ZSVarPre člen 27, 27/1, 71. ZDIU12 člen 4, 4/5. ZUPJS člen 29, 30. ZEN člen 3. ZZK-1 člen 11, 11/2. ZPP člen 224.
denarna socialna pomoč - izključitveni razlog - nepremično premoženje
Ker ima tožnik premoženje (nepremičnine), ki presega vrednost 13.780,00 EUR, je podan izključitveni razlog, zaradi katerega se mu denarna socialna pomoč ne more dodeliti.
PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA - CESTE IN CESTNI PROMET
VSL0066259
ZP-1 člen 14, 14/1, 15, 15/1, 26, 56, 62, 62/1, 62/1-3, 155, 155/1, 155/1-4, 155/1-6, 155/1-8. ZFU člen 2, 2-3, 2-4, 2-8, 13, 13/2, 24, 25, 25/2, 25/4. ZDCOPMD člen 40č, 40č/1, 40č/2, 41. Direktiva 2006/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o minimalnih pogojih za izvajanje uredb Sveta (EGS) št. 3820/85 in (EGS) št. 3821/85 o socialni zakonodaji v zvezi z dejavnostmi v cestnem prometu in razveljavitvi Direktive Sveta 88/599/EGS.
absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku - pravica do uporabe svojega jezika v postopku - pouk o pravici do uporabe svojega jezika v postopku - pregled in preiskava prevoznih in prenosnih sredstev - (ne)zakonit dokaz
Ker je storilec v postopku o prekršku izjavil, da razume slovenski jezik in ne potrebuje tolmača, ni bil prikrajšan za pravico do uporabe jezika, ki ga razume.
Dokazi, ki jih na podlagi določb ZFU pridobijo finančni preiskovalci pri preiskavi prevoznega ali prenosnega sredstva, so zakonito pridobljeni.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Tožena stranka je izvedla reorganizacijo poslovanja z zmanjšanjem števila zaposlenih (tudi) na delovnem mestu tehnik kakovosti, na katerem je bil zaposlen tožnik, in zaradi česar je postalo delo enega izmed delavcev na tem delovnem mestu nepotrebno. Zato je bil podan organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poskusno delo - efektivno delo - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - zmotna uporaba materialnega prava
Tožnik je pogodbo o zaposlitvi podpisal prvi dan dela, med delovnim časom, kmalu zatem pa se je poškodoval. Tožnik je bil torej skupno v službi manj kot en dan, nato pa v bolniškem staležu, ko mu je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato vsebinska ocena tožnikovega poskusnega dela ni mogla biti realna, ker je bila podana za manj kot en dan efektivnega dela, tudi ob upoštevanju dejstva, da je tožena stranka tožniku določila poskusno delo v trajanju enega meseca. Smisel instituta poskusnega dela je v tem, da se v določenem časovnem obdobju ugotovijo oziroma pokažejo znanja in sposobnosti delavca za opravljanje določenega dela. Ker je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Izpodbijani sklep z dne 8. 7. 2016 je bil tožencu vročen na podlagi tretjega in četrtega odstavka 142. člena ZPP dne 15. 7. 2016. 15-dnevni rok za dvig pisanja se je iztekel na dan 30. 7. 2016.
ZKP člen 39, 39/1, 39/1-6, 169, 169/2. ZS člen 54. - člen 205.
strokovni sodelavec - dvom v nepristranskost - procesno vodstvo - izločitev sodnika - izločitveni razlog
Preiskovalni sodnik je tisti, ki je v vseh fazah preiskovalnega postopka odgovoren (tudi) za pravilno in zakonito delo strokovnega pomočnika oziroma strokovnega sodelavca, zato na slednjega očitek glede nepristranskega dela sodišča sploh ne more biti naslovljen.
Očitki predlagatelja zahteve za izločitev preiskovalne sodnice se nanašajo (zgolj) na sodničino vodenje predmetnega kazenskega postopka. Navedeni očitki po vsebini izkazujejo nestrinjanje obdolženca s procesnim vodstvom sodnice, zato te okoliščine, skladno s kazensko procesno teorijo in uveljavljeno sodno prakso, ne morejo vzbujati dvoma v sodničino nepristranskost v smislu 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP.
zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - uvedba preiskave - utemeljen sum - župan občine - pravna zmota - dolžnost poznavanja pravnih predpisov - odgovornost župana za pravilno, zakonito in gospodarno poslovanje občine - integriteta in preprečevanje korupcije - zavrnitev pritožbe
Pravna zmota bi bila podana zgolj, če obdolženec iz upravičenih razlogov ne bi vedel, da zakonodaja prepoveduje sklepanje pogodb med občino in subjekti, ki so v lasti družinskih članov funkcionarjev. Ni pa opravičen razlog za nepoznavanje pravnih pravil, če bi se obdolženec z njimi lahko seznanil pod enakimi pogoji kot drugi v njegovem širšem okolju oziroma bi moral posebna pravna pravila poznati glede na svoje delo, vlogo in siceršnji položaj. Obdolženec je bil tisti, ki bi glede na svoj položaj in vlogo v občini moral poznati zakonodajo na področju integritete in preprečevanja korupcije, ki se v svojem bistvu dotika ravno delovanja funkcionarjev, zato je brezuspešno pritožbeno sklicevanje, da skrbnice pogodb obdolženca niso opozorile na prepovedanost le-te.
Ker tožnica pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-2 ni izpolnjevala, bila pa je na dan 31. 12. 2012 brezposelna in uživalka nadomestila za primer brezposelnosti ter je v času uživanja nadomestila izpolnila pogoje starosti in pokojninske dobe po 36. členu v zvezi s 398. členom ZPIZ-1, se je lahko upokojila po ZPIZ-1. Toženec je pri odmeri pokojnine pravilno upošteval določbe ZPIZ-1 in tudi izjemo, ki je izrecno določena v 8. odstavku 394. člena ZPIZ-2, da se v takih primerih pri izračunu pokojninske osnove upoštevajo valorizacijski količniki, določeni v ZPIZ-2, in da se pokojninska osnova preračuna s faktorjem 0,732.
Tožnico je zastopal odvetnik po brezplačni pravni pomoči. Zato je ob tožničinem uspehu v sporu, sodišče prve stopnje utemeljeno odredilo, da je toženec dolžan na račun sodišča plačati
polovico zneska, ki bi odvetniku sicer pripadal po Odvetniški tarifi.
ZPIZ-1 člen 178. ZPIZ-2 člen 116. ZUP člen 126, 126/1, 127, 127/1. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 37. OZ člen 190.
Odločbi o ustavitvi izplačevanja predčasne oziroma starostne pokojnine za nazaj sta bili izdani na podlagi 178. člena ZPIZ-1, čeprav se je postopek po uradni dolžnosti začel že v času veljavnosti ZPIZ-2. Ker pravno podlago predstavljajo določbe ZPIZ-2, ne pa ZPIZ-1, je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava izpodbijani odločbi odpravilo in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje. Vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za ustavitev izplačevanja starostne oziroma predčasne pokojnine, je v ponovljenem upravnem odločanju potrebno presojati po 116. členu ZPIZ-2.
zastaranje pregona - procesna predpostavka za začetek postopka - začetek postopka o prekršku
Zakon ne določa, kdaj se postopek o prekršku začne po uradni dolžnosti, vendar mora biti dejanje prekrškovnega organa tako individualizirano, da se nanaša na konkretnega kršitelja in konkretno dejanje, neposredno usmerjeno v pregon storilca zaradi prekrška; pri čemer je potrebno upoštevati, ali in kdaj je bil postopek o prekršku začet zoper lastnika motornega vozila.
Dejstvo, da je obsojenec poravnal dve tretjini obveznosti (plačila preživnine), določene kot posebni pogoj v pogojni obsodbi, celotne izpolnitve pa ni zmogel, saj je bil brez zaposlitve, ki pa jo je aktivno iskal, ne utemeljuje sklepa o njegovem vztrajajočem antisocialnem odnosu do kaznivega dejanja, ki bi upravičeval preklic pogojne obsodbe.
zamudna sodba – vročanje – dejanski naslov – načelo dobre vere in poštenja
Skladno z načelom dobre vere in poštenja stranka ne more pričakovati, da se bo vročitev opravila na registriranem, a dejansko nepravilnem naslovu nasprotnika, če sama ve za njegov pravi naslov, zato ne more predlagati vročanja po fiktivnem naslovu iz sodnega registra. V takšnem primeru gre za zlorabo pravic, kar mora sodišče po 11. členu ZPP preprečiti. V predmetni zadevi je torej odločilno dejstvo, ki ga je treba ugotoviti, ali je tožnik res vedel za dejanski naslov tožene stranke, ki ni enak naslovu iz sodnega registra, oziroma, da tožena stranka na registriranem naslovu ne posluje.
Delodajalec je v odpovedi dolžan dovolj konkretno (vsebinsko in časovno) navesti in obrazložiti okoliščine (ravnanje delavca), iz katerih je razvidno, kaj je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kršitve pogodbenih obveznosti v zvezi s kršitvijo konkurenčne prepovedi, s katerimi je tožena stranka utemeljevala obstoj odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, niso časovno opredeljene niti niso ustrezno opredeljene po vsebini. V izredni odpovedi ni navedeno, kdaj in katere konkretne posle in naloge, ki sodijo v dejavnost tožene stranke, naj bi tožnik sklepal oziroma opravil. Zato tudi, če se pavšalno in časovno neopredeljena očitana kršitev presoja po vsebini, tožena stranka v obravnavanem primeru ni dokazala utemeljenega odpovednega razloga po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR v zvezi s 37. členom ZDR.
Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru obrazložilo pomen časovne opredelitve kršitve, ki je ravno v tem, da mora delodajalec očitane kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja v odpovedi pogodbe o zaposlitvi vsebinsko in časovno opredeliti tako, da je mogoče preizkusiti pravočasnost odpovedi glede roka. Zato je po presoji pritožbenega sodišča že dejstvo, da je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR odpovedni razlog obrazložen le pavšalno, in da očitana kršitev, kolikor se nanaša na kršitev konkurenčne prepovedi, niti časovno niti po vsebini ni dovolj konkretno opredeljena, zadosten razlog za ugotovitev, da podana izredna odpoved ni zakonita.
Dejstvo, da sta imeli stranki registrirano enako glavno dejavnost, samo po sebi še ne pomeni prepovedane konkurence. Za kršitev konkurenčne prepovedi gre, če storitve, ki jih je opravil tožnik kot samostojni podjetnik, hkrati predstavljajo posle, s katerimi se je v resnici ukvarjala tožena stranka.
odškodninska odgovornost delodajalca – trpinčenje na delovnem mestu – mobing
Ravnanja, ki jih je tožnica izpostavila, ne pomenijo ravnanja, ki bi bila ponavljajoča se, sistematična, graje vredna ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, ki bi bilo usmerjeno proti tožnici na delovnem mestu ali v zvezi z delom (npr. pomočnica ravnateljice je pred prireditvijo, prav zaradi prostorske stiske, dejala tožnici, da naj pospravi torbi...). Tožnica si je določena ravnanja pomočnice ravnateljice razlagala drugače, kot so si jih ostali zaposleni, vendar pa tako subjektivno dojemanje dogajanja ne more imeti za samoumevno posledico ugotovitve, da je trpinčenje tožnice tudi dejansko obstajalo. Sodišče prve stopnje je skrbno presodilo vsa očitana ravnanja oziroma dogodke, v katerih je tožnica očitala toženki mobing in na podlagi celotnega dokaznega postopka utemeljeno zaključilo, da se nad tožnico ni izvajal mobing, kot ga opredeljuje in prepoveduje 4. odstavek 7. člena ZDR-1.
ZFPPIPP člen 21, 160, 160/2, 213, 213/1, 213/1-2. OZ člen 299, 299/1, 313.
plača – plačilo za delo – prisilna poravnana – prednostna terjatev – odločitev o pravdnih stroških – zakonske zamudne obresti – paricijski rok
ZFPPIPP v 21. členu določa prednostne, podrejene in navadne terjatve, pri čemer so med drugim prednostne terjatve plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred pričetkom postopka insolventnosti, torej tudi zahtevani dve plači pred začetkom postopka prisilne poravnave. Po drugem odstavku 160. člena ZFPPIPP začetek postopka prisilne poravnave ne učinkuje za prednostne terjatve.
Stroškovni izrek je ustrezno oblikovan. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati pravdne stroške v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (to je od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega roka) do plačila, pod izvršbo. Zmotno je stališče tožene stranke, da rok za prostovoljno plačilo pravdnih stroškov ne more poteči pred pravnomočnostjo odločitve o stroških. Po načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP, hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ. Če zavezanec stroškov postopka v tem roku ne povrne, pride v zamudo in poleg stroškov dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.
Tožnica je bila v spornem v obdobju sposobna za delo v polovičnem delovnem času, zato neutemeljeno uveljavlja priznanje bolniškega staleža za poln delovni čas.
Tožeča stranka je v celoti izpolnila svojo obveznost iz pogodbe o štipendiji, medtem ko tožena stranka svoje obveznosti ni izpolnila, saj pri toženi stranki ni bila zaposlena najmanj toliko časa, kolikor je prejemala štipendijo, to je 60 mesecev, temveč je bila zaposlena le 48 mesecev. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je dolžna tožeči stranki na podlagi pogodbe o štipendiranju povrniti sorazmerni del prejetih štipendij.
Dogovor med strankama, da bo toženka še pet let po izobraževanju (v zvezi s katerimi je njena odsotnost znašala dejansko cca 17 mesecev) ostala na delu pri tožeči stranki, v nasprotnem primeru pa bo povrnila sorazmerni del stroškov izobraževanja za pravniški državni izpit, ni v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo obdobje izobraževanja oziroma odsotnosti toženke zaradi izobraževanja, da je šlo za izobraževanje v interesu toženke (pritožbeno sodišče pri tem ni zanemarilo dejstva, da je imela korist od izobraževanja tudi tožeča stranka), da ji je delodajalec v času izobraževanja plačeval nadomestilo plače (kot bi sicer znašala toženkina plača, če bi delala in tudi stroške prehrane, prevoza na delo in regresa) in da je bila v času izobraževanja brez delovnih obveznosti. V teh okoliščinah je obdobje petih let, v katerih je bila toženka, če ne ostane na delu pri delodajalcu, dolžna vrniti sorazmerni (in ne celotni) del stroškov izobraževanja, še primerno obdobje in takšna odločitev ne pomeni nezakonitega posega v svobodo dela.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičeni izostanek z dela - nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja
Tožnica svoje odsotnosti z dela brez utemeljenega in opravičljivega razloga ni sporočila delodajalcu devet delovnih dni. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnici dokazan očitani razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. alinei 110. člena ZDR-1, ki je podan, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti.
Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo vse okoliščine in ugotovilo, da je v zvezi s sporno odsotnostjo tožnice in obveščanjem delodajalca tožnica ravnala malomarno in neprimerno, zaradi česar je prišlo do težav pri organiziranju delovnega procesa in dodatne obremenitve drugih sodnih zapisnikaric, kar je utemeljeno povzročilo nezaupanje delodajalca do nadaljnjega sodelovanja s tožnico. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je dokazan pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL0079621
ZPP člen 212, 214. OZ člen 311, 312, 1019, 1019/1. SZ-1 člen 24, 24/5.
spor majhne vrednosti - trditveno in dokazno breme - ugovor pobota - materialnopravni pobot - izvrševanje pravic najemnika - subsidiarna odgovornost lastnika stanovanja - nesubstanciranost dokaznega predloga - vpogled v spis - subsidiarno poroštvo - obratovalni stroški - pisni poziv - dospelost obveznosti subsidiarnega poroka - pobotna izjava
V primeru subsidiarnega poroštva mora upnik (pod predpostavko dospelosti terjatve) najprej terjati glavnega dolžnika (najemnika). Upnik lahko poroka terja šele, ko je glavnega dolžnika pisno pozval k izpolnitvi in mu v pisnem pozivu določil rok za izpolnitev. Po izteku tega roka dospe obveznost subsidiarnega poroka.
Iz trditvene podlage tožene stranke ne izhaja, kaj konkretizirano oziroma katere neplačane (obratovalne) stroške najemnika naj bi tožena stranka pobotala z vtoževano terjatvijo. Na taki pomanjkljivi trditveni podlagi pa sodišče prve stopnje ni moglo zaključiti, da v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke obstoji oziroma je obstajala in bila zapadla ob podaji pobotne izjave.
Pri predlogu za vpogled v spis mora stranka določno navesti, katero listino naj sodišče vpogleda, kaj se s tem dokazuje in kako bi izvedba tega dokaza vplivala na rezultat postopka.