Med trajanjem prekvalifikacije so delavcu invalidu pravice iz delovnega razmerja mirovale, zato je delodajalec dolžan po končani prekvalifikaciji vzeti delavca nazaj na delo. Zaključek delovne knjižice je bil potreben le zato, ker mu je v času prekvalifikacije nadomestilo plače in tudi vse prispevke in davke plačevala takratna Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
Le delodajalec, ki zaposluje manj kot pet delavcev, ni dolžan delavcu invalidu ponovno vzpostaviti delovnega razmerja po končani prekvalifikaciji, saj je 2. odstavek 140. člena ZPIZ (1992) določil izjemo od načela trajnosti zaposlitve delovnega invalida. Ta določba razbremenjuje obveznosti do delovnih invalidov tistega delodajalca, ki zaposluje manj kot pet delavcev, če za invalida ni dela, na katero bi ga bilo mogoče razporediti.
dejanje, ki ga more opraviti le dolžnik - nenadomestno dejanje - stanovanje
Izvršba na podlagi izvršilnega naslova, s katerim je naložena dolžniku dolžnost izročiti upniku stanovanje, je dejanje, ki ga more opraviti le dolžnik.
Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka od tožnice prejela znesek 100.000,00 DEM, tožena stranka pa ni niti zatrjevala, na kakšni podlagi je upravičena prejeti znesek obdržati (tožena stranka je ves čas postopka zatrjevala, da zneska 100.000,00 DEM ni prejela), je pravilno odločilo, da je tožena stranka znesek 100.000,00 DEM prejela glede na podlago, ki se ni uresničila (prodajna pogodba po ugotovitvi sodišča prve stopnje ni bila sklenjena), zaradi česar je skladno z določilom četrtega odstavka 210. člena ZOR dolžna prejeta denarna sredstva vrniti tožnici.
ZIP člen 55, 55a, 55a/1, 55a/2, 55, 55a, 55a/1, 55a/2. ZIZ člen 53, 53/1, 53/2, 61, 61/1, 62, 62/2, 53, 53/1, 53/2, 61, 61/1, 62, 62/2.
ugovor - uporaba zakona - dokaz
Dolžnik je ugovor proti sklepu o izvršbi vložil dne 7.10.1998, to je v času veljavnostni nekdanjega ZIP. Zato je potrebno pri odločanju o ugovoru uporabi določbe ZIP in ne dolčbe ZIZ. Dolžnik, ki je vložil svoj ugovor v času veljavnosti tedanjega ZIP, ni bil dolžan predložiti dokazov za svoje ugovorne trditve. Zato je prvostopno sodišče odločilo pravilno, ko je ugovoru, čeprav ni bil podprt z dokazi ugodilo in sklep o izvršbi razveljavilo v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba ter odločilo, da se postopek nadajuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog.
ZTLR člen 42, 43, 42, 43. ZPP člen 212, 213, 236, 212, 213, 236.
zaslišanje prič - nasprotna tožba
V skladu z 2. odstavkom 213. člena ZPP odloča sodišče o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. Za odločanje o izvedbi dokaza mora stranka, ki dokaz predlaga, sodišču ponuditi ustrezno podlago (212. člen ZPP). Tako mora v skladu z 236. členom ZPP navesti, o katerih dejstvih naj priča izpove. Le tako lahko namreč sodišče oceni smotrnost izvedbe dokaza, oziroma ali gre za pravno relevantna dejstva ali ne. Pri tem morajo biti predmet pričevanja konkretna dejstva, ne pa morda sklepanje priče iz dejstev, mnenje o dejstvih ali o njihovem pomenu.
ZIZ člen 15, 15. ZPP člen 116, 116/1, 133, 133/1, 224, 224/1, 224/3, 116, 116/1, 133, 133/1, 224, 224/1, 224/3.
vrnitev v prejšnje stanje - pravni standard
Verjetnost nepravilne vročitve sodnega pisanja pravni osebi, predstavlja upravičen vzrok dolžnice za zamudo roka za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi in torej utemeljen razlog za vrnitev v prejšnje stanje.
Po določbi 137 člena ZPP se vročajo pisanja pooblaščencu stranke. Če se naroka udeleži stranka brez pooblaščenca, jo mora sodišče ob preložitvi naroka opozoriti, da naj o novem naroku obvesti svojega pooblaščenca ali pa poslati pisno vabilo pooblaščencu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL45382
ZZZDR člen 59, 59/1, 59, 59/1. ZTLR člen 33, 33.
sklepčnost tožbe - pasivna legitimacija
Pri določanju deležev na skupnem premoženju ne more tožnik zahtevati ugotovitev deleža na nezgrajeni nepremičnini do posamezne gradbene faze. S tožbo morajo biti zajeti vsi zemljiškoknjižni lastniki nerazdeljene nepremičnine.
Pri dovolitvi izvršbe na dolžnikovo pokojnino mora biti določena omejitev, da se opravi predlagani rubež tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini zajamčene plače.
Tožeča stranka, ki za dokazovanje teh dejstev nosi dokazno breme, okoliščin v zvezi s sposobnostjo za razsojanje tožene stranke ni nikoli niti zatrjevala niti dokazovala. S tem ko je sodišče prve stopnje ta dejstva sprejelo kot del dejanske podlage sodbe, je le-to samo razširilo. S tem je prekršilo pravilo, da morajo sodišča soditi v mejah postavljenih zahtevkov in v okviru uveljavljanih dejstev in dokazov.
Zamudne obresti od denarnih prejemkov, do katerih so upravičeni delavci, niso privilegirane terjatve po drugem odstavku 160. člena ZPPSL. Omenjeno zakonsko določilo izčrpno našteva, katere terjatve imajo enak pravni položaj kot stroški stečajnega postopka (oziroma postopka prisilne poravnave), zato naštetim vrstam terjatev ni mogoče dodajati še drugih vrst terjatev.
Iz izreka sodbe je razvidno, da je tožeča stranka z zahtevkom le delno uspela. Zato je odločitev sodišča prve stopnje povsem v skladu z 2. odst. 154. člena Zakona o pravdnem postopku, ki določa, da v primeru delne zmage v pravdi, sodišče lahko odloči glede na doseženi uspeh, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Če bi tožeča stranka tožbo glede plačanega dela glavnice umaknila takoj, ko je zvedela, da je bil del zahtevka izpolnjen, bi sodišče prve stopnje lahko toženi stranki naložilo, da plača tudi tožnikove pravdne stroške. Vendar tožeča stranka tega, niti na naroku dne 07.07.1999, ni storila.
Do odločitve o glavni razdelitvi terjatve stečajnih upnikov še ne dospejo v plačilo. Dajatveni del tožbenega zahtevka je zato treba kot nedospelega zavrniti.
Kot dokaz, da ima terjatev do tožene stranke je tožeča stranka v spis predložila račum, dopis z dne 13.11.1995 in opomin pred tožbo z dne 18.03.1996. Relevantnih trditev, s katerimi bi utemeljila obstoj terjatve, pa tožeča stranka ni postavila, čeprav se je tožena stranka branila z ugovorom, da so delavci tožeče stranke samovoljno zapustili delovišče in s tem smiselno trdila, da delo ni bilo opravljeno. Tožeča stranka je tista, ki bi morala navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek in v zvezi z zatrjevanimi dejstvi predlagati dokaze.
Obvezna sestavina najemne pogodbe je tudi navedba imena in priimka oseb, ki bodo skupaj z najemnikom uporabljali stanovanje (2. alinea 1. odstavka 41. člena SZ). Če oseba, ki je ožji družinski član, v smislu 6. člena SZ ni navedena v najemni pogodbi, lastnik stanovanja pa je z njenim bivanjem v stanovanju seznanjen, potem to dejstvo samo po sebi ni razlog za zavrnitev zahteve uporabnika stanovanja iz 6. člena SZ, da sklene lastnik stanovanja po smrti najemnika z njim najemno pogodbo v smislu 56. člena SZ.
pogodba o upravljanju - aktivna legitimacija upravnika
Upravnik večstanovanjske hiše je za izterjavo obratovalnih stroškov aktivno legitimiran, ker jih je pred tem poravnal iz lastnih sredstev. Pogodba o upravljanju, na podlagi katere stroške izterjuje, pa zaradi spremembe lastništva na stanovanjih v tej hiši ni prenehala veljati, saj imajo njene določbe v skladu z določbo četrtega odstavka 27. člena SZ pravni učinek tudi nasproti poznejšim lastnikom delov stanovanjske hiše.
Če tožnik v tožbi ne navede vrednosti spornega predmeta, se s tem odreče pravici do vložitve revizije. ZPP ne vsebuje določbe, ki bi tožencu v takem primeru preprečevala zahtevati ugotovitev vrednosti spornega predmeta, če ima interes zagotoviti si možnost vložiti revizijo. Ker v obravnavanem spisu ni podatka o tem, da bi toženec tako zahtevo uveljavil, mu ZPP ne daje podlage, da bi vložil revizijo.
ZOR člen 154, 173, 177, 189, 200, 154, 173, 177, 189, 200.
odškodnina za premoženjsko škodo - odškodnina za negmotno škodo - vzročna zveza
Sodišče prve stopnje je zmotno ugotavljalo vzročno zvezo med ugotovljenimi oz. s strani izvedenca diagnosticiranimi poškodbami tožeče stranke in njenimi sedanjimi težavami. Sodišče bi moralo ugotoviti, ali je podana pravno relevantna vzročna zveza med škodnim dogodkom (padec) in nastalo škodo. V skladu z določbo 173. člena ZOR se šteje, da škoda izvira iz nevarne stvari, če ni nasprotnega dokaza, da ta ni bila vzrok nastanka škode, kar pa mora dokazati imetnik nevarne stvari. Tožena stranka bi torej morala (tudi glede škode po 15.7.1996) dokazati, da je le-ta nastala izključno zaradi ravnanja oškodovanke ali koga tretjega, ki ga ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (določilo drugega odstavka 177. člena ZOR). Le v primeru, da bi tožena stranka dokazala, da so podane okoliščine iz drugega odstavka 177. člena ZOR bi bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Dejstvo, da izvedenec ne more ugotoviti natančnega medicinskega vzroka za vse (sicer objektivno ugotovljene) oškodovankine težave pa nikakor ne more iti v breme tožeče stranke. Bistveno je le ali obstaja vzročna zveza med škodnim dogodkom (zdrs in padec na koleno) ter škodo.