ZKZ člen 63, 63/4, 64, 65. Pravilnik o izvajanju komasacij kmetijskih zemljišč člen 13, 21.
komasacija - komasacijski sklad - razdelitev zemljišč med komasacijske udeležence - nova razdelitev zemljišč - elaborat vrednotenja zemljišč na komasacijskem območju - pripombe na elaborat
Če vsem predlogom ni bilo ugodeno, to ne pomeni, da načelo zaslišanja stranke ni bilo spoštovano, saj je uresničitvi tega načela zadoščeno s tem, da je stranki dana možnost, da uveljavi in zavaruje svoje pravice in pravne koristi.
Ker ima obrazložitev drugostopenjskega organa podlago v dejanskem stanu, ugotovljenem v postopku pred prvostopenjskim organom, in v relevantnem materialnem pravu, ustrezno dopolnjuje obrazložitev prvostopenjske odločbe.
denacionalizacija - odškodnina za podržavljeno premoženje - zmanjšanje vrednosti nepremičnine - Odlok AVNOJ-a - prehod premoženja - upravičenec do denacionalizacije
Glede na določbo prvega odstavka 26. člena ZDen se odškodnina zaradi zmanjšane vrednosti nepremičnine plača upravičencu. Prvostopni organ je ravnal pravilno, ko je za upravičenca do odškodnine v deležu do 1/2 v izpodbijani odločbi določil B.B., ki mu je bila predmetna nepremičnina tudi podržavljena. Dejstvo, da je bila predmetna nepremičnina z delno denacionalizacijsko odločbo z dne 21. 1. 1999 v naravi vrnjena njegovim dedičem, kot upravičencem po 11. členu ZDen, glede na ugotovljeno dejansko stanje, na odločitev ne more vplivati.
dovoljenje za začasno prebivanje - podaljšanje dovoljenja - združitev družine
Pravica do združitve družine in pravica do celovitosti družine na podlagi določbe 36. člena Ztuj-1 se prizna tujcu, ki v Republiki Sloveniji prebiva na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje, in tujcu, ki v Republiki Sloveniji zadnje leto prebiva na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in ima dovoljenje za začasno prebivanje izdano z veljavnostjo najmanj enega leta, seveda ob pogojih in v skladu s tem zakonom. To pomeni, da v primeru, ko pristojni organ še ni odločil o vlogi za izdajo prej navedenih dovoljenj, ki tujcu dovoljujejo prebivanje v RS, ni mogoče odločiti o priznanju pravice iz 36. člena tega zakona.
Nepotrebno oziroma nepravilno izvršena sodna poravnava, ne predstavlja ničnostnega razloga po določbah 279. člena ZUP.
Predlagatelja sta podpisala zapisnik o mejnem ugotovitvenem postopku, zato je pravilen zaključek, da je bila zahteva podana, poleg tega pa sta tudi kasneje molče privolila v izdajo odločbe, zato ni podan ničnostni razlog po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.
koncesija za opravljanje javne službe v osnovni zdravstveni dejavnosti - zobozdravstvena dejavnost - podelitev koncesije - javni razpis - načelo enakosti
Že dejstvo, da gre v primeru podelitve koncesije po določbah ZZDej za opravljanje javne službe, zahteva, da se postopek za tako podelitev ne začne samo na podlagi vlog morebitno zainteresiranih, ampak bi bilo treba za podelitev koncesije objaviti javni razpis, kjer bi bili določeni poleg ostalih pogojev tudi kriteriji oziroma merila za izbor prijavljenih kandidatov, določena razpisna dokumentacija ter rok za prijave. Tako bi bili kriteriji zainteresiranim kandidatom znani vnaprej. Kandidati bi vnaprej vedeli, kateri pogoji bodo pri izbiri upoštevani in imeli tudi možnost preveriti primernost in izpolnjevanje pogojev drugih kandidatov. Gre torej za seznanitev vseh zainteresiranih kandidatov s kriteriji oziroma merili za podelitev že v fazi prijavljanja na javni razpis in ne za seznanitev z njimi šele potem, ko so vloge že oddane.
Kot "datum prvega dovoljenja za dajanje v promet v Skupnosti" je treba upoštevati datum, ko je dovoljenje za dajanje v promet v Skupnosti pričelo veljati.
Tožnica utemeljeno ugovarja, da bi toženka pri podelitvi izpodbijanega dodatnega varstvenega certifikata morala upoštevati datum obvestila prijavitelju (tožnici), to je datum 9. 12. 2011, iz česar sledi, da bi izpodbijani dodatni varstveni certifikat moral veljati do 9. 12. 2026.
Dejansko trajanje varstva je lahko le od trenutka, ko je zadevno dovoljenje za dajanje v promet v Skupnosti pričelo veljati in ne od datuma izdaje dovoljenja.
ZUP člen 9, 146. Uredba o izvedbi ukrepov kmetijske politike za leto 2010 člen 21, 38, 38/5, 38/6, 39. Uredba o plačilih za ukrep osi 2 iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2007-2013 člen 24.
neposredna plačila v kmetijstvu - GERK - neskladnost dejanske rabe - načelo zaslišanja stranke
Tožnik utemeljeno ugovarja, da je v primerih, ko se opravi kontrola brez sodelovanja nosilca kmetijskega gospodarstva oziroma vlagatelja zahtevkov za uveljavljanje neposrednih plačil v kmetijstvu in so ugotovitve kontrole podlaga za odločitev organa, treba pred izdajo odločbe, ob upoštevanja načela zaslišanja stranke iz 9. in 146. člena ZUP, vlagatelja zahtevka/ov seznaniti z navedenimi ugotovitvami kontrole oziroma v obravnavanem primeru podatki iz RKG, ga poučiti o pravnih posledicah teh ugotovitev glede na relevantne predpise in mu dati možnost, da se o teh ugotovitvah izjavi, kakor tudi, da predlaga izvedbo dokazov, ki bi njegove trditve potrdili, in kar bi lahko privedlo do drugačne odločitve.
blagovna znamka - registracija blagovne znamke - ugovor zoper registracijo znamke - podobnost med znakoma - dominantni del znaka
Za zavrnitev registracije znamke na podlagi točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1, morata biti kumulativno izpolnjena pogoja enakosti ali podobnosti prijavljenega znaka in registrirane znamke ter enakosti ali podobnosti blaga/storitev, na katerega se nanašata prijavljeni znak in registrirana znamka. Verjetnost zmede, ki se presoja glede na zaznavanje znakov in blaga upoštevne javnosti, se v upravnosodni praksi interpretira v smislu zmede potrošnika glede izvora blaga in storitev.
Toženka je pravilno kot dominantni del obeh znakov upoštevala besedni del, zlasti ker potrošnik po tem elementu znak vedno poimenuje, ne glede na velikost, barvo in pozicijo slikovnih delov v obeh znakih, ki jih potrošnik v takih primerih dojema le kot dodatni oziroma spremljajoči element.
kataster stavb - vpis stavbe v kataster stavb - evidentiranje zemljišča pod stavbo - vložitev pritožbe
Če pritožba ne uveljavlja, da odrejeni katastrski vpis ni neskladen z zahtevo sodišča, ni dopustna. Kar pomeni, da je prvostopenjski organ tožnikovo pritožbo z izpodbijanim sklepom mogel zavreči kot nedovoljeno. Nedovoljena pritožba pa ne more biti predmet meritornega reševanja, zato so brez podlage tožbeni ugovori o tem, da so bile v postopku kršene (tudi) določbe 247. člena ZUP o mejah preizkusa odločbe v pritožbenem postopku.
EZ člen 88, 88/7. ZUP člen 42. ZUS-1 člen 17. Akt o določitvi metodologije za obračunavanje omrežnine in metodologije za določitev omrežnine in kriterijih za ugotavljanje upravičenih stroškov za elektroenergetska omrežja člen 14.
energetika - posebna sistemska storitev - omrežnina - prevzeta jalova električna energija - obračunavanje čezmerno prevzete jalove električne energije - neustavnost podzakonskega akta - vračilo plačanih zneskov - pristojnost Agencije za energijo - stranka v postopku - upravni spor - tožnik v upravnem sporu
Tožnik v upravnem sporu je lahko samo oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Odločitev, da se drugemu tožniku ne prizna položaja stranke, je skladna z določbami ZUP. Njena pomanjkljivost je le v tem, da ni izrecno navedena v izreku odločbe. Ker pa odločitev logično sledi iz 1. točke izreka, v kateri so izrecno navedeni tisti, ki se jim položaj stranke prizna, in še posebej iz obrazložitve k tej točki, kjer je navedeno, da se drugega tožnika upošteva (le) kot pooblaščenca, sodišče pomanjkljivost izreka ni štelo za bistveno in s tem za takšno, ki bi vplivala na zakonitost odločbe.
Odločitev, po kateri se nezakonitost ravnanja družbe SODO pri zaračunavanju čezmerno prevzete jalove energije ne ugotavlja oziroma se zahteva strank v tej zvezi zavrne, prvenstveno temelji na določbah 14. člena Akta o določitvi metodologije za obračunavanje omrežnine in metodologije za določitev omrežnine in kriterijih za ugotavljanje upravičenih stroškov za elektroenergetska omrežja. Gre za določbe, s katerimi je zagotavljanje čezmerno prevzete jalove energije opredeljeno kot posebna sistemska storitev in s katerimi se uvaja obveznost in način njenega plačila. Ker gre za podzakonski akt in ker pomeni zaračunana omrežnina za posebno sistemsko storitev javno dajatev, je Ustavno sodišče za celoten 14. člen Akta ugotovilo, da je bil v neskladju z Ustavo. Neustavnost 14. člena je ugotovilo z učinkom razveljavitve, kar pomeni, da se ne uporablja za razmerja, o katerih še ni bilo pravnomočno odločeno. V konkretnem primeru izpodbijana odločitev še ni pravnomočna. S tem, ko določbe 14. člena Akta ni mogoče uporabiti pri odločanju, je odpadla pravna podlaga za odločitev, in sicer ne le za ugotovitev, da način obračunavanja čezmerno prevzete jalove energije ni bil v nasprotju z navedeno določbo, temveč za obračunavanje zadevne omrežnine nasploh.
Agencija za energijo je po določbah EZ izrecno pooblaščena za reševanje sporov med uporabniki omrežja in sistemskimi operaterji, med drugim tudi v zadevah, ki izvirajo iz obračunane cene za uporabo omrežij. Izrecno je pooblaščena tako za ugotavljanje nezakonitosti kot za naložitev ustreznih ukrepov za njihovo odpravo. To po presoji sodišča pomeni, da ni izključeno tudi odločanje o premoženjskopravnih zahtevkih, kolikor imajo podlago v predhodno ugotovljenih nezakonitostih in se na ta način ugotovljena nezakonitost odpravi. Nesmotrno in do strank (tako časovno kot stroškovno) neprijazno (ter s tem tudi v nasprotju s smotrom posebnega reševanja sporov iz EZ) bi namreč bilo, da bi se ob tem, ko so že v postopku pred Agencijo ugotovljene tako nepravilnosti kot njihove posledice, zahtevalo, da stranke v vsakem primeru, četudi gre le za realizacijo že ugotovljenega, svoje premoženjske zahtevke uveljavljajo v drugih (sodnih) postopkih.
ZJC-B člen 19, 19/3. ZJC člen 2, 2/1. ZUreP-1 člen 92. ZCes-1 člen 3, 3/1.
razlastitev - javna cesta - javna korist - druga ustrezna nepremičnina
Glede na tretji odstavek 19. člena ZJC-B šteje, da je javna korist za razlastitev nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta, ugotovljena, če ob vložitvi zahteve za razlastitev po njih poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena zakona (tj. ZJC). Prvostopni organ je lahko zaključil, da je javna korist za razlastitev tožnikove nepremičnine, kot dela obstoječe javne ceste, po kateri poteka cestni promet, kot to določa ZCes-1, v smislu tretjega odstavka 19. člena ZJC-B ugotovljena in posledično tudi odločil o razlastitvi tožnikove nepremičnine.