Višje sodišče pritožbi ne sledi niti v delu, v katerem sodišču prve stopnje očita (relativno) bistveno kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnik kršitev vidi v tem, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem finančne stroke, pri čemer spregleda, da je v postopku na prvi stopnji navedeni dokaz predlagal zaradi ugotovitve vknjižbe dolga pri toženi stranki (čemur sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo, saj to za odločitev ni bistvenega pomena), ne pa za ugotovitev dejstev, ki jih navaja v pritožbi.
Pri odškodnini, s katero leasingodajalec zaradi predčasne odpovedi pogodbe o leasingu zahteva povračilo pozitivnega pogodbenega interesa, je odločilno, ali je bila vsota nezapadlih obrokov leasinga diskontirana na čas prenehanja pogodbe o leasingu in ali je bila skladno s tretjim odstavkom 243. člena Obligacijskega zakonika od tega zneska odšteta preostala vrednost predmeta leasinga. Gre namreč za kriterija, ki dajeta garancijo, da odškodnina ne presega dejanske škode.
V konkretnem primeru ni bila sporna metoda izračuna preostale vrednosti predmetov leasinga (torej ali bo to prodajna cena oziroma kupnina ali kako drugače ocenjena vrednost), temveč (kot sta to utemeljeno opozarjali toženki in kar je nesporno) da tožnica pri izračunu odškodnine ni upoštevala nobene vrednosti predmetov leasinga. Takšen zahtevek pa je v nasprotju s formulo izračuna višine odškodnine v 11.3 točki Splošnih pogojev, kot tudi načelom popolne odškodnine.
Neprodaja predmetov leasinga ne more biti pravno dopusten razlog, da bi bila upravičena do odškodnine, ki bi presegala njeno dejansko škodo. Pomeni kvečjemu, da je tožnica odškodninski zahtevek vložila preuranjeno.
izbris maksimalne hipoteke - ista oseba lastnik nepremičnine in imetnik hipoteke - potrebnost ustrezne listine za izbris
Ključno vprašanje v tem pritožbenem postopku je, ali je za izbris hipoteke v primeru, ko ista oseba postane lastnik nepremičnine in imetnik hipoteke, potrebna ustrezna listina, ali zadošča že golo dejstvo o lastništvu, ki je razvidno iz zemljiške knjige. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je potrebna ustrezna listina.
Poočitev je pomožni vpis, ki nima neposrednega učinka na pravice in pravna razmerja (glej 28. in 144. člen ZZK-1). Glede na določbo prvega in drugega odstavka 115. člena ZZK-1 se tedaj, ko se v katastru spremeni identifikacijski znak nepremičnine, ta sprememba poočiti v zemljiški knjigi na podlagi obvestila geodetske uprave,
pri čemer je poočitev delitve nepremičnin dovoljena, če je predmet delitve zemljiška parcela ali posamezen del stavbe v etažni lastnini. Če je poočitev dovoljena, se v zemljiški knjigi izbrišejo nepremičnine, prenehajo zaradi delitve in vpišejo z delitvijo nastale nove nepremičnine, pri slednjih pa se vpiše enak pravni položaj, kot je vpisan pri izbrisanih nepremičninah in vse izvedene pravice in pravna dejstva iz četrtega odstavka 13.a člena ZZK-1, ki so bili vpisani pri osnovnem pravnem položaju izbrisanih nepremičnin (peti odstavek 115. čelna ZZK-1). Sodišče prve stopnje poočitve ni dovolilo zato, ker meni, da zaznamba nedovoljene gradnje pri zemljiški parceli, glede katere teče postopek, predstavlja oviro za predlagano poočitev. Pritožbeno sodišče tega razlogovanja ne sprejema. Zaznamba črne gradnje v primeru poočitve delitve nepremičnine se vpiše pri vseh novih, z delitvijo nastalih parcelah in s tega vidika poočitev pri pravnem položaju nepremičnin ne povzroči relevantnih sprememb.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSK00002469
ZPP člen 115.. OZ člen 270, 270/1, 1022, 1022/2.
način izpolnitve obveznosti - izpolnitev v korist prevzemnika terjatve - subjektivna sprememba tožbe - zaslišanje stranke - poroštvena obveznost - priznana terjatev v stečajnem postopku
Samo priznana in ne poplačana terjatev na obstoj porokove obveznosti do upnika (tožene stranke do tožeče) nima vpliva. Če bi bila terjatev v stečajnem postopku glavnega dolžnika družbe R. d.o.o. res že poplačana, kot sta zatrjevala toženca v postopku na prvi stopnji (navedbe v 6. točki vloge z dne 20.6.2014, listovna št. 93), bi to pomenilo, da je tožnica svojo terjatev dobila poplačano že od glavnega dolžnika. Obveznost bi torej prenehala (prvi odstavek 270. člena OZ), kar pomeni, da bi bila toženca prosta svoje obveznosti, saj s prenehanjem glavne obveznosti ugasne tudi (njuno) poroštvo. Enako velja tudi za solidarno obveznost.
kraj storitve prekrška - cestni promet - vožnja pod vplivom alkohola
Zakon prepoveduje vožnjo vozila pod vplivom alkohola v cestnem prometu, cestni promet pa je promet vozil, peščev in drugih udeležencev cestnega prometa na javnih cestah in nekategoriziranih cestah, ki se uporabljajo za javni cestni promet. Zato opredelitev storitve kraja storitve prekrška zgolj s splošno navedbo imena naselja L. ne omogoča zadostne konkretizacije kraja storitve prekrška, na podlagi katere bi bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, da je obdolženec bil udeležen z motornim vozilom v cestnem prometu.
V skladu z določbo tretjega odstavka 285.d člena ZKP morajo biti predlogi obdolženca oziroma njegovega zagovornika za izločitev nedovoljenih dokazov konkretizirani in obrazloženi. Če se predlaga izločitev dokaza, je treba navesti razloge, zakaj naj bi bil v obtožnici predlagan dokaz nedovoljen.
regulacijska začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - stopnja verjetnosti - prenehanje veljavnosti pogodb - verjetnost obstoja razlogov za prekinitev pogodbe - neizpolnjevanje obveznosti - pomanjkljiva trditvena podlaga - izpodbijanje verjetnosti obstoja terjatve - dogovori med strankama - nedovoljeno nadomeščanje trditev z listinami - pravica stranke do izjave
V postopku za izdajo začasne odredbe mora upnik (tožeča stranka) s stopnjo verjetnosti izkazati obstoj vtoževane terjatve oziroma zahtevka. Verjetnost tega, da sta pogodbi prenehali veljati 26. 3. 2015, je tožena stranka izpodbijala tudi z navedbo, da sta se pravdni stranki tudi še po tem datumu dogovarjali v zvezi s pogodbama, kar že samo po sebi izpodbija trditve o prenehanju njune veljavnosti. Tožena stranka je za te svoje trditve predložila tudi dokaze. O tem se tožeča stranka ni izjasnila, niti v predlogu za izdajo začasne odredbe. S svojimi navedbami in dokazi o medsebojnem dogovarjanju med strankama v zvezi z izpolnitvijo pogodb je tožena stranka izpodbila verjetnost tega, da naj bi pogodbi prenehali veljati že 26. 3. 2015. Na tožeči stranki je bilo, da z nasprotnimi navedbami in dokazi izkaže za verjetno, da je pogodba kljub temu prenehala veljati že 26. 3. 2015, kot to uveljavlja v zahtevku, tega bremena pa tožeča stranka ni zmogla, saj v tej smeri sploh ničesar ni storila (v zavrnjenem predlogu je le ponovila tožbene navedbe). Zato tožeča stranka verjetnosti te terjatve ni izkazala.
Ni naloga sodišča, da samo po listinah išče manjkajočo trditveno podlago, kar bi bilo tudi v nasprotju z določili pravdnega postopka in bi kršilo pravico tožene stranke do izjave, saj se tako posplošenih navedb niti ne more konkretno ubraniti.
Ker tožeča stranka ni izkazala že verjetnosti terjatve oziroma zahtevka, ni nikakršnega razloga, da bi se sodišče prve stopnje ukvarjalo s predpostavkami iz drugega odstavka 272. člena ZIZ in tudi ni razloga, da bi se z njimi ukvarjalo višje sodišče.
ZPP člen 339, 339/1, 339/2, 452, 457, 458. OZ člen 190, 191, 336, 346, 766, 771.
pogodba o naročilu - spor majhne vrednosti - dejansko stanje - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razglasitev sodbe - prekluzija - pravnomočna sodba - nakazilo prisojene odškodnine na račun pooblaščenca tožnika - neupravičeno zadržanje denarja - zastaranje - izročitev denarja - plačilo stroškov zastopanja - prenehanje pooblastilnega razmerja - izvršilni postopek - neupravičena pridobitev
Toženka odvetnica si je neupravičeno zadržala denar, ki ji ga je, kot (takratni) pooblaščenki tožnice (za tožnico), nakazala zavarovalnica iz naslova, s (pravnomočno) sodbo, prisojene odškodnine (in pravdnih stroškov).
Po postavitvi zahtevka s strani podizvajalca in ob izpolnitvi drugih pogojev nastane obveznost naročnika do osebe, s katero ta ni v pogodbenem razmerju. Večinska pravna teorija in sodna praksa stojita na stališču, da takrat nastane zakonita cesija, kar pomeni, da od postavitve zahtevka s strani podizvajalca (naročniku), ob dodatnem pogoju, da so izpolnjeni vsi drugi pogoji iz 631. člena OZ, preide terjatev v obsegu podizvajalčeve obveznosti na podizvajalca. Od tega trenutka naprej naročnik ni več (le) pooblaščen, da plača podizvajalcu, ampak mu mora plačati. To na drugi strani pomeni, da od tega trenutka naprej naročnik obveznosti ne more več pravilno izpolniti tako, da jo izpolni izvajalcu.
Sodišče prve stopnje je glede ugovora ugasle pravice opozorilo na litispendenco med obema postopkoma. Podani razlog sicer ni utemeljen, ker tožena stranka ni uveljavljala procesnega pobota temveč je uveljavljala materialni pobot.
Zapadlost plačila mesečno izvedenih del, tudi del iz 37. začasne situacije, pogodbeno ni bila pogojevana z overjenimi izjavami podizvajalcev o izpolnitvi obveznosti izvajalca do le-teh. Praksa, vzpostavljena med strankama, nima regulativne funkcije, temveč razlagalno.
Zato je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da citirana 15.4.b točka FIDIC pritožnici ne daje upravičenja, da zadrži izplačilo že opravljenih gradbenih del in ne izpolni že zapadle obveznosti iz tega naslova, ker je v času po tem od pogodbe odstopila. Nasprotno bi bilo
contra factum proprium, saj je tožeča stranka v tem delu svojo obveznost po gradbeni pogodbi izpolnila, prav tako pa ni sporno, da je obveznost nastala in zapadla v plačila še pred učinkovanjem odstopa od pogodbe.
proizvodnja droge - neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - naknadna prodaja - namen prodaje
Zmotno je prepričanje pritožbe, da takšno ravnanje obtoženca ne more biti kaznivo iz razloga, ker je obtoženec tam zaseženo prepovedano substanco (skupaj z aktivno bilko) proizvajal samo za lastno uporabo, ne pa za nadaljnjo prodajo ali promet in da naj bi šlo za majhno količino. Kot je že prvostopno sodišče pravilno obrazložilo v izpodbijani sodbi, je že proizvodnja droge oblika izvršitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, za katero pa se naknadna prodaja ali namen prodaje ne dokazuje oziroma se za izvršitev tega kaznivega dejanja ne zahteva.
praksa ustavnega sodišča - ustavnost in zakonitost postopka zasega listin in elektronskih naprav odvetnikom in odvetniški pisarni - sklep o vrnitvi zaseženih elektronskih naprav in listin - odločanje z odredbo glede na vsebino izreka - nedovoljenost pritožbe zoper odredbo - hišna preiskava - zaseg predmetov
Če sodnik garant ugotovi, da listine zaradi varstva odvetniške zasebnosti ni dopustno zaseči, nemudoma odredi njeno vrnitev odvetniku in uničenje zapisnikov o odvzemu v ustreznem delu. Pritožbeno sodišče je zato mnenja, da bi sodnik garant moral glede na svojo odločitev izdati odredbo zoper katero ni pritožbe in ne sklep, saj ni ugotovil, da je zaseg listin dopusten, in ko bi v tem primeru lahko izdal sklep, ki mora biti obrazložen in zoper katerega imata pravico do pritožbe v roku treh dni od njegove vročitve le odvetnik in predstavnik OZS.
vznemirjanje lastninske pravice - zamakanje v posamezni etažni del zaradi nevzdrževanja drugega posameznega etažnega dela - vzrok zamakanja - prerekanje pasivne legitimacije - poslovni prostor (terasa) kot samostojna funkcionalna enota - povrnitev nastale škode - pritožbeno sklicevanje na navedbe v postopku na prvi stopnji
Stvar dokazne ocene je razlaga izvedeniškega mnenja, katerega je sodišče prve stopnje opravilo v skladu s 8. členom ZPP in zaključilo, da je stavba št. 42 v izključni lasti tožene stranke in je v nadaljnji obrazložitvi pojasnilo, kaj bi tožena stranka morala narediti, v kolikor bi želela, da bi ta skupni gradbeni element - streha oz. terasa tudi pravno gledano (in ne le z vidika gradbene stroke, ki obravnava teraso kot element, ki služi strehi celotnega pritličnega dela) predstavljal skupni prostor v solasti etažnih lastnikov.
Dejansko podlago tožbe pod opr. št. I P 688/2010, kot tudi pod opr. št. I P 1132/2014, predstavlja isti življenjski dogodek, ki temelji na trditvah, da je tožena stranka B. B. brez pooblastila A. A. dvignila z njenega bančnega računa 57.461,51 EUR in je zato za ta znesek neupravičeno obogatena. Prvo tožbo je vložila A. A., ki je med postopkom umrla, zato so njeni dediči, trije otroci, v trenutku njene smrti vstopili v pravdo. Spor je ohranil svojo obligacijsko pravno naravo in ni postal spor v zvezi z obsegom zapuščine, za kar se zavzema pritožba. Glede na zgoraj navedeno je tako v obeh pravdnih zadevah podana istovetnost pravdnih strank in istovetnost tožbenega zahtevka.
OZ člen 163. Pravilnik o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest člen 30, 31.
zdrs na poledeneli površini - zasneženo in neočiščeno cestišče - opustitev dolžne skrbnosti pri izvajanju komunalne dejavnosti - opravljanje zimske službe - merila zahtevane profesionalne skrbnosti
Vprašanja odškodninske odgovornosti v zvezi z opravljanjem poslov splošnega pomena ureja 163. člen OZ. Po tej določbi tisti, ki opravlja komunalno ali drugo podobno dejavnost splošnega pomena, odgovarja za škodo, če jo brez utemeljenega razloga preneha opravljati ali neredno opravlja svoje storitve. Protipravnost se torej kaže v opustitveni dolžnosti. Po presoji sodišča druge stopnje zato ugotovljeno ravnanje zavarovanke toženke (ob ugotovitvi neprestanega sneženja in predhodno izvedenega posipa) v danem primeru ustreza merilom zahtevane profesionalne skrbnosti in posledično odškodninska odgovornost toženke ni podana.
Dolžnost pravnega subjekta, vpisanega v sodni register, je, da poskrbi, da bo na naslovu, ki je v registru vpisan kot sedež, omogočeno sprejemanje sodnih pošiljk. Da bi moral vročevalec vedeti, da pritožnik z obvestilom o prispelem pismu ne bo seznanjen, ker nima urejenega hišnega predalčnika, zaradi česar v roku 15 dni pisanja na pošti ne bo mogel dvigniti, presega dolžno ravnanje vročevalca. Vročevalec ni dolžan sklepati, da naslovnik zaradi neurejenega predalčnika ne bo vedel, kje in kdaj je potrebno sodno pisanje prevzeti, prav tako ni njegova dolžnost, da o okoliščinah konkretnega primera obvešča sodišče.
Odgovornosti za neurejenost lastnega predalčnika ni mogoče prevaliti na vročevalca. Tudi sicer bi taka razlaga pomenila, da je stranki, ki zavestno ne poskrbi za ustreznost predalčnika, omogočeno odlaganje in / ali izogibanje vročitvam, kar v končni posledici pomeni izigravanje zakonskih določb. Takemu ravnanju sodnega varstva ni mogoče nuditi.
Obvestilo ima naravo javne listne in dokazuje resničnost tistega, kar je njem potrjeno, tožena stranka pa bi lahko dokazala nasprotno, česar pa v konkretnem primeru ni storila. Iz nobenega dokaza namreč ne izhaja, da v obvestilu o prispelem pismu opozorilo ni bilo vsebovano. Čeprav gre za negativno dejstvo, ga je mogoče dokazati, in sicer s predložitvijo obvestila, iz katerega bi izhajalo, da tega opozorila ne vsebuje.
Sklepčnost tožbe pomeni tožnikovo trditveno breme. V formalnem pogledu predstavlja trditveno breme dolžnost tožnika, da v tožbi navede dejstva, na katera opira zahtevek, v vsebinskem pogledu pa dolžnost tožnika, da navede vsa tista dejstva, ki utemeljujejo zahtevek. Vsebinsko pomanjkljiva oziroma nesklepčna je torej tista tožba, pri kateri iz dejstev, ki jih zatrjuje stranka, ne izhaja pravna posledica, ki jo uveljavlja (utemeljenost oziroma neutemeljenost zahteve).
Ker je tožnik zahteval vračilo predmetov, katerih lastnik je, v delu pa njihovo denarno protivrednost, je bilo na njem dokazno breme, da dokaže, da je lastnik stvari ter da so stvari, katerih vrnitev zahteva v naravi, v posesti tožene stranke in da jih ta protipravno zadržuje.