ZIZ člen 25. ZGD člen 101, 101/1, 101/3 ZPPSL člen 6, 6/3, 104, 104/2.
odgovornost za obveznosti družbe - osebna solidarna odgovornost družbenikov d.n.o. - izbris iz sodnega registra zaradi stečaja - stečaj d.n.o. - prenehanje terjatev - prenehanje subsidiarne odgovornosti družbenika - specialne določbe ZPPSL
Upničina terjatev je bila (ali bi morala biti) obravnavana v stečajnem postopku in je z zaključkom stečaja ugasnila. Če terjatve ni več, pa že po naravi stvari ne more obstajati subsidiarna odgovornost družbenika zanjo.
motenje posesti – oblikovanje tožbenega zahtevka – opis motilnega ravnanja – pojem nemotene uporabe dovozne poti
Tožnik v skladu z določbami SPZ ne terja varstva točno opredeljene posesti pravice služnosti (kot se je to vtoževalo v skladu s prejšnjimi določbami ZTLR), temveč varstvo posesti določenega dela zemljišča.
V tožbenem zahtevku opredeljena posledica posega v tožnikovo posest, ki se kaže v onemogočanju dnevne nemotene uporabe dovozne poti, ki vključuje tudi uporabo te dovozne poti na dotedanji način v smislu parkiranja in zlasti obračanja na tej dovozni poti.
URS člen 125, 126. ZASP člen 156, 157, 168, 168/3. ZASP-D člen 6. ZS člen 3, 3/1.
kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic – plačilo avtorskega honorarja – tarifa – skupni sporazum – varstvo pravic – sodno varstvo – povrnitev škode - civilna kazen – uporaba tarife – revalorizacija – pravna varnost – vezanost sodnika na ustavo in zakon – ugovor exceptio illegalis
Zaradi specifične narave avtorske pravice so avtorji posebej varovana kategorija, vendar pa so na drugi strani glede na svojo organizacijo v posameznih združenjih tudi močnejša stranka napram posameznim uporabnikom njihovih del, zato bi s stališča dobre prakse, ki bi zagotavljala pravno varnost, tožeča stranka morala poskrbeti za vsakokratno objavo uskladitve tarife s podatki o indeksu cen na drobno, samo sklicevanje na revalorizacijo namreč ne zadošča.
odškodninska odgovornost države – protipravno dejanja sodnika - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja – ustavna odločba – učinkovanje ustavne odločbe – odškodnina zaradi neutemeljenega pridržanja – višina škode – odvzem potne listine – utemeljen razlog
Tožnikova zadeva spada med primere, ki jih pokriva ustavna odločba RS, U-I 207/08 z dne 18.3.2010, saj uveljavlja odškodnino zaradi trajanja zadeve, ki je bila končana pred 1.1.2007, zato je treba sodbo sodišča prve stopnje glede zahtevka iz tega naslova razveljaviti.
Tožnik mora izkazati, da je imel zaradi neutemeljenega pridržanja škodo v zahtevani višini.
Tožnik, ki zatrjuje obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke iz razloga nepravilnega dela sodnika, ki je odredil odvzem potne listine tožniku in ki je zavrnil predlog tožnika za vrnitev odvzete potne listine, kljub mnenju namestnika javnega tožilca, da se tožnikovi prošnji za vrnitev potne listine lahko ugodi, mora za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke izkazati vse elemente odškodninske odgovornosti: nastanek škode, nedopustno ravnanje, odgovornost in vzročno zvezo.
prenos pristojnosti - uredba Bruselj II - preživninska terjatev
Dejstvo, da ima preživninski zavezanec premoženje v drugi državi članici, ne narekuje prenosa pravdne zadeve (v kateri se odloča o preživninski obveznosti) v to drugo državo članico.
ZIZ člen 17, 17/2, 17/2-1, 20, 20/1, 20/2, 20/3, 55, 55/1, 55/1-2. ZOdvT člen 3, 3/1.
zapadlost terjatve – sodna poravnava – izvršljivost sodne poravnave - izvršilni naslov – dokazovanje zapadlosti – stroški poročila stranki po ZOdvT
Kadar zapadlost terjatve ne izhaja iz sodne poravnave, temveč je odvisna od nastopa bodočih, negotovih dejstev, je upnik dolžan dokazati zapadlost terjatve na zakonsko predpisan način (določen v drugem in tretjem odstavku 20. člena ZIZ). Če upnik tega ne stori, sodna poravnava ni izvršljiva in tako ne predstavlja listine, na podlagi katere bi bilo mogoče dovoliti izvršbo.
Dolžnik ni upravičen do povrnitve 20 točk za poročilo stranki, saj se po ZOdvT odvetniške nagrade določajo in odmerjajo v eurih, ne pa v odvetniških točkah, poleg tega pa povrnitev nagrade za to opravilo odvetnika v ZOdvT sploh ni predvidena.
O vzpostavitvi zemljiškoknjižne listine odloča zemljiškoknjižno sodišče v istem postopku, v katerem odloča o vknjižbi lastninske ali druge stvarne pravice v korist predlagatelja, pri čemer postopek za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine ni namenjen vzpostavitvi katerekoli listine (smiselno glede na tretji odstavek 235. člena Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1). Listina, katere vzpostavitev se lahko v okviru takega postopka zahteva, je zemljiškoknjižno dovolilo ali druga listina, ki ustreza pogojem za vknjižbo lastninske pravice v korist predlagatelja postopka oziroma listina, ki ustreza pogojem za vknjižbo druge stvarne pravice v korist predlagatelja postopka (smiselno glede na prvi in sedmi odstavek 234. člena ZZK-1).
Razdružitev postopka po 3. odstavku 300. člena ZPP je eden od ukrepov, katerih cilj je smotrnost postopka, to je pospešitev postopka in zmanjšanje stroškov postopka, in je stvar formalnega procesnega vodstva, ki se nanaša na vodenje obravnave, ki je v rokah sodišča. Tak sklep lahko sodišče sprejme kadarkoli do konca glavne obravnave.
Odpoved leta je dejstvo, ki ga ni težko dokazati, saj bi za to zadoščalo že potrdilo prevoznika o odpovedi leta in karta, ki dokazuje, da je imel zakoniti zastopnik tožene stranke predviden povratek v Slovenijo s tem letom. Takšnega dokaza pa tožena stranka ni ponudila.
predlog za nadaljevanje že pravnomočno ustavljenega postopka – učinkovanje ustavne odločbe
Do nadaljevanja postopkov, ustavljenih na podlagi prvega odstavka 4. člena ZFPPod-B, je prišlo na podlagi odločbe ustavnega sodišča (ki je obvezna). Nadaljevanja postopka tako ne more preprečiti niti pravnomočnost deklaratornega sklepa o ustavitvi.
vknjižba lastninske pravice – lastnik stavbe, stoječe na zemljišču v družbeni lastnini – pravica uporabe zemljišča
Lastnik stavbe, stoječe na zemljišču v družbeni lastnini, je imetnik pravice uporabe zemljišča, na katerem stavba stoji in zemljišča, ki je potrebno za redno rabo stavbe, zato je vpis lastninske pravice na takšnem zemljišču na podlagi določbe 1. odstavka 2. člena ZLNDL dopusten.
plačilo sodne takse – javnopravna zadeva – taksna oprostitev - nepopolna vloga – poziv k dopolnitvi predloga
Čeprav so sodne takse del pravdnih stroškov in s tem postransko oziroma akcesorno vprašanje pravdnega postopka, gre tudi pri vprašanju plačila sodnih taks, vključno z oprostitvami, le za vprašanje odnosa med državo in prosilcem, kar pa nima značaja civilnega razmerja.
uveljavljanje bistvenih kršitev v pritožbi - pogoji za izdajo začasne odredbe – nevarnost razpolaganja s premoženjem – otežena uveljavitev terjatve
Prisilna prodaja nepremičnine za poplačilo dolgov prvega toženca in dejstvo, da za ostale dolgove prvi toženec zastavlja svoje preostale nepremičnine, zadostuje za zaključek, da je tožnik izkazal tudi nevarnost, da je zaradi takšnega razpolaganja prvega toženca s premoženjem, uveljavitev njegove terjatve precej otežena, če že ne onemogočena.
Kršitev v zvezi z vsebino vabila na narok dne 2.2.2010, bi tako prvi toženec moral uveljavljati že na tem naroku. Tega ni storil, uveljavljanje v pritožbi pa je prepozno. Sicer pa pritožbeno sodišče še pripominja, da s tem, ko na vabilu na narok ni zapisalo, da bo tega dne opravljen (tudi) narok v zvezi z obravnavo začasne odredbe, sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od absolutnih bistvenih kršitev določb iz 2. odst. 339. člena ZPP, pa tudi ne nobene relativne kršitve, ki bi kakorkoli vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve.
Pravdni stranki sta sklenili sporazum, ker toženca potrebujeta dostop do svojega objekta oziroma lope za garažiranje gradbene mehanizacije, kar je bila bistvena okoliščina, zaradi katere je bil sporazum sklenjen, kot je razvidno iz njegove vsebine. Ne gre za pravdni standard bistveno spremenjene okoliščine, če se kasneje izve, da je mehanizacija, katero toženca po sporazumu lahko vozita po služnostni poti do svojih nepremičnin, kjer jo hranita, namenjena za opravljanje pridobitne dejavnosti. Če pa sta toženca pri izvrševanju služnostne pravice uporabljala služnostno pot preko obsega, določenega v pogodbi, to ni razlog za prenehanje ustanovljene služnosti v obsegu, kot se zavzema tožnica, pač pa je to podlaga za uveljavitev zahtevka zaradi varstva pred vznemirjanjem v skladu s 99. členom SPZ.
Če lastniki sosednjih nepremičnin menijo, da toženca pravic, ki omejujejo lastninsko pravico lastnika sosednje ali prostorsko povezane nepremičnine, ne izvršujeta v skladu s krajevnimi običaji in na način, ki najmanj obremenjuje lastnika nepremičnine, se lahko poslužijo tožbe na prepoved vznemirjanja, ni pa obstoj imisij razlog za prenehanje stvarne služnosti, ustanovljene med pravdnima strankama.
Po 46. členu OZ je mogoče razveljaviti pogodbo zaradi bistvene zmote, razen če pri njeni sklenitvi stranka ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu. Zmota mora biti torej bistvena in opravičljiva. Če pogodbena stranka ni ravnala s skrbnostjo, ki se zanjo zahteva v pravnem prometu (6. člen OZ), ne more zahtevati razveljavitve pogodbe.
DRUŽINSKO PRAVO – STVARNO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL0060570
ZZZDR člen 51, 59, 59/2. ZZK-1 člen 40, 40/1, 40/1-3.
premoženjska razmerja med zakoncema – skupno premoženje zakoncev – delitev skupnega premoženja – posebno premoženje zakonca – vlaganje posebnega premoženja v skupno premoženje – vknjižba – listine, ki so podlaga za vknjižbo – tožba na ugotovitev lastninske pravice – tožba za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila
Skupno premoženje predstavlja skupek premoženjskih pravic zakoncev in je praviloma nedeljiv materialnopravni pojem, tako da ločeno obravnavanje posameznih premoženjskih enot skupnega premoženja ni mogoče. Zato vložki posebnega premoženja v obstoječe skupno premoženje lahko vplivajo le na velikost deležev na skupnem premoženju, ne more pa z vlaganjem posebnega premoženja v skupno premoženje vlagatelj pridobiti posebnega premoženja. Z vlaganji posebnega premoženja v nepremičnino, ki spada v skupno premoženje zakoncev, se namreč le poveča vrednost skupnega premoženja. Od pravne celovitosti skupnega premoženja je mogoče odstopiti le v izjemnih primerih, na primer, če obstoji sporazum zakoncev o različnem lastninskem režimu na posameznih predmetih skupnega premoženja, ipd.
neupravičena pridobitev - povrnitev koristi - uporaba tuje nepremičnine - povrnitev koristi solastniku
Okoliščina, da je delež zemljišča, ki ga je uporabljala tožena stranka, glede na celotno površino parcele skladen z deležem tožeče stranke kot solastnikom navedenega zemljišča, tožeči stranki ne daje upravičenja, da bi od tožene stranke lahko uveljavljala nadomestilo celotne koristi, ki jo je imela tožena stranka od uporabe. Nadomestilo koristi gre namreč vsem solastnikom. Ker gre v tem primeru za deljivo obveznost, je tožeča stranka upravičena zahtevati le svoj del terjatve, ki je sorazmeren z njenim solastniškim deležem na navedeni nepremičnini (3. odstavek 393. člena OZ).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00028888
KZ člen 169, 169/1, 169/2, 171, 171/2, 171/4, 172, 172/1, 172/2. ZKP člen 299, 329, 354, 371, 371/1, 371/1-9. URS člen 39.
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime - opravljanje - zakonski znaki kaznivega dejanja - izvršitveno dejanje - izključitev protipravnosti - dokaz resnice - storitev pri izvrševanju politične dejavnosti - obramba pravice - svoboda izražanja - pravica do zasebnosti - osebe iz javnega življenja - žaljiva obdolžitev - razžalitev - subjektivna in objektivna identiteta med obtožbo in sodbo - sprememba pravne opredelitve - opis kaznivega dejanja - zavrnitev dokaznih predlogov - načelo proste presoje dokazov
Pri kaznivem dejanju opravljanja po 172. členu KZ gre za varstvo osebnega in družinskega življenja drugih ter za prepoved zatrjevanja in raznašanja podatkov iz takšnega življenja v javnosti ob pogoju, če to lahko škodi njihovemu dobremu imenu. Za obstoj tega kaznivega dejanja ni potrebno, da dejansko pride do oškodovanja dobrega imena oškodovanca, temveč morajo biti ugotovljena dejstva objektivno taka, da lahko to povzročijo. Dobremu imenu osebe, ki je predmet opravljanja, lahko škodujejo predvsem takšna dejstva, na podlagi katerih ljudje oškodovanca zaničujejo, prezirajo, se mu posmehujejo ipd.
Izvršitveno dejanje kaznivega dejanja opravljanja se kaže v trditvah ali raznašanju karkoli resničnega ali neresničnega iz osebnega ali družinskega življenja druge osebe, pod pogojem, če takšne trditve ali raznašanja lahko škodijo dobremu imenu. Trditve so dejansko vedno izražanje lastno zaznanih dejstev drugi osebi, s prenašanjem oziroma raznašanjem pa razumemo sporočanje določenih dejstev, ki jih je zaznal nekdo drug, oziroma za katere nekdo drug trdi, da obstajajo. Pri kaznivem dejanju opravljanja pa ni nujno, da je inkriminirana trditev postavljena le kot nesporna trditev v obliki trdilnega stavka, saj zadošča že oblika vprašanja ali nakazovanje oziroma namigovanje na določeno dejstvo (insinuacija) iz osebnega in družinskega življenja, ki bi lahko škodilo dobremu imenu.
Dokaz resnice je pri kaznivem dejanju opravljanja glede na določilo četrtega odstavka 172. člena KZ načelno izključen. Sodišče torej ugotovi le trditve ali raznašanje dejstev iz osebnega ali družinskega življenja ter njihovo sposobnost, da škodujejo dobremu imenu. Dokaz resnice je dovoljen le v primerih, ki jih predvideva določilo petega odstavka 172. člena KZ, torej če je storilec kaznivo dejanje opravljanja storil pri izvrševanju uradne dolžnosti, politične ali druge družbene dejavnosti, pri obrambi kakšne pravice ali pri varstvu upravičenih koristi. V teh primerih je izključena protipravnost, če storilec dokaže resničnost svojih trditev ali utemeljen razlog, da je v njihovo resničnost verjel. Obramba neutemeljeno ocenjuje, da je obtoženec predmetno izjavo podal v okviru svoje politične dejavnosti oziroma v okviru obrambe svojih pravic.
Pritožbeno sodišče tudi ne more pritrditi pritožbenim navedbam, da je obtoženec, glede na odločbo Ustavnega sodišča, opr. št. Up-50/99, ki obravnava kolizijo med pravico do zasebnosti in svobodo izražanja, ki ni privilegij novinarjev ali literatov, ampak svoboščina, ki spada med temeljne človekove pravice, ki je vsakomur zagotovljena v 39. členu Ustave Republike Slovenije, ob upoštevanju, da je s svojimi odgovori na vprašanja novinarjev o resničnosti napada na novinarko skušal pojasniti svoje mnenje o okoliščinah in vzrokih, zaradi katerih je prišlo do neresničnih obtožb, dopustno posegel v pravico zasebne tožilke do zasebnosti. Zasebno tožilko je šteti kot relativno osebo iz javnega življenja, saj je z obveščanjem javnosti o domnevnem napadu obdolženega nanjo kot novinarko, nedvomno vstopila v prostor družbenega dogajanja in s tem prevzela nase tveganje, da bodo njene trditve o napadu obdolženega predmet diskusije in presoje, kar se je v konkretnem primeru tudi zgodilo. Iz navedene ustavne odločbe pa jasno izhaja, da tudi pri teh osebah brez privolitve prizadetega ni dovoljeno objavljati stvari iz njihovega intimnega življenja.
V zvezi z dejanjem, opisanim pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe, pa je potrebno pojasniti, da kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, kot ga je pravno opredelila zasebna tožba, stori, kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, je pa pri tem kaznivem dejanju v četrtem odstavku 171. člena KZ predvidena pravica obdolženca, da v kazenskem postopku uveljavi dokaz resnice. Če storilec dokaže resničnost svojih trditev, ali če dokaže, da je v resničnost imel vsaj utemeljen razlog verjeti, ne bo kaznovan za žaljivo obdolžitev. V tem primeru pa bo še vedno lahko odgovarjal za kaznivo dejanje razžalitve po 169. členu KZ, če njegove trditve pomenijo žalitev, seveda, če ne bo podano stanje iz tretjega odstavka 169. člena KZ, ko se zahteva še storilčev zaničevalni namen, ali pa za kaznivo dejanje očitanja kaznivega dejanja z namenom zaničevanja (173. člen KZ).
Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko je obtoženčevo ravnanje, opisano pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe, pravno opredelilo kot kaznivo dejanje razžalitve v smislu 169. člena KZ in sicer po drugem odstavku tega člena, saj je bila izjava podana preko televizijskega medija. Pri tem je sodišče opis tega dejanja spremenilo le v toliko, da je izpustilo tako imenovani abstraktni, zakonski opis kaznivega dejanja žaljive obdolžitve „o zasebni tožilki trdil in raznašal nekaj, kar škoduje njeni časti in dobremu imenu, dejanje pa je bilo storjeno po televiziji, s tem, da je“ in namesto tega dodalo abstraktni, zakonski opis kaznivega dejanja razžalitve „C. C. razžalil“, vendar s tem ni prekoračilo obtožbe in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot to zmotno ocenjuje obramba. Glede na določilo 354. člena ZKP, da se sodba sme nanašati samo na osebo, ki je obtožena in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici, ter da sodišče ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanje, seveda ob upoštevanju, da abstraktni, zakonski opis kaznivega dejanja ni nujna, bistvena sestavina obtožbe oziroma sodbe, bistven je namreč le konkreten opis očitanega dejanja, pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni bila porušena t.i. objektivna identiteta med obtožbo in sodbo. Zmotna je tudi ocena obtoženčevega zagovornika, da sodišče brez navedene spremembe (ko je torej dodalo abstraktni, zakonski opis dejanja – C. C. razžalil), s katero naj bi dodalo zakonski znak kaznivega dejanja razžalitve, obtoženca ne bi moglo obsoditi za navedeno kaznivo dejanje razžalitve. Konkreten opis dejanja pod točko 2 izreka, v katerega sodišče prve stopnje ni poseglo, namreč poleg časa in kraja kaznivega dejanja vsebuje tudi opis izrečenih besed, za katere pa je sodišče presodilo, da objektivno pomenijo podcenjevanje in žaljivo vrednostno oceno zasebne tožilke.
pomotni vpis – zaslišanje oseb, na katere vpliva poprava
Če bi pomota pri vpisu lahko imela pravne posledice za določene osebe, mora zemljiškoknjižno sodišče pred odločitvijo o popravi pomotnega vpisa te osebe zaslišati.
Glede na naravo zemljiškoknjižnega postopka je pomoten vpis v zemljiški knjigi mogoče odpraviti le s soglasjem vseh prizadetih oseb. Če med njimi ni soglasja, pa je mogoče nepravilnost v zemljiški knjigi odpraviti le na podlagi pravnomočne sodbe, izdane v pravdnem postopku. Takšno sodbo mora doseči stranka, ki meni, da je zaradi te pomote prizadeta v svojih pravicah.
ZIZ člen 24, 24/2, 24/4, 61, 61/1, 62, 62/2. ZGD-1 člen 3, 3/6, 667, 667/2.
izvršba na podlagi verodostojne listine - prehod terjatve ali obveznosti - pravno nasledstvo
Določba 2. odst. 24. čl. ZIZ, ki ureja prehod obveznosti na novega dolžnika že pred vložitvijo predloga za izvršbo, se nanaša zgolj na postopke za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova in je ni mogoče razširiti na postopke za izvršbo na podlagi verodostojne listine.