napotitev na pravdo – rok za vložitev tožbe – instrukcijski rok – nadaljevanje zapuščinskega postopka
Rok za vložitev tožbe, določen v sklepu zapuščinskega sodišča o napotitvi na pravdo, ni prekluzivni rok. Mora pa zapuščinsko sodišče v primeru, ko na pravdo napotena stranka tožbe ni vložila, nadaljevati z zapuščinskim postopkom in ga dokončati, ne glede na zahtevke, glede katerih je bila stranka napotena na pravdo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti – možnoat nadaljevanja delovnega razmerja
Pri presoji, ali je mogoče nadaljevati delovno razmerje pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, je treba upoštevati vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank, ki se nanašajo zlasti na naravo, težo in posledice kršitve in vpliv le teh na medsebojno zaupanje oziroma, kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje strank. V nekaterih primerih je že narava ali teža dejanj kršitve pogodbenih in drugih obveznosti takšna, da lahko privede do (popolne) izgube zaupanja in s tem možnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da se od zaposlenega na delovnem mestu blagajnik upravičeno pričakuje, da bo ravnal skrbno in v skladu z blagajniškimi navodili.
Ko se je tožnici (prodajalki) pripetila napaka pri obračunu blaga in je nastala blagajniška razlika, je, namesto da bi pustila blagajniško razliko kot ji je to izrecno odredila nadrejena delavka, izvedla sedem manevrov manipulacije blagajne (izenačevanje salda), kar pa je v navodilih o blagajniškem poslovanju pri toženi stranki strogo prepovedano. Tožnica je tako ravnala v nasprotju z določili blagajniškega priročnika in v nasprotju z ustnimi navodili nadrejene delavke. Gre za tako hudo kršitev, da s tožnico ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja in je tožena stranka upravičeno izgubila zaupanje v delo tožnice. Zato je bil podan tudi pogoj iz drugega odstavka 89. člena ZDR-1 (obstoj utemeljenega razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi).
ZD člen 210, 210/2, 210/2-3, 212, 213, 213/1. SPZ člen 11. ZZZDR člen 51, 51/2, 59.
napotitev na pravdo – obseg zapuščine – sporna dejstva o velikosti dednega deleža – vračunanje daril – manj verjetna pravica – skupno premoženje
Domnevno bazo, s katero je dedič dokazoval, da ½ premičnin pripada zapustnikovi ženi iz naslova skupnega premoženja, je glede na trditve dedinje verjetnejša, kot zatrjevana domnevna baza dedinje, ki verjetnejšo pravico utemeljuje na 11. členu SPZ.
Tudi ko gre za dejstvo, ki se po zakonu domneva, je dokazno breme na tisti stranki, ki to dejstvo zatrjuje, le da v takem primeru ne dokazujemo presumiranega dejstva, ampak t. i. domnevno bazo, to je dejstva, iz katerih zakon izpelje domnevo. V sporih, ali določeno premoženje spada v zapuščino ali ne oziroma ali je bil lastnik tega premoženja zapustnik ali dedič, bodo domnevno bazo predstavljale ugotovitve, ali je (bil) zapustnik ali dedič lastniški posestnik premičnine, torej ali jo je imel oziroma ima v posesti, kot da je njegova: z voljo imeti jo za svojo in ne da bi komur koli na njej priznaval višjo pravno oblast. Če bodo ta dejstva sporna ali bo sporna pravna posledica, domneva ne bo vzpostavljena in bo treba o napotitvi odločiti ob uporabi prvega odstavka 213. člena ZD.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 48, 48/1, 48/1-1, 50, 50/1, 50/3, 51, 51/1, 51/1-3.
izvedensko delo – izvedenina – izvedensko mnenje – ogled – študij spisa
Izvedenec je upravičen do zneska 230,00 EUR iz naslova študija spisa, ki obsega med 500 in 1000 strani (1. točka 1. odstavka 48. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih), saj je spis ob predložitvi izvedencu v študij obsegal 244 listovnih številk, pri čemer so vloge strank pisane na obe strani lista, 76 prilog pod A in 31 prilog pod B.
URS člen 68. ZTLR člen 28, 28/2, 72. SPZ člen 27, 27/1, 28, 43, 43/2. ZPP člen 3, 3/3, 318, 318/1, 318/1-2, 318/4.
originarna pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem – pridobitev lastninske pravice na nepremičninah s strani tujcev – hrvaški državljan – dobra vera – zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati – neodpravljiva nesklepčnost
Tožnik je državljan Republike Hrvaške. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je Republika Slovenija že s sprejetjem Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS dne 25. 6. 1991, omejila pridobivanje lastninske pravice osebam, ki nimajo slovenskega državljanstva. Enako tudi z Ustavo Republike Slovenije (68. člen s spremembami in dopolnitvami). Šele Zakon o pogojih za pridobitev lastninske pravice fizičnih in pravnih oseb držav kandidatk za članstvo v Evropski uniji na nepremičninah (Ur. list RS, št. 61/2006), je hrvaškim državljanom omogočil pridobitev lastninske pravice na nepremičninah, vendar le na podlagi pravnega posla, dedovanja ali odločbe državnega organa, ne pa tudi na podlagi zakona (torej tudi ne na podlagi priposestvovanja).
STVARNO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA – DRUŽINSKO PRAVO
VSL0060392
ZVEtL člen 3, 4, 14, 16, 22. ZZZDR člen 51, 51/2.
vzpostavitev etažne lastnine po ZVEtL – predlagatelj postopka – udeleženci postopka – pravni interes za udeležbo v postopku
Zakonec, ki izkaže, da je v trajanju zakonske zveze pridobil skupno lastninsko pravico na stavbi oz. delu stavbe, ki je predmet etažiranja, izkazuje interes za udeležbo v postopku za vzpostavitev etažne lastnine.
začasna odredba – regulacijska začasna odredba – pogoji za izdajo začasne odredbe – nastanek težko nadomestljive škode – zdravstvena ogroženost
Razlaga pravnega standarda „težko nadomestljive škode“ tožeče stranke, ki trdi, da ne more hoditi 200 m od hiše do parkirišča, je močnejša, kot je zatrjevanje tožene stranke, da je z dovozi tožnice do njenega stanovanja njena lastninska pravica omejena.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - sodna razveza – višina denarnega povračila – pravdni stroški – kilometrina – potni stroški za prihod na narok – pooblaščenec – pravica do zastopanja po odvetniku - pravica do svobodne izbire odvetnika
Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo stroške postopka na temelju dveh različnih pravnih podlag. Tožnica je uveljavljala nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas. Ta spor se po svoji naravi uvršča med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, kar pomeni, da se pri odločanju o stroških postopka uporablja člen 41/5 ZDSS-1 (po katerem v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal svoje procesne pravice). Preostala terjatev tožnice za plačilo nadurnega dela pa se uvršča med premoženjske pravice iz delovnega razmerja in se o povrnitvi stroškov postopka odloča glede na uspeh strank v postopku.
Med pravice do enakega varstva pravic v postopku, po 22. členu Ustave RS spadata tudi pravica do zastopanja po odvetniku in pravica do svobodne izbire odvetnika. Navedeno sicer ne pomeni, da se nasprotni stranki v postopku naložijo v plačilo stroški, ki nastanejo, če si stranka za zastopanje izbere odvetnika v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek. Sodišče mora v vsakem primeru posebej skrbno presoditi vse okoliščine primera in pretehtati, ali narava mandatnega razmerja med pooblaščencem in pooblastiteljem opravičuje, da se presežek stroškov naloži v plačilo nasprotni stranki. V konkretni zadevi je tožnica pooblastila odvetnika iz kraja svojega prebivališča. Pritožbeno sodišče je res večkrat zavzelo stališče, da kot potrebne stroške ni mogoče upoštevati stroškov prevoza pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja sedeža sodišča, vendar je v teh zadevah šlo za situacijo, ko je stranka za zastopanje pooblastila odvetnika iz drugega kraja izven območja tožnikovega bivališča in tudi izven območja sodišča. Zato je sodišče tožnici priznalo, kot potrebne stroške postopka, priglašene prevozne stroške odvetnika za prihod na naroke za glavno obravnavo.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – ZAVAROVALNO PRAVO – VARSTVO POTROŠNIKOV – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0080134
OZ člen 120, 921, 926, 926/1, 926/5, 937, 937/1, 937/2. ZOZP člen 2, 2/2. ZVPot člen 22, 23, 24. ZPP člen 319.
zavarovalna pogodba – sklenitev zavarovalne pogodbe – zavarovalno kritje – plačilo premije – kdaj je pogodba sklenjena – kolizija določb police in pogojev – posledice, če premija ni plačana
Zlasti ob dejstvu, da je drugi tožnik premijo plačal kasneje (in ne ob sklenitvi pogodbe), Polica za avtomobilsko zavarovanje (izdana 16. 3. 2010) pa je kljub temu kot pričetek trajanja zavarovanja ponovno opredelila datum 8. 3. 2010, je pravilna argumentacija sodišča, da je bil med drugim tožnikom in prvo toženko (preko zavarovalnega agenta) sprejet poseben dogovor o zavarovalnem kritju, ki naj nastopi pred plačilom premije. Ker niti zavarovalna pogodba niti Polica nista drugače opredelili nastopa zavarovalnega kritja, je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je pričetek zavarovalnega kritja potrebno interpretirati v korist drugega tožnika kot šibkejše stranke.
Za odločitev o plačilu nadur je bistveno, ali je tožnik opravil nadure v skladu z zakonom, ki ureja delo mobilnih delavcev. Če delavec domnevno manipulira s tahografom, mu zaradi tega ni mogoče odvzeti pravice do dokazovanja upravičenosti tožbenega zahtevka z drugimi dokaznimi predlogi, ne glede na to, ali je šlo za manipuliranje v interesu delavca ali pa delodajalca. Zato bi moralo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ugotoviti eventualno prikrajšanje pri plači na podlagi podatkov v spisu, ki niso prirejeni.
Sodišče prve stopnje je sicer pravilno povzelo določbe členov III. poglavja ZDR, ki je veljal v spornem obdobju, o plačilu za delo, zato bi moralo na podlagi teh določb upoštevati, da je dokazno breme, da je tožniku iz naslova delovnega razmerja plačala vse, kar mu pripada, na toženi stranki. Dejstvo, da naj bi bila dokumentacija tožene stranke v poplavi uničena in da iz tega razloga z njo ne razpolaga, pa bi moralo upoštevati v škodo tožene stranke.
Sodišče prve stopnje je delno zmotno uporabilo materialno pravo, tj. določbo 347. člena OZ, pri odločanju o zastaranju zakonskih zamudnih obresti. Neutemeljeno je zavrnilo celoten obrestni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti prisojenih mesečnih zneskov plače (za nadurno delo) do plačila glede glavnic, ki so zapadle v plačilo do 9. 12. 2010 (tj. od prisojenih glavnic od decembra 2008 do oktobra 2010, z izjemo za mesec avgust 2009, ker tožnik za ta mesec ni postavil zahtevka). Glede na potek 3 letnega zastaralnega roka so zastarale le zakonske zamudne obresti od zapadlosti mesečnih zneskov (za navedeno obdobje) do 8. 12. 2010, ne pa tudi zakonske zamudne obresti za zadnja 3 leta pred vložitvijo tožbe, tj. za čas od 9. 12. 2010 dalje do plačila. Zamudne obresti so namreč občasne terjatve, ki dospevajo ves čas, dokler traja zamuda, zastarajo pa v 3 letih od zapadlosti vsake posamične dajatve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV
VSC0004515
ZPP člen 411, 411/1. ZZZDR člen 106.
začasna odredba - pogoj za izdajo začasne odredbe – nenadomestljiva škoda
Smisel začasnih odredb v sporih iz razmerij med starši in otroci je v tem, da se začasno, do dokončne odločitve v sporu, razmerje med starši in otroci uredi tako, da bo zagotovljena največja otrokova korist. Pri tem se mora pri odločanju upoštevati, da je začasna odredba izjemno in začasno sredstvo. Sodišče jo izda le, če ugotovi, da bi brez začasne odredbe otroku lahko nastala nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda ali nasilje.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – ZAVAROVALNO PRAVO
VSL0084906
OZ člen 131, 171, 179, 943, 943/3.
podlage odškodninske odgovornosti – odškodninska odgovornost – pravična denarna odškodnina – soprispevek – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti – skaženost – duševne bolečine zaradi skaženosti – zamuda zavarovalnice – zakonske zamudne obresti
Skaženost sodišče ugotavlja s pomočjo izvedenca medicinske stroke, vendar pa je pravno pomembno tudi, za kakšne spremembe v zunanjosti človeka gre, koliko so opazne za povprečnega človeka, na katerem delu telesa se spremembe nahajajo, možnost njihovega zakrivanja, starost in spol oškodovanca, kakšne reakcije povzročajo spremembe v zunanjosti oškodovanca pri drugih ljudeh. Subjektivni kriterij pa je vpliv vseh objektivno opisanih elementov na oškodovančevo psihično ravnovesje in počutje nasploh, upoštevati pa jih je treba do razumne meje.
plača – plačilo za opravljeno delo – obveznost plačila – znižanje plače – aneks k pogodbi o zaposlitvi – božičnica – davki in prispevki
Drugotožena stranka je tožnika pred podpisom aneksa k pogodbi o zaposlitvi v decembru 2008 obvestila o znižanju plače. Tožnik je aneks podpisal po vrnitvi iz bolniškega staleža, konec meseca januarja 2009. Ker tožnik ni dokazal, da je tožena stranka aneks z dne 8. 1. 2009 antidatirala, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnika iz naslova razlike v plači za obdobje od 1. 3. 2009 do novembra 2012 utemeljeno zavrnilo.
V skladu s 37. členom ZDoh-2 se božičnica za davčne namene obravnava kot dohodek iz delovnega razmerja, zato je potrebno od izplačane božičnice obračunati in plačati akontacijo dohodnine ter prispevke za socialno varnost.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00020790
ZASP člen 4, 4/2, 130, 130/1, 146, 146/1, 156, 156/1, 157, 157/1, 157a, 157a/1, 157e, 157f, 158, 158/1, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 176, 176/1, 176/2. OZ člen 131, 131/1, 190, 190/1. ZPP člen 2, 2/1, 212, 216, 353. Mednarodna konvencija za varstvo izvajalcev, proizvajalcev fonogramov in radiodifuznih organizacij člen 4, 5.
avtorska pravica - nadomestilo za javno priobčitev fonogramov - kolektivno upravljanje avtorske pravice - nadomestilo za uporabo fonograma v radijskem programu - višina nadomestila - skupni sporazum o višini nadomestil - tarifa Zavoda IPF - veljavnost - Svet za avtorsko pravo - primerno nadomestilo - odmera po prostem preudarku - dokazno breme - prihodki radijske postaje - prihodki iz radijske dejavnosti - odločba Sodišča Evropske unije (SEU)
Okoliščina (ne)sodelovanja kršitelja varovane pravice ni tista, na podlagi katere bi bilo dopustno razlikovati uporabnike. V relevantnem delu 79. in 80. točke obrazložitve sodbe v zadevi Hewlett Packard/Reprobel (C-572/13 z dne 12. 11. 2015) je tudi SEU zapisalo: "namen pravičnega nadomestila (je) povrniti škodo, povzročeno imetnikom pravic. Škoda, povzročena avtorju, pa je enaka ne glede na to, ali dolžnik pri pobiranju take dajatve sodeluje ali ne". Stališče prvostopenjskega in pritožbenega sodišča je torej skladno tudi s sodbo SEU, ki se sicer nanaša na avtorsko pravico. Nacionalna sodišča so namreč tudi nacionalno zakonodajo, ki je primerljiva evropski pravni ureditvi, zavezana tolmačiti v skladu z načelom lojalne razlage. Ker je varstvo iz avtorskih in sorodnih pravic izenačeno (prim. drugi odstavek 4. člena ZASP), velja povzeto stališče SEU tudi za avtorski sorodne pravice.
dopuščena revizija - avtorska pravica - kolektivno uveljavljanje avtorske pravice - nadomestilo za javno predvajanje fonogramov - višina nadomestila - tarifa - skupni sporazum - neupravičena pridobitev - civilna kazen nadomestilo za uporabo fonograma v TV programu
dopuščena revizija - avtorska pravica - kolektivno uveljavljanje avtorske pravice - nadomestilo za javno predvajanje fonogramov - višina nadomestila - tarifa - skupni sporazum - neupravičena pridobitev - civilna kazen - dovoljenost revizije - objektivna kumulacija tožbenih zahtevkov - vrednost tožbenega zahtevka - zavrženje revizije
plačilo razlike plače – plačilo za dejansko opravljeno delo – javni uslužbenec
V primeru, da delavec ravna po navodilih delodajalca in dejansko v celoti opravlja delo na zahtevnejšem delovnem mestu, je upravičen do plačila plače, predvidene za takšno delovno mesto, na podlagi določbe 42. člena ZDR oziroma 44. člena ZDR-1 in to v načelu velja tudi za javne uslužbence. Pri tem pa je potrebno upoštevati pravila, ki veljajo pri delodajalcu glede obračunskih osnov in plač za tak primer. ZSPJS, s katerim so bile od 1. 8. 2008 urejene plače tudi pri toženi stranki, v prvem odstavku 14. člena določa, da javnemu uslužbencu, ki opravlja delo na delovnem mestu z nižjo izobrazbo od zahtevane, pripada osnovna plača, ki je za dva plačna razreda nižja od osnovne plače delovnega mesta, na katerem opravlja delo. V drugem odstavku je za javne uslužbence z daljšo delovno dobo (nad 23 let) to znižanje določeno le za en plačni razred. To pomeni, da tudi če bi tožnica dejansko opravljala delo delovnega mesta višji referent I, za katero se je zahtevala VII. stopnja izobrazbe, bi bila na tem delovnem mestu upravičena le do osnovnega plačnega razreda delovnega mesta, katerega dela in naloge je dejansko opravljala, ustrezno znižanega za 2 oziroma 1 plačni razred, ne pa tudi do števila plačnih razredov na račun doseženih napredovanj.
ZPIZ-2 člen 36, 390, 390/1, 390/2. ZPIZ-1 člen 203.
invalidska pokojnina – invalid I. kategorije
V skladu z določbo 203. člena ZPIZ-1 se pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja upoštevajo podatki iz matične evidence tako glede pokojninske dobe kot plače in plačila prispevkov ter drugih dejstev, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic. Podatek iz matične evidence, ki je enak podatkom na obrazcih, posredovanih s strani delodajalca, je verodostojen podatek in ga je potrebno upoštevati.
Sodišče prve stopnje in pred tem toženec sta ugotovila, da najugodnejša 18 letna pokojninska osnova izračunana v višini 691,01 EUR ter preračunana s faktorjem 0,732 znaša 505,81 EUR. Tožničina pokojnina bi glede na odmerni odstotek v višini 58,25 % z uskladitvijo s 1. 1. 2013 znašala 294,92 EUR na mesec. Ker pa je takšna pokojnina odmerjena od dejanske pokojninske osnove nižja od invalidske pokojnine, odmerjene od najnižje pokojninske osnove, ki jo zagotavlja 36. oziroma 390. člen ZPIZ-2, je zato bila tožnici pravilno odmerjena invalidska pokojnina v višini 58,25 % od najnižje pokojninske osnove 555,16 EUR, kar znaša 323,38 EUR na mesec. Pokojnina v tem znesku pa se tožnici izplačuje od 1. 8. 2014 dalje, to je od prvega dne naslednjega meseca po izdaji drugostopne odločbe.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – ODVETNIŠTVO
VSL0084931
ZPP člen 7, 8, 212. OZ člen 435. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 19, 39.
prodajna pogodba – izpolnitev prodajne pogodbe – dejansko stanje – dokazovanje – dokazna ocena – stroški postopka – posvet s stranko in pregled listin – sestavljanje vlog – druga obrazložena pripravljalna vloga
Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom prvostopenjskega, da je tožnica s sklenitvijo dodatka toženko pooblastila poravnati tožničin dolg oziroma pristala, da toženka nakaže preostanek kupnine na račun upnice skladno z izjavo o nameri. To je toženka tudi storila in preostanek kupnine nakazala na račun pooblaščenca CSD. Zato toženka neutemeljeno zahteva plačilo kupnine, ki jo je toženka nakazala upnici, da je omogočila prevzem bremen proste nepremičnine. Če nakazani znesek presega dejanski dolg do upnice, pa bo tožnica zoper upnico lahko uveljavljala zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve in zahtevala vračilo preplačila.
Tožnica gibalno ni ovirana, v znanem okolju se giblje brez težav, samostojno se umiva, oblači, slači, obuva in sezuva, se hrani in opravlja fiziološke potrebe. Rabi sicer nekaj več časa, vendar jih zmore brez pomoči drugih, zato ni podana potreba po pomoči pri opravljanju niti večine življenjskih potreb. Potrebuje laični nadzor le pri rednem jemanju zdravil, ki jih mora jemati večkrat dnevno, ne pa neprekinjen 24-urni nadzor. Tožnica tako ne potrebuje niti 24-urne laične pomoči ali obvezne strokovne pomoči za izvajanje zdravstvene nege. Tožbeni zahtevek na priznanje dodatka za pomoč in postrežbo ni utemeljen.
Ker sporna zemljišča niso bila vključena v otvoritveno bilanco, tožnica po zaključku lastninjenja pravne prednice ni pridobila pravice uporabe na spornih zemljiščih. Zato na njih ni mogla pridobiti lastninske pravice na podlagi določb ZLNDL.
V tretjem odstavku 147. člena OZ je določeno, da ima tisti, ki je oškodovancu povrnil škodo, ki jo je povzročil delavec namenoma ali iz hude malomarnosti, pravico zahtevati od delavca povrnitev plačanega zneska. V skladu s četrtim odstavkom 147. člena OZ pa pravica zahtevati povračilo plačanega zneska od povzročitelja škode zastara v šestih mesecih od dneva, ko je bila odškodnina plačana. Tožeča stranka je navajala, da je delavcem plačala dolgovane zneske po sklenjenih poravnavah v obdobju od 15. 10. 2013 do 21. 1. 2014, tožbo zoper toženo stranko pa je vložila 15. 12. 2014, zato je tožena stranka utemeljeno uveljavljala ugovor zastaranja.
ZDR-1 v 177. členu ne določa, v kakšnem roku mora delodajalec zahtevati povračilo škode od delavca, zato je potrebno uporabiti določbo 147. člena OZ. OZ ureja regresno pravico plačnika, v konkretnem primeru delodajalca do svojega delavca, ki je povzročil škodo na delu oziroma v zvezi z delom.