Sodišče ne sme določiti posebnega pogoja, če je podano takšno nesorazmerje med višino obveznosti ter obsojenčevimi premoženjskimi razmerami in pridobitnimi zmožnostmi, da tudi ob obsojenčevem ustreznem prizadevanju za izboljšanje lastnega gmotnega položaja in poplačilo obveznosti že v času določitve posebnega pogoja ni realno pričakovati njegove izpolnitve. V ostalih primerih je ugotavljanju vzrokov za neizpolnitev posebnega pogoja namenjeno predvsem odločanje o morebitnem preklicu pogojne obsodbe po prvem odstavku 61. člena KZ-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00086584
KZ-1 člen 230, 230/1, 230/2.
preslepitev pri pridobitvi posojila ali ugodnosti - opis dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - leasing - prejem ugodnosti
Za drugo ugodnost je odločilno, da gre tako kot pri posojilu, investicijskih sredstvih in subvenciji za financiranje oziroma olajševanje izvajanja gospodarske dejavnosti, ne glede na to, ali gre za javno ali zasebno financiranje. Financiranje gospodarske dejavnosti oziroma njeno drugačno olajševanje mora biti vezano na izpolnjevanje določenih pogojev oziroma odvisno od drugih pomembnih podatkov za njegovo odobritev. Drugi odstavek 230. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) zajema primere takšnega financiranja, kadar podeljeno financiranje ni porabljeno skladno z dogovorjenim ali odobrenim namenom.
pripor - odreditev pripora po izreku sodbe - ponovna odreditev pripora - trajanje pripora po vložitvi obtožnice - trajanje pripora v primeru razveljavitve obsodilne sodbe - razumen rok
Vrhovno sodišče je v načelnem pravnem mnenju, ki je bilo sprejeto na občni seji dne 19. decembra 2000 zavzelo stališče, da lahko po vložitvi obtožnice pripor traja največ dve leti do izreka sodbe sodišča prve stopnje. Zaključek, da je z obsodilno sodbo mišljena sodba sodišča prve stopnje in ne pravnomočna sodba, temelji na jezikovni razlagi določbe petega odstavka 207. člena ZKP ter sistematični in logični razlagi zakonskih določb o priporu (207. člen in 361. člen ZKP).
Besedilo določbe petega odstavka 207. člena ZKP je jasno in dolžino trajanja pripora po vložitvi obtožnice omejuje na zakonski maksimum dveh let. S citirano določbo je varovan prav položaj, da v primerih, ko je po razveljavitvi prvostopenjske sodbe (na novo) odrejen pripor, skupno prestajanje pripora po vloženi obtožnici ne preseže dveh let.
Pri presoji, ali je sodišče v obravnavanem primeru kršilo določbo petega odstavka 207. člena ZKP, je relevanten čas trajanja pripora od vložitve obtožnice do izreka sodbe sodišča prve stopnje.
umor - umor iz brezobzirnega maščevanja - uboj - indična sodba - neposreden dokaz - izvedenec - izpodbijanje izvedenskega mnenja - strokovni pomočnik - predlog za postavitev novega izvedenca - zavrnitev predloga za postavitev novega izvedenca - zavrnitev dokaznega predloga - nedovoljena vnaprejšnja dokazna ocena
Za indično sodbo je značilno, da ugotovitve o odločilnih dejstvih ne slonijo na dokazih, ki bi ponujali neposredni uvid vanje, ampak slonijo izključno na logičnem sklepanju, opirajoč se na skupek dejstev, ki se ne nanašajo neposredno na obravnavani dogodek, so pa sama predmet dokazovanja in dokazne ocene.
Vrhovno sodišče pri tem pritrjuje razlogom obeh sodišč, ki sta obrambi z zaslišanjem strokovnega pomočnika, dopolnitvijo izvedenstva z zaslišanjem izvedenca balistične stroke in končno s soočenjem strokovnega pomočnika in izvedenca sledili merilom poštenega postopka pri dokazovanju z izvedencem. Obramba je svoj odziv na izvedensko mnenje oblikovala s pomočnikom, ki ga je prvostopenjsko sodišče zaslišalo, nato pa se je opredelilo do njegovega mnenja, do mnenja izvedenca balistične stroke (upoštevaje strokovno mnenje pomočnika obrambe) in do predlogov za postavitev dodatnih oziroma novih izvedencev.
Za nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno pri odločanju o dokaznih predlogih bo šlo takrat, kadar sodišče predlog za dokazovanje pomembnega dejstva zavrne kot neuspešen, ne da bi se pri tem obrazloženo oprlo na predhodni uspeh dokazovanja. Bistveno je, da z zavrnitvijo dokaznega predloga obramba ni bila prikrajšana za pošten kazenski postopek (prim. sodbo ESČP Murtazaliyeva proti Rusiji).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00086568
KZ-1 člen 49. ZKP člen 372, 372/5.
kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - kršitev kazenskega zakona - odmera kazni - prekoračitev pravice, ki jo ima sodišče po zakonu - dejanske okoliščine - zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti
Kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP je podana v primeru prekoračitve pravice, ki jo ima sodišče po zakonu v zvezi z odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu oz. z odločbo o varnostnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi. Prekoračitev pomeni izrek katere od odločb zunaj zakonskih meja, izrek kazenske sankcije, ki je zakon ne pozna, ali sankcije, ki bi morala biti izrečena oz. je bila kazenska sankcija odmerjena samovoljno ali arbitrarno. Pri slednjem ne gre za odmero na podlagi nepopolno ali zmotno ugotovljenih dejanskih okoliščin, kot to po umestni pripombi vrhovnega državnega tožilca izhaja iz obrazložitve v tem delu zahteve, temveč za odmero, pri kateri se sodišče sploh ne bi oziralo na dejanske okoliščine iz 49. člena KZ-1.
ZP-1 člen 3, 156, 156/1. ZCestn člen 50a, 50a/1, 42, 42/1, 42/1-1. URS člen 22.
prekrški - prekrški v zvezi s plačevanjem cestnine - zakonski znaki prekrška - odgovornost za prekršek - podzakonski akt - veljavna elektronska vinjeta - namenska razlaga - elektronska vinjeta z napačnim podatkom o registrski številki vozila
Splošni akt o cestninjenju skladno s 3. členom ZP-1 (po argumentu a contrario) posameznega ravnanja ne more določiti kot prekršek, hkrati pa takšen akt nikakor ne more urejati niti odgovornosti zanj.
Namen (ratio) obravnavane določbe 50.a člena ZCestn je zlasti v plačilu ustreznega nadomestila za uporabo cestninskih cest in na drugi strani sankcioniranje tistih posameznikov, ki tega ne storijo. V ta krog pa ni mogoče uvrstiti tistih uporabnikov, ki so plačilo elektronske vinjete dejansko izvedli, vendar je pri tem prišlo do napake v zapisu zahtevanih podatkov (registrske označbe) s strani tretje osebe - prodajalca.
podaljšanje pripora s sklepom Vrhovnega sodišča RS - predlog državnega tožilca za podaljšanje pripora - preiskava - sklep o preiskavi - začetek kazenskega postopka
Vrhovno sodišče ugotavlja, da okoliščina, da sklep o začetku preiskave v času odločanja o tožilčevem predlogu za podaljšanje pripora še ni izdan, predstavlja oviro za odločanje Vrhovnega sodišča o predloženem predlogu.
Če sklep o preiskavi še ni izdan oziroma preiskava še ni uvedena, se kazenski postopek še ni začel in pripora osumljencem s sklepom Vrhovnega sodišča po drugem odstavku 205. člena ZKP ni mogoče podaljšati.
zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti - nedovoljena zahteva za varstvo zakonitosti - delna razveljavitev sodbe - nepravnomočnost odločbe - protipravno pridobljena premoženjska korist - odvzem premoženjske koristi - odločba o odvzemu premoženjske koristi - sestavni deli sodbe - neločljiva povezanost
Prvostopenjska sodba je bila delno razveljavljena v odločbi o odvzemu premoženjske koristi, pri čemer gre za enega izmed (nujnih) sestavnih delov obsodilne sodbe (5. točka prvega odstavka 359. člena ZKP). Odvzem premoženjske koristi je namreč tesno povezan z odločbo o obtožbi in ugotovitvijo, da je bila premoženjska korist pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Poleg tega je odvzem premoženjske koristi javna sankcija s specialno in generalno preventivno funkcijo, kar ga (kot sui generis sankcijo) približuje kazenski sankciji, pri čemer je tudi zaradi tega tesneje povezan z odločbo o obtožbi, kar se nenazadnje odraža v tem, da se pridobljeno premoženjsko korist ugotavlja po uradni dolžnosti. Upoštevaje navedeno sta torej odločba o obtožbi in odločba o odvzemu premoženjske koristi tako zelo povezani, da sta dejansko neločljivi, kar pomeni, da morata biti za (delno) pravnomočno končanje kazenskega postopka obe odločbi formalno in materialno pravnomočni ter posledično izvršljivi. V nasprotnem primeru namreč nobene izmed njiju ni mogoče izvršiti, in sicer odločbe o odvzemu premoženjske koristi zato, ker je pogojena z odločbo o obtožbi, odločbe o obtožbi pa zato, ker ji mora odločba o odvzemu premoženjske koristi obvezno slediti.
To pa pomeni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena, ker ni zadoščeno kriteriju (delno) pravnomočno končanega kazenskega postopka.
KZ-1 člen 186, 186/1. ZKP člen 148, 148/4, 371, 371/1, 371/1-8, 427. ZNPPol člen 51, 52. URS člen 29.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - nezakonito pridobljen dokaz - osredotočenost suma - privilegij zoper samoobtožbo - edicijska dolžnost - izročitev predmetov - dokaz testimonialne narave - doktrina neizogibnega odkritja - zaseg predmeta - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev - odklonilno ločeno mnenje
S stališči sodišč, ki zakonitost dejanja kljub odsotnosti (pravočasnega) pouka vidita v neizogibnem odkritju dokazov (t. i. "doktrina neizogibnega odkritja"), se ni mogoče strinjati. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 60183/2022 z dne 13. 3. 2025 izrecno odločilo, da so policijska pooblastila po 51. in 52. členu ZNPPol uporabljiva le do trenutka osredotočenosti suma. To pomeni, da se na argument neizogibnega odkritja z uporabo policijskih pooblastil po navedenih členih v tem primeru ni mogoče sklicevati, saj se po trenutku, ko je sum zoper storilca osredotočen, ta ne morejo več aktivirati. V duhu navedene odločbe bi tudi z argumentacijo o neizogibnem odkritju, ki je v konkretnem primeru ni mogoče interpretirati drugače, kot da ta avtomatično predvideva možnost pregleda osebe tudi po osredotočenosti suma in odklonitvi prostovoljne izročitve, povsem izničili temelj privilegija zoper samoobtožbo.
ESČP je res razmejilo (i) situacije, ki pomenijo ugibanje, posplošeno sklepanje o vsebini predmetov ali v skrajnem primeru celo iskanje na slepo - t. i. "fishing expedition"; v teh primerih je privilegij zoper samoobtožbo uporabljiv in (ii) situacije, ko lahko organi pregona predmete pridobijo neodvisno od obsojenčeve volje (npr. listine, ki jih pridobijo na podlagi ustrezne odredbe, ali npr. vzorce sape, krvi, urina, tkiv za potrebe DNK testiranja), katerim je ESČP veljavo privilegija odreklo. Vendar pa - čeprav v konkretnem primeru ne gre za situacijo iskanja na slepo ("fishing expedition") - obravnavan dogodek sodi v prvo izmed navedenih kategorij. Policisti so namreč o vsebini zaznanih aluminijastih zavojčkov (da se torej v njih nahaja prepovedana droga) sumili, obsojenčeva izročitev pa je tak sum potrdila. Gre za testimonialno naravo akta obsojenca.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00086570
KZ-1 člen 116, 116-1. ZKP člen 83, 83/1, 218, 218/1, 251, 251/1. ZNPPol člen 53, 53/1.
kaznivo dejanje umora - obvestitev policije - policijska intervencija - varnost ljudi - vstop v stanovanje - vstop v stanovanje brez odredbe sodišča - izločitev dokazov - izločitev nezakonito pridobljenih dokazov - izločitev izvedenskega mnenja iz spisa
Sodišči sta presodili, da ob (implicitnem) dovoljenju obsojenca, ki ga je dal policistu, slednjemu vstop v stanovanje dovoljuje tudi določba prvega odstavka 53. člena ZNPPol. Vrhovno sodišče takšnemu stališču pritrjuje, saj prvi odstavek navedenega člena med drugim določa, da smejo policisti brez naloga sodišča vstopiti v tuje stanovanje in druge prostore med drugim tudi, če se preverjajo okoliščine, ki kažejo na smrt določene osebe v tem prostoru ali v drugih primerih, če je to nujno za zavarovanje ljudi ali premoženja. Predvsem pa je imel policist pooblastilo za vstop v obsojenčevo stanovanjsko hišo na podlagi prvega odstavka 218. člena ZKP. Njegov vstop v stanovanjsko hišo in spalnico je bil upravičen, ker je policija zaradi obsojenčevega klica na 113 razpolagala s podatkom, da je v obsojenčevi hiši ... prišlo do umora in je bil torej vstop nujen za varnost ljudi, saj bi bila nenazadnje oškodovanka lahko tedaj še vedno živa in bi potrebovala pomoč oziroma bi se v hiši lahko nahajali še drugi potencialni oškodovanci. Očitek zahteve, da je policija ravnala v nasprotju z 218. členom ZKP ter nesorazmerno posegla v obsojenčevo pravico do nedotakljivosti stanovanja, ki ga varuje 36. člen Ustave, se tako izkaže za neutemeljenega.
Šesti odstavek 95. člena ZKP izrecno določa, da določbe o oprostitvi, odlogu in obročnem plačilu stroškov iz četrtega in petega odstavka tega člena ne veljajo v primerih iz 94. člena tega zakona, torej glede stroškov, ki so jih stranke povzročile po svoji krivdi. V prvem odstavku 23. člena ZPro je sicer navedeno, da sodišče, kadar določi kot način izvršitve kazni zapora, denarne kazni ali namesto plačila globe in stroškov postopka ali nadomestnega zapora opravo dela v splošno korist, probacijski enoti posreduje izvršljivo sodno odločbo z vsemi potrebnimi podatki za njeno izvajanje. Vendar ta določba ZPro velja samo za alternativno izvrševanje kazni po 129.a členu ZKP ter za stroške postopka, ki bremenijo obdolženca, razen krivdnih stroškov ter potrebnih izdatkov oškodovanca in njegovega zakonitega zastopnika ter nagrade in potrebnih izdatkov pooblaščenca, praviloma torej velja za stroške iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter potrebne izdatke obdolženca in njegovega zagovornika. Alternativni način plačila krivdno povzročenih stroškov je s procesnim zakonom izključen in določbe ZPro v kazenski procesni zakon v tem delu ne posegajo, niti zakona nista v koliziji.
zagovornik po uradni dolžnosti - razrešitev zagovornika - zahteva za varstvo zakonitosti - upravičenci za vložitev
Sklep o razrešitvi je konstitutivne narave in učinkuje z dnem izdaje oziroma ne glede na to, kdaj je vročen zagovorniku. Samo dejstvo razrešitve funkcije zagovornika po uradni dolžnosti ima za posledico, da so vsa njegova procesna dejanja, opravljena po razrešitvi, nedovoljena.
KZ-1 člen 49, 49/1, 49/2, 49/3, 49/4. URS člen 14, 14/1, 14/2.
odmera kazni - načelo enakosti - splošna pravila za odmero kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine - teža kaznivega dejanja - krivda
Načelo enakosti je treba upoštevati tudi pri odmeri kazni. To mora sodišče odmeriti v skladu s splošnimi pravili za odmero kazni. Kazen mora odmeriti v mejah, ki so z zakonom predpisane za določeno kaznivo dejanje, pri tem pa mora upoštevati težo storjenega dejanja in storilčevo krivdo ter olajševalne in obteževalne okoliščine. Sodišče torej pri odmeri kazni ne sme postopati samovoljno, temveč se mora držati vsebinskih usmeritev zakona.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic - opravičljiva pravna zmota - sprememba sodne prakse - enotna sodna praksa - ustaljena sodna praksa - enoosebna družba
Obsojenčevo ravnanje ni bilo v skladu s sodno prakso, sprejeto v letu 2007, torej pred storitvijo obsojencu očitanega dejanja, saj je tudi ta v razpolaganju družbenika enoosebne družbe, s katerim si je pridobil premoženjsko korist iz kapitala te družbe, prepoznala protipravnost takšnega ravnanja, če je poleg družbe oškodoval še njene upnike.
Ob vprašanju ustaljenosti tozadevne sodne prakse do leta 2017 vendarle potrebno dodatno izpostaviti še zavzeto stališče iz sodbe I Ips 85/2009 z dne 19. 5. 2011, da je v primeru kaznivega dejanja po 244. členu KZ vedno oškodovana družba, ki je nikakor ni mogoče enačiti z (edinim) družbenikom. Tudi sodna praksa, sprejeta v in po letu 2017, ni uveljavila novega sodno sprejetega pravnega pravila, temveč je zgolj potrdila že uveljavljene postulate prava gospodarskih družb, da gospodarska družba z ustanovitvijo pridobi status pravne osebe, s tem pa tudi lastno pravno osebnost, ki je ločena od pravne osebnosti njenih članov.
umor - umor na zahrbten način - umor iz koristoljubnosti - koristoljubnost - indična sodba - indici - domneva nedolžnosti - zavrnitev dokaznega predloga
Za koristoljubnost je odločilna premoženjska motiviranost dejanja, pri čemer za izpolnitev zakonskega znaka ni odločilna niti višina premoženjske koristi niti obsojenčev morebiten uspeh v zasledovanju koristoljubnega nagiba.
ZKP člen 39, 39/1, 39/1-6. URS člen 23, 23/1. KZ-1 člen 20, 20/2.
opis kaznivega dejanja - sostorilstvo - soobdolženec - pravica do nepristranskega sodišča - izločitev sodnika - razlogi za izločitev sodnika - priznanje krivde - sprejem priznanja krivde soobdolžencev
Obdolženčeva vloga pri izvršitvi očitanih kaznivih dejanj je bila podrobno opisana že v vseh predhodnih sodbah, s katerimi so bili za krive spoznani preostali soobdolženci. Čeprav obdolženec v njih ni bil izrecno označen kot (so)storilec kaznivih dejanj, pa opis dejanj ne dopušča drugačne razlage. Med drugim je izrecno navedeno, da sta on in tedaj soobdolženi B. B. delovala skupaj, njuna ravnanja so opisana z dosledno uporabo dvojine, prav tako je razvidna neposredna povezava obdolženčevih dejanj s preostalimi soobdolženci, predvsem pa iz tako podrobno in celovito opisanega obdolženčevega ravnanja izhajajo vsi zakonski znaki očitanih mu kaznivih dejanj. Takšen opis v predhodnih sodbah vsebuje ugotovitve, ki dejansko prejudicirajo obdolženčevo krivdo, in je pri njem lahko vzbudil upravičen strah, da ima predsednica senata, ki je te sodbe sprejela, že ustvarjeno mnenje o predmetu odločanja tudi v njegovi zadevi.
Podrobno opisana obdolženčeva vloga pri storitvi očitanih mu kaznivih dejanj v predhodnih sodbah predstavlja tisti ključni element, ki je v obravnavani zadevi okrnil videz nepristranskega sodišča v poznejšem kazenskem postopku zoper njega.
V obravnavanem primeru je obdolženec očitano kaznivo dejanje storil v času prestajanja zaporne kazni, zato sta za odvzem sredstev za elektronsko komunikacijo uporabljiva tudi 236.h v zvezi s 75. členom ZIKS-1 in 78. člen Pravilnika o izvrševanju kazni zapora, ki tovrstne situacije posebej določata. V konkretni zadevi je bil računalnik s strani pravosodnih policistov - zaradi suma zlorabe sredstva za elektronsko komuniciranje, ki je temeljila na anonimni prijavi - najprej dejansko odvzet na tej pravni podlagi. V nadaljnjo preiskavo elektronske naprave pa je obdolženec po predhodno danem pouku tudi privolil, česar vložnik niti ne izpodbija. Na tej točki postopka zato ni mogoče trditi, da so zbrani dokazi že na prvi pogled (prima facie) nedovoljeni.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00086246
KZ-1 člen 173, 173/3, 174, 174/2. ZKP člen 371, 371/1-11.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja - konkretizacija zakonskih znakov - zloraba položaja - pomanjkljiva obrazložitev - dokazna ocena - izpovedbe prič - dokazna ocena verodostojnosti prič
Pravilno je stališče sodišča, da na uradne zaznamke obsodilne sodbe ni mogoče opreti, vendar pri tem ni mogoče zanikati njihove kontrolne funkcije v postopku; na njihovi podlagi je mogoče preverjati verodostojnost oškodovank v okviru zaslišanja v preiskavi.
Ne glede na to, da sta sodbi sodišča prve in druge stopnje celota, pri čemer lahko obrazložitev sodišča druge stopnje dopolnjuje nepopolno obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje, v obravnavani zadevi povsem izostalih oziroma izvotljenih razlogov prvostopenjskega sodišča pritožbeno sodišče, kljub podrobnejši opredelitvi, ni moglo nadomestiti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00085740
KZ-1 člen 220, 220/1. ZKP člen 143, 143/1, 445, 445/1. ZS člen 73c, 73c/1, 73c/3. ZVOP-1 člen 6, 6/1, 6-6, 75, 75/4. ZVOPOKD člen 5, 5/1, 59, 59/1.
kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - tuja stvar - obvestilo o pritožbeni seji - navzočnost na seji pritožbenega senata - videonadzor - pravica do zasebnosti - lastninska pravica - praktična konkordanca - zbiranje osebnih podatkov s strani sodišča - predlog za pregon
Glede na to, da se določbe Zakona o sodiščih (ZS) sklicujejo na določbe Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1), se pod upravljavce osebnih podatkov uvršča tudi sodišče, ki obdeluje zbirko osebnih podatkov iz videonadzora. Zato je določba prvega odstavka 143. člena ZKP uporabljiva tudi za pridobitev posnetkov videonadzora.
V prvi vrsti mora oškodovanec v predlogu za pregon podati historični opis dogodka, za katerega predlaga pregon, tako da je iz izjave oškodovanca razvidno voljno ravnanje obsojenca. Ni potrebno, da bi historični dogodek, kot ga poda oškodovanec izpolnjeval vse znake očitanega kaznivega dejanja in da bi se čas ravnanja iz predloga za pregon in v opisu dejanja v celoti ujemala. Šlo je le za razširitev obdobja, v katerem je bi bilo, sicer v opisu nespremenjeno, očitano dejanje storjeno, zato ni mogoč zaključek, da bi se očitek obsojencu spremenil na način, da ne bi šlo več za isti historični dogodek.