ZIZ člen 270, 271, 272. ZFPPIPP člen 122, 310, 310/1, 310/2, 310/3, 383, 383/2. ZZZDR člen 12, 51, 51/2. ZN člen 47, 48.
začasna odredba - začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - obstoj terjatve - skupno premoženje izvenzakonskih partnerjev - izločitvena pravica v stečajnem postopku - osebni stečaj
Z zmotno uporabo določila 3. odstavka 310. člena ZFPPIPP, ki se v postopku osebnega stečaja, sploh ne uporablja, je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu sprejelo napačni materialnopravni zaključek, da je izločitvena pravica tožnice, ki jo je sicer pravočasno prijavila v postopku osebnega stečaja, ki teče nad tožencem, prenehala zaradi tega, ker v prekluzivnem enomesečnem roku v skladu s 1. in 2. odstavkom 310. člena ZFPPIPP ni vložila tožbe zaradi ugotovitve obstoja te njene, s strani stečajnega upravitelja sicer prerekane, izločitvene pravice in da že iz tega razloga tožnica verjetnosti obstoja te svoje terjatve, kot prvega pogoja za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne in nedenarne terjatve, ni izkazala.
Po določbi 6. točke prvega odstavka 205. člena ZPP sodišče postopek prekine tudi v primeru, če tako določa drug zakon in navedeni Zakon je v obravnavanem primeru takšen “drug” zakon. Zakon ne vsebuje določbe o nadaljevanju prekinjenega postopka, na podlagi določbe drugega odstavka 15. člena Zakona, pa se po preteku treh mesecev, kot najdaljšega možna časa trajanja prekinitve postopka, postopek po zakonu nadaljuje. Ob pravilni uporabi te določbe Zakona in ob pravilni uporabi določbe tretjega odstavka 208. člena ZPP bi sodišče prve stopnje lahko nadaljevalo postopek po prenehanju razloga za prekinitev, ki je v obravnavanem primeru potek časa treh mesecev.
sodba na podlagi pripoznave - materialnopravna podlaga za pripoznavo
Sodišče mora pri odločitvi o pripoznanju tožbenega zahtevka presoditi ali ima pripoznava podlago v materialno pravnem odnosu med tožečo in toženo stranko.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS0016842
ZDR člen 6a, 45, 45/2, 184. ZJU člen 15a.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - protipravno ravnanje
Tožnik (zdravnik specialist - radiolog) v pritožbi neutemeljeno navaja, da je tožena stranka nad njim izvajala psihično nasilje na način, da ga je neprestano pošiljala na zdravniške preglede. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno zaključilo nasprotno. Ugotovilo je, da tožena stranka tožnika ni neupravičeno pošiljala na zdravniške preglede. Za zasedbo tožnikovega delovnega mesta se je zahteval vsakoletni specialistični pregled. Na tožnikovem delovnem mestu je prisotno ionizirano sevanje in brez profesionalnega zdravniškega spričevala tožnik dela ni mogel opravljati. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje tudi izhaja, da tožnik v spornem obdobju ni bil zmožen za delo.
Tožena stranka tožniku, ko je bil na delu, ni zagotavljala dela s pacienti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ugotovljeno ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno, saj tožnik posebnih zdravstvenih zahtev za delo ni izpolnjeval.
Ravnanja tožene stranke (pošiljanje tožnika na zdravniške preglede, onemogočanje dela tožniku s pacientom) ni mogoče opredeliti kot trpinčenja na delu, zato tožnikovo subjektivno dojemanje ravnanja tožene stranke kot trpinčenja na delu ni relevantno. Tožnik ni bil deležen psihičnega nasilja, zato ni podano protipravno ravnanje tožene stranke, ki bi opravičevalo priznanje odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu.
kazniva dejanja zoper premoženje – izsiljevanje – poskus – samovoljnost – pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti – odločba o kazenski sankciji – pogojna obsodba – preizkusna doba – ni določenega trajanja preizkusne dobe – dvom o izvršljivosti odločbe o kazenski sankciji – prepoved spremembe na slabše (reformatio in peius) – absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka – sprememba sodbe
Kolikor se obramba (kot edini subjekt) ne bi pritožila zoper (kasneje razveljavljeno) sodbo, v kateri odločba o pogojni obsodbi ni vsebovala izreka o trajanju preizkusne dobe, bi bilo v dvomu v zvezi z izvršljivostjo odločbe o kazenski sankciji v korist obtoženca kvečjemu moč šteti, da je bila določena preizkusna doba v najkrajšem trajanju. Ker je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju odmerilo preizkusno dobo v trajanju treh let, je s tem prekršilo pravilo o prepovedi spremembe na slabše iz 385. člena ZKP, s čimer je izpodbijano sodbo obremenilo z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 10. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.
V 3. tč. 1. odst. 21. člena ZFPPIPP je določeno, da imajo naravo prednostne terjatve neizplačane odpravnine za prenehanje delovnega razmerja pred začetkom stečajnega postopka, ki zaposlenim pripadajo po zakonu, ki ureja delovna razmerja, a največ v višini odpravnine, določene za delavca, ki mu delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V 1. odst. 212. člena ZFPPIPP pa je določeno, da na terjatve upnikov vpliva šele potrjena prisilna poravnava. Kot izhaja iz podatkov na portalu AJPES, je bila prisilna poravnava nad toženko potrjena s sklepom z dne 9. 5. 2016, ki je postal pravnomočen 11. 7. 2016. Ker je sodišče prve stopnje o tožnikovi terjatvi odločilo 28. 1. 2016, ko prisilna poravnava nad toženko še ni bila potrjena, je pravilno odločilo, da pričetek prisilne poravnave dne 8. 10. 2015 na tožnikovo terjatev ni vplival.
Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o tožnikovi terjatvi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP. Izrek pod točko I vsebuje ugotovitveni del o obstoju tožnikove terjatve in hkrati dajatveni del. Zaradi podanega pobotnega ugovora toženke, ki ga je sodišče prve stopnje obravnavalo, bi moralo skladno s 3. odst. 324. čl. ZPP odločiti o obstoju ali neobstoju vsake terjatve posebej in nato ob pobotu odločiti posebej z dajatvenim izrekom. Pri obravnavi pobotnega ugovora je namreč potrebno oblikovati tričlenski izrek, česar pa sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni storilo. Zato je izrek v I. tč. izpodbijane sodbe pomanjkljiv, na kar je pritožbeno sodišče moralo paziti po uradni dolžnosti.
odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - navidezni odpovedni razlog
Opis nalog novega delovnega mesta se sicer nekoliko razlikuje od opisa nalog ukinjenega delovnega mesta, ki ga je pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zasedala tožnica, vendar je, bolj kot formalno pretežno prekrivanje opisa del in nalog obeh delovnih mest, pomembna ugotovitev, da so se naloge obeh delovnih mest tudi po vsebini dejansko prekrivale. Tožnica je imela na podlagi sklepov uprave posebna pooblastila na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma. Njeno delo je predstavljalo izključno opravljanje nalog pooblaščenke. Tožnici so bila ta pooblastila preklicana in podeljena sodelavki, ki je nato opravljala domala enake naloge kot predhodno tožnica. Organizacijska sprememba, ki spreminja le naziv delovnega mesta, pri čemer vsebina nalog ostaja domala enaka (čeprav v drugi organizacijski enoti in spremenjeni sistemizaciji), ne utemeljuje organizacijskega odpovednega razloga.
ZKolP člen 10, 10/3. ZDR-1 člen 85, 85/1. Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije člen 26, 26/5.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog
Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije je določala, da ima delavec med letom pravico trikrat izrabiti po dan letnega dopusta na dan, ki ga sam določi, vendar to ne pomeni, da lahko delavec dopust izrabi brez soglasja delodajalca. Tožnik je spornega dne izostal z dela, čeprav mu nadrejeni dopusta za ta dan, zaradi povečanega obsega dela na navtičnem programu, na katerem je delal tožnik, ni odobril. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ni dokazal vsebinske neutemeljenosti pisnega opozorila, saj tudi iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožena stranka imela upravičen razlog, da mu izrabe dopusta za sporne dneve ni odobrila.
STVARNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0078096
SPZ člen 37, 65, 66, 66/1, 67, 67/2, 67/5, 68, 105, 105/1. OZ člen 190 ,197.
solastnina – solastniški delež – določitev solastniškega deleža – solastniški delež vpisan v zemljiško knjigo – obogatitev – pogodba o upravljanju – stroški obratovanja – stroški upravljanja – nastanek etažne lastnine – določitev upravitelja – posel izrednega upravljanja – določitev ključa delitve – plačevanje stroškov s strani tretjega – neupravičena obogatitev
Oblikovanje posesti tako, da imajo nad pravno nesamostojnimi deli nepremičnine izključno posest posamezni solastniki, je zgolj ena od možnih oblik izvrševanja pravice do posesti, v praksi pa je nemara celo najpogostejša. Vsekakor pa takšna oblika izvrševanja posesti še ne pomeni, da je nastala etažna lastnina.
Iz drugega odstavka 67. člena SPZ je mogoče sklepati, da je imel SPZ v mislih predvsem vrednost stvari ali delov stvari kot merilo, ki se ga naj ga upošteva v zvezi s solastnino. Prav tako je mogoče višino solastniških deležev na ostalih, funkcionalno povezanih, vendar nepozidanih parcelah, pripisati različnim okoliščinam.
Solastninskega deleža na prostoru ni mogoče določiti, če ima solastnik v posesti več prostorov. Sodišče je vezano na solastninski delež, kot je vpisan v zemljiški knjigi.
Poleg tega pa je poskušala vzpostaviti merila za delitev stroškov, ki so bila drugačna kot je zakonsko pravilo, namreč delitev bremen po solastniških deležih. Za odstopanje od teh meril je pač potrebno soglasje vseh in ne zgolj večinska odločitev, že zaradi varovanja koristi manjšinskih solastnikov.
Če je tožeča stranka plačevala stvari in storitve tretjim, te pa so bile namenjene obratovanju zgradbe v solastnini, je prišlo do obogatitve solastnikov na račun tožeče stranke. Če za takšno ravnanje tožeče stranke ni bilo pravnega temelja, je pravni temelj za zahtevke tožeče stranke torej vseeno lahko le 190. člen OZ, čeprav tožeča stranka ni bila upravnik (ali „upravitelj“) zgradbe.
vrnitev v prejšnje stanje – zamuda roka – upravičen razlog za zamudo
Stranka lahko v primeru, ko je za opravo nekega procesnega dejanja določen rok, to dejanje opravi tudi zadnji dan roka. Za presojo utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje je pravno odločilno le, ali se ji je kadar koli znotraj tega roka (četudi zadnji) dan pripetilo nekaj, kar ji je onemogočilo, da bi procesno dejanje opravila pravočasno.
ZFPPIPP člen 399, 399/1, 399/3, 399/4, 399/4-1, 403, 403/1, 403/1-1, 408, 408/2, 408/2-3. ZFPPIPP-G člen 34, 34/3.
osebni stečaj – odpust obveznosti – ugovor proti odpustu obveznosti – samostojni podjetnik – ne predloži obračuna prispevkov za socialno varnost – naknadno odmerjeni prispevki – zloraba pravice do odpusta obveznosti – globe
Odpust obveznosti na globe ne učinkuje. Dolžnik mora globo plačati, tudi če so mu v postopku osebnega stečaja obveznosti odpuščene.
Vestno in pošteno ravnanje, ki je po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 399. člena ZFPPIPP predpostavka (dispozicija) za dovoljenost odpusta obveznosti (uveljavljanja pravice do odpusta obveznosti), ima značilnost pravnega standarda.
Upnik v ugovoru ni navedel niti ene okoliščine, s katero bi konkretiziral obstoj takih ravnanj dolžnice v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja, iz katerih bi izhajalo, da bi bil odpust obveznosti dolžnici v nasprotju z namenom odpusta obveznosti.
KZ-1 člen 186, 186/1. ZKP člen 358, 358-3, 370, 370/1, 370/1-3, 373, 373/1, 394, 394/1. ZPPPD člen 2, 4, 4/1.
kazniva dejanja zoper človekovo zdravje - neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - namen proizvodnje konoplje rastline - količina prepovedane droge - gojenje za lastno uporabo
Kljub temu, da je neto teža zaseženih rastlin konoplje znašala 234,68 grama, pa je potrebno pri presoji, ali je bil glede na količino prepovedane droge obtoženčev namen neupravičeno gojenje rastline konoplje za širšo uporabo (proizvodnja) ali pa le za lastno porabo, predvsem upoštevati, da je obtoženec posadil in gojil le štiri rastline konoplje, kar je nedvomno relativno majhna količina, ki sama po sebi še ne izkazuje, da je obtoženec prepovedano drogo proizvajal.
Toženec ne more biti odškodninsko odgovoren zgolj zato, ker ni uspel s tožbo na ugotovitev izključne lastninske pravice na sporni nepremičnini.
Če je toženec želel preprečiti vnovčenje vknjiženih hipotek na sporni nepremičnini, je moral terjatve plačati, z izvensodno poravnavo pa je dosegel njihovo plačilo v nižjem znesku. Stališče, da plačilo v situaciji grozeče realizacije hipoteke v izvršbi ne predstavlja plačila v izogib sili, je prestrogo in materialnopravno napačno. Za takšno plačilo namreč ni mogoče reči, da prestavlja svobodno privolitev v plačilo tujega dolga.
Odločilna je sodba kot logična celota, saj če ji manjka kateri od temeljnih logičnih elementov, ni miselne povezave med njeno podlago in izrekom. Po stališču pritožbenega sodišča izpodbijani sodbi ni mogoče očitati, da ne bi bila logična celota, saj vsebuje vse odločilne razloge glede na pravno odločilno trditev tožeče stranke, da je med sedaj pravdnima strankam sklenjena poravnava nična. Izpodbijana sodba ima razloge, tako da jo je možno preizkusiti, pri tem pa sodišče prve stopnje ni vezano na posebne, vnaprej opredeljene zakonske okvire, kako morajo razlogi biti podani, temveč je odločilno, da sodba ima razloge. Če je pri tem sodišče prve stopnje uporabilo metodo, da je kot svoje razloge štelo navedbe tožene stranke, to ne pomeni, da bi spregledalo navedbe tožeče stranke, pač pa, da je štelo argumente tožene stranke za tako prepričljive, da jih je vzelo v razloge sodbe kot odločilne. Poravnava je dvostranski pravni posel (pogodba) o spremembi spornega ali negotovega pravnega razmerja. Pogodbo o poravnavi je mogoče skleniti le, če pred tem med strankama obstoji sporno ali negotovo pravno razmerje. Podlaga (razlog) poravnave je v odpravi spora ali negotovosti. Poravnava ima svojo kavzo v odpravi spora oziroma negotovosti. Zmotno prepričanje obeh strank poravnave, da s poravnavo odpravljata resničen spor ali negotovost, pa povzroči, da je poravnava nična. Predpogoj za sklenitev veljavne poravnave je obstoj spora ali negotovosti. Če pa bi stranki v trenutku sklepanja poravnave razpolagali s podatki, ki jih pridobita po sklenitvi poravnave, pa bi ti podatki, če bi jih imeli, odpravili dvom glede obstoja spora ali negotovosti, poravnava ne more veljati, ker nima kavze. Sedaj pravdni stranki sta tako bili v negotovosti glede višine zavarovalnine in to negotovost sta s sklenitvijo poravnave odpravili, ta pa bi obstajala tudi, če bi stranki razpolagali z izvedenskimi mnenji, iz katerih izhaja, da bi bilo mogoče stroj spraviti v prejšnje stanje, ker bi še vedno ostalo odprto vprašanje višine zavarovalnine. Med sedaj pravdnima strankama sklenjena poravnava po navedenem ni nična. Ker pa je tožeča stranka višino zavarovalnine obračunala po načelu “totalne škode”, tožena stranka pa je takšno ponudbo sprejela, sedanje zatrjevanje tožeče stranke, da je izplačala nesorazmerno visoko zavarovalnino ob veljavni poravnavi, ki je bila temelj izplačila, pomeni očitek čezmernega prikrajšanja po 1055. členu OZ. Zaradi čezmernega prikrajšanja pa se ne more zahtevati razveljavitev poravnave, saj se stranki zavestno odrečeta ugotavljanju prave vrednosti njunih obveznosti.
zavarovalnina – popolna škoda – določila Splošnih pogojev o izračunu zavarovalnine – vrednotenje po sistemu Eurotax – dopolnilno izvedensko mnenje – nagrada izvedenca za izdelavo dopolnilnega izvedenskega mnenja – neizpolnitev naloženih nalog s strani sodišča – pridobitev pravice do nagrade
Izvedenec pridobi pravico do nagrade, ko delo opravi tako, kot mu je naloženo s sklepom sodišča. Že po sklepu sodišča prve stopnje z dne 29. 1. 2016 je bila naloga izvedenca (med drugim), da višino škode na vozilu tožeče stranke zaradi škodnega dogodka dne 16. 8. 2014 opredeli v skladu z določbo 1.a točke 16. člena Splošnih pogojev, vprašanje o izračunu po navedeni določbi je bilo izvedencu zastavljeno tudi v dopisu, s katerim je sodišče zahtevalo dopolnitev izvedeniškega mnenja. Obakrat je sodišče izvedenca opozorilo, da naj upošteva zavarovalno vrednost zavarovanega vozila na dan ugotavljanja višine škode, zmanjšano za izgubljeno vrednost zaradi amortizacije. Na navedeno vprašanje izvedenec v osnovnem izvedeniškem mnenju ni odgovoril in dela ni opravil, kot je zahtevalo sodišče, nanj pa ni odgovoril niti v dopolnitvi izvedeniškega mnenja.
Pritožba neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je vrednotenje po sistemu EUROTAX v konkretnem primeru nepravilno, ker zanj ni opore v sklenjeni zavarovalni pogodbi in v Splošnih pogojih. Tožena stranka je v Splošnih pogojih določila, kako se izračuna dejanska vrednost zavarovane stvari in kako se ugotovi višina škode. Za ugotavljanje te je odločilna zavarovalna vrednost zavarovane stvari na dan ugotavljanja višine škode (torej pogodbena vrednost), zmanjšana za izgubljeno vrednost zaradi amortizacije.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0085902
OZ člen 134, 134/2, 179. ZPP člen 214, 214/2.
povrnitev nepremoženjske škode – kršitev osebnostnih pravic – zahteva za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic – snemanje – odstranitev kamer – pravica do zasebnosti – poseg v zasebnost – prenehanje vznemirjanja
Dokazno breme, da škode ni, je na toženi stranki. Toženca obstoja škode nista zanikala. V odgovoru na tožbo, ki je tudi njuna edina vloga, glede nastale škode navajata le, da „kamera v kopalnici ni v funkciji snemanja, opisi in navedbe o skrivanju v kopalnici in zunaj nje, so netočni in brezpredmetni“. Citirano nedvomno ne zanika obstoja škode. Tudi, če bi jo, se nanaša le na kopalnico.
varstvo in vzgoja otrok – stiki – preživnina – določitev višine preživnine – porazdelitev preživninskega bremena – kredit – obseg stikov – stik pod nadzorom – preživninske zmožnosti – potrebe upravičencev – postavitev novega izvedenca
Pri določitvi preživnine gre za nekakšno pravo mero, ki ne bo ustvarjala vrednostnega nesorazmerja in je hkrati ne bo porušila vsaka novota v preživninskih potrebah upravičencev oziroma zmožnosti preživninskega zavezanca, vendar pa mora sodišče zatrjevane izdatke oceniti in se do posameznega izdatka po višini opredeliti.
Prisojena preživnina ni na spodnji meji in ker je potrebno upoštevati dejstvo, da potrebe otrok mesečno varirajo, se bodo tudi občasni večji izdatki lahko pokrivali iz preživnine.
Zaključek o večji verjetnosti tožnikove trditve o sklenitvi posojilne pogodbe temelji na vsebini dveh listin, ki sta povezani s spornim poslom in ki sta ju podpisali obe pravdni stranki. Iz obeh listin izhaja posojilna podlaga posla.
Glede obstoja terjatve se v postopkih izdaje začasne odredbe zahteva dokazni standard verjetnosti, ki je izkazan takrat, kadar več razlogov govori v prid nekega zaključka od tistih, ki kažejo na nasprotno.