redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - diskriminacija – poslovni razlog
Potreba po delu sobaric čistilk (katerih delo je neposredno vezano na obratovanje hotelov), ki ga je pred odpovedjo zasedala tožnica, se je zaradi zapiranja hotelov ter sezonskega značaja poslovanja zmanjšala. Zato je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga, kot ga je navedla v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Sodišče prve stopnje je predlog za obnovo vročilo v odgovor tožnici s pozivom, da nanj odgovori v 15 dneh. Tožnica se je po tem pozivu sodišča prve stopnje ravnala, zaradi česar so ji nastali določeni pravdni stroški. V tem odgovoru je, poleg zatrjevanj o vsebinski neutemeljenosti predloga za obnovo postopka, obrazloženo navajala tudi, da dejstva, na katera je tožena stranka oprla predlog za obnovo postopka, niso nova dejstva, ki jih tožena stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, še preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Zato je sodišče prve stopnje te stroške za odgovor na predlog utemeljeno štelo kot potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP in jih v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP naložilo v plačilo toženi stranki (ki s postopkom obnove ni bila uspešna, saj je bil njen predlog zavržen).
ZPP člen 242, 242/1. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku člen 4, 4/1.
stroški postopka - stroški priče – kilometrina – potni stroški
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom priči priznalo stroške za prihod na narok na relaciji C. (Avstrija) – D. (Slovenija) - C.. Ugotovilo je, da na navedeni relaciji javno prevozno sredstvo ne vozi oziroma ne vozi ob primernem času. Zato je priči priznalo kilometrino glede na razdaljo po uradnih podatkih, ki znaša 311 kilometrov v eno smer oziroma 622 kilometrov v obe smeri, v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov, skupaj 58,47 EUR. Zato je priča upravičena tudi do ostalih stroškov, ki ji na tej relaciji nastanejo zaradi vožnje z lastnim prevoznim sredstvom. Priča je torej upravičena tudi do plačila vinjete za vožnjo po avtocesti, tako v Sloveniji kot v Avstriji, prav tako za vožnjo skozi predora.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti
Tožena stranka je v podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga tožniku (vodji oddelka za informatiko) očitala, da ni podal vloge za odobritev službenih izhodov oziroma za koriščenje presežka ur, da je storil napake pri vročanju upravnih odločb, da kljub opozorilu niti v dodatnem roku ni realiziral nekaterih lastnih računalniških rešitev, predvidenih za sporno leto in prenove računalniškega programa za pripravo in izplačilo subvencij... Tožnik je storil očitane kršitve, zato je bil podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
Za utemeljenost redne odpovedi iz krivdnega razloga ni potrebna ugotovitev sodišča, da je očitana kršitev storjena iz hude malomarnosti oziroma naklepno, saj to ni pogoj za zakonitost tovrstne odpovedi. Ne gre npr. za izredno odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Zato zadostuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik kršitev storil in da ni bilo ovir, zaradi katerih spornih obveznosti ne bi mogel izpolniti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0006855
KZ-1 člen 257, 257/1, 257/3, 257/5. ZKP člen 167, 167/1.
utemeljen sum – uradna oseba – premoženjska korist – nepremoženjska korist
O utemeljenem sumu ni mogoče govoriti, če je ta zgolj abstrakten ali temelji na predpostavkah, ki jih ni mogoče preveriti; sum mora izhajati iz konkretnih dejstev, podatkov in dokazov, ki jih mora sodišču predložiti tožilec v zahtevi za uvedbo preiskave, ki mora biti obrazložena.
ZSDP člen 69, 69/1, 69/1-6. ZDSP-1 člen 74, 74/1, 74/1-5. ZZZDR člen 105, 105a. ZUPJS člen 10.
otroški dodatek - roditeljska pravica
Ker roditeljsko pravico nad skupnim sinom izvajata tako oče kot tudi mati, ni podano stanje iz 6. točke 1. odstavka 69. člena ZSDP, ki kot izključitveni razlogi za priznanje pravice do otroškega dodatka določa primer, ko otrok ne živi z obema staršema in nad njim izvršuje roditeljsko pravico v celoti samo eden od staršev, preživnina pa ni dogovorjena na centru za socialno delo ali določena s sodbo sodišča, razen v primerih, ko očetovstvo ni urejeno. Ker je bilo v predsodnem postopku o pravici do otroškega dodatka odločano ob uporabi 6. točke 1. odstavka 69. člena ZSDP, je sodišče prve stopnje izpodbijani zavrnilni odločbi utemeljeno odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana 3. 3. 2016, pri čemer je bil tožnik v osebnem stečaju že od 13. 4. 2015 in zato terjatve iz naslova povrnitve stroškov tožena stranka ni dolžna prijaviti v stečajnem postopku. Višje sodišče v Ljubljani je v podobni zadevi že zavzelo stališče, da terjatve iz naslova povrnitve pravdnih stroškov tožena stranka ni dolžna prijaviti v stečajno maso, pač pa gre za stroške stečajnega postopka. Ker je bila odločitev o stroških postopka izdana že med stečajnim postopkom nad tožnikom, je tudi njegova obveznost, da toženi stranki povrne pravdne stroške, nastala po začetku stečajnega postopka. Ker ZFPPIPP ne vsebuje določb o tem, da se pravdni stroški, ki so naloženi v plačilo stečajnemu dolžniku kot pravdni stranki, plačajo iz razdelitvene mase po pravilih o plačilu terjatev upnikov, terjatve iz naslova povrnitve pravdnih stroškov tožena stranka tudi ni bila dolžna na tej podlagi prijaviti v stečajno maso. K prijavi uveljavljanih pravdnih stroškov, ki upniku še niso prisojeni s sodno odločbo, zavezuje zakon le tiste upnike, ki v postopku zaradi insolventnosti uveljavljajo poleg glavnice terjatve tudi stroške, ki so jim nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku pred začetkom postopka zaradi insolventnosti.
URS člen 14, 21, 34, 50, 156. UZITUL člen 17, 17/2. ZPIZ-1 člen 187, 187/1. ZPIZ-2 člen 161, 161/1. ZPFOPIZ-1 člen 7. Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju člen 20, 22.
starostna pokojnina - pokojninska doba
1. odstavek 187. člena ZPIZ-1 določa pokojninska obdobja, upoštevna kot pogoj za pridobitev in odmero pravic pri slovenskem nosilcu zavarovanja. V to obdobje ni všteven čas, dopolnjen pri pravnem predhodniku tujega nosilca zavarovanja, ki je sporno obdobje v celoti potrdil. Za upoštevanje obdobja od 1979 do 1983 v pokojninsko osnovo iz naslova zaposlitve pri sekretariatu bivše SFRJ, kar neutemeljeno uveljavlja tožnik, ni podlage, saj je bil v spornem obdobju prijavljen pri nosilcu zavarovanja v Srbiji in so bili njemu tudi plačani prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je ZUKSB specialnejši zakon v odnosu do SPZ, saj podrobno ureja prenos terjatev bank na sedanjo tožečo stranko, medtem ko SPZ ureja prenose terjatev in maksimalnih hiptek na splošno, torej ne glede na subjekte. Sklicujoč se na vsebino drugega odstavka 29. člena ZUKSB in splošno pravilo o hierarhiji veljavnosti pravnih aktov - da kasnejši in specialnejši zakon razveljavlja prejšnjega in splošnejšega, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v četrtem odstavku 146. člena SPZ določena prepoved prenosa maksimalne hipoteke v primeru odstopa terjatve, ki je z njo zavarovana, pri prenosu terjatev iz kredita št. ... iz banke X. d.d., na tožečo stranko, ne velja.
Pravico do dodatka k pokojnini je mogoče priznati le tistim slovenskim državljanom s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim pokojninska dajatev, priznana v kateri od republik bivše SFRJ ali novonastalih držav na območju bivše SFRJ, predstavlja edini pokojninski prejemek, pa je ta nižji od tistega, ki v Republiki Sloveniji še zagotavlja socialno varnost, ali če denarna dajatev v Republiki Sloveniji sploh ne bi bila izplačevana. Ker je tožnica, slovenska državljanka s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, sočasno uživalka slovenske in hrvaške samostojne starostne pokojnine, ji pravice do dodatka k hrvaški pokojnini ni mogoče priznati.
bolniški stalež - stroški priče - kilometrina - izgubljen zaslužek
Priči v skladu z 2. odstavkom 173. člena ZUJF pripada 18 % cene bencina za prevožen kilometer, kar na dan pričanja (4. 5. 2016) pomeni 0,21 EUR za prevoženi kilometer oziroma za 150 kilometrov 31,50 EUR.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL00001482
KZ-1 člen 323, 323/1, 323/2. ZPrCP člen 45, 45/2. ZPrCP člen 45, 45/2.
kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti - kršitev dolžnostnega ravnanja - območje prehoda za pešce - prehod za pešce - prečkanje ceste - otrok kot pešec - dejanske okoliščine poteka prometne nesreče - kritična prometna situacija - kršitev cestno prometnih predpisov - skrbnost pri vožnji - pričakovana ovira na cesti - vzročna zveza - prekinitev vzročne zveze
Ključno vprašanje je, ali je bila deklica - peška v danih okoliščinah pričakovana ovira na prehodu za pešce ali ne.
Dolžnostno ravnanje, ki je obtoženki nalagalo previdno in kar se tiče hitrosti, posebej prilagojeno vožnjo, se ne ugotavlja (zgolj) na podlagi tehničnih izračunov, kot jih je podal izvedenec cestno prometne stroke, ampak s celovito presojo konkretnih okoliščin, ki (v objektivnem in subjektivnem smislu) determinirajo kritično prometno situacijo. Zato ni ključnega pomena ugotovitev izvedenca B. B., da je obtožena v danih okoliščinah odreagirala običajno in da bi imela možnost z zaviranjem preprečiti nesrečo, če bi na mestu reagiranja peljala s hitrostjo 21,6 km/h.
Promet na nasprotnem smernem vozišču obtoženke je bil gost oziroma je bila tam počasi se premikajoča in tudi občasno stoječa kolona vozil. Navedena okoliščina je v določeni meri zastirala pogled na začetek leve strani prehoda za pešce, kar izkazuje, da bi morala biti obtoženka, ki je vozila v nasprotni smeri - ob splošno znanem dejstvu, da pešec praviloma prečka cestišče prav na prehodu za pešce, tudi v primeru če je na enem voznem pasu stoječa kolona vozil - še toliko bolj pozorna na dogajanje na in ob cestišču. Da je šlo v danem primeru za območje, kjer je nedvomno pričakovano prečkanje cestišča, kaže tudi večje število prehodov za pešce. Relativno kratek čas pred deklico je prehod za pešce prečkal že pešec E. E., ki se je v trenutku trčenja nahajal le pet do šest metrov od prehoda za pešce. Tam je cesta ravna, pregledna in opremljena z dvema pločnikoma za pešce in ob normalni pozornosti bi ga obtoženka morala in mogla opaziti in bi tudi iz tega razloga lahko sklepala oziroma pričakovala, da bo (lahko) še kdo drug prečkal cesto v danih razmerah. Dodatni "signal", da bi se obtoženka prehodu za pešce morala približevati posebej previdno, pazljivo in s primerno hitrostjo, pa je dejstvo, da je bila sedemletna oškodovanka v družbi svojega 15 - letnega brata, ki se je v kritičnem časovnem obdobju nahajal ali na robu pločnika ali pa na samem začetku prehoda za pešce. Pri tem oškodovanka - četudi je (bolj ali manj hitro) pritekla izza stoječe oziroma počasi premikajoče se kolone vozil in je bila zaradi svoje telesne višine slabše zaznavna, ni predstavljala nepričakovane ovire na cesti.
ZST-1 člen 3, 3/1, 10, 10/1, 15, 15/2, 15/3, 34a.,. OZ-UPB1 člen 307.
postopek ugovora zoper plačilni nalog - sodni depozit - zavezanec za plačilo sodne takse
Glede samega postopka naložitve in izterjave plačila sodne takse pa ZST-1 v prvem odstavku 34. člena in v 34.a členu določa, da sodišče taksnemu zavezancu izroči in pošlje plačilni nalog z zakonsko določno opredeljeno vsebino, zoper katerega ima pozvani zavezanec pravno sredstvo ugovor.
Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu sklepa, ki ne izpolnjuje niti oblike, niti vsebine, kot jo določa prvi odstavek 34. člena ZST-1, nima pravne podlage.
Določbe ZNP, ki urejajo postopek sodnih depozitov, vprašanj, kdo nosi stroške tega postopka, posebej ne urejajo. Zato pa za sodne depozite v civilno pravnih razmerjih, kakršno je bilo tudi razmerje med predlagateljico kot dolžnico in nasprotnim udeležencem kot upnikom, katerega izpolnitev je bila po predlogu predlagateljice opravljena in dovoljena v predmetnem nepravdnem postopku, velja določba 307. člena OZ. Ta določa, da stroške veljavne in nepreklicane položitve plača upnik. Zato mora v nepravdnih postopkih zaradi sodnega depozita v zvezi s civilnopravnimi razmerji stroške sodnih taks, torej tudi tistih, ki bi jih bil dolžan plačati predlagatelj, če ne bi bil že po zakonu oproščen plačila sodnih taks, nositi upnik - nasprotni udeleženec.
Taksa je bila po plačilnem nalogu, ki ga je sodišče prve stopnje izdalo v obravnavani zadevi, plačana pravočasno. Do pomote pri nakazilu takse je prišlo s strani tožnice (ker ni bilo navedeno ime tožnice kot taksne zavezanke na nakazilu niti opravilna številka, napačna pa je bila tudi referenca), kar je tudi razlog, da sodišče prve stopnje niti ni moglo ugotoviti pravočasnega plačila takse v obravnavani zadevi. Kljub dejstvu, da je pri nakazilu očitno prišlo do pomote (kot plačnik takse v obravnavani zadevi ni navedena tožnica, ampak druga oseba), je potrebno šteti, da je tožnica taksno obveznost po plačilnem nalogu pravočasno poravnala. Zato niso izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 105.a člena ZPP za ustavitev postopka v delu, ki se nanaša na denarno terjatev, ki jo je tožnica uveljavljala s tožbo v obravnavani zadevi. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.
spor majhne vrednosti – zdravniško opravičilo za izostanek z naroka – dokazni predlog – sklicevanje na dokazni predlog nasprotne stranke
Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, toženka zdravniškega opravičila (za izostanek z naroka dne 21. 4. 2016), ki bi bil (kot je to potrebno) izdan v skladu z zahtevo iz drugega odstavka 115. člena ZPP, v postopku na prvi stopnji nikoli ni predložila. Ker gre za v zakonu (jasno) predvideno zahtevo, je ni bilo dolžno sodišče prve stopnje v tem oziru nič poučevati, niti se ne more prepričljivo sklicevati na to, da ji le-ta kot laiku ni bila poznana.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-2, 89/3, 118, 118/1, 164. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti – rok za podajo odpovedi – neizrabljen letni dopust
Razlog nesposobnosti, ki je tožnici očitan v izpodbijani odpovedi, je nastal najkasneje 25. 9. 2014 (glede posameznih očitkov iz odpovedi pa že prej), zato je v času podaje odpovedi 21. 4. 2015 že potekel šestmesečni rok iz tretjega odstavka 89. člena ZDR-1. Ker je izpodbijana odpoved nezakonita že zato, ker je bila podana prepozno, je izpodbijana odločitev o zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi že iz tega razloga pravilna.
Sodišče prve stopnje je v zvezi z nadomestilom za neizrabljen letni dopust ugotovilo, da je imela tožnica v letu 2014 24 dni letnega dopusta, od katerih ji je neizrabljenih ostalo še 5 dni, v letu 2015 pa je imela 26 dni letnega dopusta, ki ga še ni izrabila. Ugotovilo je, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici vročena 4. 5. 2015 in da je istega dne poslala elektronsko sporočilo, v katerem je najavila izrabo preostalega letnega dopusta v času od 6. 5. 2015 do 26. 5. 2015, vendar odgovora ni prejela. Dne 27. 5. 2015 je tožnica nastopila bolniški stalež in bila v njem do izteka delovnega razmerja 31. 10. 2015. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožnica iz objektivnih razlogov ni izrabila preostalih 31 dni letnega dopusta in da ji zato pripada zahtevano nadomestilo.
ZDCOPMD člen 40b, 40b/3-2. Uredba št. 561/2006/ES člen 19, 29.
pristojnost prekrškovnega organa
Pritožnica pravilno opozarja, da je uredba št. 561/2006/ES zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah Evropske unije (29. člen uredbe). 19. člen prej navedene uredbe določa, da mora država članica omogočiti pristojnim organom, da naložijo kazen podjetju in/ali vozniku za kršitev te uredbe, ugotovljene na njenem ozemlju, za katero še ni bila naložena kazen, tudi če je bila kršitev storjena na ozemlju kake druge države članice ali tuje države. Pristojnost prekrškovnega organa je s tem podana.
ZPP dopušča, da se prvotno zatrjevano dejansko stanje spremeni, dopolni ali popravi v takšnem obsegu, da se s tem ne spremeni zahtevek. Kakšen obseg je torej dovoljen, da gre zgolj za popravo, je stvar ocene sodišča. Primerjava dejanskega stanja glede na obe uveljavljani pravni podlagi v predmetni zadevi pokaže, da gre za isti historični dogodek. V tožbi tožeča stranka zahteva plačilo odškodnine zaradi kršitve kršitev konkurenčne prepovedi, ker je toženec še v času zaposlitve pri toženi stranki sklepal z dosedanjimi zavarovanci tožeče stranke pogodbe o zavarovanju za konkurenčno zavarovalnico, pri čemer si je pomagal z zavarovalno dokumentacijo konkurenčne zavarovalnice, v pripravljalni vlogi pa tožeča stranka navaja, da je toženec s posredovanjem osebnih podatkov zavarovancev in podatkov o zavarovalnih produktih, ki so jih imeli sklenjeni dosedanji zavarovanci tožeče stranke, kršil dolžnost varovanja poslovne skrivnosti. Za spremembo istovetnosti zahtevka bi šlo, če bi tožeča stranka po vsebini sicer enak tožbeni zahtevek utemeljevala na povsem drugi dejanski podlagi kot prvotno. Tega pa tožeča stranka s svojimi navedbami ni storila, ampak je svoje dotedanje navedbe le dopolnila in se sklicevala na drugo pravno podlago, kar pa po tretjem odstavku 184. člena ZPP ne pomeni spremembe tožbe.
Tožeča stranka je dne 18. 1. 2016 sodišču posredovala prošnjo za podaljšanje roka za predložitev dokumentacije v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja tožnika, ker je ni uspela pridobiti v danem roku. Sodišče prve stopnje je tožniku rok podaljšalo za 15 dni, zato tožnik s pripravljalno vlogo z dne 25. 1. 2015 oziroma z navedbami in dokaznimi predlogi iz navedene pripravljalne vloge ni prekludiran.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – poslovodna oseba – direktor – individualna pogodba o zaposlitvi - odpoved pogodbe o zaposlitvi – prenehanje delovnega razmerja
Z odpoklicem tožnika oziroma njegovo predčasno razrešitvijo s funkcije direktorja je prenehala tudi pogodba o zaposlitvi. Iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da tožniku pogodba o zaposlitvi preneha in se ne nadaljuje, ne glede na razlog za odpoklic, še manj pa, da bi se delovno razmerje nadaljevalo, kljub odpoklicu zaradi izrečene nezaupnice iz krivdnih razlogov. Ker tega sodišča prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo, ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja, kar je razlog za razveljavitev izpodbijane odločitve glede zakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi.
V primeru avtomatičnega prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in s tem delovnega razmerja s predčasno razrešitvijo tožnika s položaja direktorja toženi stranki ni bilo potrebno podati odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker je ta prenehala že na podlagi predčasnega odpoklica, na podlagi pooblastila iz 72. člena ZDR. Pri tem ni bistveno, da je tožena stranka ob samem odpoklicu zmotno mislila, da je tožniku treba podati še odpoved pogodbe o zaposlitvi.