Tožba se v delu, ki se nanaša na razveljavitev razpisa za prosto delovno mesto glavne medicinske sestre in na razveljavitev sklepa o izbiri, zavrže, saj tožnica kot neizbrana kandidatka nima pravice do sodnega varstva, razen v primeru, če meni, da je bila pri izbiri kršena prepoved diskriminacije. Sodnega varstva nima tudi, če upoštevamo, da je tožena stranka javni zavod, saj ZZ sodno varstvo določa le za izbiro in imenovanje direktorja in strokovnega vodje.
dokazna ocena - relativna bistvena kršitev postopka – spor majhne vrednosti
Sodišče se v razlogih sodbe res ni izrecno opredelilo do izpovedb priče, vendar pa bi v zvezi s tem lahko šlo kvečjemu za neupoštevanje metodološkega napotka, ki ga daje 8. člen ZPP. To pa bi lahko predstavljalo le bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP, kar pa v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog.
Zaradi dokazanega soglasja tožeče stranke, da se pred sklenitvijo kupne pogodbe izvede redni servis in s tem povezana popravila, o zmoti pred sklenitvijo pogodbe ne moremo govoriti.
Za zahtevek iz neupravičene obogatitve mora biti izkazana obogatitev, prikrajšanje na škodo drugega, vzročna zveza in odsotnost pravnega temelja. V skladu z načelom volenti non fit iniuria zahtevek ni utemeljen, če se prikrajšanec s prikrajšanjem strinja. Ker gre po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje za popravila, ki spadajo v okvir rednega servisa oziroma nujna vzdrževalna dela ter dogovor pravdnih strank pred sklenitvijo kupne pogodbe, za tak zahtevek ni pravne podlage.
DRUŽINSKO PRAVO – STVARNO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL0060570
ZZZDR člen 51, 59, 59/2. ZZK-1 člen 40, 40/1, 40/1-3.
premoženjska razmerja med zakoncema – skupno premoženje zakoncev – delitev skupnega premoženja – posebno premoženje zakonca – vlaganje posebnega premoženja v skupno premoženje – vknjižba – listine, ki so podlaga za vknjižbo – tožba na ugotovitev lastninske pravice – tožba za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila
Skupno premoženje predstavlja skupek premoženjskih pravic zakoncev in je praviloma nedeljiv materialnopravni pojem, tako da ločeno obravnavanje posameznih premoženjskih enot skupnega premoženja ni mogoče. Zato vložki posebnega premoženja v obstoječe skupno premoženje lahko vplivajo le na velikost deležev na skupnem premoženju, ne more pa z vlaganjem posebnega premoženja v skupno premoženje vlagatelj pridobiti posebnega premoženja. Z vlaganji posebnega premoženja v nepremičnino, ki spada v skupno premoženje zakoncev, se namreč le poveča vrednost skupnega premoženja. Od pravne celovitosti skupnega premoženja je mogoče odstopiti le v izjemnih primerih, na primer, če obstoji sporazum zakoncev o različnem lastninskem režimu na posameznih predmetih skupnega premoženja, ipd.
Sodna praksa skrbniku denacionaliziranega premoženja sicer priznava pravico do vložitve izpraznitvenega zahtevka z vnaprejšnjo odpovedjo najemnega razmerja, ne pa tudi do uveljavljanja ostalih zahtevkov, ki se nanašajo na vrnjeno premoženje.
Testiranje ima že na podlagi 33. člena URS prednost pred zakonitim dedovanjem, ker je namen oporoke ravno v tem, da ima zapustnik svobodo drugače urediti prehod svojega premoženja, kot je določen z zakonitimi dednimi redi. Zakoniti dediči zato v situaciji, ko je oporoka veljavna, ne deduje.
Tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule, ki je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi, je utemeljen. Toženec je znanja, ki jih je pridobil pri tožeči stranki na delovnem mestu zavarovalni zastopnik in ki pomenijo posebno vrednost v okviru poslovanja določenega delodajalca, uporabljal pri novem delodajalcu, ki predstavlja tožeči stranki konkurenco.
Odpoved leta je dejstvo, ki ga ni težko dokazati, saj bi za to zadoščalo že potrdilo prevoznika o odpovedi leta in karta, ki dokazuje, da je imel zakoniti zastopnik tožene stranke predviden povratek v Slovenijo s tem letom. Takšnega dokaza pa tožena stranka ni ponudila.
njuna pot – redna raba nepremičnine – pravica do nujne poti
Da je za redno rabo nepremičnine, ki je stavbno zemljišče, četudi nezazidano, potreben dostop do nje z vozili in ne le pešpot, ni nujno, da objekt na njej že stoji in še manj, da so zanj izdana ustrezna dovoljenja. Tudi če bi bilo (šele) za vzpostavitev redne rabe potrebna povezava z javno cesto, bi bilo treba priznati pravico do nujne poti.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL0007150
ZIL-1 člen 47, 47/1, 47/1-b, 47/2, 47/2-a, 48, 48/1, 48/1-b, 123, 123/1, 123/2, 123/2-c. ZIZ člen 15, 239. ZPP člen 365, 365-2.
blagovna znamka - kršitev blagovne znamke - zmeda v javnosti - začasna odredba - uporaba znaka
Pri presoji, ali je podana verjetnost nastanka zmede v javnosti, ki vključuje verjetnost povezovanja med znakom in znamko, je treba izhajati iz glavne naloge znamke, ki je zagotoviti potrošniku ali končnemu porabniku identiteto porekla označenega proizvoda ali storitve, tako da mu omogoča brez možne zmede razlikovati ta proizvod ali storitev od tistih, ki imajo drugo poreklo. Obstoj verjetnosti zmede v javnosti je treba presojati globalno ob upoštevanju vseh dejavnikov obravnavanega primera. Na podlagi takšne primerjave se izpelje sklep, ali v javnosti obstaja verjetnost zmede, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja med znamko in znakom.
Omejitve pravice iz znamke so določene z namenom zagotoviti ravnotesžje med interesi z znamko zaščitenih pravic in svobodnim pretokom blaga na skupnem trgu. Tretjim je dovoljena uporaba znaka, ki je enak ali podoben znamki le, če gre pri tej uporabi za uporabo, ki je v skladu z dobrimi poslovnimi običaji.
delitev solastnine – civilna delitev solastne stvari
Predlagatelj je v roku 30 dni po pravnomočnosti sklepa o civilni delitvi nepremičnine podal predlog za delitev po določbah ZNP, nasprotna udeleženka pa ne. Zato je moralo sodišče, glede na to, da je predlagatelj nato podal še predlog za delitev stvari po določbah izvršilnega postopka, to tudi opraviti, in sicer v nepravdnem postopku.
Stroški niso priglašeni prepozno, saj se bo o dolžnosti povrnitve stroškov povezanih v zvezi z ugovorom odločalo šele, ko se bo odločalo o ugovoru samem.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00028888
KZ člen 169, 169/1, 169/2, 171, 171/2, 171/4, 172, 172/1, 172/2. ZKP člen 299, 329, 354, 371, 371/1, 371/1-9. URS člen 39.
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime - opravljanje - zakonski znaki kaznivega dejanja - izvršitveno dejanje - izključitev protipravnosti - dokaz resnice - storitev pri izvrševanju politične dejavnosti - obramba pravice - svoboda izražanja - pravica do zasebnosti - osebe iz javnega življenja - žaljiva obdolžitev - razžalitev - subjektivna in objektivna identiteta med obtožbo in sodbo - sprememba pravne opredelitve - opis kaznivega dejanja - zavrnitev dokaznih predlogov - načelo proste presoje dokazov
Pri kaznivem dejanju opravljanja po 172. členu KZ gre za varstvo osebnega in družinskega življenja drugih ter za prepoved zatrjevanja in raznašanja podatkov iz takšnega življenja v javnosti ob pogoju, če to lahko škodi njihovemu dobremu imenu. Za obstoj tega kaznivega dejanja ni potrebno, da dejansko pride do oškodovanja dobrega imena oškodovanca, temveč morajo biti ugotovljena dejstva objektivno taka, da lahko to povzročijo. Dobremu imenu osebe, ki je predmet opravljanja, lahko škodujejo predvsem takšna dejstva, na podlagi katerih ljudje oškodovanca zaničujejo, prezirajo, se mu posmehujejo ipd.
Izvršitveno dejanje kaznivega dejanja opravljanja se kaže v trditvah ali raznašanju karkoli resničnega ali neresničnega iz osebnega ali družinskega življenja druge osebe, pod pogojem, če takšne trditve ali raznašanja lahko škodijo dobremu imenu. Trditve so dejansko vedno izražanje lastno zaznanih dejstev drugi osebi, s prenašanjem oziroma raznašanjem pa razumemo sporočanje določenih dejstev, ki jih je zaznal nekdo drug, oziroma za katere nekdo drug trdi, da obstajajo. Pri kaznivem dejanju opravljanja pa ni nujno, da je inkriminirana trditev postavljena le kot nesporna trditev v obliki trdilnega stavka, saj zadošča že oblika vprašanja ali nakazovanje oziroma namigovanje na določeno dejstvo (insinuacija) iz osebnega in družinskega življenja, ki bi lahko škodilo dobremu imenu.
Dokaz resnice je pri kaznivem dejanju opravljanja glede na določilo četrtega odstavka 172. člena KZ načelno izključen. Sodišče torej ugotovi le trditve ali raznašanje dejstev iz osebnega ali družinskega življenja ter njihovo sposobnost, da škodujejo dobremu imenu. Dokaz resnice je dovoljen le v primerih, ki jih predvideva določilo petega odstavka 172. člena KZ, torej če je storilec kaznivo dejanje opravljanja storil pri izvrševanju uradne dolžnosti, politične ali druge družbene dejavnosti, pri obrambi kakšne pravice ali pri varstvu upravičenih koristi. V teh primerih je izključena protipravnost, če storilec dokaže resničnost svojih trditev ali utemeljen razlog, da je v njihovo resničnost verjel. Obramba neutemeljeno ocenjuje, da je obtoženec predmetno izjavo podal v okviru svoje politične dejavnosti oziroma v okviru obrambe svojih pravic.
Pritožbeno sodišče tudi ne more pritrditi pritožbenim navedbam, da je obtoženec, glede na odločbo Ustavnega sodišča, opr. št. Up-50/99, ki obravnava kolizijo med pravico do zasebnosti in svobodo izražanja, ki ni privilegij novinarjev ali literatov, ampak svoboščina, ki spada med temeljne človekove pravice, ki je vsakomur zagotovljena v 39. členu Ustave Republike Slovenije, ob upoštevanju, da je s svojimi odgovori na vprašanja novinarjev o resničnosti napada na novinarko skušal pojasniti svoje mnenje o okoliščinah in vzrokih, zaradi katerih je prišlo do neresničnih obtožb, dopustno posegel v pravico zasebne tožilke do zasebnosti. Zasebno tožilko je šteti kot relativno osebo iz javnega življenja, saj je z obveščanjem javnosti o domnevnem napadu obdolženega nanjo kot novinarko, nedvomno vstopila v prostor družbenega dogajanja in s tem prevzela nase tveganje, da bodo njene trditve o napadu obdolženega predmet diskusije in presoje, kar se je v konkretnem primeru tudi zgodilo. Iz navedene ustavne odločbe pa jasno izhaja, da tudi pri teh osebah brez privolitve prizadetega ni dovoljeno objavljati stvari iz njihovega intimnega življenja.
V zvezi z dejanjem, opisanim pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe, pa je potrebno pojasniti, da kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, kot ga je pravno opredelila zasebna tožba, stori, kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, je pa pri tem kaznivem dejanju v četrtem odstavku 171. člena KZ predvidena pravica obdolženca, da v kazenskem postopku uveljavi dokaz resnice. Če storilec dokaže resničnost svojih trditev, ali če dokaže, da je v resničnost imel vsaj utemeljen razlog verjeti, ne bo kaznovan za žaljivo obdolžitev. V tem primeru pa bo še vedno lahko odgovarjal za kaznivo dejanje razžalitve po 169. členu KZ, če njegove trditve pomenijo žalitev, seveda, če ne bo podano stanje iz tretjega odstavka 169. člena KZ, ko se zahteva še storilčev zaničevalni namen, ali pa za kaznivo dejanje očitanja kaznivega dejanja z namenom zaničevanja (173. člen KZ).
Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko je obtoženčevo ravnanje, opisano pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe, pravno opredelilo kot kaznivo dejanje razžalitve v smislu 169. člena KZ in sicer po drugem odstavku tega člena, saj je bila izjava podana preko televizijskega medija. Pri tem je sodišče opis tega dejanja spremenilo le v toliko, da je izpustilo tako imenovani abstraktni, zakonski opis kaznivega dejanja žaljive obdolžitve „o zasebni tožilki trdil in raznašal nekaj, kar škoduje njeni časti in dobremu imenu, dejanje pa je bilo storjeno po televiziji, s tem, da je“ in namesto tega dodalo abstraktni, zakonski opis kaznivega dejanja razžalitve „C. C. razžalil“, vendar s tem ni prekoračilo obtožbe in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot to zmotno ocenjuje obramba. Glede na določilo 354. člena ZKP, da se sodba sme nanašati samo na osebo, ki je obtožena in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici, ter da sodišče ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanje, seveda ob upoštevanju, da abstraktni, zakonski opis kaznivega dejanja ni nujna, bistvena sestavina obtožbe oziroma sodbe, bistven je namreč le konkreten opis očitanega dejanja, pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni bila porušena t.i. objektivna identiteta med obtožbo in sodbo. Zmotna je tudi ocena obtoženčevega zagovornika, da sodišče brez navedene spremembe (ko je torej dodalo abstraktni, zakonski opis dejanja – C. C. razžalil), s katero naj bi dodalo zakonski znak kaznivega dejanja razžalitve, obtoženca ne bi moglo obsoditi za navedeno kaznivo dejanje razžalitve. Konkreten opis dejanja pod točko 2 izreka, v katerega sodišče prve stopnje ni poseglo, namreč poleg časa in kraja kaznivega dejanja vsebuje tudi opis izrečenih besed, za katere pa je sodišče presodilo, da objektivno pomenijo podcenjevanje in žaljivo vrednostno oceno zasebne tožilke.
obnova zapuščinskega postopka – dedovanje denacionaliziranega premoženja – novi sklep o dedovanju – dedna odpoved denacionaliziranemu premoženju
Tudi na podlagi sporazumnega predloga vseh udeležencev se s pravnomočnim sklepom o dedovanju končani postopek ne more obnoviti. Kadar se pojavijo obnovitveni predlogi sme prizadeta stranka s tožbo v pravdi uveljavljati korekcijo odločitve zapuščinskega sodišča.
Dedna izjava ni dana za naprej za vse premoženje, ki se še bo ali se pričakuje, da bo vrnjeno v denacionalizaciji.
sodna taksa - predlog za oprostitev plačila sodnih taks - pravočasnost predloga za oprostitev plačila sodnih taks
Predloga tožnika za oprostitev plačila sodnih taks, ki ga je le-ta formalno sicer res podal šele 11. 1. 2010, vendar vsebinsko konkretiziral že v laični tožbi, zato ni mogoče zavreči kot prepoznega.
oprostitev plačila sodnih taks – trditveno in dokazno breme – vsebina predloga za taksno oprostitev
Stranka mora v predlogu za taksno oprostitev navesti minimum tistih dejstev in okoliščin, iz katerih izhaja, da je podan dejanski stan iz 3. odst. 11. člena ZST, ki opravičuje taksno oprostitev.
DRUŽINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0060619
ZPP člen 286, 286/1, 286/2, 339, 339/2, 339/2-12. OZ člen 335, 376.
nakup stanovanja – plačilo kredita po razvezi – ugovor zastaranja v pritožbi – res iudicata – pravilo ne ultra alterum tantum
Ugovor zastaranja je uvrščen v trditveno podlago strank. V skladu s 1. odstavkom 286. člena ZPP bi lahko tožena stranka podala ugovor zastaranja najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, v pritožbi pa le, če bi izkazala, da ga brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo
Prevzemnik posla je tako po določbah ZOR, ki urejajo pogodbo o delu kot po določbah 262. - 269. člena ZOR, ki urejajo pogodbeno odškodninsko odgovornost, dolžan naročniku plačati škodo, ki mu je v zvezi z izvršitvijo prevzetega posla nastala. Protipravnost ravnanja je izkazana z neskrbnim ravnanjem toženca kot lastnika pooblaščenega servisa za vozila Mercedes Benz, ko je elektronski del ključa tožničinega vozila po izvršenem reklamacijskem postopku hranil na neustreznem mestu v prostoru, do katerega so imele dostop razne osebe, kar je v nasprotju z navodili proizvajalca in Axy., s čimer je omogočil, da so do njega prišle nepooblaščene osebe, ki so izvršile tatvino vozila.