Če je bilo o predhodnem vprašanju na matičnem področju odločeno z učinki pravnomočnosti, ni mogoče zahtevati prekinitve postopka, tudi če je bilo proti pravnomočni odločbi o predhodnem vprašanju vloženo izredno pravno sredstvo.
nadzorni svet – sklep o odpoklicu predsednika uprave – odpoklic iz utemeljenega razloga – utrjevanje jasnih razmerij med organi vodenja – načelo samostojnosti in prirejenosti organov poslovanja in nadzora - ničnost
ZGD-1 ne predpisuje formalnih zahtev glede strukture sklepa o odpoklicu. To pa pomeni, da izrek in obrazložitev sklepa nista nujna in predpisana sestavna dela sklepa o odpoklicu in da je treba sklep obravnavati kot celoto. Bistveno je, da je razlog iz sklepa razviden vsaj v tolikšni meri, da ga je mogoče vsebinsko preizkusiti.
Treba je izhajati iz namena določbe drugega odstavka 268. člena ZGD-1, to je utrjevanja jasnih razmerij med organi vodenja delniške družbe ter načela samostojnosti in prirejenosti organov poslovodenja in nadzora. Zato nadzorni svet ne more odpoklicati člana uprave, če za to ne obstaja utemeljen zakonski razlog. Ta razlog mora biti take narave, da nadaljevanje dela člana uprave do konca mandata za družbo ne bi bilo več razumno. Pri tem ne zadošča zgolj sklicevanje na obstoj takega razloga, temveč mora družba, če je to sporno, zatrjevati in dokazati obstoj posameznih dejstev, ki v kvalitativnem in kvantitativnem smislu utemeljujejo sklep, da član uprave ni sposoben voditi poslov.
odškodninska odgovornost lastnika stavbe oziroma prostorov - najemna pogodba - pogodbeni prenos odškodninske odgovornosti - učinek proti tretjim
V 14. členu Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih - ZPSPP zakonska določba ureja le medsebojna razmerja najemodajalca in najemnika ter njuno morebitno (poslovno) odškodninsko odgovornost. Tudi če sta stranki v najemni pogodbi prenesli odškodninsko odgovornost na najemnika, takšen medsebojni dogovor strank najemne pogodbe ne more učinkovati proti osebam, ki niso sodelovale pri sklepanju najemne pogodbe.
Položaj t.i. sosporniškega intevenienta po 202. členu ZPP ima oseba, ki bi, če bi sama nastopala kot stranka v pravdi, bila enotni sospornik s stranko, ki se ji pridruži v pravdi.
ZJU člen 24, 147, 147/1, 149, 149/1, 149/1-3, 150, 150/1.
premestitev - obrazložitev sklepa o premestitvi - prepis zakonskega razloga
Po stališču Vrhovnega sodišča RS standardu obrazloženosti pisnega sklepa o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca ne zadosti le prepis zakonske opredelitve razloga za premestitev. Javni uslužbenec mora biti seznanjen s pomembnimi dejstvi v zvezi z njegovo premestitvijo že pred vložitvijo tožbe, saj bi jih le tako lahko tudi ustrezno prerekal oziroma jim nasprotoval in s tem utemeljil svoj tožbeni zahtevek. To pa pomeni, da morata biti sklepa prve in druge stopnje ustrezno in določno obrazložena. Izpodbijana sklepa ne dosegata standarda obrazloženosti, zato sta že iz tega razloga nezakonita.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je ZUKSB specialnejši zakon v odnosu do SPZ, saj podrobno ureja prenos terjatev bank na sedanjo tožečo stranko, medtem ko SPZ ureja prenose terjatev in maksimalnih hiptek na splošno, torej ne glede na subjekte. Sklicujoč se na vsebino drugega odstavka 29. člena ZUKSB in splošno pravilo o hierarhiji veljavnosti pravnih aktov - da kasnejši in specialnejši zakon razveljavlja prejšnjega in splošnejšega, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v četrtem odstavku 146. člena SPZ določena prepoved prenosa maksimalne hipoteke v primeru odstopa terjatve, ki je z njo zavarovana, pri prenosu terjatev iz kredita št. ... iz banke X. d.d., na tožečo stranko, ne velja.
Pravico do dodatka k pokojnini je mogoče priznati le tistim slovenskim državljanom s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim pokojninska dajatev, priznana v kateri od republik bivše SFRJ ali novonastalih držav na območju bivše SFRJ, predstavlja edini pokojninski prejemek, pa je ta nižji od tistega, ki v Republiki Sloveniji še zagotavlja socialno varnost, ali če denarna dajatev v Republiki Sloveniji sploh ne bi bila izplačevana. Ker je tožnica, slovenska državljanka s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, sočasno uživalka slovenske in hrvaške samostojne starostne pokojnine, ji pravice do dodatka k hrvaški pokojnini ni mogoče priznati.
OZ člen 131, 131/1. ZDR-1 člen 7, 8. ZZZ-1 člen37. 21. Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini člen 11, 11/1, 16, 20, 20/1.
odškodninska odgovornost delodajalca – trpinčenje na delovnem mestu – diskriminacija – dodatek za posebne življenjske razmere v tujini – položajni dodatek
Tožena stranka tožniku zaradi podanega predloga za skrajšanje razporeditve kot diplomatskega predstavnika RS v J. in zaradi ravnanj oziroma odsotnosti ravnanj, ki so sledili temu predlogu (da tožena stranka za tožnika ni bila dosegljiva oziroma da s tožnikom ni komunicirala, da ni podala soglasja k podaljšanju najemne pogodbe za bivalne prostore, v katerih je tožnik na H. bival, za več kot mesec dni in predlagala nastanitev tožnika in njegove družine v hotelu) ni odškodninsko odgovorna po splošnih pravilih krivdne odškodninske odgovornosti iz prvega odstavka 131. člena OZ.
Predlog za skrajšanje razporeditve tožnika ne predstavlja protipravnega ravnanja tožene stranke, saj možnost skrajšanja razporeditve v zunanjo službo v konzulatih RS toženi stranki daje 37. člen Zakona o zunanjih zadevah.
Tožnik ni upravičen do položajnega dodatka, saj ni opravljal nalog vodenja in poveljevanja (prvi odstavek 20. člena Uredbe). Ker se položajni dodatek določi glede na število javnih uslužbencev v predstavništvu, javnemu uslužbencu ne pripada, če v predstavništvu ni zaposlenih drugih javnih uslužbencev. Takšna je bila situacija v tožnikovem primeru, saj na Konzulatu RS v J. drugega javnega uslužbenca ni bilo zaposlenega.
Po določbi 11. člena ZST-1 lahko sodišče stranko delno oprosti plačila sodnih taks, če ni prejemnik denarne socialne pomoči, pa bi bila s plačilom celotne takse občutno zmanjšana višina sredstva za preživljanje.
Kolektivna pogodba za poklicne novinarje člen 16, 17. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – poklicni novinar
Tožena stranka (časopisna hiša) je tožnici (novinarki) podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi negativnega poslovanja priloge A. ter spremenjene organizacije dela v uredništvu te priloge. Ker gre za notranjo organizacijsko enoto, je tožena stranka ob njenem negativnem poslovanju lahko spremenila organizacijo dela le v tem uredništvu in tako zakonito sprejela ukrep zmanjšanja števila delovnih mest novinar specialist v tem uredništvu.
Kolektivna pogodba za poklicne novinarje v 16. členu določa, da se vsi novinarji, ki delajo na delovnih mestih, za katera se zahtevata enaka vrsta in stopnja strokovne izobrazbe, znanja in zmožnosti za delo, uvrstijo v isto kategorijo presežnih novinarjev. To določbo je potrebno razlagati tako, da mora delodajalec kriterije za izbiro posamičnih delavcev, ki jim bo odpovedana pogodba o zaposlitvi, uporabiti le v primeru, da enaka dela na delovnem mestu opravlja več delavcev, preneha pa potreba po delu manjšega števila delavcev. Če gre za delo, ki se pojavlja pri delodajalcu v različnih oddelkih oziroma organizacijskih enotah z določenimi specifičnostmi, pa delavci v drugih oddelkih, v katerih se potreba po njihovem delu ne spreminja, pri reševanju manjšega števila presežnih delavcev zgolj v eni organizacijski enoti oziroma oddelku ne morejo biti zajeti v krog izbire delavcev, ki jim bo odpovedana pogodba o zaposlitvi. V obravnavanem primeru tako, ob izkazanem poslovnem in organizacijskem razlogu v uredništvu priloge A,. ni mogoče zajeti tudi delavcev drugih uredništev, saj bi to pomenilo, da lahko dobi odpoved delavec iz uredništva druge edicije ali priloge, v kateri poslovni razlog sploh ni podan.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – dejavnost vzgoje in izobraževanja
Tožena stranka je tožnicama sprva izdala odločbi o razrešitvi, ki ju je kasneje zaradi nepravilne materialne podlage sama razveljavila in nato podala predmetni redni odpovedi iz poslovnega razloga. V odpovedi se je sklicevala na 50. člen ZOFVI, ki določa, da pomočnik ravnatelja v javnem vrtcu pomaga ravnatelju pri opravljanju poslovodskih in pedagoških nalog, ter na 56. člen ZOFVI, ki določa, da pomočnika ravnatelja imenuje in razrešuje ravnatelj, ki mora pomočnika ravnatelja in vzgojiteljski zbor seznaniti z razlogi za razrešitev. V odpovedi je še navedeno, da ravnatelja in njegovega pomočnika veže načelo zaupnosti in ker te zaupnosti med ravnateljico tožene stranke in tožnicama ni več, sta bili tožnici razrešeni in jima je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Hkrati z odpovedjo jima je bila ponujena sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vzgojiteljice. ZDR-1 med poslovnimi razlogi, zaradi katerih je mogoče redno odpovedati pogodbo o zaposlitvi, ne navaja izgube zaupanja. Prav tako redna odpoved iz poslovnega razloga ni sredstvo za razrešitev po ZOFVI. Zakonitost redne odpovedi iz poslovnega razloga se presoja z vidika določbe iz 89. člena ZDR-1, ali je prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (89. člen ZDR-1). Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo nezakonitost izpodbijanih odpovedi.
ZUTD člen 65, 65/3, 140. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7, 247, 247/2.
vrnitev denarnega nadomestila za primer brezposelnosti - preizkus upravne odločbe
Izpodbijane odločbe, da je delodajalec (tožnik) dolžan vrniti denarno nadomestilo, ki ga je prejemal zavarovanec, ki mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo, se ne da preizkusiti, saj ni razvidno, kakšen znesek neto denarnega nadomestila je bil tožniku izplačan v spornem obdobju, ko ga je bil tožnik na podlagi pravnomočne sodbe dolžan vključiti v zavarovanje. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno odpravilo dokončno odločbo in v tem delu prvostopenjsko odločbo ter zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
Če je delodajalec pravna oseba, po prvem odstavku 20. člena ZDR-1 nastopa v imenu delodajalca njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba. Glede na to opredelitev je pomembno, kdaj je oseba, ki nastopa v imenu delodajalca, ugotovila razlog za uveljavljanje odškodnine iz naslova kršenja konkurenčne prepovedi. Ker je v obravnavani zadevi tožeča stranka delniška družba, je pomembno, kdaj je ta razlog ugotovila uprava ali od nje pisno pooblaščena oseba.
Izobraževanja, ki jih je bil deležen toženec (zavarovalni zastopnik) pri tožeči stranki (zavarovalnici), so bila ciljno usmerjena za potrebe njegovega dela, to je prodaje produktov ter vodenja in mentorstva zavarovalnih zastopnikov. Ocena sodišča prve stopnje, da je toženec pridobil znanja, ki so lastna tožeči stranki in predstavljajo njen „know-how“, je pravilna in skladna z dosedanjo sodno prakso, da je za veljavnost konkurenčne klavzule odločilno, ali delavec pri delodajalcu pridobi znanje, ki pomeni posebno vrednost v okviru njegovega poslovanja.
Glede na to, da je plačilo pogodbene kazni zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule dogovorjeno že zaradi obstoja abstraktne možnosti manjšega pridobivanja dohodka, tožeči stranki v sporu ni bilo treba dokazati obstoja škode, v okvir katere sodi tudi konkretno izboljšanje konkurenčnega položaja konkurenčne zavarovalnice. Ni pomembno, da delavec po prenehanju delovnega razmerja posebno znanje (ali poslovne zveze) dejansko uporabi in izkorišča, saj to ni v skladu s pogodbeno opredelitvijo prepovedi konkurenčnega delovanja toženca. Za utemeljitev zahtevka za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule zadošča, da bi toženec s pridobljenimi znanji in izkušnjami v zaposlitvi pri drugem delodajalcu lahko konkuriral tožeči stranki.
Določitev pogodbene kazni v pogodbi o zaposlitvi ni v nasprotju s konceptom delovnega prava, temveč gre za dopustno urejanje medsebojnih pravic in obveznosti med delavcem in delodajalcem. Potrebno je upoštevati načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ, s tem pa tudi možnost dogovora pogodbene kazni v skladu z določbami OZ, kljub temu da v času sklepanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi, takrat veljavni zakon o delovnih razmerjih in kolektivna pogodba uporabe pogodbene kazni za primer kršitve konkurenčne klavzule nista posebej določala.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – poslovodna oseba – direktor – individualna pogodba o zaposlitvi - odpoved pogodbe o zaposlitvi – prenehanje delovnega razmerja
Z odpoklicem tožnika oziroma njegovo predčasno razrešitvijo s funkcije direktorja je prenehala tudi pogodba o zaposlitvi. Iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da tožniku pogodba o zaposlitvi preneha in se ne nadaljuje, ne glede na razlog za odpoklic, še manj pa, da bi se delovno razmerje nadaljevalo, kljub odpoklicu zaradi izrečene nezaupnice iz krivdnih razlogov. Ker tega sodišča prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo, ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja, kar je razlog za razveljavitev izpodbijane odločitve glede zakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi.
V primeru avtomatičnega prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in s tem delovnega razmerja s predčasno razrešitvijo tožnika s položaja direktorja toženi stranki ni bilo potrebno podati odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker je ta prenehala že na podlagi predčasnega odpoklica, na podlagi pooblastila iz 72. člena ZDR. Pri tem ni bistveno, da je tožena stranka ob samem odpoklicu zmotno mislila, da je tožniku treba podati še odpoved pogodbe o zaposlitvi.
OZ člen 239, 352, 352/1, 352/3, 633, 633/1, 634, 634/1, 635, 635/1, 637, 637/2, 639, 639/5.
projektantska pogodba - škoda zaradi zaupanja - predpostavke odgovornosti za stvarne napake - pravočasno obvestilo o napaki - pravočasnost vložitve zahtevka - prekluzija - delna neizpolnitev - opustitev sodelovalne in pojasnilne dolžnosti - poslovna odškodninska odgovornost
V obravnavanem primeru gre namreč za uveljavljanje t.i. škode zaradi zaupanja. Za takšno vrsto škode gre v primeru, ko eni pogodbeni stranki (v tem primeru naročniku) le-ta nastane kot posledica njenih premoženjsko pravnih razpolaganj (v konkretnem primeru v zvezi z izvajanjem gradnje na podlagi izdelane projektne dokumentacije), opravljenih na temelju zaupanja, da stvar oz. opravljeno delo (izdelana PZI dokumentacija) nima napak. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da obstaja odgovornost za škodo zaradi zaupanja samo, če so izpolnjene predpostavke odgovornosti za stvarne napake.
invalidnost – invalidnost III. kategorije – invalidska pokojnina – invalidnost III. kategorije
V izvedenskem mnenju komisije za fakultetna izvedenska mnenja je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za odpravo dokončne odločbe toženca in razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom na delu z omejitvami, ne pa za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti, kar uveljavlja.
Za odločitev glede tožnikove invalidnosti so relevantni izvidi, datirani do dokončne odločbe in do tega dne ugotovljeno tožnikovo zdravstveno stanje.
Tožnik je pri naslovnem sodišču vložil tožbo zaradi plačila plač in prispevkov, regresa za letni dopust, odpravnino in odškodnino. Sodišče je toženima strankama poslalo poziv, da naj odgovorita na tožbo. Prvo tožena stranka je vložila pritožbo „oziroma odgovor na pošto“, drugo tožena stranka pa pritožbo, obe sta vlogi vložili v enem izvodu. Sodišče prve stopnje je vlogi toženih strank štelo za odgovor na tožbo in s sklepom obe toženi stranki pozvalo k vložitvi še dveh izvodov odgovora na tožbo. Toženi stranki tega nista storili, temveč sta vložili ugovora zoper zgoraj naveden sklep. Sodišče prve stopnje je ugovora (pravilno: pritožbi) zavrglo, ker zoper sklep sodišča prve stopnje, toženi stranki nista imeli pravice do pritožbe. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in skladna s prvim odstavkom 343. člena ZPP, ki med drugim določa, da nedovoljeno pritožbo zavrže predsednik senata sodišča prve stopnje, s sklepom brez naroka.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sporazumom – napake volje – zmota - grožnja
Zatrjevani razlog za izpodbijanje sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi je v tem, da je bilo tožnici na zagovoru v zvezi z izredno odpovedjo predstavljeno, da bo izredna odpoved gotovo izdana, da bo odpovedni razlog gotovo utemeljen oziroma odpoved zakonita in je ne bo mogoče razveljaviti. Prevara je zvijačna povzročitev zmote pri nasprotni stranki. Ker v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o tožničini opravičljivi zmoti, tudi prevara, kot kvalificirana oblika zmote, ne pride v poštev. Tudi, če bi delavka tožene stranke po opravljenem zagovoru pred predvideno izredno odpovedjo tožnici rekla, da zagovoru nujno sledi odpoved, ki bo tudi nezakonita in je zato ne bo možno razveljaviti, to še niso okoliščine, ki bi kazale na opravičljivost tožničine zmote, zaradi katere bi sklenila sporazum. Prav tako navedene okoliščine ne kažejo na bistvenost zmote, saj se ne nanašajo ne na osebo, ne na predmet, ne na okoliščine, ki bi se po običajih v prometu ali po namenu strank lahko štele za odločilne.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi spornega dne zaradi hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja in kršitve Pravilnika o odgovornosti delavcev za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ker je nepooblaščeno uporabil delovno sredstvo (opravil prevoz delavcev z vozilom, za katerega se je potni nalog glasil na sodelavca), s tem delovnim sredstvom (vozilom) povzročil prometno nesrečo, da je bil v vinjenem stanju in s tem ravnanjem naklepoma oziroma iz hude malomarnosti huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer so bila ogrožena človeška življenja. Tožnik je storil očitane kršitve, zato je bil izpolnjen pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, kot je določen v 4. členu Pravilnika, in sicer, da so bila ogrožena človeška življenja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0006855
KZ-1 člen 257, 257/1, 257/3, 257/5. ZKP člen 167, 167/1.
utemeljen sum – uradna oseba – premoženjska korist – nepremoženjska korist
O utemeljenem sumu ni mogoče govoriti, če je ta zgolj abstrakten ali temelji na predpostavkah, ki jih ni mogoče preveriti; sum mora izhajati iz konkretnih dejstev, podatkov in dokazov, ki jih mora sodišču predložiti tožilec v zahtevi za uvedbo preiskave, ki mora biti obrazložena.