KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00030883
KZ-1 člen 57, 57/3, 204.. ZKP člen 105.
kaznivo dejanje tatvine - zakonski znaki kaznivega dejanja - kraj in čas storitve - konkretiziranost obtožnega očitka - pogojna obsodba s posebnim pogojem - namen instituta - odločitev o premoženjskopravnem zahtevku - rok za izpolnitev
Izvršitveno ravnanje tatvine je odvzem stvari. Gre za ravnanje, s katerim storilec proti volji dotedanjega imetnika pridobi dejansko, fizično oblast nad stvarjo in jo hkrati onemogoči dotedanjemu imetniku. Za odvzem se torej zahteva, da mora biti stvar pred odvzemom v dejanski oblasti druge osebe, da storilec stvar pridobi proti volji te osebe, ter da pridobi dejansko oblast nad stvarjo in jo hkrati onemogoči prejšnjemu imetniku.
Upoštevaje različen namen in naravo določitve posebnega pogoja v pogojni obsodbi in odločitve o premoženjskopravnem zahtevku, ni mogoče pritrditi vložniku zahteve, da je podano nasprotje v izreku izpodbijane sodbe, ker mora obsojenec oškodovanki v okviru posebnega pogoja povrniti škodo v roku enega leta, premoženjskopravni zahtevek pa je dolžan povrniti v tridesetih dneh od vročitve pravnomočne sodbe.
krajevna pristojnost - prenos krajevne pristojnosti - tehtni razlogi za delegacijo - izločitev vseh sodnikov sodišča
Predlagateljica meni, da je glede na izpostavljeno okoliščino v predlogu, to je, da zaradi izločitve sodnikov v obravnavani zadevi na specializiranem oddelku Okrožnega sodišča v Mariboru ni več sodnikov, ki bi lahko to zadevo obravnavali, podan tehten razlog za prenos pristojnosti na podlagi zgoraj navedene določbe, zato predlaga prenos stvarne pristojnosti na okrožno sodišče. Vrhovno sodišče pritrjuje predlagateljici v tem, da je navedena okoliščina razlog za prenos pristojnosti v obravnavani zadevi, vendar gre za razlog, ki po vsebini pomeni pravni razlog iz 34. člena ZKP, to pa je razlog za prenos krajevne in ne stvarne pristojnosti.
krajevna pristojnost - odgovornost pravne osebe za prekršek - spor o pristojnosti - sedež pravne osebe
V konkretnem primeru naj bi bil prekršek storjen z opustitvijo, za katero je po naravi stvari treba šteti, da je bila storjena na sedežu pravne osebe, saj je delovanje pravne osebe oziroma njene odgovorne osebe, razen, če je očitno, da je bilo dejanje storjeno drugje, mogoče vezati le na sedež pravne osebe. Okoliščina, da ima državni organ, pri katerem bi moral biti opravljen vpis (Register dejanskih lastnikov), sedež v Ljubljani, ne pomeni, da je bil prekršek dejansko storjen v kraju sedeža tega organa, temveč je jasno, da je bila opustitev storjena v kraju, kjer ima sedež pravna oseba.
Kaznivo dejanje prisiljenja je zaradi odnosa specialnosti v navideznem steku s kaznivim dejanjem protipravnega odvzema prostosti, pri katerem storilec oškodovanca s silo ali grožnjo prisili, da trpi odvzem prostosti. Pri tem je kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti prevladujoče, kaznivo dejanje prisiljenja pa izrinjeno kaznivo dejanje.2 S tem ko je obsojenec oškodovanko s fizično silo in z grožnjo z orožjem prisilil, da je v nasprotju s svojo voljo šla z njim do svojega vozila in v vozilo, se z njim vozila do svojega stanovanja ter ostala v stanovanju, dokler ji ni uspelo pobegniti in jo na ta način prisilil, da je ves ta čas trpela odvzem prostosti, je poleg zakonskih znakov kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti izpolnil tudi zakonske znake kaznivega dejanja prisiljenja.
Če bi sodišče ugotovilo, da je obsojenec oškodovanki odvzel prostost z namenom, da jo prisili, da nekaj stori, opusti ali trpi, bi bili podani zakonski znaki kaznivega dejanja ugrabitve po 134. členu KZ-1, ki je sestavljeno iz odvzema prostosti in prisiljenja.
Ob odsotnosti pouka osumljencu mora država izkazati, da je bila izjava posameznika prostovoljna, če jo želi uporabiti v kazenskem postopku zoper njega.
URS člen 22, 29. ZP-1 člen 90, 90/1, 155, 155/1, 155/1-8, 155/2.
pravica do poštenega sojenja - pravica do obrambe - obrazloženost sodne odločbe - bistvena kršitev določb postopka o prekršku - dokazni predlogi - obrazložitev razlogov za zavrnitev dokaznega predloga - razlogi o odločilnih dejstvih - zaslišanje priče - načelo neposrednosti
Po določbi prvega odstavka 90. člena ZP-1, ki temelji na ustavnih jamstvih iz 22. in 29. člena Ustave, ima storilec v postopku o prekršku pravico, da se zagovarja, da predlaga dokaze in daje druge predloge, da vloži pritožbo in uporablja druga pravna sredstva. Kršiteljeva pravica, da predlaga dokaze sicer ni absolutna, saj sodišče ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, ampak lahko zavrne neustrezno oziroma pomanjkljivo substancirane dokazne predloge in materialnopravno nerelevantne dokaze. Vendar mora odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga ustrezno in jasno obrazložiti, saj se s tem stranki v postopku omogoči uvid v razloge, ki so sodišče vodili k določeni odločitvi, hkrati pa ji omogoči preizkus razumnosti sprejete odločitve.
Glede na to, da izpodbijana sodba v obravnavani zadevi ne vsebuje obrazložitve o zavrnitvi relevantnih dokaznih predlogov, kar je sicer z vidika jamstev v postopku nosilni del odločitve, je podana kršitev določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 ter kršitev 22. in 29. člena Ustave.
Glede neizvedbe dokaza z zaslišanjem C. C. zahteva za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče presojalo verodostojnost omenjene priče, čeprav je ni zaslišalo. Takšno ravnanje sodišča je v nasprotju z načelom neposrednosti, ki od sodišča terja, da svojo presojo o verodostojnosti izjav opre le na preizkus tovrstnega dokaza na ustni obravnavani.
Iz pravice do poštenega sojenja izhaja tudi pravica kršitelja, da se seznani z obremenilnimi dokazi in se do njih opredeli ter da zaslišuje tako obremenilne, kot tudi razbremenilne priče.
pripor - podaljšanje pripora s sklepom Vrhovnega sodišča RS - priporni razlog begosumnosti - priporni razlog ponovitvene nevarnost - neogibnost pripora
V posledici izvršitve kaznivih dejanj so bili državljani Kitajske brez osebnih dokumentov pripeljani v države, za katere nimajo dovoljenja, da vanje vstopijo in tudi ne, da v njih bivajo, zaradi nepoznavanja jezika so tudi brez možnosti sporazumevanja, kar vse pomeni, da je s tem njihova varnost v teh državah ogrožena. Iz podatkov spisa tudi izhaja, da so prebežniki za ilegalno pot plačali precejšnje denarne zneske, kar prav tako ogrozi njihovo premoženjsko, lahko pa tudi osebno varnost.
Dokaz, ki je bil pridobljen v tujini brez sodelovanja naših oblastnih organov za potrebe tujega postopka je mogoče uporabiti v našem postopku, če ima tak dokaz zakonito podlago v tujem pravu in če dokaz ni bil pridobljen s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so varovane v Ustavi RS ali v nasprotju z mednarodnimi standardi varovanja človekovih pravic po EKČP. Naše sodišče ne more presojati skladnosti delovanja tujih pravosodnih organov, saj bi s tem poseglo v suvereno odločanje tujih pravosodnih organov. Sodišču tudi ni potrebno v sodbi za vsak v tujini pridobljen dokaz posebej utemeljevati tuje zakonske podlage za pridobitev dokaza in skladnost z uveljavljenimi mednarodnimi standardi varovanja človekovih pravic in svoboščin in skladnosti tem standardom naši Ustavi, temveč bo to storilo le v primeru, če bo sodnik posumil, da je bil dokaz pridobljen v nasprotju z navedenimi standardi oziroma brez ustrezne zakonske podlage, posebej pa če bo stranka obrazloženo zatrjevala, da je bil dokaz nezakonito pridobljen in da ga v našem postopku ni mogoče uporabiti. V tem primeru pa bo moralo sodišče natančno preučiti problematizirano pridobitev dokaza iz tujine in svoje zaključke tudi ustrezno obrazložiti v razlogih svoje odločbe.
Po določbi 355. člena ZKP sme namreč sodišče opreti sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi. Po določbi 335. člena ZKP, ki je namenjena situaciji, ko priča izpoveduje, vendar se določenih dejstev ne spominja ali izpoveduje drugače kot pri prejšnjih zaslišanjih, predsednik senata po potrebi prebere prejšnjo izpovedbo priče ali le del te izpovedbe. Tudi v tem primeru je obseg branja zapisnika o prejšnji izpovedbi priče odvisen od obsega spominske luknje oziroma od dejstev, glede katerih priča izpoveduje drugače in ni odvisen od proste presoje sodnika oziroma predsednika senata. Poleg tega bi moralo sodišče dokaz z branjem zapisnikom o prejšnjih zaslišanjih izvesti tudi zaradi presoje verodostojnosti izpovedb prič.
V konkretni procesni situaciji, ko so obremenilne priče v postopku pred pravosodnimi organi v BIH pričale in na katerih izpovedbah je v odločilni meri oprta obsodilna sodba, v postopku pred našim sodiščem, tako v preiskavi kot na glavni obravnavi, pa navajali, da se poteka dogodka kritičnega dne ne spominjajo, pri čemer so svoje izpovedbe v BIH zanikali in tudi navajali, da so bili k takim izpovedbam nagovorjene, bi moralo sodišče prve stopnje v celoti prebrati zapisnike o zaslišanju teh prič v postopku pred sodiščem v BIH. Sodišče prve stopnje pa tega ni storilo, temveč je pričam selektivno predočalo le posamezne dele njihovih izpovedb in tako dokaz na glavni obravnavi ni bil izveden na način, kot ga zahteva zakon, oziroma v pomembni meri sploh ni bil izveden.
Ker torej sodišče ni prebralo zapisnikov o prejšnjih izpovedbah prič, pri čemer obstaja velika diskrepanca med obsegom zaslišanja prič pred pravosodnimi organi v BiH glede na izpovedbe pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, ko je sodišče le v majhni meri in selektivno pričam predočilo dele njihovih izpovedb, je kršilo določbo že citiranega 355. člena ZKP in 335. člena ZKP, s tem pa zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ta kršitev pa je imela vpliv na zakonitost sodbe, saj so bile kršene pravice obrambe. Sodišče obtožencu namreč ni omogočilo, da bi se na glavni obravnavi v prisotnosti obremenilnih prič, ob izostanku drugih obremenilnih dokazov, lahko celovito seznanil z njihovimi izpovedbami v prejšnjih postopkih, s tem pa so mu bile tudi kršene ustavne pravice iz 22. člena Ustave - enako varstvo pravic in sicer v delu glede jamstev v dokaznem postopku kot sestavnem delu navedene ustavne pravice.
V obravnavanem primeru je bil zoper tujca odrejen tako imenovani začasni ekstradicijski pripor, katerega namen je zagotoviti navzočnost obdolženca oziroma obsojenca v postopku odločanja o izročitvi in s tem preprečiti, da bi se s pobegom izognil izročitvi. Pravna podlaga za odreditev pripora je bila v prvi vrsti Evropska konvencija o izročitvi, ki sta jo ratificirali Republika Slovenija in Švica. Zaradi navedenega se določbe ZKP uporabljajo le, če ni v mednarodni pogodbi drugače določeno.
ZKP člen 372, 372/4, 420, 420/1.. KZ-1 člen 7, 7/2, 86, 86/11, 86/12, 92, 92/4, 94, 94/2.
druga sodna odločba - pomembno pravno vprašanje - uporaba milejšega zakona - načelo alternativnosti - zastaranje izvršitve kazni - alternativni način izvršitve kazni zapora - kršitev kazenskega zakona
V skladu z drugim odstavkom 7. člena KZ-1 je mogoče retroaktivno uporabiti samo kasnejši milejši zakon, ne pa tudi morebitnega prejšnjega milejšega. Sodišče namreč ne more uporabiti morebitnih milejših določb predhodnih kazenskih zakonov, ki jih je v postopku do pravnomočnosti sodbe že imelo možnost uporabiti, vendar jih ni, ker so bila pozneje spremenjena določila, glede na celoten kontekst zadeve milejša.
Izvršitveno ravnanje po prvem odstavku 194. člena KZ-1 je zato podano že golim neplačevanjem preživnine ob predpostavki, da se storilec za tak korak odloči prostovoljno, brez utemeljenega razloga.
Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da obramba na vseh treh narokih za glavno obravnavo nikoli ni podala pripomb glede zatrjevanega sodnikovega nezakonitega, neprimernega in do obrambe žaljivega vodenja kazenskega postopka, niti ni očitala sodnikove vnaprejšnje opredelitve o obtožbi. V luči drugega odstavka 41. člena ZKP je zato obramba z navajanjem ugovorov, ki izhajajo iz zatrjevane kršitve pravice do nepristranskosti sodnika, prekludirana, zato (šele) z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uspeti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00030822
KZ-1 člen 240, 240/2.. URS člen 14, 22, 28.. ZS člen 109.. ZKP člen 371, 371/2.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - povzročitev premoženjske škode - pridobitev protipravne premoženjske koristi - enoosebna d.o.o. - sodna praksa Vrhovnega sodišča - praksa Vrhovnega sodišča - prepoved retroaktivne uporabe zakona - vezanost na sodno prakso - načelo enakosti pred zakonom - pravica do obrambe - zavrnitev dokaznega predloga - pravna vprašanja
Odločbe Vrhovnega sodišča v našem pravnem redu niso formalni pravni vir in nanje nižja sodišča niso neposredno vezana. Vrhovno sodišče z oblikovanjem ustaljene sodne prakse daje vodilo nižjim sodiščem za razsojo v enakih in podobnih primerih ter na takšen način usmerja delovanje sodnega sistema. V skladu s prvim odstavkom 109. člena Zakona o sodiščih (ZS) Vrhovno sodišče zagotavlja enotno sodno prakso, kar pa ne pomeni, da so nižja sodišča nanjo formalno vezana.
Bistvo starejše sodne prakse Vrhovnega sodišča RS v zvezi z zlorabo položaja v enoosebni d. o. o. je, da storilec in oškodovanec ne moreta hkrati obstajati v isti osebi v primerih, ko je bilo premoženje enoosebne družbe z omejeno odgovornostjo preneseno v okviru zakonitega poslovanja, torej ne da bi se obdolžencu očitalo, da bi s svojim ravnanjem kršil prisilne predpise.
V obravnavanem primeru ni šlo le za pridobivanje koristi enega subjekta na račun zmanjšanja premoženja drugega subjekta v okviru zakonitega poslovanja, temveč za očitno nezakonit prenos premoženja, ki ga je predhodno omogočila storitev kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem in prvem odstavku 235. člena KZ-1. Zato je bilo ravnanje, ki se obsojencu očita v obravnavanem primeru, protipravno in kaznivo tudi v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki je veljala v času storitve obsojencu očitanega kaznivega dejanja.
ZKP člen 214, 214/1, 371, 371/1-8, 371/1-11, 371/2.. URS člen 35, 36.
bistvene kršitve določb postopka - hišna preiskava - nedovoljeni dokazi - odredba o hišni preiskavi - utemeljeni razlogi za sum - obrazložitev odredbe - pregled prevoznega sredstva - privilegirana priča - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih
Nesprejemljivo je stališče, da je pomanjkljivo obrazložitev odredbe mogoče sanirati z naknadno presojo in obrazložitvijo v kasnejših fazah kazenskega postopka, v okviru odločanja o zahtevi za izločitev dokazov. Naknadna sodna kontrola namreč ne zagotavlja ustreznih in zadostnih jamstev pred morebitnimi zlorabami, temveč odpira vrata arbitrarnim posegom ter je v izrecnem nasprotju z zakonsko jasno predvidenim postopkom.
Za obrazložitev odredbe o hišni preiskavi ne zadostuje zgolj sklicevanje na predlog tožilstva oziroma policije, saj se s tem izgubi garantna funkcija preiskovalnega sodnika, ki je edini pristojen za odreditev ukrepa, ki hudo posega v človekovo pravico do zasebnosti.
V teoriji in sodni praksi je sprejeto enotno stališče, da vizualno pregledovanje potniške kabine prevoznega sredstva še ne predstavlja tako intenzivnega posega v zasebnost, da bi šlo opravilo za preiskavo, ki ga je mogoče enačiti s hišno preiskavo. Vrhovno sodišče je zaključilo, da je za pregled osebnega vozila treba pridobiti odredbo za preiskavo le v primeru, kadar se pregledujejo „skriti deli vozila.“
Izjavo, da ne želi pričati, lahko da privilegirana priča iz prvega odstavka 236. člena ZKP samo pred sodiščem. Policisti priviligiranih prič ob zbiranju obvestil niso dolžni poučiti o pravni dobroti, saj zbrana obvestila niso procesno veljavni dokaz v kazenskem postopku, pač pa dokazni vir, na podlagi katerega se lahko sprejmejo odločitve v predkazenskem postopku. Poučitev o pravicah po 236. členu ZKP je torej dolžnost sodišča. Če privilegirana priča, ko je prvič zaslišana, izjavi, da ne želi pričati, se mora iz spisa izločiti njena izjava, ki jo je dala pri zbiranju obvestil policiji. V takem primeru sodišče tudi ne more z zasliševanjem policistov ugotavljati, kaj jim je povedala priviligirana priča, saj bi to pomenilo izigravanje pravne dobrote, ki jo daje zakon priviligirani priči.
ZKP člen 200, 200/2, 201, 288, 288/3, 523, 524, 524/3.. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 19.
ekstradicijski pripor - izročitev obdolženca tuji državi - dopustnost - doktrina prima facie - kazenska sankcija - sorazmernost - zastaranje pregona - begosumnost - pravica do obrambe - čas za pripravo obrambe - hitrost postopka - pravica do uporabe svojega jezika
V fazi odreditve ekstradicijskega pripora preiskovalni sodnik preveri le, če prošnja za izročitev ustreza pogojem iz 523. člena ZKP in so hkrati podani razlogi za pripor iz 201. člena tega zakona. Izpolnitev obeh pogojev šele omogoča preiskovalnemu sodniku, da odredi ekstradicijski pripor oziroma stori druge ukrepe, da zagotovi navzočnost tujca, razen če je že iz same prošnje za izročitev očitno, da izročitev ni dopustna (tretji odstavek 524. člena ZKP). Le v primeru, ko bi bilo na podlagi prošnje za izročitev določeni državi prosilki prima facie razvidno, da bo izročitev tujca tej državi v ekstradicijskem postopku zavrnjena, odreditev ekstradicijskega pripora ne bi bila skladna z zakonom.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00030879
ZKP člen 195, 195/1, 371, 371/2, 372, 372-1.. KZ-1 člen 191, 191/1.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - nasilje v družini - zakonski znaki - spravljanje v podrejen položaj - čas storitve kaznivega dejanja - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - standard obrazloženosti odločbe pritožbenega sodišča
Čas kaznivega dejanja kot sestavni del opisa je v sodbi dovolj označen s časovnim okvirom ravnanja obsojenca, ki je bilo trajajoče, kontinuirano, z različnimi izvršitvenimi oblikami in je opisano tako, da je jasno v katerem obdobju se je kaznivo dejanje dogajalo. Podatek o času storitve kaznivega dejanja je potreben za individualizacijo konkretnega kaznivega dejanja, ni pa njegov zakonski znak in časovni okvir ni pravnorelevantna okoliščina, ki bi se nanašala na zakonske znake kaznivega dejanja.
Opis dejanja konkretizira obsojenčeva posamična ravnanja do oškodovanke, večletno kontinuirano nasilno ravnanje tako psihično kot fizično nasilje, grožnje, to je ravnanja, ki so vodila v podrejenost, ko je oškodovanka postala objekt izvajanja nasilja, ki se mu niti ni mogla izogniti in je obsojenec pri njej povzročil prestrašenost, ogroženost in strah, kar vse predstavlja podrejen položaj.
ZKP člen 525.. Evropska konvencija o izročitvi (1957) člen 16.
začasni ekstradicijski pripor - namen - begosumnost - pristojni organ za odločanje o prošnji - popolnost dokumentacije
Pri odreditvi začasnega ekstradicijskega pripora sodišče še ne razpolaga s formalno prošnjo za izročitev tujca in dokumentacijo, na podlagi katere lahko odloča o utemeljenosti prošnje za izročitev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00030286
ZKP člen 83, 83/2, 358, 358-1, 371, 371/1-8, 372, 372-1.. KZ-1 člen 174, 174/1.
bistvena kršitev določb postopka - nedovoljen dokaz - varstvo zasebnosti - komunikacijska zasebnost - neupravičeno zvočno snemanje - snemanje pogovorov - poseg v pravico do zasebnosti - načelo sorazmernosti - kršitev spolne nedotakljivosti - kolizija ustavno varovanih pravic - kršitev kazenskega zakona - kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - zloraba položaja
Za storitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 174. člena KZ-1 se ne zahteva, da bi bile žrtve teh kaznivih dejanj nemočne osebe v smislu patalogije ali kakšnih posebnih sicer nepatoloških fizioloških stanj, temveč je predmet kazenskopravnega varstva poleg spolne samoodločbe posameznika predvsem v podrejenem družbenem položaju ali odvisnosti od drugega.
V konkretnem primeru je sicer v zasebnost oškodovanke in obsojenca posegel oškodovankin soprog, saj je dogajanje posnel brez vednosti in tako tudi brez vnaprejšnjega soglasja enega ali drugega. Vendar pa ni prezreti, da je oškodovanka kasneje soglasje dala, s čimer je odvzela protipravnost ravnanju svojega moža, vsaj glede posega v njeno zasebnost. S svojo zasebnostjo namreč, kot je bilo že pojasnjeno, oškodovanka lahko razpolaga in je zato dokaz, pridobljen v zvezi z njo zakonit in ustavno skladen. Situacija se namreč v ničemer ne razlikuje od situacije, kjer bi dogajanje posnela oškodovanka sama. Vsekakor pa je bilo z opisanim ravnanjem poseženo, kot to pravilno ugotavljata nižji sodišči, v zasebnost obsojenca. Vendar pa sta nižji sodišči v nadaljevanju tudi pravilno presodili, da je ob koliziji varovanih dobrin oziroma ustavnih pravic oškodovankin ustavno in zakonsko varovan interes močnejši. Pravica do osebnega dostojanstva in varnosti, oziroma spolne nedotakljivosti ima vsekakor prednost pred osebnostno pravico obsojenca do glasu, v katero je bilo poseženo z zvočnim snemanjem v trenutku izvrševanja kaznivih dejanj. Zato uveljavljana kršitev ni podana.
Presoja zakonskih opisov kaznivih dejanj pokaže, da gre za različne opise ravnanj in da opis kaznivega dejanja po prvem odstavku 314. člena KZ-1 ni zajet v opisu kaznivega dejanja po prvem odstavku 115. člena KZ-1. Objekta kazenskopravnega varstva sta različna, pri kaznivem dejanju po 314. členu splošna varnost ljudi in premoženja, pri kaznivem dejanju po 115. členu KZ-1 pa življenje in telo. Prvo kaznivo dejanje je ogrozitveni delikt, drugo kaznivo dejanje pa poškodbeni.
Glede na potek postopka in vsebino spremembe obtožbe, ko je bil del očitka obsojencu izpuščen, odsotnost obrazložitve spremembe obsojencu ni onemogočila, da bi se seznanil o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah obtožbe oziroma njene spremembe. Izostanek tožilčeve utemeljitve spremembe obtožnega akta sam po sebi tudi ni odločilen za presojo dopustnosti spremembe obtožnice. Bistveno je, da je sprememba v skladu s pogoji, določeni v 344. členu ZKP, in z merili, izoblikovanimi v (ustavno)sodni praksi.
Predhodna ustna sklenitev najemne pogodbe in v postopku ugotovljena dejstva, da so bili v ponarejeni pisni pogodbi navedeni resnični podatki, da iz tega naslova do obsojenca nihče nima nobenih zahtevkov in da bi bil obsojenec glede na premoženjske razmere upravičen do subvencionirane najemnine, če bi vlogi priložil pristne listine, na izpolnitev zakonskih znakov kaznivih dejanj ponarejanja listin ne vplivajo. Listina je namreč ponarejena, če ne izvira od osebe, ki je na njen navedena kot izdajatelj, pri čemer ni relevantno, ali je vsebina ponarejene listine resnična ali ne.
pripor - obstoj pripornega razloga - ponovitvena nevarnost
Nevarnost ponovitve se mora nanašati na specifično kaznivo dejanje, vendar ni nujno, da se nanaša na istovrstno kaznivo dejanje, ampak je pomembno, da je z njim v smiselni zvezi.
bistvena kršitev določb postopka - kršitev pravice do obrambe - alibi obdolženca - zaslišanje priče - zavrnitev dokaznega predloga - mednarodna pravna pomoč - zaslišanje preko videokonference - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - nedovoljen dokaz
Zaradi dokazovanja obdolženčevega alibija je dokazni predlog materialnopravno relevanten, saj se z njim dokazuje ključno razbremenilno dejstvo, da obdolženec določenega dne ni bil na kraju storitve očitanega kaznivega dejanja, zato ga ni mogel storiti. Ob tem mora obramba dokazni predlog utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, ki je podana takrat, ko v konkretni zadevi ni podanih nobenih nasprotnih indicev, ki bi kazali na takojšen neuspeh predlaganega dokaza.