Iz zapisnika o glasovanju in rezultatih glasovanja članov vzgojiteljskega zbora izhaja, da je potekalo tajno glasovanje o obeh kandidatkah za ravnateljico ter da je dobila največ (44) glasov podpore kandidatka A.A., tožnica pa je prejela 18 glasov podpore. Glede na navedeno je vzgojiteljski zbor podal najvišjo podporo in pozitivno mnenje kandidatki A.A., s tem pa je smiselno sprejel negativno mnenje za tožnico, ki ji ni izglasoval podpore. Dejstvo, da vzgojiteljski zbor ni še izrecno sprejel posebnega (negativnega) mnenja glede tožničine kandidature, ne pomeni kršitve za izvedbo razpisa določenega postopka, ki bi bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata (36. člen ZZ).
V sedmem odstavku 53.a člena ZOFVI je določeno, da v primeru, če lokalna skupnost in organi iz drugega odstavka tega člena ne dajo mnenja v 20 dneh od dneva, ko so bili zanj zaprošeni, lahko svet o izbiri odloči brez tega mnenja. Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdaj je bila Mestna občina B. zaprošena za podajo mnenja v zvezi s kandidatkama za ravnateljico, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da navedeni rok teče od datuma izdelave vloge za pridobitev obrazloženega mnenja o kandidatkah.
razdelitev solastnine – delitev v naravi – izplačilo solastnika – delitev stanovanjske hiše – manjše prilagoditve – vzpostavitev etažne lastnine
Ker je po določbah SPZ primarna dolžnost sodišča razdeliti solastne nepremičnine v naravi, je po presoji pritožbenega sodišča glede na že ugotovljene dejanske pravno pomembne okoliščine nesprejemljivo, da bi od dveh solastnikov z enakim, torej polovičnim deležem, in ki v solastninskem razmerju vsak od njiju zadovoljuje svoje osnovne stanovanjske potrebe, lahko tisti, ki noče prispevati k minimalnim stroškom za prilagoditev stanovanjske hiše, da bi ta postala deljiva z nastankom etažne lastnine, dosegel s svojim upiranjem prilagoditvi tudi v primeru, ko je pripravljen vse potrebne stroške kriti drugi solastnik, da sam postane izključni lastnik.
DELOVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – JAVNI USLUŽBENCI
VDS0016891
ZDR člen 6a, 45, 45/1, 45/2. ZJU člen 15, 15/1.
odškodninska odgovornost delodajalca – trpinčenje na delovnem mestu – mobing – javni uslužbenec
Odvzemanje nalog oziroma zadolžitev, ki sodijo v delokrog delovnega mesta, ter neposredno dodeljevanje teh nalog drugim delavcem, ki jim je sicer delo odrejal delavec, pomeni izrivanje delavca iz delovnega procesa oziroma predstavlja mobing. V zvezi s tem je vprašljiv, najmanj pa preuranjen zaključek sodišča, da tožena stranka ni ravnala protipravno, ko je tožena stranka 2010 odvzela delovno nalogo podpisovanja odločb (odločanja) in jo prerazporedila na F.F., ki je bila tožnici takrat podrejena. Enako velja za zaključek, da tožena stranka ni ravnala protipravno, ko je njene naloge v zvezi z najpomembnejšimi projekti, ki jih je opravljala v zadnjih letih, prerazporedila sodelavki G.G.. S tem v zvezi se sodišče prve stopnje ni jasno opredelilo do očitka onemogočenja opravljanja dela oziroma, odvzemanja ključnih delovnih nalog pri pripravi najzahtevnejših sistemskih rešitev, in da so bile tožnici, v nasprotju s pogodbo o zaposlitvi in aktom o sistemizaciji, dodeljene le rutinske naloge.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 211, 211/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja – stroški prevoza na delo in z dela – kaznivo dejanje goljufije
Opustitev obvestitve delodajalca o dejstvu, da delavec dejansko prihaja na delo in z dela z drugega naslova, kot pa je tisti, za katerega prejema povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, pomeni hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Res je sicer, da je toženi stranki, zaradi ugotovljenega ravnanja tožnice, nastala manjša premoženjska škoda (ugotovljene so tri takšne vožnje), vendar pa to ne izniči protipravnosti takšnega ravnanja. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Podan je bil tudi razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ta določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Tožničino ravnanje ima vse znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Tožnica je z lažnivim prikazovanjem toženi stranki prikazala, kot da se (tudi sporne dni) na delo vozi iz A., čeprav se je v resnici na delo vozila iz B.. Toženo stranko je s prikrivanjem dejstva, da se ni sporna dneva vozila iz A. v službo oziroma, da se ni iz službe v A. vračala, spravila v zmoto, da ji je ta izplačevala povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v višini, do katere ni bila upravičena, saj bi ji pripadalo kvečjemu povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela iz naslova dejanskega prebivanja v B.. Zaradi takšnega ravnanja tožnice je tožena stranka v svojo škodo tožnici izplačala več kot ji je bila dolžna, tožnica pa je tako pridobila protipravno premoženjsko korist v višini stroškov, do katerih ni bil upravičena.
Obveznosti samostojnega podjetnika, ki izvirajo iz opravljanja gospodarske dejavnosti, z zaključkom stečajnega postopka, ki je tekel po pravilih ZPPSL, niso prenehale. Zastaviteljeva odgovornost za (tujo) obveznost je odvisna samo od obstoja te obveznosti, ne pa od odgovornosti glavnega dolžnika za to obveznost.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi – odjava iz zavarovanj – napake volje - prevara
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnika spornega dne nezakonito odjavila iz obveznega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja. Ni sledilo njenemu ugovoru, da veljavno podlago za prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas predstavlja listina ''samovoljni odpoved delovnega razmerja'' z dne 18. 9. 2015. Ugotovilo je namreč, da je tožena stranka tožnika zavedla k temu, da je podpisal to listino, ki jo je sama pripravila, da torej ni šlo za izjavo tožnikove prave volje, ki mora biti resna in svobodna, ampak je tožena stranka njegov podpis pridobila s prevaro.
zakonska zveza – razveljavitev zakonske zveze – neveljavnost zakonske zveze – skupno življenje zakoncev – preživnina zakonca
Tudi višje sodišče ocenjuje kot zelo pomembno, da je toženka ves čas “skupnega življenja“ pravdnih strank spala v sobi s tožnikovim bratom in njuno skupno hčerko, tožnik je imel svojo sobo, toženka in tožnikov brat pa svojo. Takšnih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožnica ne izpodbija. Nedvomno kažejo na to, da med tožnikom in toženko ni obstajal odnos kot med možem in ženo, saj za tak odnos ni običajno, da žena spi v sobi z drugim moškim. Ni torej odločilno, kar izpostavlja pritožnica, torej, ali sta zakonca (lahko) imela spolne odnose. Spanje v spalnici tožnikovega brata kaže na odsotnost drugačne intime in povezanosti pravdnih strank – prav na odsotnost skupnega življenja v pomenu 35. člena ZZZDR.
ZPIZ-2 člen 15, 15/1, 116, 406, 406/4, 406/5. ZMEPIZ-1 člen 115.
lastnost zavarovanca - dvojni status - rok za uskladitev statusa
Ker je bila tožnica 1. 1. 2013 uživalka starostne pokojnine in hkrati vpisana v register kot samostojna podjetnica, torej je opravljala dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobila lastnost zavarovanca, je podan dejanski stan iz 4. odstavka 406. člena ZPIZ-2, ki ureja dvojne statuse. Rok za uskladitev dvojnega statusa je bil po 115. členu ZMEPIZ-1 do 31. 1. 2015.
Ta rok je ob izdaji izpodbijanih odločb o vključitvi v obvezno zavarovanje še tekel, zato je toženec izpodbijani odločbi izdal preuranjeno in v nasprotju s 5. odstavkom 406. člena ZPIZ-2 ter 115. členom ZMEPIZ-1. Sodišče prve stopnje je izpodbijani odločbi zato utemeljeno odpravilo.
ZPIZ-1 člen 178. ZPIZ-2 člen 116. ZUP člen 126, 126/1, 127, 127/1. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 37. OZ člen 190.
Odločbi o ustavitvi izplačevanja predčasne oziroma starostne pokojnine za nazaj sta bili izdani na podlagi 178. člena ZPIZ-1, čeprav se je postopek po uradni dolžnosti začel že v času veljavnosti ZPIZ-2. Ker pravno podlago predstavljajo določbe ZPIZ-2, ne pa ZPIZ-1, je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava izpodbijani odločbi odpravilo in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje. Vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za ustavitev izplačevanja starostne oziroma predčasne pokojnine, je v ponovljenem upravnem odločanju potrebno presojati po 116. členu ZPIZ-2.
Sprotnemu, rednemu naraščanju potreb, ki nastaja z odraščanjem otroka postopoma in v krajšem časovnem obdobju, so namenjene redne valorizacije, ki enkrat letno preživnino uskladijo z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin v Republiki Sloveniji, ne pa vsakič nova tožba za zvišanje preživnine.
Ker so materine premoženjske razmere boljše, ker je imel toženec zaradi prihodov na sodišče iz drugega kraja in utemeljene pritožbe bistveno več stroškov in ker je bila tožba neuspešna (nepotrebna), je po oceni pritožbenega sodišča primerno, da tožeča stranka tožencu povrne polovico potrebnih stroškov (celoten znesek bi jo pretirano obremenil), sama pa krije svoje.
invalidnost - vzrok invalidnosti - poškodba izven dela - poškodba pri delu - poškodba na poti v službo
Tožnica, pri kateri je invalidnost III. kategorije nastala 11. 7. 2013, se je hudo poškodovala v prometni nesreči na redni poti od stanovanja do delovnega mesta v letu 2011. Predlog za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja je bil vložen 1. 8. 2013, postopek pa uveden 1. 10. 2013 in je v času odločanja toženca že veljal ZPIZ-2. Glede vzroka invalidnosti je zato treba uporabiti 66. člen ZPIZ-2, ki vzroka invalidnosti, do katere je prišlo zaradi posledice poškodbe na redni poti od stanovanja do delovnega mesta, prevoza pa ni organiziral delodajalec, ne opredeljuje za poškodbo pri delu. Vzrok tožničine invalidnosti je zato poškodba izven dela.
ZFPPIPP člen 21, 21/2, 212, 213. ZPP člen 299, 299/1, 313.
plača – obveznost plačila – prisilna poravnava – prednostne terjatve – pravdni stroški – rok za izpolnitev obveznosti – paricijski rok – zakonske zamudne obresti
Prvi in drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP določata, katere nezavarovane terjatve so prednostne terjatve. Po prvem odstavku 213. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava med drugim ne učinkuje tudi na prednostne terjatve. Ker so se po prvem odstavku 21. člena ZFPPIPP, ki je veljal v spornem obdobju (pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP, objavljene v Ur. l. RS, št. 27/2016) med prednostne terjatve uvrščale tudi plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti in davki ter prispevki, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati z izplačili plač in nadomestil plač za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da potrjena prisilna poravnava nad toženo stranko ne učinkuje na tožničine terjatev iz naslova plač za januar in februar 2014 (vključno z odvodom predpisanih dajatev). Med prednostne terjatve pa ne spadajo terjatve tožnice iz naslova povrnitve stroškov v zvezi z delom (torej stroškov prevoza na delo in z dela ter stroškov prehrane), saj te terjatve niso navedene v 21. členu ZFPPIPP.
Po ustaljeni sodni praksi obveznost povrnitve pravdnih stroškov nastane z odločbo sodišča, s katero sodišče (v skladu s 313. členom ZPP) določi tudi rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti. V primeru odločanja o stroških postopka je to tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ. Čeprav se roka praviloma medsebojno prekrivata, je z vložitvijo pravnih sredstev prekinjen le paricijski rok, ki odlaga izvršljivost obveznosti, ne pa tudi materialnopravni rok za izpolnitev obveznosti, na katerega sta vezana zapadlost terjatve in začetek teka zamudnih obresti.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – nevarna dejavnost – objektivna odgovornost – soprispevek – nepremoženjska škoda
Tožnica neutemeljeno nasprotuje porazdelitvi odškodninske odgovornosti v razmerju 20 % tožnice kot delavke in 80 % tožene stranke (delodajalca) z vidika pravilne uporabe določbe tretjega odstavka 153. člena OZ, ki določa, da je imetnik nevarne stvari deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec (tožnica) prispeval k nastanku škode. Navedena določba obravnava konkurenco objektivne in subjektivne odgovornosti in v izhodišču nalaga večje breme imetniku nevarne stvari, vendar mu ob upoštevanju meril iz 171. člena OZ omogoča delno razbremenitev odgovornosti, če je glede na vse okoliščine primera oškodovančevo (tožničino) neskrbno ravnanje vsaj delno v pravno relevantni vzročni zvezi z nastankom škode. Tožnica je posegla z roko v območje stroja, kljub izrecnemu opozorilu tožene stranke, da lahko sega v področje stiskalnice s pomočjo pincete in ne z roko. S tem se je tožnica izpostavila nesreči. Tožena stranka, ki je sicer za nastalo nezgodo objektivno odgovorna, je ravnala tudi sicer v nasprotju s predpisi o varstvu pri delu s tem, ko ni zagotovila dvoročnega vklopa na stiskalnici, ustreznega teoretičnega in praktičnega usposabljanja, obveznih obdobnih pregledov in preizkusa stiskalnice, kar pa ne pomeni, da so lahko delavci pri opravljanju dela povsem nepazljivi. Še vedno morajo biti previdni in skrbni pri delu, kar jim narekuje že skrb za lastno varnost. Zaradi ugotovljene nepazljivosti tožnice niso utemeljene pritožbene navedbe, da je podana izključna odgovornost tožene stranke.
določitev preživnine – zvišanje preživnine – spremenjene okoliščine – porazdelitev preživninskega bremena – navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov v pritožbi
Bistvena okoliščina, ki narekuje neenakomerno porazdelitev preživninskega bremena med starša mladoletnega tožnika, je dejstvo, da mora toženec preživljati še dva svoja otroka, medtem ko je za mater tožnik edini otrok.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas – imenovanje v naziv – javni uslužbenec
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za izročitev v podpis pogodbe zaposlitvi za nedoločen čas za uradniško delovno mesto „višji svetovalec“. Sodišče ne more naložiti delodajalcu, na katero delovno mesto je dolžan zaposliti delavca oziroma mu ponuditi v sklenitev pogodbo o zaposlitvi. Navedeno je izključno v njegovi pristojnosti glede na organizacijo, delo in kadrovske potrebe, vse to pa je pri državnemu organu odvisno tudi od proračunskih sredstev. Sodišče v nobenem primeru, ne glede na to, ali delavec dejansko opravlja delo višje vrednotenega delovnega mesta, kot je to zatrjevala tožnica, ne more delodajalcu naložiti, da delavca zaposli na določenem delovnem mestu.
Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnica zahtevala izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi za naziv „višji svetovalec III“ in 35. plačni razred. Tožba je v tem delu preuranjena. Imenovanje javnega uslužbenca v naziv je v pristojnosti predstojnika organa državne uprave (prvi odstavek 90. člena ZJU), delovno sodišče pa ni pristojno, da bi namesto delodajalca imenovalo tožnico v ustrezen uradniški naziv. Tožnica sicer izrecno ne zahteva imenovanja v naziv, vendar pa s tožbo zahteva prav to, torej ugotovitev sodišča, da ima sklenjeno pogodbo za naziv „višji svetovalec“. Šele ko bo tožena stranka na podlagi tretjega odstavka 84. člena ZJU imenovala tožnico v naziv z odločbo, v kateri bo določila naziv (ob pogojih iz 86. člena ZJU) in datum pridobitve naziva, bo lahko tožnica v skladu s šestim odstavkom 24. člena ZJU sodno varstvo uveljavljala pred sodiščem, pristojnim za upravne spore. Zato je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu pravilno zavrglo.
zastaranje pregona - procesna predpostavka za začetek postopka - začetek postopka o prekršku
Zakon ne določa, kdaj se postopek o prekršku začne po uradni dolžnosti, vendar mora biti dejanje prekrškovnega organa tako individualizirano, da se nanaša na konkretnega kršitelja in konkretno dejanje, neposredno usmerjeno v pregon storilca zaradi prekrška; pri čemer je potrebno upoštevati, ali in kdaj je bil postopek o prekršku začet zoper lastnika motornega vozila.
Tožnica je bila v spornem v obdobju sposobna za delo v polovičnem delovnem času, zato neutemeljeno uveljavlja priznanje bolniškega staleža za poln delovni čas.
Tožeča stranka je v celoti izpolnila svojo obveznost iz pogodbe o štipendiji, medtem ko tožena stranka svoje obveznosti ni izpolnila, saj pri toženi stranki ni bila zaposlena najmanj toliko časa, kolikor je prejemala štipendijo, to je 60 mesecev, temveč je bila zaposlena le 48 mesecev. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je dolžna tožeči stranki na podlagi pogodbe o štipendiranju povrniti sorazmerni del prejetih štipendij.
Dogovor med strankama, da bo toženka še pet let po izobraževanju (v zvezi s katerimi je njena odsotnost znašala dejansko cca 17 mesecev) ostala na delu pri tožeči stranki, v nasprotnem primeru pa bo povrnila sorazmerni del stroškov izobraževanja za pravniški državni izpit, ni v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo obdobje izobraževanja oziroma odsotnosti toženke zaradi izobraževanja, da je šlo za izobraževanje v interesu toženke (pritožbeno sodišče pri tem ni zanemarilo dejstva, da je imela korist od izobraževanja tudi tožeča stranka), da ji je delodajalec v času izobraževanja plačeval nadomestilo plače (kot bi sicer znašala toženkina plača, če bi delala in tudi stroške prehrane, prevoza na delo in regresa) in da je bila v času izobraževanja brez delovnih obveznosti. V teh okoliščinah je obdobje petih let, v katerih je bila toženka, če ne ostane na delu pri delodajalcu, dolžna vrniti sorazmerni (in ne celotni) del stroškov izobraževanja, še primerno obdobje in takšna odločitev ne pomeni nezakonitega posega v svobodo dela.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje – vročanje – osebna vročitev
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da tožena stranka nima hišnega predalčnika, saj iz dopisa pošte izhaja, da se na naslovu nahaja stanovanjska hiša z nameščenim hišnim predalčnikom. ZPP kot razlog za vrnitev poštne pošiljke sodišču določa le, da se pisanje vrne le v primeru, če naslovnik nima predalčnika, ali je ta neuporaben. Dejstvo, da na hišnem predalčniku ni bilo izrecnega naziva tožene stranke, pa ne pomeni, da tožena stranka ni imela predalčnika ali je bil ta neuporaben.