Tožnica je z namenom, da bi določeni družbi pridobila protipravno premoženjsko korist, zlorabila svoj položaj in dano zaupanje ter prekoračila svoja pooblastila tako, da je leta 2008 v nasprotju z internimi akti delodajalca ter njegovimi koristmi in interesi omogočila družbi, da ji je tožena stranka določenega dne izplačala namenska kreditna sredstva v višini 300.000,00 EUR, čeprav je vedela, da ta družba izplačanih kreditnih sredstev ne bo sposobna vrniti. S tem je bila družbi pridobljena velika protipravna premoženjska korist, hkrati pa toženi stranki povzročena velika premoženjska škoda. Tožnica je s takšnim ravnanjem kršila določbe pogodbe o zaposlitvi ter določbe 33., 34. in 37. člena ZDR-1. Njeno ravnanje pa je imelo tudi vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ oziroma zlorabe položaja nezaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ-1. Zato je obstajal utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in je izpodbijana odpoved zakonita.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - gostota dobe
Tožnica, pri kateri je sicer podana popolna nezmožnost za delo in I. kategorija invalidnosti, bi morala za priznanje pravice do invalidske pokojnine dopolniti najmanj 8 let in 4 mesece pokojninske dobe. Do nastanka invalidnosti je namreč dopolnila 45 let starosti oziroma 25 delovnih let, ena tretjina od tega pa znaša 8 let in 4 mesece. Ker ne izpolnjuje pogoja gostote dopolnjene pokojninske dobe iz 2. alineje 1. odstavka 42. člena ZPIZ-2, ji pravice do invalidske pokojnine ni mogoče priznati.
Pravnomočnost odločbe o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja (tožnik je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: deloma sedeče, deloma stoječe delo, brez počepanja, s polnim delovnim časom od 7. 12. 2006 dalje) ob nespremenjenem dejanskem stanju preprečuje priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. To je mogoče samo v primeru ugotovljenih takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki povzročajo novo invalidnost, bodisi v okviru iste ali druge kategorije invalidnosti. Do vprašanja, ali je pri tožniku po pravnomočni invalidski odločbi prišlo do poslabšanja oziroma do sprememb v zdravstvenem stanju, se sodišče prve stopnje ni opredelilo, oziroma so dokazna ocena ter zaključki sodišča prve stopnje v nasprotju z izvedenskim mnenjem, posledično pa odločitev v nasprotju z institutom pravnomočnosti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe, s katerim je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti z dodatnimi fizičnimi razbremenitvami in so mu bile na tej podlagi priznane pravice iz invalidskega zavarovanja, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje.
ZZVZZ člen 80, 80/2, 81, 81/2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 233, 233/1.
začasna nezmožnost za delo – bolniški stalež – poškodba izven dela
Tožnica je bila v vtoževenih obdobjih zmožna za delo, zato tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
Procesne kršitve ne predstavlja nevročitev upravnega spisa. Če sodišče stranki res ne bi vročilo prilog, bi to lahko predstavljalo kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Takšna kršitev pa ni podana, ko gre za upravni spis, za katerega stranka lahko zahteva pregled. Ker tožnica tega ni storila, njeno zatrjevanje, da z listinami upravnega spisa ni seznanjena, ne more biti pravno upoštevno.
zamudna sodba – obveznost plačila – plačilo za delo
Tožnikove navedbe v zvezi z zahtevkom iz naslova plač so bile, da mu je tožena stranka za sporno obdobje plačala bistveno nižjo plačo od dogovorjene oziroma minimalno predpisane po zakonu. Iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo plač.
Čeprav je tožnica šele tekom postopka pred sodiščem prve stopnje odvetnico pooblastila za zastopanje, je pooblaščenka upravičena tudi do nagrade za postopek.
Tožena stranka je ravnala zakonito, ko tožnici (sodnici) ni izplačevala plače za 50. plačni razred, ampak ji je izplačala plačo za 47. plačni razred in tudi, ko je tožnici plačo znižala za 4 %. Ne glede na to, da je Sodni svet odpravil odločbo predsednice sodišče in ne glede na kasnejšo pravnomočno odločbo, da ima tožnica pravico do osnovne plače, ki ustreza 50. plačnemu razredu, je imela tožena stranka za svoje ravnanje podlago v 3. členu ZSPJS. Tretji odstavek 3. člena ZSPJS določa, da se v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu javnemu uslužbencu in funkcionarju ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami, saj se v tem primeru uporabljajo določbe zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnih pogodb, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja, kot sestavni del te pogodbe, odločbe ali sklepa.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki (in družba P. d.d., ki je izvajala sporna gradbena dela) dogovorili, da bo tožeča stranka (namesto tožene stranke) plačala izvajalcu gradbenih del kabelske kanalizacije 6.200,00 EUR in 4.170,21 EUR. Znesek 6.200,00 EUR je bil 20.3.2011 tudi poravnan s kompenzacijo. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je tožeča stranka plačala družbi P. d.d. znesek 4.170,21 EUR. V zvezi s temi plačili je namreč v poslovnem svetu povsem razumno sklepati, da je omenjeni dogovor obsegal tudi pravico tožnika, da od tožene stranke zahteva vrnitev plačanega, upoštevaje ob tem, da tožena stranka navedb o kakršnikoli drugi pravni podlagi za omenjeno plačilo ni podala.
DELOVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0016930
ZDR-1 člen 177, 177/1. OZ člen 131. Zakon o pravilih cestnega prometa člen 62.
odškodninska odgovornost delavca – premoženjska škoda – krivdna odgovornost
Tožeča stranka (delodajalec) od toženke (delavke) zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala s popravilom poškodovanega službenega vozila. Parkirna zavora je delovala brezhibno, zato je toženka ravnala hudo malomarno, ko je na dvorišču pred domačo hišo na rahli strmini avto pustila v nevtralnem položaju in ni zategnila ročne zavore. Tako ravnanje je v nasprotju z 62. členom Zakona o pravilih cestnega prometa, ki določa, da mora voznik, ki zapusti vozilo, ukreniti vse potrebno, da se vozilo ne more samo premakniti. Zato je toženka odgovorna tožeči stranki za nastalo škodo.
Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine tvori tožbo šele skupaj s prvo pripravljalno vlogo, v kateri upnik oziroma tožnik v pravdnem postopku navede dejansko podlago obveznosti dolžnika (oziroma toženca v pravdnem postopku). Šele z opredelitvijo dejanske podlage je namreč možna identifikacija zahtevka, kar pa je pogoj za ugotavljanje istovetnosti dveh zahtevkov v smislu litispendence. Ker je tožnik prvo pripravljalno vlogo vložil v spis po pravnomočno zaključenem postopku v drugi zadevi, je ugovor litispendence neutemeljen.
Prvi in drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP določata, katere nezavarovane terjatve so prednostne terjatve. Po prvem odstavku 213. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava med drugim ne učinkuje tudi na prednostne terjatve. Ker so se po prvem odstavku 21. člena ZFPPIPP, ki je veljal v spornem obdobju (pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP, objavljene v Ur. l. RS, št. 27/2016) med prednostne terjatve uvrščale tudi plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti in davki ter prispevki, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati z izplačili plač in nadomestil plač za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da potrjena prisilna poravnava nad toženo stranko ne učinkuje na tožničine terjatev iz naslova plač za januar in februar 2014 (vključno z odvodom predpisanih dajatev). Med prednostne terjatve pa ne spadajo terjatve tožnice iz naslova povrnitve stroškov v zvezi z delom (torej stroškov prevoza na delo in z dela ter stroškov prehrane), saj te terjatve niso navedene v 21. členu ZFPPIPP.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Tožena stranka je že v času podaje odpovedi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku vedela, da bo zaradi dolgotrajne plačilne nediscipline podjetja B. d.o.o. odstopila od pogodbe o poslovnem sodelovanju, ki je bila sicer sklenjena za neodločen čas. Posebni projekt, ki je predvideval povečan obseg dela, pa se je iztekel. Zato je tožnikovo delo poslovnega sekretarja, ki je obsegalo delo na tem projektu ter delo, povezano z B. d.o.o., postalo nepotrebno. Druge tožnikove naloge niso bile takšnega obsega, da bi zagotavljale nadaljnjo potrebo po tožnikovem delu. Opravljanje teh preostalih nalog manjšega obsega pa sta prevzela prokurist in direktorica tožene stranke. Ker je tožena stranka dokazala, da je za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajal utemeljen poslovni razlog po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved zakonita.
OT člen 20, 20/1. ZDSS-1 člen 38, 38/1. ZPP člen 154, 154/1. OZ člen 179.
nezgoda pri delu – odškodninska odgovornost delodajalca – nepremoženjska škoda – odločitev o pravdnih stroških – potni stroški za prihod na narok – pravdna stranka – izračun uspeha – temelj - višina
Tožniku je bila po vseh zahtevanih postavkah nepremoženjske škode, razen za telesne bolečine in nevšečnosti, priznana odškodnina v zahtevanem znesku. Tožnik je iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem vtoževal odškodnino v višini 5.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je iz tega naslova prisodilo odškodnino v višini 4.500,00 EUR. Glede na ugotovljeni obseg škode iz tega naslova (tožnik je v škodnem dogodku zaradi ugriza psa utrpel hudo poškodbo desnice) je prisojeni znesek za to obliko nepremoženjske škode tudi po ugotovitvah pritožbenega sodišča primeren in v skladu s primerljivo dosojenimi odškodninami za tovrstno obliko nepremoženjske škode.
Sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno ni priznalo povrnitve potnih stroškov za prihode na narok. Res tožnik ni upravičen do povrnitve teh stroškov v višini priglašene kilometrine, pripada pa mu povrnitev potnih stroškov v višini stroškov prevoza z javnim prevozom.
Tožnik je v pravdi uspel le deloma, v deležu 37 %. Ta uspeh je odločilen za odmero njegovih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Stališče sodišča prve stopnje, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi njegov uspeh po temelju, je materialnopravno zmotno in zanj v določilih ZPP ni najti pravne podlage. Vsak dajatveni zahtevek ima svojo podlago oziroma „temelj“, zato ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha (po temelju in po višini) v pravdah zaradi plačila odškodnine.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-2, 89/3. ZDR člen 8, 8/1. ZDSS-1 člen 6, 21.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti
ZDR-1 v tretjem odstavku 89. člena določa, da mora delodajalec odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti podati najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Relevantni trenutek, od katerega začne teči rok za podajo odpovedi iz tega razloga, je nastanek utemeljenega razloga in ne delodajalčeva seznanitev z odpovednim razlogom, do česar lahko pride tudi bistveno kasneje. Za presojo pravočasnosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi je relevantno, kdaj je nastal v konkretni odpovedi navedeni odpovedni razlog. Ker sodišče prve stopnje tega zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotovilo, je bilo treba sodbo v izpodbijanem delu razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi – odjava iz zavarovanj
Tožnikova pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati na nobenega od zakonsko določenih načinov, saj zgolj odjava iz zavarovanja ne pomeni zakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki.
Po 6. alineji 49. člena ZŠtip štipendijsko razmerje preneha, če štipendist po enoletnem mirovanju štipendijskega razmerja ne predloži ustreznih dokazil oziroma če na podlagi predloženih dokazil ne izpolnjuje pogojev za nadaljnje prejemanje štipendije. Tožnica je predložila dokazila o tem, da iz opravičljivih zdravstvenih razlogov letnika ni izdelala. Kakšni so opravičljivi zdravstveni razlogi, je določeno v drugem odstavku 48. člena ZŠtip. Pri tožnici takšni opravičljivi zdravstveni razlogi obstajajo (bolezen ali poškodba, ki je trajala neprekinjeno najmanj dva meseca in je vplivala na zmanjšanje učnih oziroma študijskih sposobnosti, kar se dokazuje z mnenjem zdravnika specialista). Ker niso bili podani razlogi iz 49. člena ZŠtip za prenehanje štipendijskega razmerja, je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo pravilno odpravilo odločbi toženke o prenehanju štipendijskega razmerja.
Pravno stališče, da lahko mirovanje štipendijskega razmerja traje zgolj eno leto in da mora nato štipendist ali letnik dokončati ali pa mu štipendijsko razmerje preneha, je napačno. V 48. členu ZŠtip za takšno razlogovanje ni podlage, saj zakon ne omejuje mirovanje štipendijskega razmerja na eno leto.
Pravdne stranke ne morejo s pomočjo procesnih kršitev vsebinsko izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja. Razumljivost razlogov namreč ne vključuje njihove razumnosti. Tudi sodba z nerazumnimi, nelogičnimi, protislovnimi stališči je lahko razumljiva. Ker je razumljivost formalna, razumnost pa vsebinska kvaliteta sodbe, sta konkretna očitka procesnih kršitev le navidezna, saj tožnik z njima v bistvu graja sprejeto dokazno oceno.
V 3. tč. 1. odst. 21. člena ZFPPIPP je določeno, da imajo naravo prednostne terjatve neizplačane odpravnine za prenehanje delovnega razmerja pred začetkom stečajnega postopka, ki zaposlenim pripadajo po zakonu, ki ureja delovna razmerja, a največ v višini odpravnine, določene za delavca, ki mu delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V 1. odst. 212. člena ZFPPIPP pa je določeno, da na terjatve upnikov vpliva šele potrjena prisilna poravnava. Kot izhaja iz podatkov na portalu AJPES, je bila prisilna poravnava nad toženko potrjena s sklepom z dne 9. 5. 2016, ki je postal pravnomočen 11. 7. 2016. Ker je sodišče prve stopnje o tožnikovi terjatvi odločilo 28. 1. 2016, ko prisilna poravnava nad toženko še ni bila potrjena, je pravilno odločilo, da pričetek prisilne poravnave dne 8. 10. 2015 na tožnikovo terjatev ni vplival.
Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o tožnikovi terjatvi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP. Izrek pod točko I vsebuje ugotovitveni del o obstoju tožnikove terjatve in hkrati dajatveni del. Zaradi podanega pobotnega ugovora toženke, ki ga je sodišče prve stopnje obravnavalo, bi moralo skladno s 3. odst. 324. čl. ZPP odločiti o obstoju ali neobstoju vsake terjatve posebej in nato ob pobotu odločiti posebej z dajatvenim izrekom. Pri obravnavi pobotnega ugovora je namreč potrebno oblikovati tričlenski izrek, česar pa sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni storilo. Zato je izrek v I. tč. izpodbijane sodbe pomanjkljiv, na kar je pritožbeno sodišče moralo paziti po uradni dolžnosti.
odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - navidezni odpovedni razlog
Opis nalog novega delovnega mesta se sicer nekoliko razlikuje od opisa nalog ukinjenega delovnega mesta, ki ga je pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zasedala tožnica, vendar je, bolj kot formalno pretežno prekrivanje opisa del in nalog obeh delovnih mest, pomembna ugotovitev, da so se naloge obeh delovnih mest tudi po vsebini dejansko prekrivale. Tožnica je imela na podlagi sklepov uprave posebna pooblastila na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma. Njeno delo je predstavljalo izključno opravljanje nalog pooblaščenke. Tožnici so bila ta pooblastila preklicana in podeljena sodelavki, ki je nato opravljala domala enake naloge kot predhodno tožnica. Organizacijska sprememba, ki spreminja le naziv delovnega mesta, pri čemer vsebina nalog ostaja domala enaka (čeprav v drugi organizacijski enoti in spremenjeni sistemizaciji), ne utemeljuje organizacijskega odpovednega razloga.