ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 47, 47/4, 50, 50/3.
nagrada izvedenca – zahtevnost mnenja – zelo zahtevno mnenje – zahtevno mnenje
Po zahtevnosti konkretno izvedensko mnenje ne odstopa od podobnih izvedenskih mnenj, ki jih sodišča uporabljajo v zvezi z odločanjem o spremembah stikov z otroci in so v sodni praksi večinoma opredeljena kot zahtevna. Dejstvo, da je izvedenec pregledal očeta, mater in oba otroka, na oceno zahtevnosti izvedenskega mnenja ne vpliva.
Višje sodišče pritožbi ne sledi niti v delu, v katerem sodišču prve stopnje očita (relativno) bistveno kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnik kršitev vidi v tem, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem finančne stroke, pri čemer spregleda, da je v postopku na prvi stopnji navedeni dokaz predlagal zaradi ugotovitve vknjižbe dolga pri toženi stranki (čemur sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo, saj to za odločitev ni bistvenega pomena), ne pa za ugotovitev dejstev, ki jih navaja v pritožbi.
kraj storitve prekrška - cestni promet - vožnja pod vplivom alkohola
Zakon prepoveduje vožnjo vozila pod vplivom alkohola v cestnem prometu, cestni promet pa je promet vozil, peščev in drugih udeležencev cestnega prometa na javnih cestah in nekategoriziranih cestah, ki se uporabljajo za javni cestni promet. Zato opredelitev storitve kraja storitve prekrška zgolj s splošno navedbo imena naselja L. ne omogoča zadostne konkretizacije kraja storitve prekrška, na podlagi katere bi bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, da je obdolženec bil udeležen z motornim vozilom v cestnem prometu.
izbris maksimalne hipoteke - ista oseba lastnik nepremičnine in imetnik hipoteke - potrebnost ustrezne listine za izbris
Ključno vprašanje v tem pritožbenem postopku je, ali je za izbris hipoteke v primeru, ko ista oseba postane lastnik nepremičnine in imetnik hipoteke, potrebna ustrezna listina, ali zadošča že golo dejstvo o lastništvu, ki je razvidno iz zemljiške knjige. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je potrebna ustrezna listina.
proizvodnja droge - neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - naknadna prodaja - namen prodaje
Zmotno je prepričanje pritožbe, da takšno ravnanje obtoženca ne more biti kaznivo iz razloga, ker je obtoženec tam zaseženo prepovedano substanco (skupaj z aktivno bilko) proizvajal samo za lastno uporabo, ne pa za nadaljnjo prodajo ali promet in da naj bi šlo za majhno količino. Kot je že prvostopno sodišče pravilno obrazložilo v izpodbijani sodbi, je že proizvodnja droge oblika izvršitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, za katero pa se naknadna prodaja ali namen prodaje ne dokazuje oziroma se za izvršitev tega kaznivega dejanja ne zahteva.
odlog izvršbe na predlog tretjega - položitev varščine
V fazi odločanja o predlogu za odlog izvršbe sodišče preizkuša le še, ali tretji svojo pravico izkazuje z dovolj visoko stopnjo verjetnosti, to je s pravnomočno sodno odločbo ali kakšno drugo javno listino, z zasebno listino, ki ima naravo javne listine, ali če obstoj svoje pravice opira na dejstva, ki so splošno znana, da mu zato ni treba izkazati obstoja nenadomestljive ali težko nadomestljive škode ali ne.
Trditveno in dokazno breme, da niso podani pogoji za položitev varščine po tretjem odstavku 73. člena ZIZ, je na tretjem.
predlog za obnovo postopka - sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka - sklep sodišča druge stopnje - revizija zoper sklep sodišča druge stopnje - izčrpanje pravice do pritožbe
Prvi odstavek 384. člena ZPP določa, da stranke lahko vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. To velja tudi za sklep o zavrnitvi - ali zavrženju - predloga za obnovo postopka, saj ima tak sklep pravno naravo zaključka obnovitvenega postopka.
Pogoj iz prvega odstavka 384. člena ZPP v tem postopku ni izpolnjen. Višje sodišče je namreč o predlogu prve tožene stranke za obnovo postopka odločalo v položaju prvostopenjskega sodišča in je v pravnem pouku sklepa, s katerim je predlog prve tožene stranke zavrglo, prvo toženo stranko tudi poučilo o možnosti pritožbe na Vrhovno sodišče. S sklepom sodišča druge stopnje tako obnovitveni postopek ni bil pravnomočno končan v tem smislu, da ga ni bilo mogoče več izpodbijati z rednimi pravnimi sredstvi. Povedano drugače, revizije ne more vložiti stranka, ki pred tem ni izčrpala pravice do pritožbe.
Zakon o potrošniških kreditih kot najvišjo dopustno efektivno obrestno mero dopušča obrestno mero, ki sta jo s pogodbo dogovorili pravdni stranki. Vendar pa tožnica takšno obrestno mero zmotno pripisuje in zahteva od posameznih obrokov po 150,00 EUR. Iz 3. člena kreditne pogodbe namreč izhaja, da celotna obveznost toženke ob upoštevanju kreditne obrestne mere v primeru rednega izpolnjevanja pogodbenih obveznosti znaša 2.368,96 EUR, kar vključuje enajst obrokov po 150,00 EUR in en obrok po 718,96 EUR. Navedeni zneski anuitet tako že vključujejo pogodbeno obrestno mero in je tožnica ne more uveljavljati dvakrat.
vznemirjanje lastninske pravice - zamakanje v posamezni etažni del zaradi nevzdrževanja drugega posameznega etažnega dela - vzrok zamakanja - prerekanje pasivne legitimacije - poslovni prostor (terasa) kot samostojna funkcionalna enota - povrnitev nastale škode - pritožbeno sklicevanje na navedbe v postopku na prvi stopnji
Stvar dokazne ocene je razlaga izvedeniškega mnenja, katerega je sodišče prve stopnje opravilo v skladu s 8. členom ZPP in zaključilo, da je stavba št. 42 v izključni lasti tožene stranke in je v nadaljnji obrazložitvi pojasnilo, kaj bi tožena stranka morala narediti, v kolikor bi želela, da bi ta skupni gradbeni element - streha oz. terasa tudi pravno gledano (in ne le z vidika gradbene stroke, ki obravnava teraso kot element, ki služi strehi celotnega pritličnega dela) predstavljal skupni prostor v solasti etažnih lastnikov.
Pri odškodnini, s katero leasingodajalec zaradi predčasne odpovedi pogodbe o leasingu zahteva povračilo pozitivnega pogodbenega interesa, je odločilno, ali je bila vsota nezapadlih obrokov leasinga diskontirana na čas prenehanja pogodbe o leasingu in ali je bila skladno s tretjim odstavkom 243. člena Obligacijskega zakonika od tega zneska odšteta preostala vrednost predmeta leasinga. Gre namreč za kriterija, ki dajeta garancijo, da odškodnina ne presega dejanske škode.
V konkretnem primeru ni bila sporna metoda izračuna preostale vrednosti predmetov leasinga (torej ali bo to prodajna cena oziroma kupnina ali kako drugače ocenjena vrednost), temveč (kot sta to utemeljeno opozarjali toženki in kar je nesporno) da tožnica pri izračunu odškodnine ni upoštevala nobene vrednosti predmetov leasinga. Takšen zahtevek pa je v nasprotju s formulo izračuna višine odškodnine v 11.3 točki Splošnih pogojev, kot tudi načelom popolne odškodnine.
Neprodaja predmetov leasinga ne more biti pravno dopusten razlog, da bi bila upravičena do odškodnine, ki bi presegala njeno dejansko škodo. Pomeni kvečjemu, da je tožnica odškodninski zahtevek vložila preuranjeno.
Čeprav drži, da niti v pravnem pouku sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, niti v zakonu ni predpisano, kako naj storilec ravna v primeru, če mu v 15-dnevnem roku za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne uspe pridobiti zdravniškega spričevala o kontrolnem zdravstvenem pregledu, je tudi po stališču pritožbenega sodišča bilo od storilca pričakovati, da bo zaradi varstva svojih interesov pravočasno vložil (sicer nepopoln) predlog, v katerem bo sodišču pojasnil okoliščine v zvezi s pridobitvijo zdravniškega spričevala ob kontrolnem zdravstvenem pregledu. Ravnanje storilca, ko si je to situacijo razlagal po svoje in štel, da zadošča, da v 15-dnevnem roku prične s postopkom pridobitve zdravniškega spričevala o kontrolnem zdravstvenem pregledu, je nepravilno in ne opravičuje zamude roka za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki je prekluziven.
praksa ustavnega sodišča - ustavnost in zakonitost postopka zasega listin in elektronskih naprav odvetnikom in odvetniški pisarni - sklep o vrnitvi zaseženih elektronskih naprav in listin - odločanje z odredbo glede na vsebino izreka - nedovoljenost pritožbe zoper odredbo - hišna preiskava - zaseg predmetov
Če sodnik garant ugotovi, da listine zaradi varstva odvetniške zasebnosti ni dopustno zaseči, nemudoma odredi njeno vrnitev odvetniku in uničenje zapisnikov o odvzemu v ustreznem delu. Pritožbeno sodišče je zato mnenja, da bi sodnik garant moral glede na svojo odločitev izdati odredbo zoper katero ni pritožbe in ne sklep, saj ni ugotovil, da je zaseg listin dopusten, in ko bi v tem primeru lahko izdal sklep, ki mora biti obrazložen in zoper katerega imata pravico do pritožbe v roku treh dni od njegove vročitve le odvetnik in predstavnik OZS.
Ko gre za dokazni predlog, ki ga ni mogoče izvesti, kar se da ugotoviti tudi iz sodbe, pomanjkljiva obrazložitev zavrnitve tega dokaznega predloga ne predstavlja očitane postopkovne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Dolžnost pravnega subjekta, vpisanega v sodni register, je, da poskrbi, da bo na naslovu, ki je v registru vpisan kot sedež, omogočeno sprejemanje sodnih pošiljk. Da bi moral vročevalec vedeti, da pritožnik z obvestilom o prispelem pismu ne bo seznanjen, ker nima urejenega hišnega predalčnika, zaradi česar v roku 15 dni pisanja na pošti ne bo mogel dvigniti, presega dolžno ravnanje vročevalca. Vročevalec ni dolžan sklepati, da naslovnik zaradi neurejenega predalčnika ne bo vedel, kje in kdaj je potrebno sodno pisanje prevzeti, prav tako ni njegova dolžnost, da o okoliščinah konkretnega primera obvešča sodišče.
Odgovornosti za neurejenost lastnega predalčnika ni mogoče prevaliti na vročevalca. Tudi sicer bi taka razlaga pomenila, da je stranki, ki zavestno ne poskrbi za ustreznost predalčnika, omogočeno odlaganje in / ali izogibanje vročitvam, kar v končni posledici pomeni izigravanje zakonskih določb. Takemu ravnanju sodnega varstva ni mogoče nuditi.
Obvestilo ima naravo javne listne in dokazuje resničnost tistega, kar je njem potrjeno, tožena stranka pa bi lahko dokazala nasprotno, česar pa v konkretnem primeru ni storila. Iz nobenega dokaza namreč ne izhaja, da v obvestilu o prispelem pismu opozorilo ni bilo vsebovano. Čeprav gre za negativno dejstvo, ga je mogoče dokazati, in sicer s predložitvijo obvestila, iz katerega bi izhajalo, da tega opozorila ne vsebuje.
Sklepčnost tožbe pomeni tožnikovo trditveno breme. V formalnem pogledu predstavlja trditveno breme dolžnost tožnika, da v tožbi navede dejstva, na katera opira zahtevek, v vsebinskem pogledu pa dolžnost tožnika, da navede vsa tista dejstva, ki utemeljujejo zahtevek. Vsebinsko pomanjkljiva oziroma nesklepčna je torej tista tožba, pri kateri iz dejstev, ki jih zatrjuje stranka, ne izhaja pravna posledica, ki jo uveljavlja (utemeljenost oziroma neutemeljenost zahteve).
OZ člen 163. Pravilnik o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest člen 30, 31.
zdrs na poledeneli površini - zasneženo in neočiščeno cestišče - opustitev dolžne skrbnosti pri izvajanju komunalne dejavnosti - opravljanje zimske službe - merila zahtevane profesionalne skrbnosti
Vprašanja odškodninske odgovornosti v zvezi z opravljanjem poslov splošnega pomena ureja 163. člen OZ. Po tej določbi tisti, ki opravlja komunalno ali drugo podobno dejavnost splošnega pomena, odgovarja za škodo, če jo brez utemeljenega razloga preneha opravljati ali neredno opravlja svoje storitve. Protipravnost se torej kaže v opustitveni dolžnosti. Po presoji sodišča druge stopnje zato ugotovljeno ravnanje zavarovanke toženke (ob ugotovitvi neprestanega sneženja in predhodno izvedenega posipa) v danem primeru ustreza merilom zahtevane profesionalne skrbnosti in posledično odškodninska odgovornost toženke ni podana.
ZPP člen 339, 339/1, 339/2, 452, 457, 458. OZ člen 190, 191, 336, 346, 766, 771.
pogodba o naročilu - spor majhne vrednosti - dejansko stanje - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razglasitev sodbe - prekluzija - pravnomočna sodba - nakazilo prisojene odškodnine na račun pooblaščenca tožnika - neupravičeno zadržanje denarja - zastaranje - izročitev denarja - plačilo stroškov zastopanja - prenehanje pooblastilnega razmerja - izvršilni postopek - neupravičena pridobitev
Toženka odvetnica si je neupravičeno zadržala denar, ki ji ga je, kot (takratni) pooblaščenki tožnice (za tožnico), nakazala zavarovalnica iz naslova, s (pravnomočno) sodbo, prisojene odškodnine (in pravdnih stroškov).
Pritožniku ne pripada priglašena nagrada za sestavo predloga za izdajo začasne odredbe v višini 133,50 EUR ter za sestavo pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe z 11. 12. 2014 v višini 300,00 EUR. S predlogom za izdajo začasne odredbe namreč tožnik ni uspel, zaradi česar navedenih storitev ter v postopku zavarovanja plačane sodne takse ni mogoče šteti za potrebne pravdne stroške.
Po postavitvi zahtevka s strani podizvajalca in ob izpolnitvi drugih pogojev nastane obveznost naročnika do osebe, s katero ta ni v pogodbenem razmerju. Večinska pravna teorija in sodna praksa stojita na stališču, da takrat nastane zakonita cesija, kar pomeni, da od postavitve zahtevka s strani podizvajalca (naročniku), ob dodatnem pogoju, da so izpolnjeni vsi drugi pogoji iz 631. člena OZ, preide terjatev v obsegu podizvajalčeve obveznosti na podizvajalca. Od tega trenutka naprej naročnik ni več (le) pooblaščen, da plača podizvajalcu, ampak mu mora plačati. To na drugi strani pomeni, da od tega trenutka naprej naročnik obveznosti ne more več pravilno izpolniti tako, da jo izpolni izvajalcu.
Sodišče prve stopnje je glede ugovora ugasle pravice opozorilo na litispendenco med obema postopkoma. Podani razlog sicer ni utemeljen, ker tožena stranka ni uveljavljala procesnega pobota temveč je uveljavljala materialni pobot.
Zapadlost plačila mesečno izvedenih del, tudi del iz 37. začasne situacije, pogodbeno ni bila pogojevana z overjenimi izjavami podizvajalcev o izpolnitvi obveznosti izvajalca do le-teh. Praksa, vzpostavljena med strankama, nima regulativne funkcije, temveč razlagalno.
Zato je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da citirana 15.4.b točka FIDIC pritožnici ne daje upravičenja, da zadrži izplačilo že opravljenih gradbenih del in ne izpolni že zapadle obveznosti iz tega naslova, ker je v času po tem od pogodbe odstopila. Nasprotno bi bilo
contra factum proprium, saj je tožeča stranka v tem delu svojo obveznost po gradbeni pogodbi izpolnila, prav tako pa ni sporno, da je obveznost nastala in zapadla v plačila še pred učinkovanjem odstopa od pogodbe.