prisilna hospitalizacija - pridržanje brez privolitve - sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih - zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom
Glede na ugotovitve izvedenca, da je zdravje in življenje udeleženke zaradi duševne motnje, zaradi katere se zapleta v konflikte in je heteroagresivna, ogroženo, je izrečen ukrep utemeljen.
Odvetnik, ki dejavnost opravlja z največ polovico delovnega časa in izpolnjuje pogoja starosti in pokojninske dobe za priznanje pravice do starostne pokojnine, ima pravico do delne (starostne) pokojnine. Ker tožnica v času do izdaje dokončne odločbe odvetniške dejavnosti ni opravljala v skrajšanem delovnem času in ni zahtevala spremembe zavarovanja iz polnega v krajši delovni čas, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do delne pokojnine.
V spornem času ravnanje tožene stranke in vsi postopki, ki jih je izvajala, za tožnico niso imeli narave trpinčenja, vsekakor pa ne diskriminacije, saj tožnica zaradi osebnih okoliščin ni bila neenakopravno obravnavana pri opravljanju dela, usposabljanju, izobraževanju ter pri drugih pravicah iz delovnega razmerja. Iz tega razloga tožbeni zahtevek za prenehanje diskriminacije, nadlegovanja in trpinčenja ter tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine nista utemeljena.
ZPIZ-1 člen 407. Temeljni zakon o delovnih razmerjih (1970) člen 43, 43/2, 43/3, 44. Zakon o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu (1973) člen 23. Zakon o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci (1974) člen 27. Zakon o združenem delu (1976) člen 184, 184/4. Zakon o delovnih razmerjih (1977) člen 79, 80, 81.
pokojninska osnova – nadurno delo – poseben delovni pogoj
Ker tožnikovo nadurno delo v obdobju od 1970 do 1973 in od 1975 do 1985 ni bilo takšne narave, da bi šlo za kratkotrajno, nepredvidljivo in izjemno delo, ki se ni smelo uvesti, če ga je bilo mogoče opraviti z ustrezno organizacijo in delitvijo dela, z razporejanjem delovnega časa, z uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev, ga ni mogoče opredeliti kot poseben delovni pogoj in ga zato ni mogoče upoštevati pri izračunu pokojninske osnove.
ZDR člen 35, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-2. ZPP člen 243, 287, 287/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka - dokazovanje - sodni izvedenec - zavrnitev dokazov
S tem, ko je imel tožnik (bolničar v zavodu) med delovnim časom intimno razmerje s stanovalko zavoda, je moralno škodoval poslovnim interesom delodajalca. Kot izkušen delavec bi se tožnik moral zavedati, kje so meje med vestnim in profesionalnim delovnim pristopom oziroma obnašanjem in nedopustnim in nemoralnim ravnanjem. Ob takšni hujši kršitvi je razumljivo, da je tožena stranka izgubila zaupanje v tožnika. Kršitev pa je še toliko hujša, ker je tožnik zaposlen v ustanovi, kjer bivajo osebe s težavami v duševnem razvoju, pomembno pa je tudi dejstvo, da je zaradi tožnikovih nedopustnih in nemoralnih dejanj ogrožen ugled tožene stranke kot zavoda.
materialno sosporništvo – uveljavljanje škode iz istega škodnega dogodka
Pri petotožeči stranki in preostalih tožnikih ne gre za materialno sosporništvo, ker preostali tožniki uveljavljajo nepremoženjsko škodo, petotožnica pa le premoženjsko škodo, pri čemer je tudi pravna podlaga tožbenega zahtevka petotožnice različna od pravne podlage tožbenih zahtevkov ostalih tožnikov.
Pri ostalih tožnikih (torej izvzemši petotožečo stranko) gre za materialno sosporništvo po 1. točki 1. odstavka 191. člena ZPP, saj se njihovi tožbeni zahtevki opirajo na isto dejansko in pravno podlago in izhajajo iz istega historičnega dogodka. Vsi namreč uveljavljajo nepremoženjsko škodo, prvotožeča, drugotožeča in šestotožeča stranka pa še premoženjsko škodo iz istega škodnega dogodka kot udeleženci prometne nesreče, torej na isti dejanski in pravni podlagi, pri čemer v pritožbi upravičeno izpostavljajo, da popolna istovetnost dejanskega stanja že po naravi stvari ni mogoča.
Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v skupnosti člen 22, 22/1, 22/1-a, 22/1-c. Uredba Sveta (EGS) št. 574/72 o določitvi postopka za izvajanje Uredbe (EGS) št. 1408/71 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti člen 21, 34. ZZVZZ člen 23, 23/2, 23/2-1. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 129, 129/1, 133.
zdravstvene storitve v tujini - zasebno potovanje - država članica Evropske unije
Osebe, ki so obvezno zdravstveno zavarovane v Sloveniji, so v primeru uveljavljanja potrebnih zdravstvenih storitev na zasebnem potovanju v državi članici Evropske unije v primeru, ko zdravstvenih storitev ne uveljavljajo na podlagi evropske kartice zdravstvenega zavarovanja v ustanovi, ki je del javne zdravstvene mreže, temveč kot samoplačniki, upravičeni do povračila takšnih stroškov zdravljenja, kot bi bili ob enakem dejanskem stanju do povračila upravičeni zavarovanci nosilca zdravstvenega zavarovanja v drugi državi članici. Ker je avstrijski nosilec zdravstvenega zavarovanja tožencu (na za to predpisanem obrazcu E-126) sporočil, da bi znesek, ki bi ga v primeru uveljavljanja enakih zdravstvenih storitev v isti zasebni zdravstveni ustanovi povrnil avstrijskemu zavarovancu znašal 671,83 EUR, je tožničin tožbeni zahtevek na povračilo višjih (dejanskih) stroškov zdravljenja neutemeljen.
ZPIZ-1 člen 12, 249. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4, 225, 225/1.
odmera pokojnine – nova odmera pokojnine
Ker toženec pri odmeri družinske pokojnine, ki je bila tožnici pravnomočno priznana, ni upošteval takrat manjkajočih podatkov o plači, ki se všteva v pokojninsko osnovo, o teh plačah v dejanskem smislu še ni bilo odločeno. Zato odločba o priznanju pravice do družinske pokojnine glede teh plač ni postala pravnomočna in toženec ni imel podlage za zavrženje tožničine zahteve za ponovno odmero družinske pokojnine z upoštevanjem naknadno pridobljenih podatkov o plačah, temveč bi moral o zahtevi odločiti po vsebini.
ZDR člen 130, 130/1, 130/2. Kolektivna pogodba za lesarstvo Slovenije člen 53.
povračilo stroškov v zvezi z delom - stroški prehrane - nadomestilo stroškov prehrane - topli obrok
Tožena stranka je delavcem organizirala prehrano med delom oziroma jim zagotavljala topli obrok, katerega je tožnik tudi koristil. Kljub temu je upravičen do vtoževane razlike med ceno toplega obroka in (višjim) povračilom stroškov prehrane med delom po kolektivni pogodbi.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. ZPIZ člen 46, 46/4. ZMEPIZ (1995) člen 35. ZPIZ-1 člen 39, 263, 276, 276/2.
odmera pokojnine – nova odmera
Tožničina zahteva za novo odmero pokojnine z upoštevanjem dela plač, izplačanega v obliki vrednostnih papirjev, ki s pravnomočno odločbo o priznanju pravice do pokojnine ni bil upoštevan, je razlog za uvedbo novega postopka in priznanje novo odmerjene pokojnine od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi dalje, ne pa za zavrženje zahteve zaradi nespremenjenega pravnega in dejanskega stanja, saj je po izdaji pokojninske odločbe, ki je postala pravnomočna, nastalo novo dejstvo, ki ni sestavni del prejšnjega dejanskega stanja.
ZPIZ-1 člen 7, 7/6, 12, 249. ZUP člen 7, 129, 129/1, 129/1-4, 138, 138/1. ZVP člen 1. ZPIZ/92 člen 46, 46/4, 185, 185/3.
predčasna pokojnina - vštevnost neizplačanega dela plač, namenjenih za odkup delnic, v pokojninsko osnovo - ponovna odmera pokojnine - zavrženje zahteve
O zahtevi za vštevanje izplačil v obliki delnic oziroma komercialnih zapisov v pokojninsko osnovo še ni bilo pravnomočno odločeno (o tem ni bila izdana niti ugodilna niti zavrnilna odločba, ko je bila tožniku priznana pravica do predčasne pokojnine). Iz tega razloga tožnikove zahteve za ponovno odmero pokojnine, pri kateri bi se upoštevala zgoraj omenjena izplačila, tožena stranka ne bi smela zavreči s sklicevanjem na 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP (da je o zadevi že pravnomočno odločeno in da se dejansko stanje in pravna podlaga zadeve nista spremenila).
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - odpravnina - odškodnina za čas odpovednega roka - bistveno zmanjšano plačilo za delo - nadurno delo - mobbing - sodno varstvo
Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca povzroči takojšnje prenehanje delovnega razmerja, ker učinkuje z dnem, ko je podana nasprotni stranki. Delodajalec mora takšno odpoved upoštevati in delavcu ne sme (more) naložiti, da ostane pri njemu še naprej v delovnem razmerju. Za izdajo sklepa o zavrženju delavčeve odpovedi nima pravne podlage, prav tako nima razlogov, da bi delavcu po tem, ko njegova odpoved že učinkuje, redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost - objektivna odgovornost - nevarna dejavnost - delo v rudniku - razbremenitev odgovornosti - ravnanje oškodovanca
Delo v rudniku ob transportnem traku predstavlja nevarno delo, kar je podlaga za objektivno odgovornost tožene stranke. Vendar je v konkretnem primeru tožena stranka razbremenjena odgovornosti, saj je nesrečo pri delu povzročilo tožnikovo ravnanje (ki je bilo v nasprotju z navodili, s katerimi je bil tožnik seznanjen), ki ni bilo objektivno predvidljivo in ki ga tožena stranka tudi ni mogla preprečiti.
PES člen 49, 50. Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. 6. 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v skupnosti člen 22, 22/2. ZZVZZ člen 2, 2/1, 23, 23/2, 23/2-1, 26, 81. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 135, 135/1, 135/3, 224, 227.
povračilo stroškov zdravljenja - zdravljenje v tujini - bolnišnično zdravljenje - nebolnišnično zdravljenje
Ker ob upoštevanju načela prostega opravljanja storitev znotraj držav članic Evropske unije pregled, ki pomeni nezavodsko oziroma nebolnišnično diagnostiko in zdravljenje, ne sme biti pogojen s predhodnim soglasjem nosilca zavarovanja, je tožnik (ob nesorazmerno dolgi čakalni vrsti za pregled v Sloveniji) upravičen do povračila stroškov pregleda z magnetno resonanco na kliniki v Nemčiji.
Tožnik pa ni upravičen do povračila stroškov operacije kot bolnišničnega zdravljenja, saj pri tožencu ni zaprosil za predhodno odobritev, pogoji za napotitev na zdravljenje v tujino pa tudi niso izpolnjeni, saj bi se operacija pravočasno lahko izvedla tudi v Sloveniji.
ZFPPIPP člen 34, 240, 240/1, 240/2. ZIZ člen 270, 270/3, 270/4, 271.
začasna odredba – verjetnost nevarnosti
Čeprav insolventni dolžnik ne sme ravnati v nasprotju z določbo 34. člena ZFPPIPP, navedeno še ne pomeni, da upniku, ki predlaga izdajo začasne odredbe, ne bi bilo potrebno izkazovati nevarnosti v smislu 2. odst. 270. člena ZIZ in v povezavi s tem, da dolžnik ravna v nasprotju z določbo 34. člena ZFPPIPP.
mejni spor – lastninski spor – spor za ureditev meje – varstvo lastninske pravice – vrnitveni zahtevek
Kadar predlagatelj v mejnem sporu pravice do spornega zemljišča ne uveljavlja na podlagi močnejše pravice, se vprašanje, ali gre za mejni spor (ureditev meje v nepravdnem postopku) ali za spor o lastništvu nepremičnine (klasični lastninski spor, o katerem se odloča po pravilih pravdnega postopka), sploh ne pojavi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00028888
KZ člen 169, 169/1, 169/2, 171, 171/2, 171/4, 172, 172/1, 172/2. ZKP člen 299, 329, 354, 371, 371/1, 371/1-9. URS člen 39.
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime - opravljanje - zakonski znaki kaznivega dejanja - izvršitveno dejanje - izključitev protipravnosti - dokaz resnice - storitev pri izvrševanju politične dejavnosti - obramba pravice - svoboda izražanja - pravica do zasebnosti - osebe iz javnega življenja - žaljiva obdolžitev - razžalitev - subjektivna in objektivna identiteta med obtožbo in sodbo - sprememba pravne opredelitve - opis kaznivega dejanja - zavrnitev dokaznih predlogov - načelo proste presoje dokazov
Pri kaznivem dejanju opravljanja po 172. členu KZ gre za varstvo osebnega in družinskega življenja drugih ter za prepoved zatrjevanja in raznašanja podatkov iz takšnega življenja v javnosti ob pogoju, če to lahko škodi njihovemu dobremu imenu. Za obstoj tega kaznivega dejanja ni potrebno, da dejansko pride do oškodovanja dobrega imena oškodovanca, temveč morajo biti ugotovljena dejstva objektivno taka, da lahko to povzročijo. Dobremu imenu osebe, ki je predmet opravljanja, lahko škodujejo predvsem takšna dejstva, na podlagi katerih ljudje oškodovanca zaničujejo, prezirajo, se mu posmehujejo ipd.
Izvršitveno dejanje kaznivega dejanja opravljanja se kaže v trditvah ali raznašanju karkoli resničnega ali neresničnega iz osebnega ali družinskega življenja druge osebe, pod pogojem, če takšne trditve ali raznašanja lahko škodijo dobremu imenu. Trditve so dejansko vedno izražanje lastno zaznanih dejstev drugi osebi, s prenašanjem oziroma raznašanjem pa razumemo sporočanje določenih dejstev, ki jih je zaznal nekdo drug, oziroma za katere nekdo drug trdi, da obstajajo. Pri kaznivem dejanju opravljanja pa ni nujno, da je inkriminirana trditev postavljena le kot nesporna trditev v obliki trdilnega stavka, saj zadošča že oblika vprašanja ali nakazovanje oziroma namigovanje na določeno dejstvo (insinuacija) iz osebnega in družinskega življenja, ki bi lahko škodilo dobremu imenu.
Dokaz resnice je pri kaznivem dejanju opravljanja glede na določilo četrtega odstavka 172. člena KZ načelno izključen. Sodišče torej ugotovi le trditve ali raznašanje dejstev iz osebnega ali družinskega življenja ter njihovo sposobnost, da škodujejo dobremu imenu. Dokaz resnice je dovoljen le v primerih, ki jih predvideva določilo petega odstavka 172. člena KZ, torej če je storilec kaznivo dejanje opravljanja storil pri izvrševanju uradne dolžnosti, politične ali druge družbene dejavnosti, pri obrambi kakšne pravice ali pri varstvu upravičenih koristi. V teh primerih je izključena protipravnost, če storilec dokaže resničnost svojih trditev ali utemeljen razlog, da je v njihovo resničnost verjel. Obramba neutemeljeno ocenjuje, da je obtoženec predmetno izjavo podal v okviru svoje politične dejavnosti oziroma v okviru obrambe svojih pravic.
Pritožbeno sodišče tudi ne more pritrditi pritožbenim navedbam, da je obtoženec, glede na odločbo Ustavnega sodišča, opr. št. Up-50/99, ki obravnava kolizijo med pravico do zasebnosti in svobodo izražanja, ki ni privilegij novinarjev ali literatov, ampak svoboščina, ki spada med temeljne človekove pravice, ki je vsakomur zagotovljena v 39. členu Ustave Republike Slovenije, ob upoštevanju, da je s svojimi odgovori na vprašanja novinarjev o resničnosti napada na novinarko skušal pojasniti svoje mnenje o okoliščinah in vzrokih, zaradi katerih je prišlo do neresničnih obtožb, dopustno posegel v pravico zasebne tožilke do zasebnosti. Zasebno tožilko je šteti kot relativno osebo iz javnega življenja, saj je z obveščanjem javnosti o domnevnem napadu obdolženega nanjo kot novinarko, nedvomno vstopila v prostor družbenega dogajanja in s tem prevzela nase tveganje, da bodo njene trditve o napadu obdolženega predmet diskusije in presoje, kar se je v konkretnem primeru tudi zgodilo. Iz navedene ustavne odločbe pa jasno izhaja, da tudi pri teh osebah brez privolitve prizadetega ni dovoljeno objavljati stvari iz njihovega intimnega življenja.
V zvezi z dejanjem, opisanim pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe, pa je potrebno pojasniti, da kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, kot ga je pravno opredelila zasebna tožba, stori, kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, je pa pri tem kaznivem dejanju v četrtem odstavku 171. člena KZ predvidena pravica obdolženca, da v kazenskem postopku uveljavi dokaz resnice. Če storilec dokaže resničnost svojih trditev, ali če dokaže, da je v resničnost imel vsaj utemeljen razlog verjeti, ne bo kaznovan za žaljivo obdolžitev. V tem primeru pa bo še vedno lahko odgovarjal za kaznivo dejanje razžalitve po 169. členu KZ, če njegove trditve pomenijo žalitev, seveda, če ne bo podano stanje iz tretjega odstavka 169. člena KZ, ko se zahteva še storilčev zaničevalni namen, ali pa za kaznivo dejanje očitanja kaznivega dejanja z namenom zaničevanja (173. člen KZ).
Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko je obtoženčevo ravnanje, opisano pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe, pravno opredelilo kot kaznivo dejanje razžalitve v smislu 169. člena KZ in sicer po drugem odstavku tega člena, saj je bila izjava podana preko televizijskega medija. Pri tem je sodišče opis tega dejanja spremenilo le v toliko, da je izpustilo tako imenovani abstraktni, zakonski opis kaznivega dejanja žaljive obdolžitve „o zasebni tožilki trdil in raznašal nekaj, kar škoduje njeni časti in dobremu imenu, dejanje pa je bilo storjeno po televiziji, s tem, da je“ in namesto tega dodalo abstraktni, zakonski opis kaznivega dejanja razžalitve „C. C. razžalil“, vendar s tem ni prekoračilo obtožbe in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot to zmotno ocenjuje obramba. Glede na določilo 354. člena ZKP, da se sodba sme nanašati samo na osebo, ki je obtožena in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici, ter da sodišče ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanje, seveda ob upoštevanju, da abstraktni, zakonski opis kaznivega dejanja ni nujna, bistvena sestavina obtožbe oziroma sodbe, bistven je namreč le konkreten opis očitanega dejanja, pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni bila porušena t.i. objektivna identiteta med obtožbo in sodbo. Zmotna je tudi ocena obtoženčevega zagovornika, da sodišče brez navedene spremembe (ko je torej dodalo abstraktni, zakonski opis dejanja – C. C. razžalil), s katero naj bi dodalo zakonski znak kaznivega dejanja razžalitve, obtoženca ne bi moglo obsoditi za navedeno kaznivo dejanje razžalitve. Konkreten opis dejanja pod točko 2 izreka, v katerega sodišče prve stopnje ni poseglo, namreč poleg časa in kraja kaznivega dejanja vsebuje tudi opis izrečenih besed, za katere pa je sodišče presodilo, da objektivno pomenijo podcenjevanje in žaljivo vrednostno oceno zasebne tožilke.
dokazna ocena - relativna bistvena kršitev postopka – spor majhne vrednosti
Sodišče se v razlogih sodbe res ni izrecno opredelilo do izpovedb priče, vendar pa bi v zvezi s tem lahko šlo kvečjemu za neupoštevanje metodološkega napotka, ki ga daje 8. člen ZPP. To pa bi lahko predstavljalo le bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP, kar pa v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog.
Zaradi dokazanega soglasja tožeče stranke, da se pred sklenitvijo kupne pogodbe izvede redni servis in s tem povezana popravila, o zmoti pred sklenitvijo pogodbe ne moremo govoriti.
Za zahtevek iz neupravičene obogatitve mora biti izkazana obogatitev, prikrajšanje na škodo drugega, vzročna zveza in odsotnost pravnega temelja. V skladu z načelom volenti non fit iniuria zahtevek ni utemeljen, če se prikrajšanec s prikrajšanjem strinja. Ker gre po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje za popravila, ki spadajo v okvir rednega servisa oziroma nujna vzdrževalna dela ter dogovor pravdnih strank pred sklenitvijo kupne pogodbe, za tak zahtevek ni pravne podlage.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO – DAVKI – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0058373
ZDavP-2 člen 12, 36, 46, 57, 59. ZPP člen 11, 216.
davčni odtegljaj - upravičenost do neto zneska po pogodbi – odločanje po prostem preudarku
Če je po pogodbi tožnik upravičen do bruto zneska, tožena stranka pa je v skladu z ZDavP-2 plačnik davka, ki mora obračunati, odšteti in nakazati davčni odtegljaj, sodišče tožniku lahko prisodi le neto znesek.