Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 37, 40, 40/2.
nagrada izvedenca - dopolnilno izvedensko mnenje - nagrada za dopolnilno izvedensko mnenje - dodatna vprašanja izvedencu - nagrada za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije
Ker je sodišče prve stopnje naložilo izvedencu, da odgovori na dodatna vprašanja, ki jih prej ni terjalo, je bil izvedenec upravičen do nagrade za dopolnilni izvid in mnenje.
Glede na to, da je sodišče prve stopnje zahtevalo od izvedenca odgovor na večje število dodatnih vprašanj, je to terjalo ponovno oziroma dodatno proučevanje spisa in listin.
SPZ člen 207, 207/1, 207/3. ZFPPIPP člen 19, 19/1, 371, 371/9, 371/9-6. OZ člen 420, 425, 425/2.
postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - razdelitev posebne razdelitvene mase - vrstni red poplačila - odstop terjatve v izterjavo - odstop terjatev v zavarovanje - odstop terjatve (cesija)
Po tretjem odstavku 207. člena SPZ pridobi v primeru, če je bila ista terjatev večkrat odstopljena v zavarovanje, terjatev tisti, ki mu je bila terjatev prvemu odstopljena. Glede na to, da imata oba odstopa (v izterjavo in v zavarovanje) pravno naravo fiduciarne cesije, ni razloga, da to pravilo ne bi veljalo tudi v konkurenci odstopov terjatev v zavarovanje in v izterjavo.
V konkurenci fiduciarne cesije in navadne cesije je treba uporabiti splošno pravilo iz 420. člena OZ, po katerem je odločilen trenutek obvestitve dolžnika o prenosu terjatve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00041195
ZNPosr člen 5, 5/2, 5/2-5, 13, 13/1. OZ člen 190, 190/3, 193. ZPP člen 353.
posredniška provizija - nepremičninsko posredovanje - pogodba o posredovanju - sklenitev pogodbe - naročitelj - ogled nepremičnine - pravica do plačila provizije - izvršba na podlagi verodostojne listine - razveljavitev sklepa o izvršbi - nasprotna tožba - predlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti
Obligacijskopravno razmerje med nepremičninsko družbo ali kupcem ali iskalcem za nakup nepremičnine ne nastane v trenutku ogleda nepremičnine in seznanitve prodajalca s potencialnim kupcem, temveč s sklenitvijo pogodbe o posredovanju v prometu z nepremičninami, ki pa med strankama nesporno ni bila sklenjena.
Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da nastavitev za 9 stopinj previsoke temperature na preši ne pomeni takšne napake, ki bi utemeljevala podajo pisnega opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je predvsem na podlagi ugotovitev, da zaradi previsoko nastavljene temperature lahko pride do hitrejše obrabe pnevmatike, da časovna vzdržljivost pnevmatike in njena kvaliteta predstavljata zelo pomembni okoliščini za varnost cestnega prometa in da je zato bistvenega pomena, da v postopku izdelave pnevmatik ne pride do nikakršnih odstopanj od predpisanih delovnih operacij, pravilno odločilo, da je bilo pisno opozorilo podano iz utemeljenega razloga.
Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi navedbe tožnika, da očitana kršitev po vsebini ni takšne narave, da bi utemeljevala podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. V zvezi s tem je s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča pravilno poudarilo, da je treba pri presoji zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga upoštevati tudi okoliščino, da četudi kršitve, zaradi katerih je bila podana redna odpoved, same zase morda ne bi bile dovolj resne in utemeljene, prejšnje opozorilo ni doseglo svojega namena in je tožnik s kršitvami nadaljeval.
družbena lastnina - lastninjenje stavbnih zemljišč - lastnina občin - avtentična razlaga zakona - prostorski izvedbeni akti - status zemljišča
Neutemeljeni so pritožbeni očitki zmotne uporabe materialnega prava in sodišče prve stopnje je pri odločanju povsem pravilno uporabilo 16.a člen ZSKZ. Predmetna določba je kasnejša od 57. člena Zakona o javnih skladih (ZJS) in njegovega naslednika, to je 55. člena Zakona o javnih skladih (ZJS-1), zato velja ne samo pravilo lex posterior derogat legi priori (velja kasnejši zakon), ampak je bil z uveljavitvijo 16. člena ZSKZ (glej novelo ZSKZ-B) celo razveljavljena določba 55. člena ZJS-1, ki je nadomestila določbo 57. člena ZJS. Neutemeljeno je tudi zavzemanje toženke, da bi morali biti za presojo po prvem odstavku 16.a člena ZKSZ izkazani glede spornih nepremičnin še prostorski izvedbeni akti. Predmetno iz omenjene določbe ne izhaja.
jamčevanje za stvarne napake - odstop od pogodbe - prevara - zavrnitev dokaznih predlogov - skrbnost pri sklepanju pogodbe
Pritožba sama pove, da mora sodišče prve stopnje najkasneje v sodbi obrazložiti, zakaj je določene dokazne predloge zavrnilo. Pritožba tudi sama pove, da je sodišče prve stopnje takšno obrazložitev podalo.
Z izvlečki zgolj posameznih točk obrazložitve izpodbijane sodbe in pritožbeno osredinjenje na njih, pritožba ne more biti uspešna, saj izpodbijana sodba kot celota v ožjem obrazložilnem delu (od 13. točke dalje) na podlagi dokazne ocene vseh izvedenih dokazov utemeljeno razloguje, da tožeči stranki ni bil prodan tiskarski stroj s stvarno napako niti ni bila pri sklepanju prodajne pogodbe prevarana.
Tožeča stranka kot strokovnjak na področju trgovanja s tiskarskimi stroji je opustila potrebno skrbnost pri pregledu stroja (6. člena OZ) in če bi bila dovolj skrbna, bi lahko ugotovila, da se ji prodaja stroj proizvajalca W. in ne proizvajalca R. in po stališču pritožbenega sodišča se zaradi opustitve skrbnega pregleda, ki se od nje kot profesionalnega kupca pričakuje, ne more sklicevati na to, da je bila s strani tožene stranke namenoma povzročena zmota.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00040848
KZ-1 člen 135, 135/1. OZ člen 179. ZKP člen 105, 105/2, 269, 269/1, 355, 392, 392/1.
grožnja - obarvani naklep - opis kaznivega dejanja - subjektivni znaki kaznivega dejanja - opis subjektivnih znakov kaznivega dejanja - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca - obstoj resne grožnje - premoženjskopravni zahtevek - nepremoženjska škoda - strah
Določen namen storilca je značilen primer zakonskega znaka kaznivega dejanja, ki ga je odveč ali pa celo nemogoče konkretizirati z drugimi besedami. Tako tudi za ustreznost opisa kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 zadošča že navedba abstraktnih subjektivnih zakonskih znakov, in sicer, da je storilec dejanje storil "zato, da bi (ko)ga ustrahoval ali vznemiril". Obdolženčev ustrahovalni namen se je objektiviziral v opisanem izvršitvenem ravnanju, prav tako pa iz opisa nadalje izhaja tudi posledica njegovega ravnanja pri oškodovanki: "..., zaradi česar se je močno vznemirila in prestrašila, saj se je zbala, da bi lahko grožnje uresničil in je poklicala policijo".
Po presoji pritožbenega sodišča so izrečene besede obdolženca dosegle prag intenzivnosti za zahtevano objektivno zmožnost povzročiti ogroženost drugega kot objektivnega znaka kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Posplošeno pritožbeno sklicevanje na specifičnost notorno vulgarnega zasavskega žargona v smislu ekskulpacijskega razloga pritožbenega sodišča ne prepriča. Obdolženčeva močna razburjenost in jeza v času storitve kaznivega dejanja, vpitje, uporaba intenzivnih vulgarnih besed, predvsem pa izjava o morebitnem streženju po življenju oškodovanke tudi v konkretnem primeru nedvomno dosegajo zahtevani prag resnosti grožnje, tudi ob upoštevanju posebnosti konkretnih odnosov med obdolžencem in oškodovanko.
Prvostopenjsko sodišče je dejansko stanje glede duševne simptomatike oškodovanke ugotavljalo ob osredotočenju na obdolženčevo ravnanje, z namenom utemeljitve obstoja kaznivega dejanja. Za ugotavljanje primarnega strahu, kar predstavlja predmet premoženjskopravnega zahtevka, pa bi se moralo prvostopenjsko sodišče v večji meri osredotočiti na oškodovanko ter ob tem uporabiti vsa ustrezna pravila in standarde odškodninskega prava glede nepremoženjske škode. Prav imajo pritožniki, da iz obrazložitve sodbe niso razvidni ne intenzivnost, čas trajanja strahu ter morebiten soprispevek oškodovanke, niti kako so vse navedene okoliščine vplivale na višino prisojene odškodnine. Čeravno je sodišče pri oškodovanki ugotovilo določene posledice, ki so nastale vsled obdolženčevega ravnanja, pa te niso bile ugotovljene dovolj poglobljeno, da bi lahko utemeljevale konkretno odškodninsko sankcijo. Prvostopenjsko sodišče je sicer predmetno odločbo pravilno oprlo na 179. člen Obligacijskega zakonika, pri čemer pa je bilo dejansko stanje glede okoliščin, povezanih z obstojem vzročne zveze med obdolženčevim ravnanjem in utrpljeno škodo, nezadostno raziskano. Iz izpodbijane sodbe ob upoštevanju burne preteklosti obravnavanega razmerja namreč ne izhaja, v kolikšni meri sta strah in čustvena vznemirjenost oškodovanke posledici izključno storjenega kaznivega dejanja ali nemara ne izhajata (tudi) iz morebitnih drugih dogodkov.
izvršilni naslov - izvršljiva sodna odločba - sklep o izvršbi - prehod zapuščine na dediča - odgovornost dedičev za dolgove zapustnika
Pravnomočni sklep o dovolitvi izvršbe prvostopnega sodišča predstavlja samostojen izvršilni naslov le v 2. točki izreka, ki se nanaša na odmerjene stroške upnika v zvezi z vložitvijo predloga za izvršbo. V skladu z določbo 17. člena ZIZ je izvršilni naslov izvršljiva sodna odločba, v kateri je dolžniku naložena denarna oziroma nedenarna obveznost. Pravnomočni sklep o dovolitvi izvršbe, izdan na podlagi izvršilnega naslova, pa takšnega naložitvenega dela nima, razen v delu, kjer so odmerjeni izvršilni stroški upnika.
tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na predmetu izvršbe - zavrženje tožbe na nedopustnost izvršbe - procesne predpostavke za vložitev tožbe - zavrženje prepoznega ugovora
Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo zaradi neizpolnjenega pogoja iz prvega odstavka 59. člena ZIZ oziroma pomanjkanja pravnega interesa (pravne koristi tožnika) za vložitev tožbe. Ugovor zoper sklep o izvršbi predstavlja samostojno in edino pravno sredstvo dolžnika zoper sklep o izvršbi (53. člen ZIZ), zaradi česar v primeru zamude ugovornega roka te določbe ni mogoče preprosto zaobiti z vložitvijo tožbe na nedopustnost izvršbe na podlagi 59. člena ZIZ.
izločitev iz zapuščine - skupno premoženje - posebno premoženje - dokazovanje - darilna pogodba - razpolaganje s skupnim premoženjem brez soglasja zakonca - trditveno in dokazno breme - edicijska dolžnost
Ker drugotoženec ni bil seznanjen s tem, da je prvotoženec razpolagal s parcelo brez soglasja pokojne, ni bil v slabi veri in je veljavno pridobil lastninsko pravico na parceli št. 620/11, ki tako ne spada v zapuščino po pokojni.
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbe ZPP o imenovanju začasnega zastopnika za sprejem pisanj. ZPP v 146. členu ne določa, koga imenuje sodišče za začasnega zastopnika za sprejem pisanj, zato se smiselno uporablja določba četrtega odstavka 82. člena ZPP. Ta določa, da začasnega zastopnika postavi sodišče med odvetniki ali drugimi strokovno usposobljenimi osebami. Skladno s sodno prakso mora svojo izbiro sodišče ustrezno utemeljiti. Sodišče prve stopnje je sicer svojo izbiro utemeljilo s sklicevanjem na dejstvo, da je v drugem sodnem postopku pred drugim sodiščem v Republiki Sloveniji pritožnica pooblaščenka za sprejemanje pisanj tožene stranke iz tega postopka. Vendar pa je pritožnica v pritožbi navedla, da to ne drži več. Glede na to, da je odločilno, ali bo začasni zastopnik sposoben opravljati svojo funkcijo, je odločilno, da pritožnica s toženo stranko glede na odpoved pooblastila ni v stiku, torej je ne bo mogla obveščati o prejetih sodnih pisanjih oziroma ji jih pravočasno dostavljati. Tudi sicer pa se instituta začasnega zastopnika za sprejemanje pisanj in pooblaščenca za sprejemanje pisanj bistveno razlikujeta, saj prvega imenuje sodišče, drugega pa stranka sama.
ZDR-1 člen 33, 130, 130/1, 130/2.. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2014) člen 72.
povračilo stroškov prevoza na delo - službeno vozilo
Delodajalec tožnici ni izplačal stroškov prevoza, ji je pa dal na razpolago vozila, katera je lahko v dogovoru z drugimi delavci uporabljala za prevoz na delo in z dela. Zato je za odločitev v sporni zadevi bistveno, ali je toženka tožnici nudila organiziran prevoz na delo in z dela.
Dajanje delodajalčevih vozil delavcem na razpolago, da se medsebojno organizirajo glede sopotništva in organizirano pripeljejo na delo in z dela, ne pomeni organiziranega prevoza. Takšno ravnanje toženke je zahtevalo dodatno aktivnost tožnice, ki ne ustreza bistveni dolžnosti delavca iz delavnega razmerja, to je, da opravlja delo za delodajalca (33. člen ZDR-1). Organizirani prevoz ni bil zagotovljen s tem, da je imela toženka na določeni lokaciji parkiranih več vozil in bi eno od takih tožnica lahko tudi uporabljala.
ZDavP-2 člen 126, 126/2. OZ člen 335, 335/3,. ZIZ člen 7, 38, 38/5, 55, 55/1, 55/1-11, 293.
zastaranje davčnih obveznosti - zastaranje obligacijske pravice - stroški izvršitelja
Napačno je dolžnikovo sklicevanje na zastaranje v davčnem postopku. V obravnavani zadevi ne gre za davčno obveznost, zato veljajo pravila o zastaranju, kot jih predpisuje OZ. Ta v tretjem odstavku 335. člena OZ določa, da se sodišče ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje. Navedeno pomeni, da se zastaranje ne upošteva po uradni dolžnosti, kot pri izterjavi davčne obveznosti po pravilih davčnega postopka. Če upnik izterjuje terjatev, ki je že zastarala, lahko njeno prisilno izterjavo prepreči zgolj dolžnik z jasnim in nedvoumnim ugovorom zastaranja v rednem pravnem sredstvu (ugovoru) zoper sklep o izvršbi, s katerim sodišče dovoli izvršbo.
obrazložen ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - dokazno breme dolžnika - negativna dejstva
Dolžnik je zanikal terjatev upnika, zatrjeval je negativna dejstva, ki jih ne more dokazati, zato je dokazno breme terjatve prešlo nazaj na upnika. Vendar to lahko stori zgolj v rednem pravdnem postopku, saj skrajšani postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine ni temu namenjen. Prav dokazovanju terjatve upnika so namenjene pritožbene navedbe.
KZ-1 člen 90, 90/1, 90/1-4, 90/1-5, 196, 196/1, 196/2. ZKP člen 293, 293/3, 354, 354/2, 370, 370/1, 370/1-2, 402, 402/3. ZDR člen 42, 126.
kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - zastaranje kazenskega pregona - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - enovito kaznivo dejanje - kolektivno kaznivo dejanje - eno kaznivo dejanje - trajajoče kaznivo dejanje - realni stek - opis kaznivega dejanja - nevezanost sodišča na pravno kvalifikacijo - sprememba pravne kvalifikacije - neizplačilo plače - čas izvršitve kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona
Vrhovno sodišče je s sodbo I Ips 13230/2013 z dne 13. 6. 2019 zavzelo stališče, da ima obravnavano kaznivo dejanje v določenih primerih naravo enovitega in kolektivnega kaznivega dejanja, kar pomeni, da kljub temu, da posamezna izvršitvena ravnanja izpolnjujejo zakonske znake po prvem odstavku 196. člena KZ-1, gre pri njih za kvantitativno povečanje znotraj istega neprava in so življenjsko gledano vsa obsojenčeva ravnanja del enotne kriminalne dejavnosti, zato predstavljajo eno kaznivo dejanje. Celotno storilčevo ravnanje se v teh primerih opredeli po strožji obliki kaznivega dejanja, po drugem odstavku 196. člena KZ-1.
Da gre za primer enovitega kaznivega dejanja tudi v konkretni zadevi, izhaja predvsem iz okoliščin, da naj bi bilo dejanje storjeno zoper istega oškodovanca, visoka frekvenca izvršitvenih ravnanj in ozka časovna povezanost (skorajda vsakomesečno neizplačevanje ali delno izplačevanje različnih dajatev v obdobju od marca 2008 do maja 2012), izvršitveni način pa nakazuje tudi na homogenost ravnanja. Delitev posameznih ravnanj storilca na samostojna kazniva dejanja bi nasprotovala tako vsebini samega historičnega dogodka kot smislu in namenu predmetne kazenskopravno varovane dobrine - najosnovnejših pravic in socialne varnosti delavcev. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da vsa očitana izvršitvena ravnanja obdolženca predstavljajo eno kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic, in sicer po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1.
V primeru, da gre za ponavljajočo se kaznivo dejavnost v določenem časovnem obdobju (ne glede na to, ali gre za enovito kaznivo dejanje, nadaljevano ali kolektivno kaznivo dejanje, ali dejanje z nedoločenim številom ponavljanj) velja, da je kaznivo dejanje storjeno, ko je storjeno zadnje dejanje, ki sodi v sestavo kaznivega dejanja. Nadalje je treba upoštevati posebno naravo tega kaznivega dejanja kot trajajočega delikta glede nekaterih izvršitvenih načinov. Skladno s kazenskopravno teorijo, kot tudi sodno prakso, je v primeru opustitvenih izvršitvenih oblik (na primer neizplačilo plač ali prispevkov) to kaznivo dejanje nedvomno trajajoče. Pri obravnavani normi se kot formalno dokončanje upošteva čas prvega neizplačila, kot materialno dokončanje pa čas zadnjega neizplačila.
Tožnica je bila pri toženki zaposlena od 1. 6. 2017 do 30. 6. 2017 za skrajšani delovni čas 10 ur tedensko in od 1. 7. 2017 do 31. 1. 2018 za polni delovni čas na delovnem mestu prodajalec ter nato od 1. 6. 2019 do 31. 12. 2019 na delovnem mestu poslovodja. Sodišče prve stopnje se je do njenih navedb, ki jih ponavlja v pritožbi, da je ves čas zaposlitve pri toženki opravljala isto delo, opredelilo, pri čemer je ugotovilo, da te navedbe ne držijo. Tako je utemeljeno presodilo, da toženka ni ravnala v nasprotju z drugim odstavkom 55. člena ZDR-1, ki delodajalcu prepoveduje, da sklene eno ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti.
odmor med delovnim časom - primopredaja - plačilo za dejansko delo
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da samo dejstvo, da delavec med delovnim časom ne sme zapuščati prostorov delodajalca, ne pomeni kršitve pravice do odmora. Posledično je pravilno presojalo, ali je bilo delo pri toženi stranki glede na samo naravo tega dela organizirano tako, da je bil tožniku zagotovljen 45-minutni odmor med delovnim časom, kadar je delal v izmeni sam. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da tožena stranka glede na kadrovsko podhranjenost dela nima organiziranega tako, da bi delavcem, ki so sami v izmeni, omogočila koriščenje odmora med delovnim časom v skladu z njegovim namenom (obnovitev psihofizičnih sposobnosti delavca za delo, ki je tudi pogoj za varno opravljanje dela).
Stališče, da bi tožnik moral dokazati, na katere datumsko opredeljene dneve je bil v izmeni sam, da bi mu lahko pripadalo nadomestilo zaradi neizkoriščenega odmora med delovnim časom oziroma plačilo za primopredajo dela, ni pravilno. Pritožba utemeljeno opozarja, da je za odločitev odločilno število izmen v spornem obdobju, ko je delo v izmeni opravljal sam, in ne natančni datumi teh izmen v celotnem vtoževanem obdobju.
Dolžnik neutemeljeno navaja, da bi morala biti zagotovljena vročitev plačilnega naloga samo njegovemu zakonitemu zastopniku. V dejanskih okoliščinah tega primera se najemnik na naslovu sedeža dolžnika, ki z njegovo vednostjo prevzema pošto, šteje za delavca dolžnika.
Nadzorovanje psa mora biti prilagojeno vsaki obstoječi oziroma predvidljivi situaciji. Od imetnika psa se pričakuje, da poskrbi, da okolica in z njo ljudje okrog psa niso ogroženi.