zakonska zveza – razveljavitev zakonske zveze – neveljavnost zakonske zveze – skupno življenje zakoncev – preživnina zakonca
Tudi višje sodišče ocenjuje kot zelo pomembno, da je toženka ves čas “skupnega življenja“ pravdnih strank spala v sobi s tožnikovim bratom in njuno skupno hčerko, tožnik je imel svojo sobo, toženka in tožnikov brat pa svojo. Takšnih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožnica ne izpodbija. Nedvomno kažejo na to, da med tožnikom in toženko ni obstajal odnos kot med možem in ženo, saj za tak odnos ni običajno, da žena spi v sobi z drugim moškim. Ni torej odločilno, kar izpostavlja pritožnica, torej, ali sta zakonca (lahko) imela spolne odnose. Spanje v spalnici tožnikovega brata kaže na odsotnost drugačne intime in povezanosti pravdnih strank – prav na odsotnost skupnega življenja v pomenu 35. člena ZZZDR.
določitev preživnine – zvišanje preživnine – spremenjene okoliščine – porazdelitev preživninskega bremena – navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov v pritožbi
Bistvena okoliščina, ki narekuje neenakomerno porazdelitev preživninskega bremena med starša mladoletnega tožnika, je dejstvo, da mora toženec preživljati še dva svoja otroka, medtem ko je za mater tožnik edini otrok.
V individualnem delovnem sporu je bila izdana zamudna sodba, v kateri je bilo med drugim toženi stranki naloženo, da je dolžna tožnici za obdobje od decembra 2011 do vključno aprila 2012 obračunati vtoževane bruto zneske plač, nato pa ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati vtoževane neto zneske teh plač. Na podlagi te pravnomočne zamudne sodbe je tožnica na Okrajno sodišče v Ljubljani vložila predlog za izvršbo, v katerem je med drugim predlagala tudi izvršbo tožničine prisojene terjatve iz naslova neto plač za obdobje od decembra 2011 do vključno aprila 2012 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. O tem predlogu je odločalo Okrajno sodišče v Ljubljani in s sklepom o izvršbi predlogu za izvršbo ugodilo v delu, ki se je nanašal na neto zneske plač za obdobje od decembra 2011 do aprila 2012, medtem ko je predlog zavrnilo med drugim tudi v delu, ki se je nanašal na izterjavo obresti od zneskov neizplačanih plač v obdobju od decembra 2011 do aprila 2012. Iz obrazložitve sklepa o izvršbi izhaja, da je bil ta predlog zavrnjen zato, ker upnica (tožnica) za obresti od teh zneskov in imela izvršilnega naslova. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da z izvršitvijo sklepa o izvršbi tožnici niso bile poplačane zakonske zamudne obresti od pripadajočih neto plač za obdobje od decembra 2011 do aprila 2012.
zavarovalna doba - prišteta doba - osebne okoliščine - rak pred 15. letom starosti
Ker je tožnica zbolela za rakom do 15. leta starosti, je za celotno obdobje od dneva vključitve v zavarovanje (od leta 1984 dalje) upravičena, da se ji k temu zavarovanju prišteje ena četrtina dobe dejanskega zavarovanja.
Spor o preživljanju polnoletne osebe (nad katero ni podaljšana roditeljska pravica) ni spor, za katerega bi se uporabljala posebna pravila iz sedemindvajsetega poglavja ZPP.
ZFPPIPP člen 21, 160, 160/2, 213, 213/1, 213/1-2. OZ člen 299, 299/1, 313.
plača – plačilo za delo – prisilna poravnana – prednostna terjatev – odločitev o pravdnih stroških – zakonske zamudne obresti – paricijski rok
ZFPPIPP v 21. členu določa prednostne, podrejene in navadne terjatve, pri čemer so med drugim prednostne terjatve plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred pričetkom postopka insolventnosti, torej tudi zahtevani dve plači pred začetkom postopka prisilne poravnave. Po drugem odstavku 160. člena ZFPPIPP začetek postopka prisilne poravnave ne učinkuje za prednostne terjatve.
Stroškovni izrek je ustrezno oblikovan. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati pravdne stroške v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (to je od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega roka) do plačila, pod izvršbo. Zmotno je stališče tožene stranke, da rok za prostovoljno plačilo pravdnih stroškov ne more poteči pred pravnomočnostjo odločitve o stroških. Po načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP, hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ. Če zavezanec stroškov postopka v tem roku ne povrne, pride v zamudo in poleg stroškov dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.
Zahteva za priznanje pravice do invalidnine na temelju telesne okvare v predsodnem upravnem postopku je bila vložena v času, ko je že veljal in se uporabljal ZPIZ-2, ki več ne zagotavlja pravice do invalidnine, če je telesna okvara posledica bolezni ali poškodbe izven dela. Ker so tožnikove zdravstvene spremembe posledica bolezni, nima pravice do invalidnine.
invalidnost - invalidnost III. kategorije - delo s krajšim delovnim časom
Tožnik je zmožen za delo,
pri katerem ročno premešča in prenaša bremena do največ 10 kg, kjer ni izpostavljen mrazu in ima med delom možnost pogostejših odmorov za toaleto, s polnim delovnim časom. Kot invalid III. kategorije ima pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Ker časovna razbremenitev pri delu ni potrebna, je tožbeni zahtevek na priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega z omejitvami neutemeljen.
ZPIZ-2 člen 15, 15/1, 116, 406, 406/4, 406/5. ZMEPIZ-1 člen 115.
lastnost zavarovanca - dvojni status - rok za uskladitev statusa
Ker je bila tožnica 1. 1. 2013 uživalka starostne pokojnine in hkrati vpisana v register kot samostojna podjetnica, torej je opravljala dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobila lastnost zavarovanca, je podan dejanski stan iz 4. odstavka 406. člena ZPIZ-2, ki ureja dvojne statuse. Rok za uskladitev dvojnega statusa je bil po 115. členu ZMEPIZ-1 do 31. 1. 2015.
Ta rok je ob izdaji izpodbijanih odločb o vključitvi v obvezno zavarovanje še tekel, zato je toženec izpodbijani odločbi izdal preuranjeno in v nasprotju s 5. odstavkom 406. člena ZPIZ-2 ter 115. členom ZMEPIZ-1. Sodišče prve stopnje je izpodbijani odločbi zato utemeljeno odpravilo.
Dejstvo, da je obsojenec poravnal dve tretjini obveznosti (plačila preživnine), določene kot posebni pogoj v pogojni obsodbi, celotne izpolnitve pa ni zmogel, saj je bil brez zaposlitve, ki pa jo je aktivno iskal, ne utemeljuje sklepa o njegovem vztrajajočem antisocialnem odnosu do kaznivega dejanja, ki bi upravičeval preklic pogojne obsodbe.
odškodninska odgovornost delodajalca – trpinčenje na delovnem mestu – mobing
Ravnanja, ki jih je tožnica izpostavila, ne pomenijo ravnanja, ki bi bila ponavljajoča se, sistematična, graje vredna ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, ki bi bilo usmerjeno proti tožnici na delovnem mestu ali v zvezi z delom (npr. pomočnica ravnateljice je pred prireditvijo, prav zaradi prostorske stiske, dejala tožnici, da naj pospravi torbi...). Tožnica si je določena ravnanja pomočnice ravnateljice razlagala drugače, kot so si jih ostali zaposleni, vendar pa tako subjektivno dojemanje dogajanja ne more imeti za samoumevno posledico ugotovitve, da je trpinčenje tožnice tudi dejansko obstajalo. Sodišče prve stopnje je skrbno presodilo vsa očitana ravnanja oziroma dogodke, v katerih je tožnica očitala toženki mobing in na podlagi celotnega dokaznega postopka utemeljeno zaključilo, da se nad tožnico ni izvajal mobing, kot ga opredeljuje in prepoveduje 4. odstavek 7. člena ZDR-1.
Tožnica je bila v spornem v obdobju sposobna za delo v polovičnem delovnem času, zato neutemeljeno uveljavlja priznanje bolniškega staleža za poln delovni čas.
Tožeča stranka je v celoti izpolnila svojo obveznost iz pogodbe o štipendiji, medtem ko tožena stranka svoje obveznosti ni izpolnila, saj pri toženi stranki ni bila zaposlena najmanj toliko časa, kolikor je prejemala štipendijo, to je 60 mesecev, temveč je bila zaposlena le 48 mesecev. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je dolžna tožeči stranki na podlagi pogodbe o štipendiranju povrniti sorazmerni del prejetih štipendij.
Dogovor med strankama, da bo toženka še pet let po izobraževanju (v zvezi s katerimi je njena odsotnost znašala dejansko cca 17 mesecev) ostala na delu pri tožeči stranki, v nasprotnem primeru pa bo povrnila sorazmerni del stroškov izobraževanja za pravniški državni izpit, ni v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo obdobje izobraževanja oziroma odsotnosti toženke zaradi izobraževanja, da je šlo za izobraževanje v interesu toženke (pritožbeno sodišče pri tem ni zanemarilo dejstva, da je imela korist od izobraževanja tudi tožeča stranka), da ji je delodajalec v času izobraževanja plačeval nadomestilo plače (kot bi sicer znašala toženkina plača, če bi delala in tudi stroške prehrane, prevoza na delo in regresa) in da je bila v času izobraževanja brez delovnih obveznosti. V teh okoliščinah je obdobje petih let, v katerih je bila toženka, če ne ostane na delu pri delodajalcu, dolžna vrniti sorazmerni (in ne celotni) del stroškov izobraževanja, še primerno obdobje in takšna odločitev ne pomeni nezakonitega posega v svobodo dela.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – rok za podajo odpovedi
Tožnik je brez ustrezne identifikacije neznano tretjo osebo seznanil s stanjem na transakcijskem računu komitenta K.K. in brez opravičenega razloga opravil vpogled v stanje na istem transakcijskem računu. Spornega dne je podal nalog, da se na istem transakcijskem računu izvedeta dve transakciji v skupni višini 235.000,00 EUR in s tem tretji osebi omogočil odliv sredstev s tujega transakcijskega računa v škodo njegovega imetnika, s čimer je povzročil škodo delodajalcu v višini 235.034,76 EUR ter močno okrnil njegov ugled kot finančne institucije. S svojim ravnanjem je huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar je utemeljen razlog za izredno odpoved po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče s takšno presojo sodišča prve stopnje soglaša.
Tožena stranka je, glede na to, da je bila seznanjena z vsemi odločilnimi dejstvi v zvezi s kršitvami tožnika s pisnim poročilom z dne 25. 4. 2014, podala izredno odpoved pravočasno, v 30-dnevnem roku iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, tudi če se kot datum podaje izredne odpovedi upošteva 23. 5. 2014, odtisnjen (s štampiljko) na zadnji strani odpovedi (pred podpisi), ki se razlikuje od datuma na začetku dokumenta (21. 5. 2014).
Pritožbeno sodišče zaključuje, da je ob ugotovljenem obstoju peska na igrišču, ki vpliva na drsnost podlage in zato predstavlja nevarnost za nastanek poškodb ter ob načelni prepovedi povzročanja škode (neminem laedere; člen 10 OZ), sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo mnenju izvedenca športne stroke, da takšno igrišče ni primerno za igro, ter pravilno zaključilo, da je tožena stranka opustila svojo dolžnost predhodnega nadzora terena ter zagotovitve varne podlage.
Glede na to, da je sodišče prve stopnje v prvotnem sklepu postavilo splošno vprašanje, da izvedenec po pregledu vsega spisnega gradiva in voznikove tahografske kartice poda pisno izvedensko mnenje glede opravljenih voženj tožnika in trajanja ter počitkov med vožnjami za sporno obdobje, po pridobitvi pripomb pa je ta vprašanja bistveno specificiralo, po vsebini ni šlo za dopolnitev že izdelanega izvedenskega mnenja, temveč za izdelavo novega, zato je bilo tožniku pravilno priznanih 414,00 EUR po 3. alineji prvega odstavka 51. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, in ne 207,00 EUR po drugem odstavku 51. člena tega pravilnika.
Kljub spremenjenim okoliščinam (oba starša sta trenutno brezposelna) ni podlage za spremembo dogovorjene višine preživnine, ker se zmožnosti preživninskih zavezancev niso spremenile.
ZDoh-2 člen 44. ZPIZ-2 člen 144. ZDR-1 člen 44, 126. ZDR člen 42, 126, 127, 127/3, 130, 130/1. ZDCOPMD člen 3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
obveznost plačila – plačilo za delo – plačilo za poslovno uspešnost- dodatki za posebne pogoje dela – povračilo stroškov v zvezi z delom – nadurno delo – bistvena kršitev določb postopka – nasprotje med razlogi
Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je podano nasprotje med razlogi sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, kot ga je tožnik postavil v pripravljalni vlogi z dne 7. 11. 2014, pri čemer je protispisno ugotovilo, da se (tožnikov) izračun premalo izplačanih plač oziroma nadur popolnoma ujema s podatki, ki jih je ugotovil imenovani sodni izvedenec za promet, cestni promet in tahografe. Primerjava posameznih postavk oziroma izračunov opravljenih (nad)ur, kot jih je predložil tožnik, kaže na to, da je tožnik uveljavljal plačilo nadur za večje število ur, kot je bilo to ugotovljeno v dopolnitvi izvedeniškega mnenja, pri čemer je izvedenec tudi pojasnil način izračuna oziroma svoje ugotovitve.
DRUŽINSKO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0081630
ZZZDR člen 106, 106/2. ZPP člen 141, 408.
omejitev stikov – ugriz psa – presoja vseh okoliščin
Sodišče prve stopnje je pri odločanju o predlagateljičinem zahtevku, s katerim je drastično omejilo stike med otrokom in očetom, obravnavalo le posamične dogodke – ugriz psa, ne obvestitev mame o ugrizu in ne posredovanje podatkov o psu, zaradi česar je bilo treba otroka cepiti, ni pa se ukvarjalo z odnosom med očetom in sinom kot celoto ter koristnostjo/škodljivostjo teh stikov za otroka.
Če je šlo pri ugrizu psa za enkraten dogodek (četudi je bil posebno nevaren, kot trdi mati), ima izpodbijana prvostopenjska odločitev lahko značaj kaznovalne narave, kar ni dopustno. Ob dejstvih, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe, tako drastičen poseg v stike zaenkrat ni utemeljen. Taka omejitev stikov bi slej kot prej vodila v (vsaj delno) odtujitev med očetom in otrokom, kar slednjemu zagotovo ne bi bilo korist.
Ker pa sodišče prve stopnje ni izčrpalo vse trditvene podlage niti ni izvedlo vseh dokazov, ki bi jih (v tem postopku tudi po uradni dolžnosti) lahko in moralo, bo končen obseg in/ali način izvrševanja stikov lahko določene šele po vnovičnem sojenju.