izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela – obveščanje delodajalca
Tožnica ni kršila določbe 4. alineje 110. člena ZDR-1, na podlagi katere ji je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Glede na svoje zdravstveno stanje namreč ni mogla izpolniti svoje obveznosti do delodajalca in ga obvestiti o razlogih za izostanek z dela, zato ji pri opustitvi ni mogoče očitati malomarnosti in še manj naklepa. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
pokojninska osnova – nadure – vštevanje nadur v pokojninsko osnovo
Tožena stranka je tožnikovo zahtevo za ponovno odmero pokojnine z upoštevanjem osebnega dohodka za delo preko polnega delovnega časa v spornem obdobju v pokojninsko osnovo utemeljeno zavrgla. O zahtevi za ponovno odmero starostne pokojnine je bilo namreč že pravnomočno odločeno. Tožnik je v novem postopku uveljavljal enak zahtevek kot pred tem, torej da se mu pri odmeri pokojnine upošteva tudi nadurno delo. Tudi v novem postopku se je skliceval na enake razloge, ki so bili predmet upravne in sodne presoje.
ZPIZ-2 člen 394, 394/3, 394/8. ZPIZ-1 člen 36, 39, 39/1, 47, 203, 203/1.
starostna pokojnina – višina – uporaba zakona – pokojninska osnova – valorizacija – valorizacijski količnik
Kljub temu, da je zahteva za priznanje pravice vložena že v času veljavnosti ZPIZ-2, se lahko določene kategorije oseb, ob izpolnjenih pogojih, upokojijo po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, torej po določbah ZPIZ-1. Po 3. odstavku 394. člena ZPIZ-2 se tako lahko po pogojih iz ZPIZ-1 upokoji zavarovanec, ki je 31. 12. 2012 uživalec denarnega nadomestila po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti oziroma predpisih o urejanju trga dela in je po prenehanju te pravice vključen v obvezno zavarovanje na podlagi plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje do izpolnitve pogojev za upokojitev, ki mu jih plačuje zavod za zaposlovanje, ter je v tem času dopolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. V tem primeru se starostna pokojnina prizna pod pogoji, določenimi v 36. členu ZPIZ-1. Tudi pokojninska osnova se oblikuje na način, določen v 39. členu ZPIZ-1.
V primeru upokojitve po 394. členu ZPIZ-2 se pokojninska osnova oblikuje po 39. členu ZPIZ-1, vendar se za valorizacijo plač oziroma zavarovalnih osnov uporabijo valorizacijski količniki, določeni v 35. členu ZPIZ-2, in pokojninska osnova preračuna s količnikom 0,732.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM0023116
KZ-1 člen 300, 300/1, 300/2. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 372, 372-3.
znaki kaznivega dejanja – kaznivo dejanje – prekršek – grdo ravnanje – psihična prizadetost – občutek ogroženosti in strahu – škoda na predmetih – krivda – direktni naklep – kaznivo dejanje napada na uradno osebo - razlogi o odločilnih dejstvih so nejasni in med seboj v nasprotju
Pritožbeno sodišče poudarja, da mora imeti vsaka sodna odločba ustrezne in tehtne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa morajo biti predvsem jasni. Pritožbeno sodišča pa ugotavlja, da napadena sodba, ki jo je potrebno gledati kot celoto, teh razlogov nima. Razlogi v zavrnilnem delu napadene sodbe so povsem nejasni, saj sodišče prve stopnje ob tem, ko zaključuje, da gre za res iudicata, obrazlaga tudi, da obdolžencema očitano kaznivo dejanje nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, torej navaja okoliščine, ki ustrezajo razlogom za oprostilno sodbo. Navedeno pa je odločilnega pomena predvsem zato, ker je sodišče prve stopnje za enak opis kaznivega dejanja, ki se očita obdolženima L.R. in N.U., slednja spoznalo za kriva kaznivega dejanja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 300. člena KZ-1. V obsodilnem delu napadene sodbe sodišče prve stopnje namreč trdi, da sta obdolžena L.R. in N.U. z grdim ravnanjem, s tem ko sta v policiste metala trde predmete, glede na odsotnost očitka sledi poškodb ter glede na očitek, da so predmeti zadevali v zaščitno opremo, policistom brez dvoma povzročena psihična prizadetost v smislu občutka ogroženosti in strahu, izpolnila vse zakonske znake očitanega jima kaznivega dejanja, pri čemer pri obeh obdolžencih ugotavlja tudi krivdo za njuno ravnanje, in sicer direktni naklep. Prav z odsotnostjo sledi poškodb v zavrnilnem delu napadene sodbe, pa sodišče prve stopnje zaključuje, da je podan le prekršek.
- Ker je sodišče prve stopnje za enak opis obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, tako v obsodilnem kot zavrnilnem delu sodbe, zavzelo različna stališča, je s tem podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj so razlogi napadene sodbe o tem ali imajo opisana kazniva dejanja vse njihove zakonske znake nejasni in sami s seboj v nasprotju.
Tožeča stranka od prvotoženca, ki je bil v spornem času veleposlanik Republike Slovenije v B., zahteva povračilo škode zaradi nekaterih protipravnih ravnanj, ki so bila ugotovljena ob izrednem nadzoru nad delovanjem in izvajanjem nalog Veleposlaništva RS v B.. Tožeča stranka ni dokazala, da ji je prvotoženi s svojim ravnanjem povzročil škodo z izplačevanjem nadur lokalno zaposleni uslužbenki A.A.. Zato odškodninski zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
Uporabnina za garažo, v kateri je prvotoženec parkiral svoje novo osebno vozilo (ki ga je v B. kupil zaradi davčnih ugodnosti), ne sodi med potrebne stroške namestitve. Ker je prvotoženec denar za najemnino izplačeval svoji snahi iz blagajne, je tožeči stranki povzročil škodo, zato jo je dolžan povrniti.
brezposelnost – zavrženje tožbe – sodno varstvo – rok za vložitev tožbe
Tožnica je vložila tožbo po izteku 30-dnevnega roka za vložitev tožbe iz 72. člena ZDSS-1, zato je tožba pravilno zavržena (1. odstavek 274. člena ZPP.)
kaznivo dejanje zlorabe izvršbe - zakonski znaki kaznivega dejanja - razlaga kazenskega zakona - načelo zakonitosti - izvršba na podlagi verodostojne listine - izterjava zneska od osebe, ki ni dolžnik - izvršilni naslov - elektronska izvršba - verodostojna listina
Inkriminirana je situacija, v kateri storilec od oškodovanca (dolžnika) izterja več kot slednji dolguje, pri čemer slednji dolguje vsaj nekaj. Potem je še toliko bolj logično, pričakovano in upravičeno, da je inkriminirana tudi situacija, v kateri oškodovanec ne dolguje ničesar, storilec pa od njega, torej od osebe, ki sploh nima statusa dolžnika, vseeno nekaj izterja. Oziroma poskuša izterjati, kot je bilo to v obravnavani zadevi, glede katere tako sodišče druge stopnje nima prav nobenih pomislekov, da jo določba 216. člena KZ-1 judicira.
Obdolženi je zatrjeval, da mu je z ravnanji oškodovancev nastala poslovna škoda. Ta škoda pa niti po višini niti po temelju nikoli ni bila ugotovljena in bi jo torej moral obdolženi uveljavljati v pravdnem postopku. Šele v okviru tega postopka bi v primeru utemeljenega zahtevka imel možnost pridobiti odškodninsko terjatev, nato pa slednjo - kot izvršilni naslov - uveljavljati v postopku izvršbe. Očitno zavedajoč se specifičnosti postopka elektronske izvršbe, v katerem izvršilno sodišče glede obstoja in upravičenosti zatrjevane verodostojne listine v prvi fazi postopka sploh nima možnosti in pooblastila preverjati resničnosti upnikovih navedb, ni tako ravnal.
razpravno načelo - pravica obravnavanja pred sodiščem - trditveno in dokazno breme - prekoračitev trditvene podlage
Bistvo razpravnega načela je, da nasprotna stranka ve, v okviru kakšnega trditvenega okvira se lahko brani. Če sodišče odloči mimo trditev ene stranke, drugi stranki onemogoči učinkovito obrambo.
Poslovodja - družba z omejeno odgovornostjo - prokurist.
Ničen je vsak sklep družbenika, ki ni združljiv z bistvom družbe ali če je po svoji vsebini v nasprotju s tistimi določbami zakona, ki se uporabljajo izključno ali pretežno za zaščito upnikov družbe ali so sicer v javnem interesu (tretja alineja 390. člena ZGD-1 v zvezi s 522. členom ZGD-1). Zakonito zastopanje družbe z omejeno odgovornostjo pa brez dvoma predstavlja eno od temeljnih sestavin družbe, brez katere družbe ni mogoče niti konstituirati. Imenovanje prokurista manjkajočega zakonskega zastopnika družbe (poslovodje) ne more nadomestiti. Iz tega razloga je tudi po oceni pritožbenega sodišča predlog za vpis izbrisa edinega poslovodje (v družbi z omejeno odgovornostjo, pri kateri je bil dosedanji zakoniti zastopnik tudi edini družbenik v družbi) na podlagi sklepa družbenika (ne da bi bil istočasno imenovan nov poslovodja, saj imenovanje prokurista tega ne more nadomestiti), nedopusten.
Glede na to, da se je postopek (ponovna odmera starostne pokojnine z upoštevanjem dela plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup) začel po uradni dolžnosti, je tožena stranka pravilno upoštevala 5. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča RS, kjer je Ustavno sodišče RS izrecno določilo, od kdaj naprej učinkuje odločba o ponovni odmeri pokojnine. Ustavno sodišče RS je v 4. točki izreka odločilo, da zavod (tožena stranka) izda odločbo o ponovni odmeri pokojnine v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine. Odločba o ponovni odmeri pokojnine iz 4. točke izreka učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti. Ker je bil torej postopek začet po uradni dolžnosti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da nova odločba učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, torej od 1. 7. 2015 dalje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti – delodajalec – pooblaščena oseba
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi podala in podpisala A.A., ki je imela za to pooblastilo zakonitega zastopnika tožene stranke. Iz tega pooblastila izhaja, da zakoniti zastopnik tožene stranke pooblašča A.A., da v njegovem imenu podpiše in uredi vse listine in dokumente, potrebne tudi za aktivnosti v zvezi z zaposlovanjem in odpuščanjem delavcev. V navedenem pooblastilu, ki je bilo tudi notarsko overjeno, je imela A.A. podlago, da poda tožniku izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala pooblaščena oseba (glede na prvi odstavek 20. člena ZDR-1).
Tožnik je imel pri toženi stranki sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto komercialist. Tožena stranka je imela po Sloveniji zbirna mesta oziroma zabojnike za zbiranje oblačil, njegove delovne naloge so bile tudi iskanje lokacij za zabojnike, pridobivanje dovoljenj za postavitev zabojnikov in skrb za obstoječe zabojnike. Tožnik bi moral v letu 2015 v skladu z letnim planom na nove lokacije namestiti 110 zabojnikov, vendar tega plana ni dosegel. Prav tako ni opravil nalog, ki so mu bile odrejene (glede odprave napak v zvezi z napačno lokacijo zabojnikov in glede zabojnikov na obali). Tožnik ni dosegel pričakovanih delovnih rezultatov, ker svojega dela ni opravljal pravočasno, strokovno in kvalitetno. Zato je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Razlog, zaradi katerega sta pravdni stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas, je bilo tožnikovo opravljanje specializacije iz medicine dela, prometa in športa. Če je ta razlog odpadel zaradi tožnikove prekinitve specializacije, kot to zatrjuje tožena stranka, je dejansko prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi v skladu s prvim odstavkom 79. člena ZDR-1, po katerem pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, preneha veljati brez odpovednega roka s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, oziroma ko je dogovorjeno delo opravljeno ali s prenehanjem razloga, zaradi katerega je bila sklenjena. Sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje te določbe ni uporabilo in spornega razmerja ni presojalo na tej pravni podlagi, zato je izpodbijana sodba razveljavljena.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-2, 89/3. ZDR člen 8, 8/1. ZDSS-1 člen 6, 21.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti
ZDR-1 v tretjem odstavku 89. člena določa, da mora delodajalec odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti podati najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Relevantni trenutek, od katerega začne teči rok za podajo odpovedi iz tega razloga, je nastanek utemeljenega razloga in ne delodajalčeva seznanitev z odpovednim razlogom, do česar lahko pride tudi bistveno kasneje. Za presojo pravočasnosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi je relevantno, kdaj je nastal v konkretni odpovedi navedeni odpovedni razlog. Ker sodišče prve stopnje tega zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotovilo, je bilo treba sodbo v izpodbijanem delu razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi – odjava iz zavarovanj
Tožnikova pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati na nobenega od zakonsko določenih načinov, saj zgolj odjava iz zavarovanja ne pomeni zakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki.
OT člen 20, 20/1. ZDSS-1 člen 38, 38/1. ZPP člen 154, 154/1. OZ člen 179.
nezgoda pri delu – odškodninska odgovornost delodajalca – nepremoženjska škoda – odločitev o pravdnih stroških – potni stroški za prihod na narok – pravdna stranka – izračun uspeha – temelj - višina
Tožniku je bila po vseh zahtevanih postavkah nepremoženjske škode, razen za telesne bolečine in nevšečnosti, priznana odškodnina v zahtevanem znesku. Tožnik je iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem vtoževal odškodnino v višini 5.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je iz tega naslova prisodilo odškodnino v višini 4.500,00 EUR. Glede na ugotovljeni obseg škode iz tega naslova (tožnik je v škodnem dogodku zaradi ugriza psa utrpel hudo poškodbo desnice) je prisojeni znesek za to obliko nepremoženjske škode tudi po ugotovitvah pritožbenega sodišča primeren in v skladu s primerljivo dosojenimi odškodninami za tovrstno obliko nepremoženjske škode.
Sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno ni priznalo povrnitve potnih stroškov za prihode na narok. Res tožnik ni upravičen do povrnitve teh stroškov v višini priglašene kilometrine, pripada pa mu povrnitev potnih stroškov v višini stroškov prevoza z javnim prevozom.
Tožnik je v pravdi uspel le deloma, v deležu 37 %. Ta uspeh je odločilen za odmero njegovih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Stališče sodišča prve stopnje, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi njegov uspeh po temelju, je materialnopravno zmotno in zanj v določilih ZPP ni najti pravne podlage. Vsak dajatveni zahtevek ima svojo podlago oziroma „temelj“, zato ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha (po temelju in po višini) v pravdah zaradi plačila odškodnine.
OZ člen 131, 131/1, 171, 179, 186, 186/2. ZDR člen 43. ZGO-1 člen 82.
- odškodninska odgovornost delodajalca - nesreča pri delu - odškodninska odgovornost investitorja - povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina
Pravilno je sodišče zaključilo, da tožena stranka kot investitor ni zagotovila izdelave varnostnega načrta v skladu s predpisi o zagotavljanju varnosti zdravja in zdravja pri delu, ter tako ni zagotovila, da bi bilo gradbišče urejeno v skladu z varnostnim načrtom. Če bi tožena stranka načrt izdelala, bi ta moral vsebovati pravila, ki se nanašajo na konkretno gradbišče in posebne ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, ki so obravnavani v prilogah Uredbe, kar pa ni bilo spoštovano. Tudi zaradi opustitve izdelave varnostnega načrta tožniku ni bilo zagotovljeno varno delo na višini in, kot nadalje pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, je do padca prišlo ravno zaradi tega, ker gradbišče ni bilo urejeno na način, kot bi moralo biti v skladu z varnostnim načrtom. Pravilen je zato zaključek, da je bila tožena stranka tista, ki je bila dolžna v skladu z določbo 82. člena ZGO-1 in Uredbo zagotoviti izdelavo varnostnega načrta, in da ga tudi obveznosti izvajalca glede pravočasnega ukrepanja za varnosti delavcev te dolžnosti ne odvezujejo. Toženec se zato kot investitor ne more razbremeniti svoje odgovornosti.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Skladno z ustaljeno sodno prakso so organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja v avtonomni sferi delodajalca, sodišče pa ne presoja, ali je sprememba v organizaciji družbe potrebna in smotrna, preverja lahko le, ali ni morda le navidezna. Tožnica zatrjuje, da je bila reorganizacija navidezna, ker se njena dela niso porazdelila med ostale zaposlene pri toženi stranki, vendar dejanski prenos nalog na zunanje izvajalce ne pomeni, da se reorganizacija ni zgodila oziroma, da je navidezna. Prenehanje potrebe po delu tožnice je posledica prenosa njenih nalog na druge zaposlene pri toženi stranki in na zunanjega izvajalca. Zato je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožena stranka je odredila komisijsko izvedbo in ocenjevanje pisnega izpita in imenovala tričlansko komisijo, v kateri je bila članica tudi tožnica. V izredni odpovedi tožnici očita, da je naklepoma kršila prejeta navodila na prvem roku 14. 2. 2014 in na drugem roku 11. 3. 2014. Tožnica je izpit 14. 2. 2014 v nasprotju z navodili začela izvajati predčasno. Med pisanjem testa se je nesramno obnašala do predsednice komisije. Ni želela prevzeti izpitnih pol. Samovoljno in v nasprotju z izrecno prepovedjo dekanje je sama izvedla dodatno preverjanje znanja v ustni obliki. Zaradi neprimernega in žaljivega obnašanja tožnice do študentov na ustnem preverjanju znanja se je zoper tožnico več študentov pisno pritožilo. Glede izpita z dne 11. 3. 2014 je tožena stranka tožnici v izredni odpovedi očitala, da v nasprotju s pravili o izvedbi komisijskega izpita izpitna vprašanj ni posredovala predsednici ali članici komisije. Kljub več pozivom tožnica po vrnitvi na delo ni hotela prevzeti izpitnih pol. Kršitvi v zvezo z izpitoma z dne 14. 2. 2014 in 11. 3. 2014 pomenita zelo težko kršitev obveznosti, saj predstavljata ignoriranje navodil dekanje. Zato je tožena stranka tožnici v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljeno očitala oviranje delovnega procesa. Odklanjanje prevzema pol je nesprejemljivo ravnanje, ki po svoji vsebini predstavlja hudo kršitev v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in pomeni razlog za prenehanje delovnega razmerja brez nadaljevanja dela do poteka odpovednega roka.
ZPIZ-1 člen 102, 102/1. ZPIZ-2 člen 429, 429/3. ZZRZI člen 40. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-4.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – invalid – invalidnost - komisijo za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi – negativno menje
Tožnik je postal invalid III. kategorije invalidnosti s spremenjeno delazmožnostjo, zato mu je tožena stranka lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi le na podlagi 4. alineje 1. odstavka 89. člena ZDR-1, ob upoštevanju določbe 102. člena ZPIZ-1 in 40. člena ZZRZI. Tožena stranka je podala predlog na Komisijo za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu in ta komisija je podala negativno mnenje za odpoved pogodbe o zaposlitve tožniku. Ker pa je mnenje komisije zgolj procesna predpostavka in delodajalec nanj ni vezan, to pomeni, da lahko kljub negativnemu mnenju odpove pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka, glede na spremenjeno dela zmožnost, za tožnika nima ustreznega delovnega mesta, prav tako tudi pri drugih delodajalcih ni našla ustrezne zaposlitve. Zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala skladno s 4. alinejo 1. odstavka 89. člena ZDR-1, pravilna,