kazniva dejanja zoper premoženje – izsiljevanje – poskus – samovoljnost – pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti – odločba o kazenski sankciji – pogojna obsodba – preizkusna doba – ni določenega trajanja preizkusne dobe – dvom o izvršljivosti odločbe o kazenski sankciji – prepoved spremembe na slabše (reformatio in peius) – absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka – sprememba sodbe
Kolikor se obramba (kot edini subjekt) ne bi pritožila zoper (kasneje razveljavljeno) sodbo, v kateri odločba o pogojni obsodbi ni vsebovala izreka o trajanju preizkusne dobe, bi bilo v dvomu v zvezi z izvršljivostjo odločbe o kazenski sankciji v korist obtoženca kvečjemu moč šteti, da je bila določena preizkusna doba v najkrajšem trajanju. Ker je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju odmerilo preizkusno dobo v trajanju treh let, je s tem prekršilo pravilo o prepovedi spremembe na slabše iz 385. člena ZKP, s čimer je izpodbijano sodbo obremenilo z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 10. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0086186
KZ člen 3, 113, 113/1, 113/1-5, 115, 115/1, 115/3, 115/4, 115/5. KZ-1 člen 7, 92, 92-5, 94, 94/1. KZ-1B člen 47. ZKP člen 129a, 129a/6, 371, 371/2, 372, 372-4, 383, 383/1.
neplačana denarna kazen – neizvršljivost denarne kazni – izvršitev denarne kazni – sprememba v kazen zapora – zastaranje izvršitve denarne kazni – uporaba milejšega zakona – kršitev kazenskega zakona – absolutno in relativno zastaranje – pretrganje zastaranja – interimni zakon – ustavitev postopka za izvršitev denarne kazni
Ob uporabi pravilnega, za konkretnega obsojenca (naj)milejšega zakona, tj. KZ-1, je izvršitev denarne kazni zastarala po treh letih od pravnomočnosti obsodilne sodbe, zato ni podlage za spremembo neplačane in neizvršljive denarne kazni v kazen zapora.
Glede na to, da se je postopek (ponovna odmera starostne pokojnine z upoštevanjem dela plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup) začel po uradni dolžnosti, je tožena stranka pravilno upoštevala 5. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča RS, kjer je Ustavno sodišče RS izrecno določilo, od kdaj naprej učinkuje odločba o ponovni odmeri pokojnine. Ustavno sodišče RS je v 4. točki izreka odločilo, da zavod (tožena stranka) izda odločbo o ponovni odmeri pokojnine v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine. Odločba o ponovni odmeri pokojnine iz 4. točke izreka učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti. Ker je bil torej postopek začet po uradni dolžnosti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da nova odločba učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, torej od 1. 7. 2015 dalje.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-2, 89/3. ZDR člen 8, 8/1. ZDSS-1 člen 6, 21.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti
ZDR-1 v tretjem odstavku 89. člena določa, da mora delodajalec odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti podati najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Relevantni trenutek, od katerega začne teči rok za podajo odpovedi iz tega razloga, je nastanek utemeljenega razloga in ne delodajalčeva seznanitev z odpovednim razlogom, do česar lahko pride tudi bistveno kasneje. Za presojo pravočasnosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi je relevantno, kdaj je nastal v konkretni odpovedi navedeni odpovedni razlog. Ker sodišče prve stopnje tega zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotovilo, je bilo treba sodbo v izpodbijanem delu razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.
DELOVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0016930
ZDR-1 člen 177, 177/1. OZ člen 131. Zakon o pravilih cestnega prometa člen 62.
odškodninska odgovornost delavca – premoženjska škoda – krivdna odgovornost
Tožeča stranka (delodajalec) od toženke (delavke) zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala s popravilom poškodovanega službenega vozila. Parkirna zavora je delovala brezhibno, zato je toženka ravnala hudo malomarno, ko je na dvorišču pred domačo hišo na rahli strmini avto pustila v nevtralnem položaju in ni zategnila ročne zavore. Tako ravnanje je v nasprotju z 62. členom Zakona o pravilih cestnega prometa, ki določa, da mora voznik, ki zapusti vozilo, ukreniti vse potrebno, da se vozilo ne more samo premakniti. Zato je toženka odgovorna tožeči stranki za nastalo škodo.
Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo 300 točk za tožbo, 300 točk za prvi narok, 20 točk za sprejem sodbe in obvestilo stranke, 60 točk za odsotnost iz pisarne in 2 % materialnih stroškov, kar skupaj znaša 693,60 točk. Tožnici je priznalo še kilometrino v višini 22,20 EUR, ki jo je prištelo k številu točk 693,60 in dobilo znesek 715,80 EUR, od tega zneska je izračunalo še 22 % DDV v višini 157,48 EUR, namesto, da bi kilometrino prištelo k znesku 318,36 EUR (693,60 točk x 0,459 EUR) in na podlagi vsote 340,56 EUR izračunalo 22 % DDV, to je v višini 74,92 EUR, kar skupaj znaša 415,48 EUR in ne 873,28 EUR. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep o stroških postopka skladno s 5. alinejo 358. člena ZPP spremenilo tako, da je znesek 873,28 EUR nadomestilo z zneskom 415,48 EUR.
obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti - nastanek zavarovalnega primera
Izvedensko mnenje šteje za izdelano šele, ko poda odgovore na postavljena vprašanja o spornih dejstvih, torej takrat, ko je dopolnjeno. Ob ugotovljenem dejanskem stanju o načinu nastanka nesreče je življenjsko logično in zato sprejemljivo ter pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik lahko razmejil na svojem vozilu nastale poškodbe, ki so v vzročni zvezi z obravnavanim trčenjem, od tistih, ki to niso, šele po izdelanem izvedenskem mnenju. Izvedensko mnenje je bilo potrebno prav zaradi ugotovitve, ali so zatrjevane poškodbe nastale v obravnavanem trčenju. Po presoji pritožbenega sodišča je odločilno, da je tožnik pravno relevantne poškodbe razmejil po izdelanem izvedenskem mnenju (VS RS II Ips 327/2014), zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da tožnik tega ni storil pravočasno.
ZPP člen 285, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 131.
bistvena kršitev določb postopka – razlogi o odločilnih dejstvih – možnost izjave – regres za letni dopust – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – materialno procesno vodstvo
Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 8. in 14. točke 339. člena ZPP, saj tožniku ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, ker sodišče ni zaslišalo prič, ki jih je predlagal tožnik, zavrnitev njihovega zaslišanja pa pomeni vnaprejšnjo dokazno oceno.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za obračun bruto regresa za letni dopust za sporno leto. Svojo odločitev je obrazložilo, da je tožnik v postopku imel pooblaščenca (odvetnika), ki na glavni obravnavi v zvezi z regresom za letni dopust ni navedel dejstev. Dejstvo je, da zaposlenemu delavcu, ki je v delovnem razmerju, pripada letno regres za letni dopust, pri čemer 131. člen ZDR-1 določa, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače, pri čemer se regres izplača najkasneje do 1. julija tekočega leta. Če pa ima delavec pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta, ima pravico le do sorazmernega dela regresa. ZPP v 285. členu ureja načelo materialnega procesnega vodstva in določa, da predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se med glavno obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno vprašanje, ki sta pomembni za odločbo. Sicer pa je tožnik predložil redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in bi sodišče že na podlagi odpovedi lahko odločilo o izplačilu sorazmernega regresa za letni dopust.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – neupravičen izostanek z dela – hujša kršitev pogodbenih obveznosti – odsotnost delavca z dela – nedovoljen dokaz
Tožnica je predložila CD posnetek pogovora z direktorjem, ko sta se prijateljsko pogovarjala o osebnih stvareh. Pogovor je tekel tudi o koriščenju starega in novega letnega dopusta, o posegu umetne oploditve, o vrnitvi nazaj na delo, če poseg ne uspe in bolniškem staležu, če ta uspe. Na podlagi navedenega CD posnetka je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica obvestila direktorja, da želi koristiti stari in novi letni dopust do ponovnega postopka umetne oploditve. Zato tožena stranka ni dokazala obstoja odpovednega razloga po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj je tožnica direktorja tožene stranke obvestila o odsotnosti. Pri tem ni pomembno, ali je direktor tožnici dopust v celotnem trajanju do spornega dne odobril, ker je v skladu z določilom 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 bistveno, da delavec delodajalca ne obvesti o razlogih odsotnosti, četudi je morda neopravičeno izostal z dela.
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da Ustava RS v poglavju o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, zasebnosti ter osebnostnih pravic (35. člen). Pravica do zasebnosti se za posameznika lahko konča tam, kjer kolidira z zakonsko izkazanim močnejšim interesom drugih. Pri tem pride do kolizije pravic, zato teorija poudarja, da je pri odločanju treba izhajati iz načela sorazmernosti. V obravnavanem primeru je tožnica snemala v prostorih delodajalca pogovor z direktorjem, ko se je dogovarjala za koriščenje dopusta in ob ponovnem postopku umetne oploditve in predvideni odsotnosti ter je tožnica pogovor snemala v obrambi svoje pravice do dela in socialne varnosti, zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo CD posnetek oziroma prepis le-tega, kot dovoljen dokaz.
V skladu z 273. členom ZIZ sme sodišče izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Očitno je tožeča stranka menila, da bo dosegla namen zavarovanja z golo prepovedjo izvršitve sklepa skupščine o prodaji deležev. Sodišče ji ne more dati več pravic, kot jih je predlagala, s tem, da dodatno vpiše še prepoved v sodni register in zagotovi začasni odredbi publicitetni učinek erga omnes. Tako kot v izvršbi na poslovni delež, če sklep o izvršbi ne odreja prepovedi razpolaganja, registrsko sodišče ob vpisu zaznambe sklepa o izvršbi v sodni register ne sme vpisati še prepovedi razpolaganja ali obremenitve.
ZAVAROVANJE TERJATEV – CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – STVARNO PRAVO
VSL0080195
ZIZ člen 15, 29, 29a, 270, 270/1, 270/2. ZPP člen 319, 324, 324/3. OZ člen 111, 311, 312, 318. SPZ člen 95, 96.
neupravičena pridobitev – uporaba tuje stvari v svojo korist – začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve – pogoji za izdajo začasne odredbe – verjetnost obstoja terjatve – subjektivna nevarnost – narok – pobotni ugovor – procesno pobotanje – učinkovanje pobotne izjave – prenehanje terjatve – procesualna teorija
Ugovor pobota v pravdi učinkuje zgolj kot procesno dejanje, zunaj nje pa le skozi izrek sodbe. V skladu s tem posledice procesnega pobota na materialnopravnem področju (prenehanje terjatev) nastopijo s pravnomočnostjo izreka sodbe, s katerim je izrečeno pobotanje.
OZ člen 190, 190/1, 592, 592/1, 597, 597/1, 610, 610/1.
najemna pogodba - prodaja nepremičnine - odpoved nadaljevanju najema z novim lastnikom - plačevanje najemnine - višina najemnine - površina najetih prostorov - pogodbeno dogovorjena površina - dejanska površina - stvarna napaka - zahtevek za znižanje zakupnine - tožba na znižanje zakupnine - akontacija za obratovalne stroške - revalorizacija akontacije - neupravičena pridobitev - obogatitev na škodo upnika - zmanjšanje upnikovega premoženja - premoženjska pravica izven upnikove sfere - DDV na najemnino
Tožena stranka ima prav, da se po prodaji nepremičnine najem nadaljuje z novim lastnikom. V tej zadevi pa so bile okoliščine takšne, da je tožena stranka privolila v nadaljevanje najemne pogodbe s tožečo stranko in se odpovedala nadaljevanju najemne pogodbe z novim lastnikom. Razlogi za to so bili, da je tožena stranka vedela tako za prodajo nepremičnine kot tudi za dogovor tožeče stranke in novega lastnika, da naj se nadaljuje najemno razmerje med tožečo in toženo stranko. Odločilno pa je, da je ne glede na prvi odstavek 610. člena OZ, tožena stranka plačevala najemnino še naprej tožeči stranki kljub temu, da je vedela za prodajo. S takšnim ravnanjem je sklepčno pristala na to, da se odpove pravnim posledicam prenosa najemnega razmerja na novega lastnika po prvem odstavku 610. člena OZ. Posledica je bila, da še naprej velja najemna pogodba s tožečo stranko. Novi lastnik se je očitno s tem strinjal in se s tem odpovedal zahtevkom do tožene stranke. Pravni položaj tožene stranke se ni poslabšal, s tem pa je bil tudi dosežen namen prvega odstavka 610. člena OZ, čeprav se je njegovi uporabi tožena stranka odpovedala.
Besedilo samega prvega odstavka 597. člena OZ je tako jasno, da ne pušča nobenega dvoma: najemnik lahko zahteva znižanje zakupnine. Če nanj najemodajalec ne pristane, mora najemnik znižanje zahtevati s tožbo.
Zahtevek iz neupravičene obogatitve je podan le, če je bil dolžnik obogaten, in če se je obogatitev dogodila „na škodo“ upnika. To pomeni, da je moralo priti do zmanjšanja upnikovega premoženja v korist dolžnikovega premoženja. Če premoženjske pravice ni nikoli niti bilo v upnikovem premoženju, je dolžnikova obogatitev na škodo upnika sama po sebi nemogoča.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – VARSTVO POTROŠNIKOV – PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL0085131
Direktiva Sveta 90/314/EGS z dne 13. junija 1990 o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih člen 5, 5/1, 5/2. OZ člen 179, 239, 239/2, 240, 243, 246, 883, 883/2, 890, 892, 892/1, 892/2, 892/4, 893, 893/2. ZVPot člen 1a, 57e, 57e/2, 57g, 57g/1.
varstvo potrošnikov – pogodba o organiziranju potovanja – nepravilna izpolnitev pogodbe – pogodbena odškodninska odgovornost – odgovornost organizatorja potovanja – počitnice – zastrupitev s hotelsko hrano – vzrok okužbe – povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode – izguba užitka dopusta – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – strah – višina odškodnine – vzročnost za konkreten obseg škode – izvedba storitve po tretjih osebah – odgovornost organizatorja potovanja, če je posamezne storitve zaupal tretjim osebam – podlage odškodninske odgovornosti – izključitev in omejitev odgovornosti – protipravnost – privolitev oškodovanca – skrbnost pri izbiri – skrbnost dobrega strokovnjaka – Direktiva Sveta 90/314/EGS – implementacija direktive – uporaba prava EU – odločitev o stroških postopka – uspeh v pravdi – uspeh po temelju in po višini zahtevka
Odškodninsko odgovornost organizatorja potovanja zaradi kršitve pogodbe o organiziranju potovanja na podlagi prvega odstavka 57g. člena ZVPot v zvezi z drugim odstavkom 892. člena OZ je treba presojati po splošnih pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti (239. člen OZ), pri čemer je potrebno ekskulpacijske razloge iz 240. člena OZ v zvezi z 246. členom OZ razlagati v duhu Direktive Sveta 90/314/EGS o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih, izključeno pa je sklicevanje na ekskulpacijski razlog iz drugega odstavka 892. člena OZ (culpa in eligendo).
Ker organizator potovanja glede na novo materialnopravno videnje odgovarja objektivno, pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do trditev tožene stranke, da je pri izbiri hotela ravnala s potrebno skrbnostjo oziroma, da ni izvedlo dokazov glede te okoliščine.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – ODVETNIŠTVO
VSL0085929
ZOdv člen 4, 11. Kodeks odvetniške poklicne etike člen 41, 43, 44, 45. OZ člen 5, 6, 6/2, 15, 74, 86, 86/1, 87, 766. ZOdvT člen 21.
mandatna pogodba – sklenitev pogodbe – soglasje volj – sporazum o bistvenih sestavinah – ničnost – odgovornost odvetnika – načelo vestnosti in poštenja – profesionalna skrbnost – morala – pooblastilo – vložitev tožbe brez pooblastila – pasivna legitimacija – zavrnitev dokaznih predlogov
Odvetnik je dolžan stranko – kolikor je to mogoče – vnaprej seznaniti s potekom postopka in stroški postopka, nato pa jo redno obveščati o dogajanju in jo poučiti o dejanskem stanju in o pravnih vprašanjih ter ji tako omogočiti vsebinsko odločitev v lastni zadevi.
Toženka je v nasprotju s pravili stroke izkoristila tožnikovo stisko in slabo zdravstveno (duševno) stanje. Ni ravnala v tožnikovem interesu, ampak je samovoljno vložila tožbe in z napovedjo enormno velikih vrednosti sporov zasledovala svoj finančni interes – visoko plačilo odvetniških storitev, s tem pa tožniku povzročila velike stroške sodnih taks. Gre za protizakonito in nemoralno ravnanje, saj obstaja splošen družbeni konsenz o nesprejemljivosti ravnanja odvetnika, ki v nasprotju s svojo poklicno vlogo skrbnika strankinih interesov, zlorabi zaupanje stranke, zasleduje svoje interese, stranki povzroča stroške. Odvetnikovo vlaganje tožb na tak način – brez pooblastila, z nerazumno visokimi vrednostmi spora, večje število tožb, kot bi bilo potrebno – je nemoralno.
Pomen besedila določb klavzule št. 1 je tako jasen, da ne dopušča več različnih razlag, zato »skupnega namena« ni primerno iskati.
Osnovni namen zavarovanja je bil zavarovati odgovornost tistih oseb, ki so bile pri banki v funkciji direktorjev oziroma vodilnih oseb. Klavzula št. 1 je bila sklenjena hkrati z zavarovalno polico in je imela funkcijo dodatne določitve obsega zavarovalnega kritja, in sicer z izključitvijo poklicne odgovornosti. Še vedno pa je bil zavarovan širok spekter odgovornosti zavarovanih oseb izven področja poklicne odgovornosti. Klavzula št. 1 torej nikakor ni v nasprotju z osnovnim namenom ali predmetom zavarovanja, ergo ni nična na podlagi 86. člena OZ.
Kot sporne je treba razumeti le tiste določbe, ki glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem so izoblikovane, objektivno vzeto omogočajo več različnih razlag, pri čemer zgolj subjektivno dojemanje strank pri tem ne igra nobene vloge.
Tožnik ni podal nikakršnih trditev glede konteksta, pogajanj oz. skupnega namena. Zato ni pogojev za uporabo določbe drugega odstavka 82. člena (a fortiori niti določbe 83. člena) OZ. Ker je izražena volja jasna in nedvoumna, bi bilo tudi materialno procesno vodstvo v smeri dopolnjevanja manjkajočih gornjih trditev nesmiselno in odveč.
Zemljiškoknjižno sodišče je moralo, ko je izvedlo vpis odločbe, ki je bila izdana po določbah ZVEtL, na podlagi tretjega odstavka 81. člena ZZK-1 odločiti tudi o izbrisu vseh (kasnejših) vpisov iz tretjega odstavka 80. člena zakona. Zato so pritožbene navedbe o izvrševanju javne službe služnostnega upravičenca neutemeljene.
SODNI REGISTER - CIVILNO PROCESNO PRAVO - KORPORACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSC0004537
ZSReg člen 33, 33/1, 33/2.
vpis spremembe družbenika - prenos lastnih poslovnih deležev - tožba na izpodbijanje sklepa skupščine - preložitev postopka - formalni pogoji za vpis v sodni register
V tej zadevi ne gre za vpis na podlagi sklepa skupščine, ampak na podlagi pogodbe. Udeleženec v pritožbi zoper sklep o vpisu ni zatrjeval, da je vložil tudi tožbo na razveljavitev pogodbe o prodaji lastnih poslovnih deležev. Tudi če bo sodišče v pravdnem postopku zaradi izpodbijanja sklepa skupščine pravnomočno ugodilo tožbenemu zahtevku, to ne bo imelo neposrednega učinka na pogodbo o prodaji lastnih poslovnih deležev.
Zaključek o večji verjetnosti tožnikove trditve o sklenitvi posojilne pogodbe temelji na vsebini dveh listin, ki sta povezani s spornim poslom in ki sta ju podpisali obe pravdni stranki. Iz obeh listin izhaja posojilna podlaga posla.
vknjižba pridobitve zastavne pravice na nepremičnini, ki ni bila vpisana v zemljiško knjigo
Tudi za te hipoteke, pridobljene po členih 242 do 245 ZIZ velja, da morajo biti, ko se nepremičnina končno vpiše v zemljiško knjigo, vpisane v zemljiško knjigo, in sicer ali na predlog lastnika nepremičnine ali po uradni dolžnosti, če iz listine, ki je podlaga za vpis, izhaja, da je na nepremičnini ustanovljena zastavna pravica. Ker se je lastniško zemljiškoknjižno stanje spremenilo, načelo zaupanja v zemljiško knjigo preprečuje predlagatelju zdajšnji vpis hipoteke.
vpis hipoteke na podlagi sklepa o zavarovanju - presoja pogojev za vpis - načelo formalnosti - vročanje predloga za vpis nasprotnim udeležencem - pravica do izjave
1. Sodišče je v zemljiškoknjižnem postopku omejeno le na presojo zakonskih pogojev za predlagani vpis in se ne sme spuščati v presojo pravilnosti in zakonitosti teka postopka zavarovanja in samega sklepa o zavarovanju, ki predstavlja podlago za vpis.
2. Glede na naravo tega postopka pritožnica tudi ne more uspeti z očitki, da ni bila vabljena na sodišče. Pravico do izjave je imela glede na določbe ZZK-1 možnost uresničiti z vložitvijo ugovora in obravnavane pritožbe.