izločitev dokazov - izjava osumljenca, dana policiji - osredotočenost suma
Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da policija v trenutku prostovoljne izjave osumljenca še ni začela z uradnim postopkom. Osumljenec v izjavo ni bil prisiljen, ta je bila dana povsem prostovoljno.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00041817
KZ-1 člen 86, 86/11. ZKP člen 402, 402/3.
alternativna izvršitev kazni zapora - delo v splošno korist - hišni zapor - objektivne in subjektivne okoliščine - specialni povratnik - osebnost storilca
Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča dalo prevelik poudarek obsojenčevemu zdravstvenemu stanju, saj le-to ob preostalih ugotovljenih okoliščinah, zlasti ugotovljeni nevarnosti obsojenca in možnosti ponovitve dejanja, ne zadošča za zaključek o utemeljenosti obravnavanega predloga za nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom.
Sodišče sme izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Začasna odredba mora biti predlagana v povezavi s samo zavarovano terjatvijo.
Na pravno naravo pravnega razmerja med pravdnima strankama ne vpliva niti dejstvo, da tožeča stranka ni nepremičninski posrednik, da ne izpolnjuje pogojev za nepremičninskega posrednika in nima zavarovane svoje odgovornosti. Le zato, ker tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev, ki jih zakon zahteva od posrednika v prometu z nepremičninami, namreč ni mogoče zaključiti, da zanjo kogentna določila o varnem in skrbnem poslovanju pri nepremičninskem posredovanju, ki jih določa ZNPosr v III. Poglavju, ne veljajo. Takšno stališče bi bilo v izrecnem nasprotju z namenom zakonodajalca ob sprejemanju ZNPosr. Namen zakonodajalca je namreč bil podrobneje pravno urediti področje storitev nepremičninskega posredovanja predvsem s ciljem udejanjanja varstva šibkejše stranke (naročitelja), kar posledično med drugim zahteva tudi prepoved opravljanja te dejavnosti subjektom, ki ne izpolnjujejo zakonskih pogojev. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je pri odločitvi v tem primeru treba upoštevati določila ZNPosr, saj bi v nasprotnem primeru, v kolikor bi sledilo trditvam tožeče stranke, da je bila njena volja in volja pravne prednice tožene stranke skleniti običajno posredniško pogodbo po OZ, dopustilo obid (kogentnih) zakonskih določb, ki veljajo za posredovanje v prometu z nepremičninami.
Pogodba o posredovanju v prometu z nepremičninami mora biti sklenjena pisno (prvi odstavek 13. člena ZNPosr). Skladno z določilom 53. člena OZ je oblične pogodbe mogoče razvezati z neobličnim sporazumom, razen če je za določen primer z zakonom predvideno kaj drugega, ali če namen, zaradi katerega je za sklenitev pogodbe predpisana oblika, zahteva za razvezo pogodbe enako obliko. Za razvezo posredniške pogodbe veljavni predpisi izrecno ne določajo pisne oblike. Sankcija za kršitev določila o pisnosti pogodbe o posredovanju v prometu z nepremičninami ni predvidena. Zato je mogoče sklepati, da je pisna oblika posredniške pogodbe v prometu z nepremičninami predpisana zgolj v interesu pogodbenih strank (zaradi varnega in skrbnega nepremičninskega posredovanja in varstva naročnika). Torej pogodba o posredovanju v prometu z nepremičninami ni neveljavna le zato, ker ni sklenjena v pisni obliki. Posledično tudi za veljaven odstop od pogodbe ni obvezna pisna oblika. Glede na navedeno tako tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenim očitkom, da odpoved ni veljavna, ker je tožena stranka ni podala v pisni obliki.
Ker je tožeča stranka bila že poleti 2016 seznanjena s stališčem tožene stranke glede plačila provizije in se je sama odločila, da bo še naprej sodelovala s toženo stranka, do plačila provizije ni upravičena niti na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi (prvi in tretji odstavek 190. člena OZ). V tem primeru je Pogodba med pravdnima strankama prenehala veljati. Zato tožeča stranka za izvajanje posredovanja od poletja 2016 dalje ni imela več pravne podlage. Če ga je še naprej izvajala, je to izvajala samovoljno, v nasprotju z voljo tožene stranke, in zato od tožene stranka ne more zahtevati plačila niti na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - poslovna odškodninska odgovornost - vzročna zveza - ravnanje contra legem artis - potek zdravljenja
Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da niso potrjene drugačne navedbe tožnice, da bi morala biti napotena na pregled pod stopnjo „nujno“ ter tudi ne, da je bila takšna indikacija za stopnjo ″nujno″ pred hujšim poslabšanjem v oktobru 2015, ko so bile takšne napotnice izdane. Sodišče prve stopnje je glede na vsebino zapisa onkološkega pregleda 14. 8. 2015 in glede na mnenje izvedenca, da OIZ ne more indicirati onkološkega zdravljenja, pravilno tudi zaključilo, da niso potrjene trditve tožnice, da je zdravnica imela indikacije za napotitev na ponovni pregled pri onkologu. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovitve, kakšne so bile možnosti OIZ glede na strokovno utemeljene indikacije v navedenem časovnem obdobju, utemeljeno sklepalo, da ni podlage za zaključek, da bi lahko OIZ z drugačnim ravnanjem od 20. 9. 2015 vplivala na potek zdravljenja v smislu realne možnosti pravočasne ustrezne diagnostike in pravočasnega pregleda pri ortopedu; enako pa velja za ravnanja od maja 2015, saj tudi v primeru napotitve na diagnostične preiskave in ortopedski pregled, le-ti ne bi bili opravljeni, preden je pri tožnici prišlo do zloma oziroma sesedanja vretenca.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi - gospodarski spor - nedovoljen pritožbeni razlog
Pritožba izpodbija dejansko stanje tako kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, vendar pa pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog. Navedeno pomeni, da pritožbeno sodišče ne sme presojati ali je sodišče prve stopnje glede na izvedene dokaze dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in mora ne glede na pritožbene navedbe upoštevati dejansko stanje kot izhaja iz izpodbijane sodbe.
alternativna izvršitev kazni zapora - nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom - subjektivne okoliščine - skrb za mladoletne otroke - čas storitve kaznivega dejanja - povratnik
Skrb za mladoletne otroke sama po sebi ne more biti razlog za nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom, s čimer pritožbeno sodišče v celoti soglaša, saj bi drugačna presoja vodila v nevzdržno situacijo, ko storilcem kaznivih dejanj, ki imajo obveznosti preživljanja družinskih članov, ne glede na druge relevantne okoliščine, zaporne kazni sploh ne bi bilo smiselno izreči, kar je v nasprotju s samim namenom kazni.
KZ-1 člen 259, 259/1, 259/2. ZKP člen 60, 144, 277, 437.
oškodovanec - oškodovanec kot tožilec - zavrženje kazenske ovadbe - oškodovančev prevzem kazenskega pregona - ponareditev ali uničenje uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva
Ker je v opisu kaznivega dejanja v obtožnem predlogu dovolj konkretno opisana kršitev njegove pravice iz 22. člena Ustave RS, B. B. ni mogoče odreči lastnosti oškodovanca v tej kazenski zadevi in mu torej posledično tudi ni mogoče odreči pravice, da kot oškodovanec kot tožilec na podlagi 60. člena ZKP zoper obdolženko nadaljuje kazenski pregon za kaznivo dejanje po prvem in drugem odstavku 259. člena KZ-1 potem, ko je bila njegova kazenska ovadba zoper obdolženko, s sklepom Okrožnega državnega tožilstva v Krškem zavržena.
Predkupna pravica etažnih lastnikov v stavbi, ki ima dva ali več etažnih lastnikov in ima več kot pet posameznih delov, je zakonita predkupna pravica, vsebovana v 124. členu SPZ. Ta določa, da se zanjo smiselno uporabljajo pravila, ki urejajo predkupno pravico solastnikov. Razlog smiselne uporabe je prav v tem, da so medsebojna razmerja med etažnimi lastniki pri manjših nepremičninah v etažni lastnini, podobno kot pri solastnini, zelo intenzivna in zelo občutljiva.
Predkupna ponudba mora biti na podlagi 52. v zvezi s 27. členom OZ dana tudi v pisni obliki. Pisna oblika za ponudbo je v zakonu predpisana zaradi tega, da se predkupni upravičenec na zanesljiv način seznani s prodajo in zaradi varstva v pravnem prometu z nepremičninami. Tožnica prve ponudbe ni mogla spreti, ker ni bila popolna, prav tako pa toženec svoje dolžnosti do tožnice kot predkupne upravičenke ni izpolnil s ponudbo z dne 20. 2. 2018, ker ta še vedno ni vsebovala imena kupca in torej še vedno ni bila popolna. Molk predkupnega upravičenca se v primeru nepopolne ponudbe ne more šteti za zavrnitev ponudbe. Nepopolna ponudba nima pravnih učinkov.
OZ člen 346, 347, 349, 355, 355/1, 355/1-1, 355/1-6.
zastaranje terjatev iz naslova stroškov upravljanja in obratovanja poslovnega prostora - poslovni prostor - subsidiarna odgovornost lastnika stanovanja
Namen določbe 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ je torej v izenačitvi pravnega položaja etažnih lastnikov stanovanj. Nasprotno pa ni podana potreba po izenačitvi pravnega položaja etažnih lastnikov poslovnih prostorov, saj enoletni zastaralni rok iz 1. točke prvega odstavka 355. člena OZ ne pride v poštev v primeru poslovnega odjema, ki se po naravi stvari nanaša na poslovne prostore. Takšne terjatve (v zvezi s poslovnimi prostori) zastarajo po pravilih za občasne terjatve iz 347. člena OZ ali po pravilih za zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodb iz 349. člena OZ (oboje, če so izpolnjeni pogoji) ali v splošnem zastaralnem roku iz 346. člena OZ.
Določba 24. člena SZ-1 namreč ne zajema subsidiarne odgovornosti lastnika poslovnih prostorov. Že jezikovna razlaga citirane določbe povsem nedvoumno določa meje pomena konkretnega pravnega pravila: subsidiarna odgovornost lastnika stanovanja. Glede na izrecno ločitev stanovanjskih in poslovnih prostorov v 2. členu SZ-1, poslovni prostori tako že po jezikovni razlagi spadajo izven meja konkretnega določila.
DEDNO PRAVO - KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00041169
ZPVAS člen 8, 8/2, 8/6. ZD člen 163, 206, 206/1. URS člen 22, 23, 25. ZPP člen 365, 365-3.
dedovanje - zapuščinski postopek - vabljenje dedičev na zapuščinsko obravnavo - agrarna skupnost - občina - neznani dedič - objava oklica - prvi dedni red - vračanje premoženja - načelo subsidiarnosti - sojenje brez nepotrebnega odlašanja - pravica do enakega varstva - pravica do učinkovitega pravnega sredstva
Neprepričljivo izzveni pojasnjevanje zapuščinskega sodišča, da je v skladu z 206. členom ZD v Uradnem listu RS ter na oglasni deski sodišča in njegovi spletni strani objavilo oklic neznanim dedičem in da se v enem letu nihče v tem svojstvu ni priglasil. Pritožba v tem pogledu utemeljeno izpostavlja subsidiarnost omenjenega ukrepa, ki pride v poštev v primerih, če sodišče (ki ima temu ustrezno dolžnost) na drug primeren način dedičev ne more ugotoviti. V konkretnem primeru pa tak potencialni dedič izhaja (že) iz obrazložitve upravnih odločb, na katere se sklicuje zapuščinsko sodišče in na kar ga je pritožničin predstavnik na zapuščinski obravnavi dne 3. 10. 2019 tudi izrecno opozoril.
Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbeno trditvijo, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, kako ocenjuje listinske dokaze, s katerimi se je v dokaznem postopku ugotavljalo, ali je oče mladoletnega oškodovanca Z.B. dne 27. 7. 2015 ob 10.00 uri po telefonu poklical na Policijsko postajo P. in povedal, da je obdolženec napadel in s palico udaril njegovega mladoletnega sina, čeprav je ta dokaz izvedlo (točka 2 obrazložitve).
Opis kaznivega dejanja, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, po oceni pritožbenega sodišča vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1, ki so tudi ustrezno konkretizirani. Obdolžencu se očita, da je omogočil sestavo poslovne knjige, ki jo je moral voditi po zakonu in je pomembna za poslovni promet z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami ter tudi kot podlaga za davčni nadzor, z lažno vsebino, s tem, da je v času od 27. 1. 2015 do konca meseca marca 2015 v kraju K., kot direktor gospodarske družbe K. d.o.o. kot davčne zavezanke za davek na dodano vrednost, zavezane med drugim tudi za vodenje knjige prejetih in izdanih računov na podlagi prvega odstavka 54. člena ZGD-1 ter v skladu s Slovenskimi računovodskimi standardi SRS 22, pomembne za zagotovitev podatkov o prejetih in izdanih računih in s tem o opravljenem obsegu obdavčljivih transakcij z drugimi fizičnimi in pravnimi osebami in kot take tudi podlage za davčni nadzor, računovodskemu servisu V. M. s.p. predložil v knjiženje v izreku izpodbijane sodbe navedene lažne račune, prejete s strani dobavitelja S. R. Kft., M., skupaj z lažnimi CMR listinami - mednarodne tovorne listine, ter v izreku izpodbijane sodbe navedene lažne račune, izdane kupcu J. d.o.o., H., skupaj z lažnimi CMR listinami - mednarodne tovorne listine, vsi navedeni prejeti in izdani računi ter CMR listine pa so bili lažni, saj promet blaga po teh računih ni bil nikoli opravljen, s tem omogočil, da je bila po opravljeni vknjižbi navedenih računov v knjigo prejetih in izdanih računov sestavljena omenjena poslovna knjiga z lažno vsebino.
potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti - razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti - pravilna vročitev - rok za dvig pisanja
Dolžnik v predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti sklepa o izvršbi niti ni konkretizirano trdil, da ga v času vročanja sklepa o izvršbi ni bilo doma oziroma da je bil ravno v tem času odsoten, saj je zgolj pavšalno navajal, da je bil od konca poletja nekajkrat odsoten po štirinajst dni ali tri tedne skupaj. Dolžnik s trditvami v predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti sklepa o izvršbi pravilnosti vročitve sklepa o izvršbi ni uspel omajati.
nepopolna vloga - zavrženje vloge - predlog za oprostitev plačila sodne takse - poziv na dopolnitev nepopolnega predloga za oprostitev plačila sodnih taks
Sodišče je dolžnico na dopolnitev njenega predloga za oprostitev plačila sodnih taks pozvalo s sklepom z dne 27. 2. 2020, v katerem ji je navedlo vsebino zahteve za dopolnitev ter jo je tudi opozorilo na posledice nedopolnitve oziroma dopolnitve, ki ne bo skladna s pozivom. Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da dolžnica s sklepom naloženega ni izpolnila. Ker dolžničin predlog za oprostitev plačila sodnih taks z dne 21. 2. 2020 glede na obrazložitev izpodbijanega sklepa ni bil popoln, ga je sodišče prve stopnje, pravilno zavrglo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NELOJALNA KONKURENCA - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00041228
OZ člen 807, 807/2, 809, 814, 836. ZIZ člen 226, 227. URS člen 22, 23. ZPOmK-1 člen 3, 3/1, 3/1-1, 63a, 63a/1, 63a/2, 63a/3, 63a/3-1, 63a/3-2, 63a/3-3.
nelojalna konkurenca - nastopanje na trgu - trgovski zastopnik - prodaja blaga - zmeda potrošnika glede izvora blaga - električna energija - prekinitev poslovnih razmerij - pogodba o posredovanju - objava sodbe - nedoločen tožbeni zahtevek
Tožena stranka opozarja na konkurenčni položaj zastopnika na trgu. Vendar pa je treba poudariti, da se zastopnikov konkurenčni položaj lahko obravnava na dveh ravneh. Po eni strani gre za razmerje med enakovrstnimi podjetji, torej med zastopniškimi podjetji, ki nastopajo na istem trgu in govorimo o horizontalni konkurenčni ravni. Druga raven pa se nanaša na razmerje med naročiteljem in zastopnikom. Stranki tega razmerja nastopata na različnih konkurenčnih ravneh. Govorimo lahko o vertikalni konkurenčni povezanosti.
V konkretnem primeru se je ravnanje zastopnika na trgu v pojmovanju konkurenčnega prava, ki je opredeljeno v 63.a členu ZPOmK-1, prilegalo delovanju naročitelja kot tistega podjetja na trgu, ki je na podlagi nelojalnega ravnanja zastopnika v imenu in na račun naročitelja, sklenilo pogodbe s tretjimi osebami, kot je v vseh posamičnih primerih ugotovilo sodišče prve stopnje.
Tožbeni zahtevek je preveč pomensko odprt tedaj, če tožena stranka ne bi mogla vedeti, kako naj spoštuje odločbo sodišča in bi bil tožbeni zahtevek v morebitnem izvršilnem postopku neizvršljiv. Za to pa v konkretnem primeru ne gre. Tožbena zahtevka pod I in II sta toliko jasna in dovolj določna, da tožena stranka ve, katerih ravnanj se mora vzdržati, da ne bi kršila kar ji je bilo prepovedano.
Vsebino standarda zanemarljivo ali nezanemarljivo število prizadetih udeležencev ter primerjavo z možnimi potencialnimi deleži z vidika novo pridobljenih odjemalcev tožene stranke, je treba presojati ne le glede na konkretno število ugotovljenih kršitev, ampak glede na možno število vseh potencialnih kršitev. Upoštevati je torej treba, da v obravnavanem primeru niso zajete vse možne bodoče kršitve, ki se jim je prav z objavo sodbe možno izogniti.
ZD člen 136, 146, 146/1, 154, 154/1, 210, 212. ZPP člen 196.
spor dedičev o obsegu zapuščine - prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - aktivna in pasivna legitimacija - pravilna uporaba materialnega prava - dediči kot nujni sosporniki - skupnost dedičev - pridobitev dediščine in odpoved dediščini - odpoved dediščini v korist določenega dediča - odstop dednega deleža
Vprašanje pravilne aktivne in pasivne legitimacije vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Na pravilno uporabo materialnega prava sodišče pazi po uradni dolžnosti.
Nujno sosporništvo na aktivni strani ni obvezno, saj nikogar ni mogoče prisiliti k vložitvi tožbe, a je zavzeto stališče v odločbi II Ips 476/95, da morajo biti vsi dediči (nujno) udeleženi le v sporu, ki meri na zmanjšanje obsega zapuščine, v sporu o povečanju obsega zapuščine pa ne, v sodni praksi preseženo. Utrdilo se je stališče, da morajo v sporih o obsegu zapuščine sodelovati vsi dediči, njihov položaj v pravdi pa ni odvisen od tega, kakšno je bilo njihovo stališče o spornem vprašanju v zapuščinskem postopku, temveč od tega, ali vložijo tožbo. Če ne želijo nastopati med tožniki, morajo biti zajeti na pasivni strani. Ključni razlog za takšno stališče je v naravi skupnosti dedičev, ki nastane glede zapustnikovega premoženja ob njegovi smrti. Od razdelitve zapuščine dediči upravljajo in razpolagajo z zapuščino skupno (prvi odstavek 154. člena ZD), zato so enotni sosporniki (196. člen ZPP).
dodatni sklep o dedovanju - pozneje najdeno premoženje zapustnika - novo najdeno premoženje - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona (ZLNDL) - pravica uporabe - imetnik pravice uporabe - dejansko vprašanje - zapuščinski postopek - pravnomočno končan zapuščinski postopek - prekinitev zapuščinskega postopka - nova zapuščinska obravnava - lastninska pravica, ki ni vpisana v zemljiško knjigo - zemljiška knjiga - učinek pravnomočne sodbe - zamudna sodba
Imetniki pravice uporabe ob uveljavitvi ZLNDL so sicer pridobili lastninsko pravico ex lege, vendar je vprašanje, ali je imel zapustnik na predmetnih nepremičninah pravico uporabe, dejansko vprašanje. V zapuščinskih postopkih pa se ne raziskuje spornih dejstev, prav tako pa je bil predmetni zapuščinski postopek že pravnomočno končan, zato ga ni mogoče več prekiniti (primerjaj 212. člen v zvezi z 221. členom ZD). Glede na navedeno se dodatni sklep o dedovanju na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju izda le v primeru, ko ni dvoma, da gre za novo najdeno premoženje, saj sodišče ne opravi nove zapuščinske obravnave. Posledično je zapuščinsko sodišče pravilno zaključilo, da ni pristojno presojati, ali je zapustnik na predmetnih nepremičninah pridobil pravico uporabe, ne glede na voljo oseb, ki sta v zemljiški knjigi vpisana kot lastnika navedenih deležev. Vprašanje, kdo je ob uveljavitvi ZLNDL dejansko imel pravico uporabe na spornih nepremičninah, torej ni stvar zapuščinskega, temveč (ob odsotnosti soglasja vpletenih) morebitnega pravdnega postopka.
Stališče, da zapuščinsko sodišče v dodatnem sklepu o dedovanju lahko zajame le tiste nepremičnine, ki so v javni zemljiški knjigi vpisane kot (so)lastnina zapustnika, je skladno s sodno prakso.
varstvo solastnika in skupnega lastnika - upravljanje s stvarjo - redno upravljanje solastne stvari - soglasje solastnikov - ekonomski interes - privilegirana sprememba tožbe - istovetnost tožbenega zahtevka - drugačna dejanska in pravna podlaga
Za skupno lastnino se smiselno uporabljajo določila o solastnini, če ni z zakonom drugače določeno (peti odstavek 72. člena SPZ), deleži skupnih lastnikov pa so določljivi. Za upravljanje s parc. št. 13/1 kot solastno stvarjo je zato treba določila drugega odstavka 67. člena SPZ razumeti tako, da lahko vsak dedič A. A. st. poda v notranjem razmerju do prvega toženca kot solastnika izjavo, ali soglaša z izvedbo posla, ki sodi v redno upravljanje solastne stvari kot celote. Samo tako se lahko učinkovito zagotavlja uresničevanje gospodarske funkcije lastnine v smislu 67. člena Ustave RS tudi v primeru, kakršen je obravnavani (parc. št. 13/1 je kot celota v solastnini, pri čemer je polovični delež na njej tudi skupna lastnina dedičev A. A. st.). Ker je prvi toženec solastnik parc. št. 13/1 do polovice, B. A. pa je kot dedinja A. A. st. soglašala z izvedbo omenjenega posla rednega upravljanja (izdelava betonske plošče), to po naravi stvari same in osnovnih pravilih logičnega sklepanja pomeni, da je bilo za ta posel podano soglasje večine solastnikov v skladu z drugim odstavkom 67. člena SPZ.
Za utemeljenost tožbenega zahtevka po 100. členu SPZ izkaz tožničinega ekonomskega interesa ni potreben.
Zmotno je tožničino stališče, da naj bi šlo za privilegirano spremembo tožbe po 186. členu ZPP. Tožnica je s spremembo tožbe uveljavljala uporabnino zaradi uporabe solastnega deleža pokojnega očeta na parc. št. 13/2 (polovica od celote), z njeno položitvijo pri sodišču, ker gre za skupnost dedičev. Takšen zahtevek bi tožnica lahko uveljavljala že v trenutku vložitve tožbe. Razen tega je tožnica spremenila istovetnost zahtevka, saj je v tožbi uveljavljala uporabnino (drug znesek) na drugi dejanski podlagi, in sicer zaradi uporabe navedene nepremičnine v obsegu njenega tedanjega solastninskega deleža (ki je takrat znašal 3/8 od celote), zato ni bilo utemeljenih razlogov za dovolitev spremembe tožbe.
pravni interes (pravna korist) za tožbo - tožba na ugotovitev ničnosti - ekonomski interes - zavrženje tožbe
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da glede na navedbe v tožbi in pripravljalnih vlogah obstoja tožnikove pravne koristi za obravnavano tožbo ni moč ugotoviti. Tožnik v predmetnem postopku zahteva ugotovitev ničnosti ponudbe z dne 12. 4. 2011, sestavljene iz ponudbe za odkup nepremičnin, pogodbe namesto razlastitve in poročila o ocenjevanju vrednosti nepremičnin, na podlagi katere je toženka v upravnem postopku dosegla razlastitev njegovih nepremičnin. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da navedbe o tem, zakaj tožnik postavlja takšen zahtevek, predstavljajo le ekonomski interes.