Tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik podal izrecno pisno soglasje za pobot vzajemnih terjatev. Po 136. členu ZDR-1 namreč delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila. Torej, celo v primeru, če bi tožena stranka dokazala svojo terjatev do tožnika (iz naslova posojila – kreditnega razmerja med toženo stranko in tožnikom), je sama ne bi mogla veljavno pobotati s tožnikovo terjatvijo brez njegovega pisnega soglasja. Zato je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno prisodilo vtoževano razliko odpravnine ob upokojitvi (132. člen ZDR-1).
OBLIGACIJSKO PRAVO - GRADBENIŠTVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSM0023164
OZ člen 393, 923, 923/2, 963, 964, 1061. ZBan-2 člen 5, 5/2, 5/2-6. ZGO člen 85, 86, 87, 88,88/3, 88/4. ZOR člen 1087, 1087/2, 1088. ZPP člen 360, 360/1. ZZavar člen 2, 2-15.
Zmotno je stališče pritožbe, da je predmetno garancijo potrebno obravnavati mimo določb o bančni garanciji po 1087. členu ZOR in da jo je potrebno obravnavati kot pogodbo premoženjskega zavarovanja (26. poglavje OZ) in s tem upoštevati določbe o subrogaciji (963. člen OZ), saj gre za kavcijsko zavarovanje.
- Zakon o zavarovalništvu v 15. točki 2. člena definira kavcijsko zavarovanje kot zavarovanje, s katerim se krije oziroma jamči za obveznosti naročnika garancije, v konkretnem primeru izvajalca. S takšnim kavcijskim zavarovanjem, kot ga predstavlja dana garancija, izdajatelj, to je tožeča stranka, prevzema sekundarno odgovornost, ki je enaka primarnim obveznostim glavnega dolžnika, izvajalca del.
- Tako tožeča stranka zmotno zaključuje, da je na podlagi dane Garancije vstopila v skladu z zakonsko subrogacijo iz 963. člena OZ, v položaj uporabnika garancije, to je naročnika.
- V skladu s 1088. člen ZOR se določbe o bančni garanciji smiselno uporabljajo tudi za druge pravne osebe, če so z zakonom pooblaščene opravljati določene bančne posle. Zakon o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-2) namreč dopušča izdajanje garancij tudi nebančnim subjektom, saj je izdajanje bančnih garancij in drugih jamstev uvrščeno med finančne storitve, ki jih lahko opravljajo tudi drugi subjekti (6. točka drugega odstavka 5. člena ZBan-2).
- Dejansko v razmerju do naročnika odgovarjajo solidarno izvajalec, projektant in nadzorni inženir, in sicer vsak od njih za napako odgovarja v celoti (393. člen OZ).
Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine tvori tožbo šele skupaj s prvo pripravljalno vlogo, v kateri upnik oziroma tožnik v pravdnem postopku navede dejansko podlago obveznosti dolžnika (oziroma toženca v pravdnem postopku). Šele z opredelitvijo dejanske podlage je namreč možna identifikacija zahtevka, kar pa je pogoj za ugotavljanje istovetnosti dveh zahtevkov v smislu litispendence. Ker je tožnik prvo pripravljalno vlogo vložil v spis po pravnomočno zaključenem postopku v drugi zadevi, je ugovor litispendence neutemeljen.
Prvi in drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP določata, katere nezavarovane terjatve so prednostne terjatve. Po prvem odstavku 213. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava med drugim ne učinkuje tudi na prednostne terjatve. Ker so se po prvem odstavku 21. člena ZFPPIPP, ki je veljal v spornem obdobju (pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP, objavljene v Ur. l. RS, št. 27/2016) med prednostne terjatve uvrščale tudi plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti in davki ter prispevki, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati z izplačili plač in nadomestil plač za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da potrjena prisilna poravnava nad toženo stranko ne učinkuje na tožničine terjatev iz naslova plač za januar in februar 2014 (vključno z odvodom predpisanih dajatev). Med prednostne terjatve pa ne spadajo terjatve tožnice iz naslova povrnitve stroškov v zvezi z delom (torej stroškov prevoza na delo in z dela ter stroškov prehrane), saj te terjatve niso navedene v 21. členu ZFPPIPP.
STANOVANJSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0081611
SZ-1 člen 24, 24/5, 103, 103/1, 103/1-4, 103/3, 111, 111/2, 112, 112/4. OZ člen 9, 9/1, 190, 190/1, 239. ZPP člen 286.
izpraznitev stanovanja – najemna pogodba – odpoved najemne pogodbe – povračilo stroškov – obratovanje večstanovanjske stavbe – obratovalni stroški – upravnik večstanovanjske stavbe – subsidiarna odgovornost lastnika stanovanja za obratovalne stroške – dolžnost izpolnitve obveznosti – razmerje lastnik najemnik
Stroške je upravniku poravnala tožeča stranka, ki je kot lastnica stanovanja za plačilo obratovalnih stroškov subsidiarno odgovorna. Za ta znesek je bil toženec brez pravnega temelja obogaten, saj je bil poplačan njegov dolg.
ZFPPIPP člen 21, 21/2, 212, 213. ZPP člen 299, 299/1, 313.
plača – obveznost plačila – prisilna poravnava – prednostne terjatve – pravdni stroški – rok za izpolnitev obveznosti – paricijski rok – zakonske zamudne obresti
Prvi in drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP določata, katere nezavarovane terjatve so prednostne terjatve. Po prvem odstavku 213. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava med drugim ne učinkuje tudi na prednostne terjatve. Ker so se po prvem odstavku 21. člena ZFPPIPP, ki je veljal v spornem obdobju (pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP, objavljene v Ur. l. RS, št. 27/2016) med prednostne terjatve uvrščale tudi plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti in davki ter prispevki, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati z izplačili plač in nadomestil plač za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da potrjena prisilna poravnava nad toženo stranko ne učinkuje na tožničine terjatev iz naslova plač za januar in februar 2014 (vključno z odvodom predpisanih dajatev). Med prednostne terjatve pa ne spadajo terjatve tožnice iz naslova povrnitve stroškov v zvezi z delom (torej stroškov prevoza na delo in z dela ter stroškov prehrane), saj te terjatve niso navedene v 21. členu ZFPPIPP.
Po ustaljeni sodni praksi obveznost povrnitve pravdnih stroškov nastane z odločbo sodišča, s katero sodišče (v skladu s 313. členom ZPP) določi tudi rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti. V primeru odločanja o stroških postopka je to tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ. Čeprav se roka praviloma medsebojno prekrivata, je z vložitvijo pravnih sredstev prekinjen le paricijski rok, ki odlaga izvršljivost obveznosti, ne pa tudi materialnopravni rok za izpolnitev obveznosti, na katerega sta vezana zapadlost terjatve in začetek teka zamudnih obresti.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – nevarna dejavnost – objektivna odgovornost – soprispevek – nepremoženjska škoda
Tožnica neutemeljeno nasprotuje porazdelitvi odškodninske odgovornosti v razmerju 20 % tožnice kot delavke in 80 % tožene stranke (delodajalca) z vidika pravilne uporabe določbe tretjega odstavka 153. člena OZ, ki določa, da je imetnik nevarne stvari deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec (tožnica) prispeval k nastanku škode. Navedena določba obravnava konkurenco objektivne in subjektivne odgovornosti in v izhodišču nalaga večje breme imetniku nevarne stvari, vendar mu ob upoštevanju meril iz 171. člena OZ omogoča delno razbremenitev odgovornosti, če je glede na vse okoliščine primera oškodovančevo (tožničino) neskrbno ravnanje vsaj delno v pravno relevantni vzročni zvezi z nastankom škode. Tožnica je posegla z roko v območje stroja, kljub izrecnemu opozorilu tožene stranke, da lahko sega v področje stiskalnice s pomočjo pincete in ne z roko. S tem se je tožnica izpostavila nesreči. Tožena stranka, ki je sicer za nastalo nezgodo objektivno odgovorna, je ravnala tudi sicer v nasprotju s predpisi o varstvu pri delu s tem, ko ni zagotovila dvoročnega vklopa na stiskalnici, ustreznega teoretičnega in praktičnega usposabljanja, obveznih obdobnih pregledov in preizkusa stiskalnice, kar pa ne pomeni, da so lahko delavci pri opravljanju dela povsem nepazljivi. Še vedno morajo biti previdni in skrbni pri delu, kar jim narekuje že skrb za lastno varnost. Zaradi ugotovljene nepazljivosti tožnice niso utemeljene pritožbene navedbe, da je podana izključna odgovornost tožene stranke.
določitev preživnine – zvišanje preživnine – spremenjene okoliščine – porazdelitev preživninskega bremena – navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov v pritožbi
Bistvena okoliščina, ki narekuje neenakomerno porazdelitev preživninskega bremena med starša mladoletnega tožnika, je dejstvo, da mora toženec preživljati še dva svoja otroka, medtem ko je za mater tožnik edini otrok.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas – imenovanje v naziv – javni uslužbenec
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za izročitev v podpis pogodbe zaposlitvi za nedoločen čas za uradniško delovno mesto „višji svetovalec“. Sodišče ne more naložiti delodajalcu, na katero delovno mesto je dolžan zaposliti delavca oziroma mu ponuditi v sklenitev pogodbo o zaposlitvi. Navedeno je izključno v njegovi pristojnosti glede na organizacijo, delo in kadrovske potrebe, vse to pa je pri državnemu organu odvisno tudi od proračunskih sredstev. Sodišče v nobenem primeru, ne glede na to, ali delavec dejansko opravlja delo višje vrednotenega delovnega mesta, kot je to zatrjevala tožnica, ne more delodajalcu naložiti, da delavca zaposli na določenem delovnem mestu.
Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnica zahtevala izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi za naziv „višji svetovalec III“ in 35. plačni razred. Tožba je v tem delu preuranjena. Imenovanje javnega uslužbenca v naziv je v pristojnosti predstojnika organa državne uprave (prvi odstavek 90. člena ZJU), delovno sodišče pa ni pristojno, da bi namesto delodajalca imenovalo tožnico v ustrezen uradniški naziv. Tožnica sicer izrecno ne zahteva imenovanja v naziv, vendar pa s tožbo zahteva prav to, torej ugotovitev sodišča, da ima sklenjeno pogodbo za naziv „višji svetovalec“. Šele ko bo tožena stranka na podlagi tretjega odstavka 84. člena ZJU imenovala tožnico v naziv z odločbo, v kateri bo določila naziv (ob pogojih iz 86. člena ZJU) in datum pridobitve naziva, bo lahko tožnica v skladu s šestim odstavkom 24. člena ZJU sodno varstvo uveljavljala pred sodiščem, pristojnim za upravne spore. Zato je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu pravilno zavrglo.
individualna pogodba o zaposlitvi – izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti - predsednik uprave - položaj predsednika uprave in kršitve delovnih obveznosti - evidentiranje delovnega časa - očitki v pisnem opozorilu
Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala tudi, da je bil večkrat neupravičeno odsoten z dela in da je v sistem beleženja prisotnosti na delo navajal neresnične podatke o svoji prisotnosti na delovnem mestu. Sodišče je pri presojanju utemeljenosti tega očitka kot izhodišče utemeljeno upoštevalo položaj tožnika kot predsednika uprave toženke. Njegovega položaja ni mogoče povsem primerjati s položajem (navadnega) delavca, za katerega sta značilna podrejenost oziroma opravljanje dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca.
Tožnik glede delovnega časa (in ostalih opravil v zvezi s tem) ni bil v podrejenem položaju in vezan na posebna navodila nekoga drugega. Tožnik tudi v pogodbi o zaposlitvi ni imel opredeljene dolžnosti evidentiranja delovnega časa, z lastnikom tožene stranke pa se je dogovoril, da se ne bo »štempljal«. Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik za vodenje evidence delovnega časa ni bil zadolžen, temveč je bila za to zadolžena kadrovska služba. Zato tožena stranka ni dokazala utemeljenosti te očitane kršitve iz izpodbijane izredne odpovedi.
pogodba o štipendiranju – štipendija – bolezen – neupravičena obogatitev – višja sila – vrnitev izplačanih zneskov – kadrovska štipendija
Tožencu zaradi njegovega bolezenskega stanja ni mogoče pripisati odgovornosti za neizpolnitev prevzetih obveznosti, to je dokončanje študija, za katerega je prejemal štipendijo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da gre v toženčevem primeru za primer iz 116. člena OZ. Po tej določbi v primeru, če je postala izpolnitev obveznosti ene stranke dvostranske pogodbe nemogoča zaradi dogodka, za katerega ni odgovorna niti prva niti druga pogodbena stranka, ugasne tudi obveznost druge stranke, če pa je ta že izpolnila del svoje obveznosti, lahko zahteva vrnitev po pravilih vračanja tistega, kar je bilo neupravičeno pridobljeno. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je toženec vtoževano glavnico dolžan vrniti tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve zahtevka, v skladu z določbo 193. člena OZ, po kateri je v primeru, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, treba plačati zamudne obresti od dneva pridobitve, če je bil pridobitelj nepošten, drugače pa od dneva vložitve zahtevka.
spor majhne vrednosti – zakupna pogodba – zapadlost terjatve – pritožbeni razlogi
Pritožbene navedbe, da je toženec pogodbo odpovedal zaradi krivde tožeče stranke, predstavljajo uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičeni izostanek z dela - nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja
Tožnica svoje odsotnosti z dela brez utemeljenega in opravičljivega razloga ni sporočila delodajalcu devet delovnih dni. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnici dokazan očitani razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. alinei 110. člena ZDR-1, ki je podan, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti.
Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo vse okoliščine in ugotovilo, da je v zvezi s sporno odsotnostjo tožnice in obveščanjem delodajalca tožnica ravnala malomarno in neprimerno, zaradi česar je prišlo do težav pri organiziranju delovnega procesa in dodatne obremenitve drugih sodnih zapisnikaric, kar je utemeljeno povzročilo nezaupanje delodajalca do nadaljnjega sodelovanja s tožnico. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je dokazan pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 211, 211/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja – stroški prevoza na delo in z dela – kaznivo dejanje goljufije
Opustitev obvestitve delodajalca o dejstvu, da delavec dejansko prihaja na delo in z dela z drugega naslova, kot pa je tisti, za katerega prejema povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, pomeni hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Res je sicer, da je toženi stranki, zaradi ugotovljenega ravnanja tožnice, nastala manjša premoženjska škoda (ugotovljene so tri takšne vožnje), vendar pa to ne izniči protipravnosti takšnega ravnanja. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Podan je bil tudi razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ta določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Tožničino ravnanje ima vse znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Tožnica je z lažnivim prikazovanjem toženi stranki prikazala, kot da se (tudi sporne dni) na delo vozi iz A., čeprav se je v resnici na delo vozila iz B.. Toženo stranko je s prikrivanjem dejstva, da se ni sporna dneva vozila iz A. v službo oziroma, da se ni iz službe v A. vračala, spravila v zmoto, da ji je ta izplačevala povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v višini, do katere ni bila upravičena, saj bi ji pripadalo kvečjemu povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela iz naslova dejanskega prebivanja v B.. Zaradi takšnega ravnanja tožnice je tožena stranka v svojo škodo tožnici izplačala več kot ji je bila dolžna, tožnica pa je tako pridobila protipravno premoženjsko korist v višini stroškov, do katerih ni bil upravičena.
Obveznosti samostojnega podjetnika, ki izvirajo iz opravljanja gospodarske dejavnosti, z zaključkom stečajnega postopka, ki je tekel po pravilih ZPPSL, niso prenehale. Zastaviteljeva odgovornost za (tujo) obveznost je odvisna samo od obstoja te obveznosti, ne pa od odgovornosti glavnega dolžnika za to obveznost.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi – odjava iz zavarovanj – napake volje - prevara
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnika spornega dne nezakonito odjavila iz obveznega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja. Ni sledilo njenemu ugovoru, da veljavno podlago za prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas predstavlja listina ''samovoljni odpoved delovnega razmerja'' z dne 18. 9. 2015. Ugotovilo je namreč, da je tožena stranka tožnika zavedla k temu, da je podpisal to listino, ki jo je sama pripravila, da torej ni šlo za izjavo tožnikove prave volje, ki mora biti resna in svobodna, ampak je tožena stranka njegov podpis pridobila s prevaro.
zakonska zveza – razveljavitev zakonske zveze – neveljavnost zakonske zveze – skupno življenje zakoncev – preživnina zakonca
Tudi višje sodišče ocenjuje kot zelo pomembno, da je toženka ves čas “skupnega življenja“ pravdnih strank spala v sobi s tožnikovim bratom in njuno skupno hčerko, tožnik je imel svojo sobo, toženka in tožnikov brat pa svojo. Takšnih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožnica ne izpodbija. Nedvomno kažejo na to, da med tožnikom in toženko ni obstajal odnos kot med možem in ženo, saj za tak odnos ni običajno, da žena spi v sobi z drugim moškim. Ni torej odločilno, kar izpostavlja pritožnica, torej, ali sta zakonca (lahko) imela spolne odnose. Spanje v spalnici tožnikovega brata kaže na odsotnost drugačne intime in povezanosti pravdnih strank – prav na odsotnost skupnega življenja v pomenu 35. člena ZZZDR.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje – vročanje – osebna vročitev
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da tožena stranka nima hišnega predalčnika, saj iz dopisa pošte izhaja, da se na naslovu nahaja stanovanjska hiša z nameščenim hišnim predalčnikom. ZPP kot razlog za vrnitev poštne pošiljke sodišču določa le, da se pisanje vrne le v primeru, če naslovnik nima predalčnika, ali je ta neuporaben. Dejstvo, da na hišnem predalčniku ni bilo izrecnega naziva tožene stranke, pa ne pomeni, da tožena stranka ni imela predalčnika ali je bil ta neuporaben.
DRUŽINSKO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0081630
ZZZDR člen 106, 106/2. ZPP člen 141, 408.
omejitev stikov – ugriz psa – presoja vseh okoliščin
Sodišče prve stopnje je pri odločanju o predlagateljičinem zahtevku, s katerim je drastično omejilo stike med otrokom in očetom, obravnavalo le posamične dogodke – ugriz psa, ne obvestitev mame o ugrizu in ne posredovanje podatkov o psu, zaradi česar je bilo treba otroka cepiti, ni pa se ukvarjalo z odnosom med očetom in sinom kot celoto ter koristnostjo/škodljivostjo teh stikov za otroka.
Če je šlo pri ugrizu psa za enkraten dogodek (četudi je bil posebno nevaren, kot trdi mati), ima izpodbijana prvostopenjska odločitev lahko značaj kaznovalne narave, kar ni dopustno. Ob dejstvih, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe, tako drastičen poseg v stike zaenkrat ni utemeljen. Taka omejitev stikov bi slej kot prej vodila v (vsaj delno) odtujitev med očetom in otrokom, kar slednjemu zagotovo ne bi bilo korist.
Ker pa sodišče prve stopnje ni izčrpalo vse trditvene podlage niti ni izvedlo vseh dokazov, ki bi jih (v tem postopku tudi po uradni dolžnosti) lahko in moralo, bo končen obseg in/ali način izvrševanja stikov lahko določene šele po vnovičnem sojenju.
zamudna sodba – vročanje – dejanski naslov – načelo dobre vere in poštenja
Skladno z načelom dobre vere in poštenja stranka ne more pričakovati, da se bo vročitev opravila na registriranem, a dejansko nepravilnem naslovu nasprotnika, če sama ve za njegov pravi naslov, zato ne more predlagati vročanja po fiktivnem naslovu iz sodnega registra. V takšnem primeru gre za zlorabo pravic, kar mora sodišče po 11. členu ZPP preprečiti. V predmetni zadevi je torej odločilno dejstvo, ki ga je treba ugotoviti, ali je tožnik res vedel za dejanski naslov tožene stranke, ki ni enak naslovu iz sodnega registra, oziroma, da tožena stranka na registriranem naslovu ne posluje.
Izpodbijani sklep z dne 8. 7. 2016 je bil tožencu vročen na podlagi tretjega in četrtega odstavka 142. člena ZPP dne 15. 7. 2016. 15-dnevni rok za dvig pisanja se je iztekel na dan 30. 7. 2016.