SEU v nobeni od odločb, ki so bile v zvezi z Direktivo sprejete po uveljavitvi ZVPot in sklenitvi kreditne pogodbe, ni določilo, da bi njegova razlaga časovno učinkovala drugače kot za nazaj (ex tunc). Sklicevanje na relevantno sodno prakso SEU, ki je bila oblikovana po sklenitvi kreditne pogodbe, zato ne pomeni prepovedane retroaktivne uporabe prava.

Pritožbeno sodišče ne izključuje možnosti, da je bila poslovna politika tožene stranke usmerjena v to, da se potrošnikom predstavi tudi negativne vidike kreditov v tuji valuti in se jih opozori, da bodo ob neugodnih tečajnih spremembah morda težko plačevali obveznosti, če tudi sami ne bodo imeli prilivov v isti tuji valuti. Vendar pa toženka ni izkazala, da bi bila tovrstnih informacij deležna tudi tožnika.

Novejša in nadgrajena praksa je pojasnilno dolžnost banke pri sklepanju kreditov v tuji valuti razširila in zaostrila. Informacije, ki jih banka zagotovi potrošniku, morajo biti količinsko in kakovostno takšne, da iz njih jasno izhajajo vsaj naslednja sporočila: - da je možen znaten padec vrednosti domače valute in da je ta možnost realna; - da in kako bi v trajanju dolgoročnega kreditnega razmerja uresničenje takšne možnosti vplivalo na višino obroka in višino potrošnikove skupne pogodbene obveznosti v valuti, v kateri prejema prihodke, in - da bi lahko imelo uresničenje takšne možnosti zanj znatne in težko obvladljive ekonomske posledice.

Sodišče prve stopnje od toženke ni pričakovalo, da napoveduje gospodarske krize in bodoča gibanja tečajev, temveč da s tožnikoma deli informacije, za katere v pritožbi priznava, da jih je imela: da je CHF na nizki ravni; da so tveganja dviga njegove vrednosti glede na ročnost kredita realna; da je dvig lahko občuten in je toliko bolj verjeten glede na značaj CHF kot valute varnega zavetja, za katero je značilno, da se v času gospodarskih kriz (te so v tržnem gospodarstvu običajen in pričakovan cikličen pojav) njena vrednost poveča.

SEU se je večkrat izreklo, da je pogoj v zvezi z valutnim tveganjem opredeljen kot glavni predmet pogodbe in se v primeru njegove nepoštenosti ohranitev veljavnosti pogodbe ne zdi pravno mogoča oziroma se zdi negotova.

Odločitev o združitvi dveh kazenskih postopkov vodenih zoper obtoženca, na škodo treh različnih oškodovank je prvostopenjsko sodišče oprlo na določbo 32. člena ZKP, po kateri je v primeru, če je ista oseba obdolžena več kaznivih dejanj in je za nekatere od njih pristojno okrajno sodišče, za drugo pa okrožno sodišče, pristojno okrožno sodišče (prvi odstavek 32. člena ZKP). Iz določbe petega odstavka istega člena pa izhaja, da se v takem primeru praviloma izvede enoten postopek in izda ena sama sodba. V skladu z določbo osmega odstavka navedenega člena, o združitvi postopka odloča sodišče, ki je pristojno za enoten postopek; zoper sklep s katerim je bila odrejena združitev postopka ali zavrnjen predlog za združitev postopka, pa ni pritožbe. Pri tem navajanje pritožnice, da je šlo v zadevi okrožnega sodišča vodeni zoper obtoženca za priporno zadevo, in združitev te zadeve z nepriporno, nima nobenega upoštevnega pomena.

V opisu dejanja je navedeno, da je obdolženec registrski tablici pridobil (sprejel v posest) na neugotovljen način, da sta bili tablici predhodno odtujeni z osebnega vozila, ki je označen z navedbo znamke, registrske številke in lastnika, ter da se je obdolženec pri pridobitvi zavedal, da so tablice pridobljene s kaznivim dejanjem, saj ju ni pridobil na predpisan način. Obdolžencu se torej kot izvršitveni način obravnavanega kaznivega dejanja očita splošna (netipska) oblika sprejema protipravno pridobljene stvari v posest, pri čemer se za konkretizacijo tega zakonskega znaka - izvršitvenega načina ne zahteva natančen opis načina pridobitve, kar v opisu pogreša pritožnik. Očitana splošna oblika sprejema protipravno pridobljene stvari v posest je po eni strani po vsebini, smislu, intenzivnosti in pomenu enakovredna tistim oblikam sprejema protipravno pridobljene stvari v posest, ki so v zakonu izrecno našteti - nakup in sprejem v zastavo, po drugi strani pa jo je mogoči razločiti od drugih izvršitvenih načinov, hkrati pa konkretizacija (individualizacija) stvari ter časovnih in krajevnih okoliščin njene predhodne odtujitve povsem zadoščajo za konkretizacijo opisa dejanja, ki obdolžencu omogoča učinkovito obrambo. Posledično je zavrniti pritožbene očitke o kršitvi načela razločnosti (lex distincta), širjenju polja kaznivosti - da je sodišče ustvarilo novo alternativno dispozicijo "pridobiti na neugotovljen način", ki je ni moč izluščiti iz zakonskega besedila in s tem tudi očitek o napačni zapolnitvi analogije intra legem.