OBLIGACIJSKO PRAVO - GRADBENIŠTVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSM0023164
OZ člen 393, 923, 923/2, 963, 964, 1061. ZBan-2 člen 5, 5/2, 5/2-6. ZGO člen 85, 86, 87, 88,88/3, 88/4. ZOR člen 1087, 1087/2, 1088. ZPP člen 360, 360/1. ZZavar člen 2, 2-15.
Zmotno je stališče pritožbe, da je predmetno garancijo potrebno obravnavati mimo določb o bančni garanciji po 1087. členu ZOR in da jo je potrebno obravnavati kot pogodbo premoženjskega zavarovanja (26. poglavje OZ) in s tem upoštevati določbe o subrogaciji (963. člen OZ), saj gre za kavcijsko zavarovanje.
- Zakon o zavarovalništvu v 15. točki 2. člena definira kavcijsko zavarovanje kot zavarovanje, s katerim se krije oziroma jamči za obveznosti naročnika garancije, v konkretnem primeru izvajalca. S takšnim kavcijskim zavarovanjem, kot ga predstavlja dana garancija, izdajatelj, to je tožeča stranka, prevzema sekundarno odgovornost, ki je enaka primarnim obveznostim glavnega dolžnika, izvajalca del.
- Tako tožeča stranka zmotno zaključuje, da je na podlagi dane Garancije vstopila v skladu z zakonsko subrogacijo iz 963. člena OZ, v položaj uporabnika garancije, to je naročnika.
- V skladu s 1088. člen ZOR se določbe o bančni garanciji smiselno uporabljajo tudi za druge pravne osebe, če so z zakonom pooblaščene opravljati določene bančne posle. Zakon o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-2) namreč dopušča izdajanje garancij tudi nebančnim subjektom, saj je izdajanje bančnih garancij in drugih jamstev uvrščeno med finančne storitve, ki jih lahko opravljajo tudi drugi subjekti (6. točka drugega odstavka 5. člena ZBan-2).
- Dejansko v razmerju do naročnika odgovarjajo solidarno izvajalec, projektant in nadzorni inženir, in sicer vsak od njih za napako odgovarja v celoti (393. člen OZ).
Tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik podal izrecno pisno soglasje za pobot vzajemnih terjatev. Po 136. členu ZDR-1 namreč delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila. Torej, celo v primeru, če bi tožena stranka dokazala svojo terjatev do tožnika (iz naslova posojila – kreditnega razmerja med toženo stranko in tožnikom), je sama ne bi mogla veljavno pobotati s tožnikovo terjatvijo brez njegovega pisnega soglasja. Zato je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno prisodilo vtoževano razliko odpravnine ob upokojitvi (132. člen ZDR-1).
Načeloma drži, da rojstvo novih otrok ne more biti izgovor za znižanje obstoječe preživninske obveznosti, drži pa tudi, da so preživninski upravičenci vsi zavezančevi otroki in da se sredstva, ki so za to na razpolago, z njihovo številčnostjo pač manjšajo.
plačilo za delo – nezakonito prenehanje delovnega razmerja
Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo, da se tožnica ni vrnila na delo k toženi stranki, čeprav ji je ta poslala poziv na delo, ampak se je zaposlila pri drugem delodajalcu. Pravilno je razlogovalo, da nevzpostavitev delovnega razmerja pri toženi stranki in opustitev prisilne izvršbe za reintegracijo po pravnomočni sodbi ni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo plač. Upoštevalo je stališče Vrhovnega sodišča RS, ki izhaja iz odločbe opr. št. VIII Ips 92/2008 z dne 26. 1. 2010, da je priznanje pravic iz delovnega razmerja in plačilo plač lahko pogojevano z vrnitvijo delavca na delo le za čas po vročitvi pravnomočne sodbe, saj je delovno razmerje za naprej priznano ravno s tem pogojem. Ta pogoj pa ne velja glede priznanja pravic (in s tem plač) za čas trajanja sodnega postopka oziroma za čas do pravnomočnosti sodbe. Zato je tožnica, kljub zaposlitvi pri drugem delodajalcu, ne pa pri toženi stranki, upravičena do obračuna in plačila vtoževanih zneskov za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do nastopa dela pri drugem delodajalcu.
Med tožnico (novinarko) in toženo stranko (časopisno hišo) je ves čas sodelovanja na podlagi avtorskih pogodb obstajalo delovno razmerje za nedoločen čas. Tožnica se je pri toženi stranki vključila v organiziran delovni proces in delo opravljala kot delavci v delovnem razmerju in v dogovarjanju z njimi. Tožena stranka je tožnico pri delu nadzorovala in ji dajala navodila (preko vodje dopisništva in različnih urednikov), tožnica pa je delo opravljala v prostorih delodajalca, pri čemer je imela zagotovljen dostop do intraneta tožene stranke preko službenega računalnika, imela je tudi službeno vizitko. Zato je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja v spornem obdobju utemeljen.
Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati zneske zavarovanj in prispevkov, ki jih je tožnica že plačala iz naslova samozaposlitve. Delovno razmerje je podlaga za zavarovanje po določbah 13. člena ZPIZ-1 oziroma 14. člena ZPIZ-2 in ima prednost pred vsemi drugimi podlagami za obvezno zavarovanje po določbi 25. člena ZPIZ-1 oziroma drugega odstavka 13. člena ZPIZ-2. Zato se v primeru, ko je za isto obdobje naknadno vzpostavljena takšna nova podlaga za zavarovanje in to s pravnomočno sodno odločbo, ni mogoče sklicevati na pravnomočno urejeno zavarovalno razmerje, v katerega ni več mogoče posegati. Tožnici je bil priznan obstoj delovnega razmerja za sporno obdobje, kar pomeni ugotovitev pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje (drugi odstavek 7. člena ZPIZ-1 oziroma drugi odstavek 6. člena ZPIZ-2). Zato ima pravico do priznanja lastnosti zavarovanca po tej podlagi tudi v spornem obdobju v skladu s prvo alinejo 47. člena ZMEPIZ.
ZFPPIPP člen 21, 160, 160/2, 213, 213/1, 213/1-2. OZ člen 299, 299/1, 313.
plača – plačilo za delo – prisilna poravnana – prednostna terjatev – odločitev o pravdnih stroških – zakonske zamudne obresti – paricijski rok
ZFPPIPP v 21. členu določa prednostne, podrejene in navadne terjatve, pri čemer so med drugim prednostne terjatve plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred pričetkom postopka insolventnosti, torej tudi zahtevani dve plači pred začetkom postopka prisilne poravnave. Po drugem odstavku 160. člena ZFPPIPP začetek postopka prisilne poravnave ne učinkuje za prednostne terjatve.
Stroškovni izrek je ustrezno oblikovan. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati pravdne stroške v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (to je od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega roka) do plačila, pod izvršbo. Zmotno je stališče tožene stranke, da rok za prostovoljno plačilo pravdnih stroškov ne more poteči pred pravnomočnostjo odločitve o stroških. Po načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP, hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ. Če zavezanec stroškov postopka v tem roku ne povrne, pride v zamudo in poleg stroškov dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.
URS člen 14, 156. ZUPJS člen 12, 13, 15, 17, 18, 19, 24, 31. ZUP člen 6, 6/2.
znižano plačilo vrtca - dohodek družine - prosti preudarek - možnost v izjemnih primerih
Po 31. členu ZUPJS je center za socialno delo pooblaščen
, da lahko v izjemnih primerih pri določitvi znižanega plačila vrtca poleg dohodkovnega položaja upošteva tudi druga dejstva in okoliščine, ki odražajo dejanski socialni in materialni položaj vseh oseb, če bi plačilo vrtca ogrozilo njihovo socialno varnost, in lahko določi nižje plačilo, kot ga predpisuje 24. člen ZUPJS. Takšno dejansko stanje pri tožnici ni podano, saj plačilo 66% cene programa vrtca, kljub plačevanju najemnine za stanovanje glede na dohodkovni položaj družine, ne ogroža njene socialne varnosti.
DRUŽINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ
VSL0084869
ZPP člen 116, 116/1. URS člen 22, 23.
pravica do stikov – ureditev stikov – predlog za vrnitev v prejšnje stanje – zamuda roka – upravičen vzrok za zamudo roka za opravo dejanja – prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči
Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je upravičen vzrok za zamudo lahko vsak dogodek resnejše narave, ki razumsko pomeni oviro za stranko, da opravi neko procesno dejanje; vzrok bo opravičljiv, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma, če se lahko pripiše naključju, ki se ji je pripetilo. Po drugi strani zamuda ni opravičljiva, če v danih okoliščinah oseba, ki je zamudo povzročila (stranka ali pooblaščenec), ni ravnala tako, kot bi se od nje pričakovalo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – neuspešno opravljeno poskusno delo
Toženec je v kratki obrazložitvi izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela navedel, da tričlanska komisija ugotavlja, da zaradi strokovnih nedoslednosti, napak pri delu na blagajni (pos transakcije), neprimerne komunikacije s poslovnimi partnerji (vodjo prodaje) in zaposlenimi sodelavkami, tožnica ne izpolnjuje pogojev za zaposlitev po pogodbi, zaradi česar ji preneha delovno razmerje z določenim dnem. Tožnica ni storila očitanih nepravilnosti, zato sporna odpoved ni bila podana iz utemeljenega razloga.
Kljub spremenjenim okoliščinam (oba starša sta trenutno brezposelna) ni podlage za spremembo dogovorjene višine preživnine, ker se zmožnosti preživninskih zavezancev niso spremenile.
DRUŽINSKO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0081630
ZZZDR člen 106, 106/2. ZPP člen 141, 408.
omejitev stikov – ugriz psa – presoja vseh okoliščin
Sodišče prve stopnje je pri odločanju o predlagateljičinem zahtevku, s katerim je drastično omejilo stike med otrokom in očetom, obravnavalo le posamične dogodke – ugriz psa, ne obvestitev mame o ugrizu in ne posredovanje podatkov o psu, zaradi česar je bilo treba otroka cepiti, ni pa se ukvarjalo z odnosom med očetom in sinom kot celoto ter koristnostjo/škodljivostjo teh stikov za otroka.
Če je šlo pri ugrizu psa za enkraten dogodek (četudi je bil posebno nevaren, kot trdi mati), ima izpodbijana prvostopenjska odločitev lahko značaj kaznovalne narave, kar ni dopustno. Ob dejstvih, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe, tako drastičen poseg v stike zaenkrat ni utemeljen. Taka omejitev stikov bi slej kot prej vodila v (vsaj delno) odtujitev med očetom in otrokom, kar slednjemu zagotovo ne bi bilo korist.
Ker pa sodišče prve stopnje ni izčrpalo vse trditvene podlage niti ni izvedlo vseh dokazov, ki bi jih (v tem postopku tudi po uradni dolžnosti) lahko in moralo, bo končen obseg in/ali način izvrševanja stikov lahko določene šele po vnovičnem sojenju.
odškodninska odgovornost delodajalca – trpinčenje na delovnem mestu – mobing
Ravnanja, ki jih je tožnica izpostavila, ne pomenijo ravnanja, ki bi bila ponavljajoča se, sistematična, graje vredna ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, ki bi bilo usmerjeno proti tožnici na delovnem mestu ali v zvezi z delom (npr. pomočnica ravnateljice je pred prireditvijo, prav zaradi prostorske stiske, dejala tožnici, da naj pospravi torbi...). Tožnica si je določena ravnanja pomočnice ravnateljice razlagala drugače, kot so si jih ostali zaposleni, vendar pa tako subjektivno dojemanje dogajanja ne more imeti za samoumevno posledico ugotovitve, da je trpinčenje tožnice tudi dejansko obstajalo. Sodišče prve stopnje je skrbno presodilo vsa očitana ravnanja oziroma dogodke, v katerih je tožnica očitala toženki mobing in na podlagi celotnega dokaznega postopka utemeljeno zaključilo, da se nad tožnico ni izvajal mobing, kot ga opredeljuje in prepoveduje 4. odstavek 7. člena ZDR-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
V konkretnem primeru je presoja utemeljenosti poslovnega razloga odvisna le od ugotovitve, da je tožničino delo postalo nepotrebno v poslovni enoti F.. Tožnica je delo opravljala v tej poslovni enoti, takšno opravljanje dela pa je bilo v okviru sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Ker je tožena stranka tožničine delovne naloge razporedila med ostale zaposlene na delovnem mestu prodajalec v drogeriji, v kateri je skladno s pogodbenimi določili opravljala delo tožnica, je njeno delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno. To pa predstavlja utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Sprotnemu, rednemu naraščanju potreb, ki nastaja z odraščanjem otroka postopoma in v krajšem časovnem obdobju, so namenjene redne valorizacije, ki enkrat letno preživnino uskladijo z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin v Republiki Sloveniji, ne pa vsakič nova tožba za zvišanje preživnine.
Ker so materine premoženjske razmere boljše, ker je imel toženec zaradi prihodov na sodišče iz drugega kraja in utemeljene pritožbe bistveno več stroškov in ker je bila tožba neuspešna (nepotrebna), je po oceni pritožbenega sodišča primerno, da tožeča stranka tožencu povrne polovico potrebnih stroškov (celoten znesek bi jo pretirano obremenil), sama pa krije svoje.
stroški postopka – nagrada izvedencu – odmera nagrade – nestrinjanje z izvedenskim mnenjem – umik pritožbe – razdružitev nepremičnin
Vsebinsko nestrinjanje stranke z zaključki izvedenca (cenilca) oziroma njeno prepričanje, da naj bi bili ti napačni, na pravico slednjega do povračila stroškov oziroma do nagrade za opravila, potrebna za (s strani sodišča) odrejeno izdelavo (dopolnilnega) mnenja, ne vpliva.
ZPP člen 406, 406/3, 408, 339, 339/2. ZZZDR člen 131a, 132.
spori iz razmerja med starši in otroki - zvišanje preživnine - bistveno spremenjene okoliščine - sodna poravnava - preživljanje mladoletnega otroka
Niso utemeljene pritožbene navedbe, da sodna poravnava nasprotuje določilu 131a. člena ZZZDR, ker da preživninska obveznost glede večjih izdatkov ni določena. Predmetna sodna poravnava predvideva dogovor roditeljev le glede dela preživninske obveznosti, in sicer le glede poravnavanja večjih izdatkov mld. tožnikov, saj je bila poleg tega določena tudi v znesku 80,00 EUR za vsakega mld. tožnika. Ker sta se starša s predmetno sodno poravnavo dogovorila, da bosta vse večje izdatke plačevala vsak do ene polovice višine stroška po predhodnem dogovoru glede nakupa in da bo toženec na podlagi predloženega računa poravnal polovico stroškov nakupa, je torej takšen sporazum, ki je očitno temeljil na pričakovanju, da se bosta starša zmogla dogovoriti o večjih izdatkih mld. tožnikov, poleg fiksno določenega zneska preživnine 80,00 EUR za vsakega otroka, v skladu s 131a. členom ZZZDR in v skladu s 408. členom ZPP tudi v korist obeh mld. tožnikov. Ko se v takem primeru naknadno ugotovi, da sporazuma starša ne moreta več doseči, s sodno poravnavo niso več varovane največje otrokove koristi, ki so v postopku odločanja o preživnini mld. otrok sodišču glavno vodilo (prim. 408. člen ZPP) in je treba šteti, da je podana spremenjena okoliščina glede na čas sklepanja sodne poravnave, ko se je utemeljeno pričakovalo, da se bosta roditelja o večjih izdatkih lahko dogovorila. Vendar pa v tem primeru v sodbi ugotovljena dejstva, ne dajejo podlage za zaključek o obstoju spremenjenih okoliščin, ker gre le za posamezna (povezana) dogodka, ko toženec polovice večjih stroškov ni poravnal.
ZŠtip-1 člen 21, 22, 24, 24/1, 24/1-3. Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij člen 8.
Zoisova štipendija – pogoji za pridobitev – izjemni dosežek – priznanje za najboljšo raziskovalno delo
Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij kot podzakonski akt v 8. členu oži pravico do Zoisove štipendije, ki jo na zakonski ravni ureja ZŠtip-1. Za opredelitev priznanja za najboljšo raziskovalno nalogo kot izjemnega dosežka v smislu 24. člena ZŠtip-1 namreč določa dodatne pogoje, ki v ZŠtip-1 niso določeni, določal pa bi lahko le natančnejšo opredelitev z ZŠtip-1 uzakonjenih pogojev. ZŠtip-1 priznanj za najboljše raziskovalne naloge iz 3. alineje 1. odstavka 24. člena ne pogojuje z državno ravnjo. V 4. alineji 24. člena ZŠtip-1 je pogoj državne (ali mednarodne) ravni določen le za nagrajeno znanstveno raziskovalno, razvojno ali umetniško delo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo t. i. institut exceptio illegalis, odklonilo uporabo nezakonitega 8. člena Pravilnika in odločilo na podlagi citirane določbe ZŠtip-1.
Tožnica je za svojo raziskovalno nalogo »D.« prejela priznanje Fakultete A., Univerze v B. za izjemno raziskovalno nalogo. Zato je tožnica izpolnila pogoj izjemnega dosežka iz 24. člena ZŠtip-1.
Iz zapisnika o glasovanju in rezultatih glasovanja članov vzgojiteljskega zbora izhaja, da je potekalo tajno glasovanje o obeh kandidatkah za ravnateljico ter da je dobila največ (44) glasov podpore kandidatka A.A., tožnica pa je prejela 18 glasov podpore. Glede na navedeno je vzgojiteljski zbor podal najvišjo podporo in pozitivno mnenje kandidatki A.A., s tem pa je smiselno sprejel negativno mnenje za tožnico, ki ji ni izglasoval podpore. Dejstvo, da vzgojiteljski zbor ni še izrecno sprejel posebnega (negativnega) mnenja glede tožničine kandidature, ne pomeni kršitve za izvedbo razpisa določenega postopka, ki bi bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata (36. člen ZZ).
V sedmem odstavku 53.a člena ZOFVI je določeno, da v primeru, če lokalna skupnost in organi iz drugega odstavka tega člena ne dajo mnenja v 20 dneh od dneva, ko so bili zanj zaprošeni, lahko svet o izbiri odloči brez tega mnenja. Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdaj je bila Mestna občina B. zaprošena za podajo mnenja v zvezi s kandidatkama za ravnateljico, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da navedeni rok teče od datuma izdelave vloge za pridobitev obrazloženega mnenja o kandidatkah.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – rok za podajo odpovedi
Tožnik je brez ustrezne identifikacije neznano tretjo osebo seznanil s stanjem na transakcijskem računu komitenta K.K. in brez opravičenega razloga opravil vpogled v stanje na istem transakcijskem računu. Spornega dne je podal nalog, da se na istem transakcijskem računu izvedeta dve transakciji v skupni višini 235.000,00 EUR in s tem tretji osebi omogočil odliv sredstev s tujega transakcijskega računa v škodo njegovega imetnika, s čimer je povzročil škodo delodajalcu v višini 235.034,76 EUR ter močno okrnil njegov ugled kot finančne institucije. S svojim ravnanjem je huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar je utemeljen razlog za izredno odpoved po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče s takšno presojo sodišča prve stopnje soglaša.
Tožena stranka je, glede na to, da je bila seznanjena z vsemi odločilnimi dejstvi v zvezi s kršitvami tožnika s pisnim poročilom z dne 25. 4. 2014, podala izredno odpoved pravočasno, v 30-dnevnem roku iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, tudi če se kot datum podaje izredne odpovedi upošteva 23. 5. 2014, odtisnjen (s štampiljko) na zadnji strani odpovedi (pred podpisi), ki se razlikuje od datuma na začetku dokumenta (21. 5. 2014).