Dobroverna posest se domneva tako po paragrafu 328 ODZ kot po 72. členu ZTLR. Dokazno breme, da ta domneva ni resnična, je na tožencih, ki pa sodišča nista uspela prepričati. Pravni prednik tožnika (njegovi organi in druge osebe, za katere je glede na njihovo delovno področje to pomembno) je resda poznal zemljiškoknjižno stanje, oziroma se zavedal, da v zemljiški knjigi pravna oseba ni bila vpisana kot lastnik oz. imetnik tedanje pravice uporabe, vendar pa zgolj ta okoliščina ne dokazuje njegove nedobrovernosti. Bistveno je, da pravni prednik tožencev (po katerem sta sporno nepremičnino toženca podedovala) posesti pravnih prednikov tožnika ni nikoli osporaval, svoje lastninske pravice niti zatrjeval.
Priposestvovanje na stvari, ki je družbena lastnina, je bilo resda onemogočeno (29. člen ZTLR), kar pa ne pride v poštev v konkretnem primeru, ko je bila družbena lastnina tista, v korist katere je bilo priposestvovano in ne v njeno breme.