ZPP člen 242, 242/1. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku člen 4, 4/1.
stroški postopka - stroški priče – kilometrina – potni stroški
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom priči priznalo stroške za prihod na narok na relaciji C. (Avstrija) – D. (Slovenija) - C.. Ugotovilo je, da na navedeni relaciji javno prevozno sredstvo ne vozi oziroma ne vozi ob primernem času. Zato je priči priznalo kilometrino glede na razdaljo po uradnih podatkih, ki znaša 311 kilometrov v eno smer oziroma 622 kilometrov v obe smeri, v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov, skupaj 58,47 EUR. Zato je priča upravičena tudi do ostalih stroškov, ki ji na tej relaciji nastanejo zaradi vožnje z lastnim prevoznim sredstvom. Priča je torej upravičena tudi do plačila vinjete za vožnjo po avtocesti, tako v Sloveniji kot v Avstriji, prav tako za vožnjo skozi predora.
Če je delodajalec pravna oseba, po prvem odstavku 20. člena ZDR-1 nastopa v imenu delodajalca njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba. Glede na to opredelitev je pomembno, kdaj je oseba, ki nastopa v imenu delodajalca, ugotovila razlog za uveljavljanje odškodnine iz naslova kršenja konkurenčne prepovedi. Ker je v obravnavani zadevi tožeča stranka delniška družba, je pomembno, kdaj je ta razlog ugotovila uprava ali od nje pisno pooblaščena oseba.
Izobraževanja, ki jih je bil deležen toženec (zavarovalni zastopnik) pri tožeči stranki (zavarovalnici), so bila ciljno usmerjena za potrebe njegovega dela, to je prodaje produktov ter vodenja in mentorstva zavarovalnih zastopnikov. Ocena sodišča prve stopnje, da je toženec pridobil znanja, ki so lastna tožeči stranki in predstavljajo njen „know-how“, je pravilna in skladna z dosedanjo sodno prakso, da je za veljavnost konkurenčne klavzule odločilno, ali delavec pri delodajalcu pridobi znanje, ki pomeni posebno vrednost v okviru njegovega poslovanja.
Glede na to, da je plačilo pogodbene kazni zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule dogovorjeno že zaradi obstoja abstraktne možnosti manjšega pridobivanja dohodka, tožeči stranki v sporu ni bilo treba dokazati obstoja škode, v okvir katere sodi tudi konkretno izboljšanje konkurenčnega položaja konkurenčne zavarovalnice. Ni pomembno, da delavec po prenehanju delovnega razmerja posebno znanje (ali poslovne zveze) dejansko uporabi in izkorišča, saj to ni v skladu s pogodbeno opredelitvijo prepovedi konkurenčnega delovanja toženca. Za utemeljitev zahtevka za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule zadošča, da bi toženec s pridobljenimi znanji in izkušnjami v zaposlitvi pri drugem delodajalcu lahko konkuriral tožeči stranki.
Določitev pogodbene kazni v pogodbi o zaposlitvi ni v nasprotju s konceptom delovnega prava, temveč gre za dopustno urejanje medsebojnih pravic in obveznosti med delavcem in delodajalcem. Potrebno je upoštevati načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ, s tem pa tudi možnost dogovora pogodbene kazni v skladu z določbami OZ, kljub temu da v času sklepanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi, takrat veljavni zakon o delovnih razmerjih in kolektivna pogodba uporabe pogodbene kazni za primer kršitve konkurenčne klavzule nista posebej določala.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Pri toženi stranki je prišlo do prenehanja potreb po tožnikovemu delu iz ekonomskih razlogov. Toženka je prejela dopis s strani E. glede ponovnega zmanjšanja naročil zaradi padca vrednosti rublja in je bila popravljena tabela glede načrtovanih 131 tovornjakov zmanjšala na 120, kar je posledično zmanjšalo obseg dela na področju, kamor je spadalo delovno mesto tehnolog kemijskih procesov, na katerem je bil zaposlen tožnik. Sodišče prve stopnje ni moglo presojati, ali je tožena stranka zaradi zmanjšanega naročila tovornjakov in posledično upada prihodkov res morala poseči v stroške dela, ali pa bi morda lahko s kakšnim milejšim ukrepom dosegla enak učinek. Tožena stranka je z listinskimi dokazi in pričami uspela dokazati, da je v resnici prišlo do upada naročil in posledično prihodkov, kar za utemeljenost ekonomskega poslovnega razloga zadostuje.
premoženjska in nepremoženjska škoda - višina denarne odškodnine - višina pravične denarne odškodnine - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - primerna denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem
Za pretrpljene telesne bolečine (hude telesne bolečine 4 dni, srednje hude 3 tedne, trajne lahke z občasnimi srednje hudimi še nadaljnje 3 tedne, občasne lahke do zaključka zdravljenja) in neugodnostmi v zvezi z zdravljenjem (štiridnevna hospitalizacija, kirurška oskrba ran na glavi v lokalni anasteziji, dva preveza ter odstranitev šivov, vsaj 10 rtg preiskav, in sicer CT glave, vratu, prsnega koša, CT angiografija, uz preiskava trebuha, več laboratorijskih preiskav, jemanje uroantiseptika, nekajdnevno jemanje močnih analgetikov v obliki injekcij in tablet, nato v obliki tablet še cca. šest tednov, lažje in občasne pa do zaključka zdravljenja, devet fizioterapij) je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino v višini 14.000,00 EUR. V skladu s podobnimi primeri iz sodne prakse je prisojena odškodnina občutno previsoka.
Utemeljeno tožena stranka izpodbija kot previsoko tudi odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo v višini 10.000,00 EUR. Pritožba namreč ob ugotovljenem, da je tožnik utrpel zgolj začasne spremembe na psihičnem zdravju, saj je zaradi postkomicijskega sindroma in posttravmatske stresne motnje imel težave s spominom, koncentracijo, splošno umsko sposobnostjo, večjo razdražljivostjo in stalnim strahom pred novo prometno nezgodo, utemeljeno poudarja, da je šlo zgolj za začasne omejitve v tožnikovem poklicnem in vsakdanjem življenju, ki tudi po intenzivnosti ne utemeljujejo odškodnine v takšnem znesku, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje
ZUTD člen 65, 65/3, 140. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7, 247, 247/2.
vrnitev denarnega nadomestila za primer brezposelnosti - preizkus upravne odločbe
Izpodbijane odločbe, da je delodajalec (tožnik) dolžan vrniti denarno nadomestilo, ki ga je prejemal zavarovanec, ki mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo, se ne da preizkusiti, saj ni razvidno, kakšen znesek neto denarnega nadomestila je bil tožniku izplačan v spornem obdobju, ko ga je bil tožnik na podlagi pravnomočne sodbe dolžan vključiti v zavarovanje. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno odpravilo dokončno odločbo in v tem delu prvostopenjsko odločbo ter zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana 3. 3. 2016, pri čemer je bil tožnik v osebnem stečaju že od 13. 4. 2015 in zato terjatve iz naslova povrnitve stroškov tožena stranka ni dolžna prijaviti v stečajnem postopku. Višje sodišče v Ljubljani je v podobni zadevi že zavzelo stališče, da terjatve iz naslova povrnitve pravdnih stroškov tožena stranka ni dolžna prijaviti v stečajno maso, pač pa gre za stroške stečajnega postopka. Ker je bila odločitev o stroških postopka izdana že med stečajnim postopkom nad tožnikom, je tudi njegova obveznost, da toženi stranki povrne pravdne stroške, nastala po začetku stečajnega postopka. Ker ZFPPIPP ne vsebuje določb o tem, da se pravdni stroški, ki so naloženi v plačilo stečajnemu dolžniku kot pravdni stranki, plačajo iz razdelitvene mase po pravilih o plačilu terjatev upnikov, terjatve iz naslova povrnitve pravdnih stroškov tožena stranka tudi ni bila dolžna na tej podlagi prijaviti v stečajno maso. K prijavi uveljavljanih pravdnih stroškov, ki upniku še niso prisojeni s sodno odločbo, zavezuje zakon le tiste upnike, ki v postopku zaradi insolventnosti uveljavljajo poleg glavnice terjatve tudi stroške, ki so jim nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku pred začetkom postopka zaradi insolventnosti.
Sodišče prve stopnje je predlog za obnovo vročilo v odgovor tožnici s pozivom, da nanj odgovori v 15 dneh. Tožnica se je po tem pozivu sodišča prve stopnje ravnala, zaradi česar so ji nastali določeni pravdni stroški. V tem odgovoru je, poleg zatrjevanj o vsebinski neutemeljenosti predloga za obnovo postopka, obrazloženo navajala tudi, da dejstva, na katera je tožena stranka oprla predlog za obnovo postopka, niso nova dejstva, ki jih tožena stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, še preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Zato je sodišče prve stopnje te stroške za odgovor na predlog utemeljeno štelo kot potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP in jih v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP naložilo v plačilo toženi stranki (ki s postopkom obnove ni bila uspešna, saj je bil njen predlog zavržen).
Sklep o odpovedi delovnega razmerja - vojska – ocenjevanje zdravstvene sposobnosti – vojak - zdravstvena zmožnost za opravljanje dela
Tožnik po oceni zdravstvene komisije trajno ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih zahtev za vojaško službo, zato je potrebno o njegovih pravicah odločati pred ZPIZ. To predvideva 6. odstavek 88. člena ZObr, po katerem ima delavec, če preneha izpolnjevati pogoje za poklicno delo na obrambnem področju zaradi zdravstvenih razlogov, pravice po tem zakonu in splošnih predpisih. ZObr v 4. odstavku 99.a člena določa, da mora zdravstvena komisija v primeru, ko oceni, da je zmanjšana delovna sposobnost pripadnika stalne sestave taka, da pripadnik ni več sposoben opravljati vojaške službe, oziroma, da je upravičen do priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja, zadevo odstopiti pristojni enoti zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tega zdravstvena komisija ni storila. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ne da bi bil v celoti izpeljan postopek, kot ga določa veljavna zakonodaja, zato je odpoved nezakonita.
Kolektivna pogodba za poklicne novinarje člen 16, 17. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – poklicni novinar
Tožena stranka (časopisna hiša) je tožnici (novinarki) podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi negativnega poslovanja priloge A. ter spremenjene organizacije dela v uredništvu te priloge. Ker gre za notranjo organizacijsko enoto, je tožena stranka ob njenem negativnem poslovanju lahko spremenila organizacijo dela le v tem uredništvu in tako zakonito sprejela ukrep zmanjšanja števila delovnih mest novinar specialist v tem uredništvu.
Kolektivna pogodba za poklicne novinarje v 16. členu določa, da se vsi novinarji, ki delajo na delovnih mestih, za katera se zahtevata enaka vrsta in stopnja strokovne izobrazbe, znanja in zmožnosti za delo, uvrstijo v isto kategorijo presežnih novinarjev. To določbo je potrebno razlagati tako, da mora delodajalec kriterije za izbiro posamičnih delavcev, ki jim bo odpovedana pogodba o zaposlitvi, uporabiti le v primeru, da enaka dela na delovnem mestu opravlja več delavcev, preneha pa potreba po delu manjšega števila delavcev. Če gre za delo, ki se pojavlja pri delodajalcu v različnih oddelkih oziroma organizacijskih enotah z določenimi specifičnostmi, pa delavci v drugih oddelkih, v katerih se potreba po njihovem delu ne spreminja, pri reševanju manjšega števila presežnih delavcev zgolj v eni organizacijski enoti oziroma oddelku ne morejo biti zajeti v krog izbire delavcev, ki jim bo odpovedana pogodba o zaposlitvi. V obravnavanem primeru tako, ob izkazanem poslovnem in organizacijskem razlogu v uredništvu priloge A,. ni mogoče zajeti tudi delavcev drugih uredništev, saj bi to pomenilo, da lahko dobi odpoved delavec iz uredništva druge edicije ali priloge, v kateri poslovni razlog sploh ni podan.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – ponudba nove pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – tajništvo visokošolskega zavoda
Poleg določb ZDR-1 in stališč sodne prakse o tem, kaj je utemeljen poslovni razlog, je za odločitev v tej zadevi bistvena predvsem določba 27. člena ZVis, ki določa, da ima visokošolski zavod za opravljanje upravno-administrativnih in strokovno-tehničnih nalog tajništvo, ki ga vodi tajnik. Zakon kot obvezno organizacijsko obliko določa tajništvo, ki mu določa naloge, s tem pa tudi naloge njegovega vodje – tajnika. Tožena stranka (univerza) ne bi smela vodenja administrativnih in strokovno-tehničnih nalog prenesti na dekana in druge javne uslužbence ter tako izvotliti tega delovnega mesta tako, da je postalo delo izvajalca na njem nepotrebno. Ker je že v zakonu predvidena potreba po določenih delih in nalogah konkretnega delovnega mesta, izvajalcu na takem delovnem mestu ni mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zato tožnici, zaposleni na delovnem mestu tajnik članice, tožena stranka ne bi smela podati redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.
ZDCOPMD člen 40b, 40b/3-2. Uredba št. 561/2006/ES člen 19, 29.
pristojnost prekrškovnega organa
Pritožnica pravilno opozarja, da je uredba št. 561/2006/ES zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah Evropske unije (29. člen uredbe). 19. člen prej navedene uredbe določa, da mora država članica omogočiti pristojnim organom, da naložijo kazen podjetju in/ali vozniku za kršitev te uredbe, ugotovljene na njenem ozemlju, za katero še ni bila naložena kazen, tudi če je bila kršitev storjena na ozemlju kake druge države članice ali tuje države. Pristojnost prekrškovnega organa je s tem podana.
KZ-1 člen 135, 135/1, 192, 192/2, 296, 296/1. ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja – kaznivo dejanje grožnje – nasilništva – kaznivo dejanje zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje
Do spornega dogodka je prišlo, ko so otroci iz vrtca obiskali muzej. Pri čakanju na vstop v razstavne prostore se je štiriletni otrok igral z zaščitnim pokrovčkom ključavnice na vratih, kar je tožnica (vzgojiteljica) ocenila kot nevarno za poškodbo prsta, zaradi česar ga je z rahlim trepljanjem po konicah prstov opozorila, da je roko odmaknil od vrat in ključavnice, pri čemer otrok zaradi tega ni bil žalosten, prizadet ali prestrašen. S tem ravnanjem tožnica ni kršila delovnih obveznosti niti ni ravnala v nasprotju s Kodeksom priporočenega obnašanja in ravnanja delavcev v delovnem razmerju v vrtcu, prav tako pa v njenem ravnanju ni znakov očitanih kaznivih dejanj grožnje, nasilništva in zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja (iz prvega odstavka 135. člena KZ-1, iz prvega odstavka 296. člena KZ-1 in iz drugega odstavka 192. člena KZ-1). Zato ni bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
denarna socialna pomoč - vrnitev neupravičeno prejetih javnih sredstev
Tožnik oziroma njegova družina je prejemala denarno socialno pomoč. Zaradi spremembe statusa učenca v dijaka je bila ugotovljena sprememba okoliščin, zaradi katere bilo o denarni socialni pomoči na novo odločeno tako, da je bila priznana denarna socialna pomoč v nižjem znesku in je razliko tožnik dolžan vrniti. Ob spremembi okoliščin je bila tožnikova hči polnoletna oseba, ki se je redno šolala in še ni dopolnila 26 let starosti. Ker jo je tožnik dolžan preživljati, je bila v predsodnem upravnem postopku utemeljeno šteta med družinske člane in je ni mogoče šteti kot samske osebe, čeprav je (po datumu nastanka spremenjenih okoliščin) prijavila samsko gospodinjstvo in z mamo sklenila sporazum o preživnini v obliki notarskega zapisa. Po 4. odstavku 10. člena ZUPJS, ki se uporablja od 1. 1. 2014, se ne glede na sporazum o preživljanju, ki ga imajo otroci, ki so jih vlagatelj ali njegov zakonec dolžni preživljati po zakonu, sklenjenega z obema staršema ali z enim od staršev, če je drugi umrl, ali je neznan, pri ugotavljanju materialnega položaja, upoštevajo člani družine, s katerimi otrok živi.
ZDR -1 člen 110, 110/1, 110/1-1. KZ-1 člen 204, 204/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja – kaznivo dejanje tatvine – rok za podajo odpovedi
V obravnavanem primeru, ko je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti, ki ima vse znake kaznivega dejanja tatvine, je mogoče o ugotovitvi razloga za odpoved govoriti šele takrat, ko delodajalec ugotovi tudi obstoj dejstev, ki omogočajo zaključek, da ima kršitev vse znake tega kaznivega dejanja in ne že takrat, ko se seznani s storilčevim ravnanjem.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela – obveščanje delodajalca
Tožnik je toženo stranko o tem, da je na voljo za delo, obvestil s pošiljanjem bolniškega lista, o izteku bolniškega staleža pa je bila obveščena tudi s strani ZZZS. Navedeno zadostuje za izpolnitev tožnikove obvestilne dolžnosti do delodajalca.
varstvo in vzgoja otrok - stiki - neformalni razgovor z otrokom
Sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu s členom 410 Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker ni pridobilo izjave mladoletnih otrok. Po določbi člena 410 ZPP, kadar sodišče odloča o vzgoji in varstvu otrok ter o stikih otrok s starši in drugimi osebami, mora otroka, ki je sposoben razumeti pomen postopka ali posledic odločitve, na primeren način obvestiti o uvedbi postopka in njegovi pravici, da izrazi svoje mnenje. Glede na starost otroka in druge okoliščine sodnik otroka povabi na neformalni razgovor na sodišču ali zunaj sodišča, s posredovanjem centra za socialno delo delo ali šolskega svetovalnega delavca.
Med strankama je sporno, ali je toženka dolžna tožniku povrniti stroške prevoza na delo in z dela v višini cene mesečne vozovnice javnega prevoza ali v višini cene dnevne vozovnice. Pravilno je prvostopno sodišče ugotovilo, da je v spornem obdobju toženko zavezoval ZDR, Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti in Uredba o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugim dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo in da nobeden od teh predpisov ne daje pravne podlage, da naj bi bil delodajalec dolžan delavcu plačati povračilo stroškov za prihod na delo in z dela le v višini cene mesečne vozovnice javnega prevoza. Niti ni določena obveznost, da bi se povrnil le strošek najcenejšega javnega prevoza. Vendar pa zaradi tega materialnopravno ni pravilen zaključek, da delavcu pripada povračilo v višini cene dnevne vozovnice. Tožnik ni upravičen do povračila višjega zneska od zneska dejanskih stroškov. Kolikšni so bili tožnikovi dejanski stroški pa prvostopno sodišče ni ugotavljalo.
Nova ali prevzemna družba je univerzalni pravni naslednik, toda le v zvezi z dodeljenim premoženjem (2. stavek šestega odstavka 623. člena ZGD-1). Pravna posledica delitve je torej sicer vesoljno (univerzalno) pravno nasledstvo, toda to nasledstvo je le delno: omejeno je namreč na dodeljeni del premoženja. Pravna naslednica lahko torej z uspehom uveljavlja svoj zahtevek le, če trdi in dokaže svoje pravno nasledstvo. Svoj zahtevek mora torej opreti na šesti odstavek 623. člena ZGD-1, ki je edini pravni temelj za pripis premoženja pravnemu nasledniku. Terjatev pravnih naslednic se niti ne more opirati na 393. in 406. člen in nasl. OZ, saj te določbe zgolj urejajo razdelitev v notranjem razmerju, ne pa tudi pravnega nasledstva.
Taksa je bila po plačilnem nalogu, ki ga je sodišče prve stopnje izdalo v obravnavani zadevi, plačana pravočasno. Do pomote pri nakazilu takse je prišlo s strani tožnice (ker ni bilo navedeno ime tožnice kot taksne zavezanke na nakazilu niti opravilna številka, napačna pa je bila tudi referenca), kar je tudi razlog, da sodišče prve stopnje niti ni moglo ugotoviti pravočasnega plačila takse v obravnavani zadevi. Kljub dejstvu, da je pri nakazilu očitno prišlo do pomote (kot plačnik takse v obravnavani zadevi ni navedena tožnica, ampak druga oseba), je potrebno šteti, da je tožnica taksno obveznost po plačilnem nalogu pravočasno poravnala. Zato niso izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 105.a člena ZPP za ustavitev postopka v delu, ki se nanaša na denarno terjatev, ki jo je tožnica uveljavljala s tožbo v obravnavani zadevi. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.
spor majhne vrednosti – zdravniško opravičilo za izostanek z naroka – dokazni predlog – sklicevanje na dokazni predlog nasprotne stranke
Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, toženka zdravniškega opravičila (za izostanek z naroka dne 21. 4. 2016), ki bi bil (kot je to potrebno) izdan v skladu z zahtevo iz drugega odstavka 115. člena ZPP, v postopku na prvi stopnji nikoli ni predložila. Ker gre za v zakonu (jasno) predvideno zahtevo, je ni bilo dolžno sodišče prve stopnje v tem oziru nič poučevati, niti se ne more prepričljivo sklicevati na to, da ji le-ta kot laiku ni bila poznana.