Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo 300 točk za tožbo, 300 točk za prvi narok, 20 točk za sprejem sodbe in obvestilo stranke, 60 točk za odsotnost iz pisarne in 2 % materialnih stroškov, kar skupaj znaša 693,60 točk. Tožnici je priznalo še kilometrino v višini 22,20 EUR, ki jo je prištelo k številu točk 693,60 in dobilo znesek 715,80 EUR, od tega zneska je izračunalo še 22 % DDV v višini 157,48 EUR, namesto, da bi kilometrino prištelo k znesku 318,36 EUR (693,60 točk x 0,459 EUR) in na podlagi vsote 340,56 EUR izračunalo 22 % DDV, to je v višini 74,92 EUR, kar skupaj znaša 415,48 EUR in ne 873,28 EUR. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep o stroških postopka skladno s 5. alinejo 358. člena ZPP spremenilo tako, da je znesek 873,28 EUR nadomestilo z zneskom 415,48 EUR.
Po 6. alineji 49. člena ZŠtip štipendijsko razmerje preneha, če štipendist po enoletnem mirovanju štipendijskega razmerja ne predloži ustreznih dokazil oziroma če na podlagi predloženih dokazil ne izpolnjuje pogojev za nadaljnje prejemanje štipendije. Tožnica je predložila dokazila o tem, da iz opravičljivih zdravstvenih razlogov letnika ni izdelala. Kakšni so opravičljivi zdravstveni razlogi, je določeno v drugem odstavku 48. člena ZŠtip. Pri tožnici takšni opravičljivi zdravstveni razlogi obstajajo (bolezen ali poškodba, ki je trajala neprekinjeno najmanj dva meseca in je vplivala na zmanjšanje učnih oziroma študijskih sposobnosti, kar se dokazuje z mnenjem zdravnika specialista). Ker niso bili podani razlogi iz 49. člena ZŠtip za prenehanje štipendijskega razmerja, je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo pravilno odpravilo odločbi toženke o prenehanju štipendijskega razmerja.
Pravno stališče, da lahko mirovanje štipendijskega razmerja traje zgolj eno leto in da mora nato štipendist ali letnik dokončati ali pa mu štipendijsko razmerje preneha, je napačno. V 48. členu ZŠtip za takšno razlogovanje ni podlage, saj zakon ne omejuje mirovanje štipendijskega razmerja na eno leto.
ZPP člen 285, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 131.
bistvena kršitev določb postopka – razlogi o odločilnih dejstvih – možnost izjave – regres za letni dopust – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – materialno procesno vodstvo
Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 8. in 14. točke 339. člena ZPP, saj tožniku ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, ker sodišče ni zaslišalo prič, ki jih je predlagal tožnik, zavrnitev njihovega zaslišanja pa pomeni vnaprejšnjo dokazno oceno.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za obračun bruto regresa za letni dopust za sporno leto. Svojo odločitev je obrazložilo, da je tožnik v postopku imel pooblaščenca (odvetnika), ki na glavni obravnavi v zvezi z regresom za letni dopust ni navedel dejstev. Dejstvo je, da zaposlenemu delavcu, ki je v delovnem razmerju, pripada letno regres za letni dopust, pri čemer 131. člen ZDR-1 določa, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače, pri čemer se regres izplača najkasneje do 1. julija tekočega leta. Če pa ima delavec pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta, ima pravico le do sorazmernega dela regresa. ZPP v 285. členu ureja načelo materialnega procesnega vodstva in določa, da predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se med glavno obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno vprašanje, ki sta pomembni za odločbo. Sicer pa je tožnik predložil redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in bi sodišče že na podlagi odpovedi lahko odločilo o izplačilu sorazmernega regresa za letni dopust.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS0016842
ZDR člen 6a, 45, 45/2, 184. ZJU člen 15a.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - protipravno ravnanje
Tožnik (zdravnik specialist - radiolog) v pritožbi neutemeljeno navaja, da je tožena stranka nad njim izvajala psihično nasilje na način, da ga je neprestano pošiljala na zdravniške preglede. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno zaključilo nasprotno. Ugotovilo je, da tožena stranka tožnika ni neupravičeno pošiljala na zdravniške preglede. Za zasedbo tožnikovega delovnega mesta se je zahteval vsakoletni specialistični pregled. Na tožnikovem delovnem mestu je prisotno ionizirano sevanje in brez profesionalnega zdravniškega spričevala tožnik dela ni mogel opravljati. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje tudi izhaja, da tožnik v spornem obdobju ni bil zmožen za delo.
Tožena stranka tožniku, ko je bil na delu, ni zagotavljala dela s pacienti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ugotovljeno ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno, saj tožnik posebnih zdravstvenih zahtev za delo ni izpolnjeval.
Ravnanja tožene stranke (pošiljanje tožnika na zdravniške preglede, onemogočanje dela tožniku s pacientom) ni mogoče opredeliti kot trpinčenja na delu, zato tožnikovo subjektivno dojemanje ravnanja tožene stranke kot trpinčenja na delu ni relevantno. Tožnik ni bil deležen psihičnega nasilja, zato ni podano protipravno ravnanje tožene stranke, ki bi opravičevalo priznanje odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu.
ustavitev postopka – odločitev o pravdnih stroških – vrednost spornega predmeta
Samo v primeru, če bi tožeča stranka navedla očitno previsoko ali prenizko vrednost spora, da bi nastalo vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije, bi se moralo sodišče najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti v tožbi navedene vrednosti. Ker vrednost spora kot jo je navedla tožeča stranka ni ne previsoka ne prenizka, opisana možnost ne pride v poštev. Tudi sicer v tej zadevi ni sporna niti stvarna pristojnost in tudi ne pravica do revizije (31. člen ZDSS-1). Prav tako ne gre za druge primere po ZPP, za katere bi bila odločilna vrednost spornega predmeta oziroma bi obstajali razlogi za določitev drugačne vrednosti spornega predmeta, kot jo je določila tožeča stranka.
obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti - nastanek zavarovalnega primera
Izvedensko mnenje šteje za izdelano šele, ko poda odgovore na postavljena vprašanja o spornih dejstvih, torej takrat, ko je dopolnjeno. Ob ugotovljenem dejanskem stanju o načinu nastanka nesreče je življenjsko logično in zato sprejemljivo ter pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik lahko razmejil na svojem vozilu nastale poškodbe, ki so v vzročni zvezi z obravnavanim trčenjem, od tistih, ki to niso, šele po izdelanem izvedenskem mnenju. Izvedensko mnenje je bilo potrebno prav zaradi ugotovitve, ali so zatrjevane poškodbe nastale v obravnavanem trčenju. Po presoji pritožbenega sodišča je odločilno, da je tožnik pravno relevantne poškodbe razmejil po izdelanem izvedenskem mnenju (VS RS II Ips 327/2014), zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da tožnik tega ni storil pravočasno.
ZPP člen 108, 274, 274/1, 319, 319/2. ZDSS-1 člen 72.
starostna pokojnina – zavrženje tožbe – res iudicata
Izpodbojne tožbe zoper upravne odločbe o pravicah do in iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je v skladu z 72. členom ZDSS-1 mogoče vložiti v 30-ih dneh od vročitve drugostopenjske odločbe. Tožba ni dopustna niti zoper tiste posamične upravne akte, o katerih je bilo že pravnomočno razsojeno, kot v obravnavani zadevi. Na pravnomočnost razsojene zadeve je glede na 2. odstavek 319. člena ZPP sodišče ves čas dolžno paziti po uradni dolžnosti. Ob ugotovitvi, da gre za res iudicata, je dolžno tožbo kot nedopustno zavreči.
S sodbo, izdano v drugem socialnem sporu, je bilo pravnomočno razsojeno o istih posamičnih upravnih aktih, zoper katera je vložena tožba v obravnavani zadevi. Ker vsebinsko obravnavanje zadeve ni dopustno, je tožba na temelju 1. odst. 274. člena v zvezi z 2. odst. 319. člena ZPP z izpodbijanim sklepom zakonito zavržena.
Tožena stranka je ravnala zakonito, ko tožnici (sodnici) ni izplačevala plače za 50. plačni razred, ampak ji je izplačala plačo za 47. plačni razred in tudi, ko je tožnici plačo znižala za 4 %. Ne glede na to, da je Sodni svet odpravil odločbo predsednice sodišče in ne glede na kasnejšo pravnomočno odločbo, da ima tožnica pravico do osnovne plače, ki ustreza 50. plačnemu razredu, je imela tožena stranka za svoje ravnanje podlago v 3. členu ZSPJS. Tretji odstavek 3. člena ZSPJS določa, da se v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu javnemu uslužbencu in funkcionarju ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami, saj se v tem primeru uporabljajo določbe zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnih pogodb, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja, kot sestavni del te pogodbe, odločbe ali sklepa.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki (in družba P. d.d., ki je izvajala sporna gradbena dela) dogovorili, da bo tožeča stranka (namesto tožene stranke) plačala izvajalcu gradbenih del kabelske kanalizacije 6.200,00 EUR in 4.170,21 EUR. Znesek 6.200,00 EUR je bil 20.3.2011 tudi poravnan s kompenzacijo. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je tožeča stranka plačala družbi P. d.d. znesek 4.170,21 EUR. V zvezi s temi plačili je namreč v poslovnem svetu povsem razumno sklepati, da je omenjeni dogovor obsegal tudi pravico tožnika, da od tožene stranke zahteva vrnitev plačanega, upoštevaje ob tem, da tožena stranka navedb o kakršnikoli drugi pravni podlagi za omenjeno plačilo ni podala.
OZ člen 131, 131/1, 171, 179, 186, 186/2. ZDR člen 43. ZGO-1 člen 82.
- odškodninska odgovornost delodajalca - nesreča pri delu - odškodninska odgovornost investitorja - povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina
Pravilno je sodišče zaključilo, da tožena stranka kot investitor ni zagotovila izdelave varnostnega načrta v skladu s predpisi o zagotavljanju varnosti zdravja in zdravja pri delu, ter tako ni zagotovila, da bi bilo gradbišče urejeno v skladu z varnostnim načrtom. Če bi tožena stranka načrt izdelala, bi ta moral vsebovati pravila, ki se nanašajo na konkretno gradbišče in posebne ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, ki so obravnavani v prilogah Uredbe, kar pa ni bilo spoštovano. Tudi zaradi opustitve izdelave varnostnega načrta tožniku ni bilo zagotovljeno varno delo na višini in, kot nadalje pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, je do padca prišlo ravno zaradi tega, ker gradbišče ni bilo urejeno na način, kot bi moralo biti v skladu z varnostnim načrtom. Pravilen je zato zaključek, da je bila tožena stranka tista, ki je bila dolžna v skladu z določbo 82. člena ZGO-1 in Uredbo zagotoviti izdelavo varnostnega načrta, in da ga tudi obveznosti izvajalca glede pravočasnega ukrepanja za varnosti delavcev te dolžnosti ne odvezujejo. Toženec se zato kot investitor ne more razbremeniti svoje odgovornosti.
kaznivo dejanje zlorabe izvršbe - zakonski znaki kaznivega dejanja - razlaga kazenskega zakona - načelo zakonitosti - izvršba na podlagi verodostojne listine - izterjava zneska od osebe, ki ni dolžnik - izvršilni naslov - elektronska izvršba - verodostojna listina
Inkriminirana je situacija, v kateri storilec od oškodovanca (dolžnika) izterja več kot slednji dolguje, pri čemer slednji dolguje vsaj nekaj. Potem je še toliko bolj logično, pričakovano in upravičeno, da je inkriminirana tudi situacija, v kateri oškodovanec ne dolguje ničesar, storilec pa od njega, torej od osebe, ki sploh nima statusa dolžnika, vseeno nekaj izterja. Oziroma poskuša izterjati, kot je bilo to v obravnavani zadevi, glede katere tako sodišče druge stopnje nima prav nobenih pomislekov, da jo določba 216. člena KZ-1 judicira.
Obdolženi je zatrjeval, da mu je z ravnanji oškodovancev nastala poslovna škoda. Ta škoda pa niti po višini niti po temelju nikoli ni bila ugotovljena in bi jo torej moral obdolženi uveljavljati v pravdnem postopku. Šele v okviru tega postopka bi v primeru utemeljenega zahtevka imel možnost pridobiti odškodninsko terjatev, nato pa slednjo - kot izvršilni naslov - uveljavljati v postopku izvršbe. Očitno zavedajoč se specifičnosti postopka elektronske izvršbe, v katerem izvršilno sodišče glede obstoja in upravičenosti zatrjevane verodostojne listine v prvi fazi postopka sploh nima možnosti in pooblastila preverjati resničnosti upnikovih navedb, ni tako ravnal.
zamudna sodba – obveznost plačila – plačilo za delo
Tožnikove navedbe v zvezi z zahtevkom iz naslova plač so bile, da mu je tožena stranka za sporno obdobje plačala bistveno nižjo plačo od dogovorjene oziroma minimalno predpisane po zakonu. Iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo plač.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Tožena stranka je že v času podaje odpovedi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku vedela, da bo zaradi dolgotrajne plačilne nediscipline podjetja B. d.o.o. odstopila od pogodbe o poslovnem sodelovanju, ki je bila sicer sklenjena za neodločen čas. Posebni projekt, ki je predvideval povečan obseg dela, pa se je iztekel. Zato je tožnikovo delo poslovnega sekretarja, ki je obsegalo delo na tem projektu ter delo, povezano z B. d.o.o., postalo nepotrebno. Druge tožnikove naloge niso bile takšnega obsega, da bi zagotavljale nadaljnjo potrebo po tožnikovem delu. Opravljanje teh preostalih nalog manjšega obsega pa sta prevzela prokurist in direktorica tožene stranke. Ker je tožena stranka dokazala, da je za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajal utemeljen poslovni razlog po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved zakonita.
vodna pravica - uporaba vode - oskrba s pitno vodo
Druga nasprotna udeleženka za koriščenje vode iz navedenega vodnega vira nima vodne pravice, domačija in stanovanjska stavba pa pitno vodo sicer pridobivajo preko javnega vodovodnega omrežja. Za koriščenje vode kot javnega dobra, tretji odstavek 19. člena SPZ določa, da se lahko pridobi posebna pravica uporabe le pod pogoji, kot jih določi zakon. Pravico do uporabe vode kot javnega dobro ureja Zakon o vodah. Ta rabo vode posamezniku dopušča le, če ta pridobi vodno dovoljenje in z njim vodno pravico. Navedeni zakon lastno oskrbo posameznega gospodinjstva s pitno vodo in v zvezi s takšno rabo tudi ustanovitev služnosti dovajanja vode v korist takšnega zemljišča, dopušča le na območjih, kjer ni zagotovljeno izvajanje lokalne javne službe oskrbe s pitno vodo in ob pridobitvi vodnega dovoljenja (117. člen). Zato sodišče prve stopnje pravilno ni odločilo tudi o ustanovitvi takšnih služnosti.
ZZVZZ člen 80, 80/2, 81, 81/2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 233, 233/1.
začasna nezmožnost za delo – bolniški stalež – poškodba izven dela
Tožnica je bila v vtoževenih obdobjih zmožna za delo, zato tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
Procesne kršitve ne predstavlja nevročitev upravnega spisa. Če sodišče stranki res ne bi vročilo prilog, bi to lahko predstavljalo kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Takšna kršitev pa ni podana, ko gre za upravni spis, za katerega stranka lahko zahteva pregled. Ker tožnica tega ni storila, njeno zatrjevanje, da z listinami upravnega spisa ni seznanjena, ne more biti pravno upoštevno.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožena stranka je odredila komisijsko izvedbo in ocenjevanje pisnega izpita in imenovala tričlansko komisijo, v kateri je bila članica tudi tožnica. V izredni odpovedi tožnici očita, da je naklepoma kršila prejeta navodila na prvem roku 14. 2. 2014 in na drugem roku 11. 3. 2014. Tožnica je izpit 14. 2. 2014 v nasprotju z navodili začela izvajati predčasno. Med pisanjem testa se je nesramno obnašala do predsednice komisije. Ni želela prevzeti izpitnih pol. Samovoljno in v nasprotju z izrecno prepovedjo dekanje je sama izvedla dodatno preverjanje znanja v ustni obliki. Zaradi neprimernega in žaljivega obnašanja tožnice do študentov na ustnem preverjanju znanja se je zoper tožnico več študentov pisno pritožilo. Glede izpita z dne 11. 3. 2014 je tožena stranka tožnici v izredni odpovedi očitala, da v nasprotju s pravili o izvedbi komisijskega izpita izpitna vprašanj ni posredovala predsednici ali članici komisije. Kljub več pozivom tožnica po vrnitvi na delo ni hotela prevzeti izpitnih pol. Kršitvi v zvezo z izpitoma z dne 14. 2. 2014 in 11. 3. 2014 pomenita zelo težko kršitev obveznosti, saj predstavljata ignoriranje navodil dekanje. Zato je tožena stranka tožnici v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljeno očitala oviranje delovnega procesa. Odklanjanje prevzema pol je nesprejemljivo ravnanje, ki po svoji vsebini predstavlja hudo kršitev v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in pomeni razlog za prenehanje delovnega razmerja brez nadaljevanja dela do poteka odpovednega roka.
V 3. tč. 1. odst. 21. člena ZFPPIPP je določeno, da imajo naravo prednostne terjatve neizplačane odpravnine za prenehanje delovnega razmerja pred začetkom stečajnega postopka, ki zaposlenim pripadajo po zakonu, ki ureja delovna razmerja, a največ v višini odpravnine, določene za delavca, ki mu delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V 1. odst. 212. člena ZFPPIPP pa je določeno, da na terjatve upnikov vpliva šele potrjena prisilna poravnava. Kot izhaja iz podatkov na portalu AJPES, je bila prisilna poravnava nad toženko potrjena s sklepom z dne 9. 5. 2016, ki je postal pravnomočen 11. 7. 2016. Ker je sodišče prve stopnje o tožnikovi terjatvi odločilo 28. 1. 2016, ko prisilna poravnava nad toženko še ni bila potrjena, je pravilno odločilo, da pričetek prisilne poravnave dne 8. 10. 2015 na tožnikovo terjatev ni vplival.
Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o tožnikovi terjatvi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP. Izrek pod točko I vsebuje ugotovitveni del o obstoju tožnikove terjatve in hkrati dajatveni del. Zaradi podanega pobotnega ugovora toženke, ki ga je sodišče prve stopnje obravnavalo, bi moralo skladno s 3. odst. 324. čl. ZPP odločiti o obstoju ali neobstoju vsake terjatve posebej in nato ob pobotu odločiti posebej z dajatvenim izrekom. Pri obravnavi pobotnega ugovora je namreč potrebno oblikovati tričlenski izrek, česar pa sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni storilo. Zato je izrek v I. tč. izpodbijane sodbe pomanjkljiv, na kar je pritožbeno sodišče moralo paziti po uradni dolžnosti.
odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - navidezni odpovedni razlog
Opis nalog novega delovnega mesta se sicer nekoliko razlikuje od opisa nalog ukinjenega delovnega mesta, ki ga je pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zasedala tožnica, vendar je, bolj kot formalno pretežno prekrivanje opisa del in nalog obeh delovnih mest, pomembna ugotovitev, da so se naloge obeh delovnih mest tudi po vsebini dejansko prekrivale. Tožnica je imela na podlagi sklepov uprave posebna pooblastila na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma. Njeno delo je predstavljalo izključno opravljanje nalog pooblaščenke. Tožnici so bila ta pooblastila preklicana in podeljena sodelavki, ki je nato opravljala domala enake naloge kot predhodno tožnica. Organizacijska sprememba, ki spreminja le naziv delovnega mesta, pri čemer vsebina nalog ostaja domala enaka (čeprav v drugi organizacijski enoti in spremenjeni sistemizaciji), ne utemeljuje organizacijskega odpovednega razloga.