno.
Grozovitost je način izvršitve kaznivega dejanja in jo je v tej zvezi tudi potrebno ocenjevati, ne pa v zvezi s prepovedano posledico, do katere ima lahko storilec tudi drugačen subjektivni odnos. Glede na navedeno je zmotno stališče vložnika zahteve, da umora na grozovit način ni mogoče izvršiti s krivdno obliko eventualnega naklepa.
Za razmejitev kaznivega dejanja umora in kaznivega dejanja hude telesne poškodbe s smrtnim izidom je odločilen storilčev naklep, ne pa čas, ki je potekel od poškodovanja do nastopa smrti. Glede na takšno ugotovljeno dejansko stanje, ko je bila smrt oškodovanca izključno posledica ravnanj obsojencev, in ugotovljen subjektivni odnos obsojencev do prepovedane posledice, so dejanski in pravni zaključki nižjih sodišč in s tem pravna opredelitev dejanja pravilni.
bistvena kršitev določb postopka - pravice obrambe - enako varstvo pravic - izvedensko mnenje - možnost izjave
Ker storilec ni bil poučen o možnosti izjaviti se o izvedenskem mnenju v določenem roku, niti ni imel dejanske možnosti do izjave tekom nadaljnjega postopka, postopka o prekršku ni mogoče šteti kot poštenega v smislu predhodno predstavljenih zakonskih, ustavnih in konvencijskih pravic. Da bi bilo zadoščeno procesnim jamstvom, ki jih storilcu prekrška zagotavljajo predhodno omenjeni pravni akti, bi bilo potrebno izvedensko mnenje, na katerega se opira sodba, vročiti storilcu skupaj s pravilnim pravnim poukom o tem, da se lahko glede njega izjasni, poda pripombe in dodatne predloge ter mu za to dati primeren rok.
prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi - disciplinsko kaznovanje odvetnika - pravica do nepristranskega sojenja
Določba 140. člena ZKP po vsebini predstavlja možnost disciplinskega kaznovanja procesnih subjektov, ki s svojim ravnanjem zavlačujejo kazenski postopek. V pravni dogmatiki disciplinski postopki (poleg kazenskega in prekrškovnega postopka) sodijo v okvir kaznovalnega prava. Glede na navedeno je treba tudi subjektom, ki so bili disciplinsko kaznovani po določbi 140. člena ZKP zagotoviti temeljna jamstva poštenega postopka. V skladu z določbo prvega odstavka 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Eden od načinov, da se zagotovi nepristransko sojenje v smislu prvega odstavka 23. člena Ustave oziroma prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) je tudi odločanje o predlogu za prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. V sodni praksi se je namreč izoblikovalo stališče, da je tehtni razlog za prenos krajevne pristojnosti med drugim podan takrat, kadar obstajajo okoliščine, ki objektivno ne zagotavljajo nepristranskega sojenja.
Ne glede na to, da v drugem odstavku 35. člena ZKP zagovornik, ki je bil kaznovan z denarno kaznijo v skladu s 140. členom ZKP, ni naštet kot subjekt, ki bi lahko ob vložitvi pravnega sredstva predlagal prenos krajevne pristojnosti za odločanje o pritožbi zoper sklep o disciplinskem kaznovanju, na drugo stvarno pristojno sodišče, ustavnoskladna razlaga določbe drugega odstavka 35. člena ZKP terja, da se mu takšna pravica prizna. V nasprotnem primeru bi namreč disciplinsko kaznovani zagovornik, ki se je znašel v neke vrste „sui generis kaznovalnem postopku“ ostal brez pomembnega procesnega instituta, ki zagotavlja, da bo o njegovem pravnem sredstvu odločalo neodvisno in nepristransko sodišče.
prenos krajevne pristojnosti - videz nepristranskosti sojenja - višje sodišče
Prvi sklop trditev, s katerimi obdolženec in njegov zagovornik utemeljujeta predlog za prenos krajevne pristojnosti se nanaša na ravnanje predsednika Višjega sodišča v Mariboru C. C. ter njegov odnos do obdolženca.
V skladu z določbo 7. člena Zakona o sodiščih (ZSS) poslovanje sodišča vodi predsednik sodišča. Funkcija predsednika sodišča sodi na področje sodne uprave, kar pomeni, da predsednik sodišča nima pooblastil, s katerimi bi vplival na odločitev posameznih sodnikov oziroma sodečega senata v konkretni zadevi. Sodniki pri reševanju konkretnih zadev, za razliko od javnih uslužbencev, niso vezani na nikakršna navodila nadrejenih, temveč so dolžni odločati po Ustavi, zakonu in svoji vesti. Obdolženec in njegov zagovornik pri utemeljevanju predloga za prenos krajevne pristojnosti na drugo pritožbeno sodišče ne utemeljita, kako naj bi okoliščina, da je C. C. predsednik sodišča, ki bo odločalo o pravnem sredstvu zoper sodbo, s katero je bil obdolženec spoznan za krivega, vplivala na odločanje konkretnega sodnega senata.
Vrhovno sodišče je v preteklem letu preneslo krajevno pristojnost izven območja Višjega sodišča v Mariboru v dveh kazenskih zadevah zoper nekdanjega mariborskega župana B. B., ki sta se vodili pred Okrožnim sodiščem v Mariboru. Vendar pa zadevi zoper obdolženega B. B. nista primerljivi z zadevo zoper obdolženega.
ekstradicijski pripor - bistvene kršitve določb postopka - pravica do obrambe - sojenje obdolžencu v nenavzočnosti
Vložnik upoštevaje izrecno podano jamstvo države prosilke, da bo tujcu omogočeno ponovno sojenje, v katerem bo imel pravico do obrambe, ne more uspeti z zatrjevanjem, da izročitev tujca zaradi izvršitve sodbe, izdane na podlagi sojenja v njegovi nenavzočnosti, že na prvi pogled ni dopustna.
Ni mogoče pritrditi stališču, da se sme sodišče ob ugotavljanju in obrazlaganju obstoja utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki se mu očita, sklicevati na pravnomočnost obtožnice le ob podaljšanju, ne pa tudi ob odreditvi pripora. Okoliščine odločanja sodišča so si v teh dveh situacijah, torej pri odločanju o odreditvi in o podaljšanju pripora, na moč podobne.
Odreditev pripora pod odložnim rokom, ki je vezan na datum izteka zaporne kazni, ni nezakonita. Upoštevaje navedeno v nadaljevanju pa tudi ni v nasprotju z URS ali določbami EKČP. Takšna odreditev pripora namreč obtožencu ni v ničemer v škodo, temveč mu je v korist. Sodišče je evidentno (in tudi pravilno) presodilo, da so (v trenutku odločanja) podani in izpolnjeni vsi pogoji za odreditev in uporabo pripora zoper obtoženca. Če bi pripor odredilo brez odložnega roka, bi se ta zoper obtoženca začel tudi nemudoma izvrševati.
To pa tudi pomeni, da bi bil obtoženec iz zanj bolj ugodnega režima, premeščen v manj ugoden, strožji režim. Njegov status obsojenca bi se spremenil v status pripornika, tem pa niso omogočene ugodnosti, ki jih lahko uživajo obsojenci na prestajanju kazni zapora.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - zakonski znaki kaznivega dejanja - alternativna dispozicija - obstoj utemeljenega suma
Kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 stori (i) kdor se ukvarja s tem, da tujce, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo ali prebivanje v njej, nezakonito spravlja na njeno ozemlje, jih po njem prevaža ali jim pomaga pri skrivanju, ali (ii) kdor enega ali več takih tujcev za plačilo nezakonito spravi čez mejo ali ozemlje države ali omogoči nezakonito prebivanje na njem. Ker gre za alternativno določene zakonske znake kaznivega dejanja, kumulativna uresničitev vseh zakonskih znakov ni nujna predpostavka obstoja kaznivega dejanja.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev pravice do obrambe - pravica do izvajanja dokazov v korist obdolženca - branje zapisnika o ogledu kraja dejanja - rekonstrukcija - soglasje strank za branje zapisnikov - nedovoljeni dokazi
Sodišče prve stopnje za branje zapisnikov o ogledu kraja kaznivega dejanja in rekonstrukciji na glavni obravnavi v skladu s prvim odstavkom 339. člena ZKP ne potrebuje soglasja strank.
URS člen 14, 28.. SZ-1 člen 5, 5/2, 5/4, 15, 15/2, 168, 168-7.
prekršek - kršitev materialnih določb zakona - lastninska pravica - etažna lastnina - zasteklitev balkonov na večstanovanjski stavbi - poseg v skupne dele - poseg v skupne gradbene elemente - enakost pred zakonom
Zasteklitev balkona je nedvomno poseg, za katerega je potrebno pridobiti soglasje solastnikov večstanovanjske stavbe.
Dejstvo, da prekrškovni organi niso obravnavali in kaznovali vseh kršiteljev, pa ne pomeni, da je bila kršiteljici s tem kršena enakost pred zakonom.