pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve - sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih
Sodišče prve stopnje je zdravstveno oziroma bolezensko stanje nasprotne udeleženke oziroma podanost duševne motnje pri nasprotni udeleženki, njen vpliv na doživljanje in ravnanje nasprotne udeleženke ter na hudo ogroženost njenega zdravja, kot tudi nujno potrebnost zdravstvene terapije in nujnost izrečenega ukrepa za odpravo takšne ogroženosti, to pa za dobo do treh tednov, ugotovilo na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenke psihiatrične stroke. Ugotovitve navedenega terjajo strokovno znanje s področja psihiatrije, s kakršnim pa sodišče ne razpolaga.
ZIZ člen 17, 17/2, 17/2-1, 53, 53/1, 53/2, 55, 55/1. GZ člen 3, 3/1, 3/1-25.
izvršba za uveljavitev nedenarne terjatve - ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi - obrazložen ugovor zoper sklep o izvršbi - izvršilni naslov - sodna poravnava - sodna poravnava kot izvršilni naslov - vsebina sodne poravnave - razlaga vsebine sodne poravnave - razlaga sodne poravnave - metoda razlage - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - jezikovna razlaga - uporaba razlagalnih pravil - prepoved gradnje na določenem območju - gradnja objekta - definicija objekta - montažni objekt - nadstrešek - predlog za izvršbo - sprememba predloga za izvršbo
V obravnavanem primeru je bila izvršba dovoljena na podlagi izvršilnega naslova, na katerega je izvršilno sodišče po načelu stroge formalne legalitete vezano. To med drugim pomeni, da nima pristojnosti, da bi presojalo namen, pravno pravilnost ali logičnost sklenjene sodne poravnave, temveč je strogo vezano na jezikovni pomen v njej sklenjenih zavez. Obširne pritožbene navedbe o bistvu, namenu in vzrokih za sklenitev sodne poravnave se ob pojasnjenem izkažejo za pravno nepomembne.
Ob sklicevanju na definicije gradnje in grajenega objekta po gradbenih predpisih je sodišče obrazložilo, da kovinska konstrukcija iz aluminijastih profilov, ki je brez temeljev, ki nima ne vrat ne zidov in je brez elektrike in brez priključka za vodo, ne predstavlja grajenega objekta. Posledično s postavitvijo take konstrukcije dolžnik sodne poravnave ni kršil, saj ga na delu parcele, kjer je ta konstrukcija, po prej pojasnjenem veže le prepoved gradnje. S pritožbenim vztrajanjem, da sta stranki s poravnavo na tem pasu določili prepoved postavljanja kakršnihkoli objektov ne glede na definicijo tega pojma po gradbeni zakonodaji ter da zato skladišče spada med prepovedano gradnjo, upnik torej ne more uspeti.
ZPIZ-2 člen 413.. Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo (2013) člen 33, 33/3.
poklicno zavarovanje - plačilo prispevkov - nadurno delo
Ker tožniku pravica do poklicnega zavarovanja ni bila priznana, sodišče ni imelo pravne podlage za naložitev prispevkov, zato je zahtevek iz tega naslova pravilno zavrnilo. Tožnik se v tej zvezi neutemeljeno sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 30/2019. Bistvena razlika med navedeno in obravnavano zadevo je v tem, da je bila v zadevi vrhovnega sodišča tožnikom, kot poklicnim voznikom avtobusov v mestnem prometu, predhodno - do 31. 1. 2013 dejansko že priznana pravica do poklicnega zavarovanja, nakar je delodajalec s plačilom prispevkov nezakonito prenehal. Zato je bila ključna podlaga za ugoditev njihovim zahtevkom prehodna določba 413. člena ZPIZ-2, ki pa v tožnikovem primeru ni uporabljiva.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00043045
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 4/2.. URS člen 22.. OZ člen 6.. ZPP člen 5, 339, 339/2, 339/2-8.. ZVPot člen 22, 23.
pravica do izjave v postopku - pravica do enakega varstva pravic - potrošniška kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - varstvo potrošnikov - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - slaba vera banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank
Posojila vezana na CHF so bila izpostavljena tako obrestnemu (kar je običajno pri kreditnih pogodbah, razen če gre za fiksno obrestno mero) kot tudi še dodatno valutnemu oziroma tečajnemu tveganju. Ali je bilo slednje tožniku kot povprečnemu potrošniku na ustrezen in jasen, torej razumljiv način predočeno, iz razlogov sodišča prve stopnje ni moč razbrati.
kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu - vožnja pod vplivom alkohola - bistveno zmanjšana prištevnost - odmera kazni
Kot olajševalne okoliščine sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo obtoženkine bistveno zmanjšane prištevnosti. V skladu z določbo tretjega odstavka 29. člena KZ-1 se tak storilec sicer sme mileje kaznovati. Takšno zakonsko pooblastilo pa sodišče ne more uporabiti, če se storilec, tako kot v obravnavanem primeru obtoženka, v takšno stanje sam spravi s prekomernim uživanjem alkoholnih pijač, kljub zavesti, da je kot voznik udeležen v cestnem prometu in da kot tak neposredno ogroža varnost cestnega prometa.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00043000
ZDR-1 člen 156.. ZObr člen 97f.
neizrabljen tedenski počitek - vojak - misija
Kot navaja pritožba, je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi o tem, kaj ne pomeni kršitve pravice do tedenskega počitka upoštevalo novejše primere sodne prakse (npr. VIII Ips 11/2019, VIII Ips 18/2019, VIII Ips 31/2019 etc.). Npr. glede nošenja uniforme, sodelovanja pri dvigu zastave, urejenosti in skrbi za osebno higieno, nošenja vode. S strani sodišča obrazloženo upoštevanje spremenjene sodne prakse ne more pomeniti kršitve ustavne pravice enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Vrhovno sodišče RS je v omenjeni zadevi VIII Ips 31/2019 med drugim tudi jasno nakazalo, da dnevno informiranje o nalogah za naslednji dan, ki je nujno za nemoteno delovanje ustroja, kakršen je vojaška misija, sami po sebi ne pomeni kršitve pravice do tedenskega počitka. Tožnikova navedba, da naj bi vsakodnevno poročanje o stanju (npr. številčnem) v skupini v skladu s sodno prakso pomenilo kršitev pravice do tedenskega počitka, torej ne drži.
Tožnik pavšalno vztraja, da je kot vodja skupine skrbel za svojo skupino, ter nedoločno navaja, da je nadomeščal poveljnika oddelka v času njegove odsotnosti. Zaradi preveč splošnih trditev ne more biti utemeljen pritožbeni očitek, da so iz obrazložitve sodbe izostali razlogi o odločilnih dejstvih (očitana postopkovna kršitev neobrazloženosti sodbe po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).
Nenazadnje tudi sama povišana pripravljenost ne pomeni kršitve tedenskega počitka (VIII Ips 21/2018). Tako se je Vrhovno sodišče RS opredelilo tudi v najnovejši sodbi VIII Ips 40/2020 z dne 27. 10. 2020, v kateri pa je ponovilo tudi že predhodno strogo zavzeto stališče glede (neupoštevanja) dosegljivosti pri presoji kršene pravice do tedenskega počitka (VIII Ips 22/2020).
IZVRŠILNO PRAVO - NELOJALNA KONKURENCA - USTAVNO PRAVO
VSL00040966
URS člen 22. ZIZ člen 225, 226, 227, 228, 229. ZPOmK-1 člen 63b, 63b/3. OZ člen 178.
ustavna pravica do enakega varstva pravic - nelojalna konkurenca - dejanje nelojalne konkurence - dejanje, ki ga lahko opravi tudi kdo drug - dejanje, ki ga more opraviti le dolžnik - vzpostavitev prejšnjega stanja - dopustitev in opustitev - ponovno motenje posesti - objava sodbe - prepovedni zahtevek - izvršilni naslov
Sodbo se prisilno lahko objavi samo enkrat.
Višje sodišče je toženko v točki I.4 obsodilo na: "Ta sodba bo ...objavljena... enkratno v tiskani in spletni izdaji časnika Delo." S tem je bila civilna sankcija, ki jo je višje sodišče v izvršilnem naslovu naložilo toženki (dolžniku), izčrpana. Nobene podlage ni ne v izvršilnem naslovu ne v zakonu (ne v ZIZ - tudi ne v 228. členu ZIZ - niti ne v sedaj veljavnem 63.b členu ZPOmK-1), da bi lahko upnik na podlagi v tem postopku uveljavljenega izvršilnega naslova zahteval več zaporednih izvršb, vsakič za ponovno objavo taiste sodbe.
Če bi držalo pritožnikovo stališče, bi izvršilno sodišče v izvršilnem postopku moralo ugotavljati, ali je uresničen zakonski dejanski stan iz tretjega odstavka 63.b člena ZPOmK-1, ki upnika opravičuje do civilnopravne sankcije v obliki objave sodbe. Kar seveda ne drži. To je stvar pravdnega postopka. Izvršilno sodišče odloča le na podlagi izvršilnega naslova, kar prevedeno na ta konkretni primer pomeni, da sme zgolj v okviru že prisojenega dajatvenega zahtevka (tj. prepovednega zahtevka) odločati, ali je kasnejše dolžnikovo ravnanje takšno, da dolžnik z njim krši s sodbo naloženo mu opustitev.
Civilnopravna sankcija na prepoved ponovnih dejanj je tista, ki zajema prihodnost, zajema potencialne prihodnje kršitve ali njihove ponovitve, če do njih dejansko pride. Če do njih pride, tožniku ni treba vlagati ponovne tožbe. Na voljo ima izvršbo zaradi izvršitve nedenarne terjatve opustitve (227. člen ZIZ). Izvršilni naslovi, s katerimi je tožencu naložena določena pasivnost (konkretno opustitev) se praviloma ne nanašajo na enkratno izpolnitev te dolžnikove obveznosti, temveč je praviloma njihov učinek trajne narave. Takšni izvršilni naslovi zagotavljajo ohranitev ali ponovno vzpostavitev v izvršilnem naslovu določenega pravnega stanja. Takšen "trajen" učinek ima v konkretni zadevi izvršilni naslov v točkah I.1 in I.2.
Potem, ko je prvo sodišče uspešno argumentiralo svojo dokazno oceno o izrečenih besedah obtoženca zoper oškodovanca, je v nadaljevanju obrazložitve pod točkami 12, 13 in 20 uspešno utemeljilo, da njihova vsebina pomeni ogrozitev osebne varnosti uradne osebe ter njenih bližnjih sorodnikov kot prepovedane posledice obravnavanega kaznivega dejanja. V besedah obtoženca, izrečenih iz neposredne bližine direktno oškodovancu, da bo ob svoji smrti s seboj vzel še eno družino ter da tega R. O. kot policist ne bo mogel preprečiti, je povsem jasno izražena obtoženčeva grožnja zoper osebno varnost policista ter njegovih bližnjih sorodnikov. Z zagovorom, da grožnje niso bile mišljene resno, obtoženec ne more izničiti njihovega učinka, ki se je nenazadnje izražal v občutku ogroženosti oškodovanca zase in za družino, ko se je upravičeno bal, da bo obtoženec izrečene grožnje uresničil.
ZKP člen 372, 372/1, 372/1-1. KZ-1 člen 228, 228/1.
dejanje ni kaznivo dejanje - naklep - način storitve kaznivega dejanja - razlogi sodbe - kaznivo dejanje poslovne goljufije
Zagovornik z navedbo, da v očitanem kaznivem dejanju ni izkazanega direktnega niti eventualnega naklepa, smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Takšni pavšalni trditvi ni mogoče pritrditi. Izrek sodbe mora namreč vsebovati vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo določeno kaznivo dejanje, čemur je bilo v obravnavani zadevi nedvomno zadoščeno. Glede naklepa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ki ga zagovornik neutemeljeno pogreša, pa je dodati le, da gre za stvar notranjega dogajanja storilca, ki kot tako ni razvidno navzven, kakor to velja za način storitve kaznivega dejanja. Gre za presojo dejstev in dokazov, ki ne sodijo v izrek sodbe, temveč v obrazložitev, kar je v konkretni zadevi (ob preostalih razlogih) pojasnjeno zlasti v točki 118 obrazložitve izpodbijane sodbe.
Obtožencu je bil prepis sodbe Okrožnega sodišča v Celju z dne 14. 2. 2020, opr. št. IV K 49894/2018, s pravnim poukom, da je pritožba dopustna v roku tridesetih dni od dneva prejema pisnega odpravka sodbe, osebno vročen dne 7. 7. 2020. Tridesetdnevni zakonski pritožbeni rok se je, upoštevaje določbe Zakona o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije COVID-19 (skrajšane sodne počitnice) iztekel v petek 21. 8. 2020, pritožba pa je bila vložena priporočeno na pošto šele v ponedeljek 24. 8. 2020.
ZPIZ-2 člen 413.. Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo (2013) člen 33, 33/3.
poklicno zavarovanje - plačilo prispevkov - nadurno delo
Ker tožniku pravica do poklicnega zavarovanja ni bila priznana, sodišče ni imelo pravne podlage za naložitev prispevkov, zato je zahtevek iz tega naslova pravilno zavrnilo. Tožnik se v tej zvezi neutemeljeno sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 30/2019. Bistvena razlika med navedeno in obravnavano zadevo je v tem, da je bila v zadevi vrhovnega sodišča tožnikom, kot poklicnim voznikom avtobusov v mestnem prometu, predhodno - do 31. 1. 2013 dejansko že priznana pravica do poklicnega zavarovanja, nakar je delodajalec s plačilom prispevkov nezakonito prenehal. Zato je bila ključna podlaga za ugoditev njihovim zahtevkom prehodna določba 413. člena ZPIZ-2, ki pa v tožnikovem primeru ni uporabljiva.
ZPP člen 7, 7/1, 212. OZ člen 131, 131/1, 169, 186, 186/1, 186/4.
odškodnina zaradi zdravniške napake - zobozdravstvo - nestrokovna izvedba zobozdravstvene storitve - poklicna odgovornost - standard skrbnega zdravnika - strokovna (medicinska) napaka - strokovna napaka zdravnika - medicinski zaplet - pomanjkljiva dokumentacija - dokazno gradivo - nasprotna izvedenska mnenja - dokazno breme - skrbnost dobrega strokovnjaka - skrbnost strokovnjaka - protipravnost ravnanja zdravnika - obligacija prizadevanja - obligacija uspeha - vzročna zveza - nadpolovična verjetnost - stopnja prepričanja - nepremoženjska škoda - poslabšanje zdravstvenega stanja - dušene bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - skaženost - premoženjska škoda - bodoča škoda - objektivna odgovornost več oseb za isto škodo - solidarna odgovornost - prispevek k nastanku škode
V odškodninskih sporih zaradi domnevnih strokovnih napak v postopkih zdravljenja je trditveno in dokazno breme o dejstvih, ki utemeljujejo sklepanje o protipravnem ravnanju in vzročni zvezi med tem ravnanjem in nastalo škodo, res na pacientu, a pri presoji pravil o trditvenem in dokaznem bremenu, je treba izhajati iz razumnih in ne prestrogih zahtev. Dejstva o poteku konkretnega posega izhajajo iz zaznavnega področja zdravnika. Pacient je nemalokrat v položaju, ko ne more zaznati, zbrati (zavarovati, shraniti v dokazne namene) vseh potrebnih okoliščin in dokumentov o svojem zdravstvenem stanju in izvedenih posegih. Zato zadošča, če v tožbi poda trditve, na podlagi katerih sodišče lahko domneva o obstoju nedopustnega ravnanja. Zdravstvena ustanova, ki razpolaga z vso dokumentacijo, nato poda substancirane trditve o dejstvih, ki obstoju strokovnih napak nasprotujejo. Zaradi obrnjenega dokaznega bremena po prvem odstavku 131. člena OZ je na zdravstveni ustanovi dokazno breme vsebine pravnega standarda vestnega in medicinsko korektnega zdravljenja - če tega ne dokaže, ne bo zmogla razbremenitvenega dokaznega bremena.
Obveznost zdravnika ima značilnost obligacije prizadevanja, ne obligacije uspeha. To pa še ne pomeni, da za pravilno izpolnitev obveznosti medicinskega strokovnjaka zadošča vsakršno prizadevanje. Zadošča le prizadevanje s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Vztrajanje pri prvotni (lahko sicer sprva dobro izbrani) rešitvi, po tem, ko so bili vsadki tako divergentni, da po skladnih ugotovitvah izvedencev niso omogočali niti vstavitve niti retencije snemne proteze, pač ni ravnanje skrbnega strokovnjaka.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00043009
ZDR-1 člen 156.. ZObr člen 97f.
neizrabljen tedenski počitek - vojak - misija
Za presojo, ali vojaku na mednarodni misiji ni bil omogočen tedenski počitek, je bistveno, katere zadolžitve oziroma obveznosti (naloge) je imel oziroma kaj konkretno je počel v dneh, ki so zavedeni kot prosti.
Glede večernih sestankov, na katerih je moral biti tožnik tudi na dneve, ki so bili v evidencah zabeleženi kot prosti, nanašali pa so se na potek dela naslednjega dne oziroma na priprave za naslednji dan, je tožnik izpovedal, da so bili navedeni sestanki kratki, da so potekali v sobah ali na hodniku in da so se na njih razdeljevale naloge za naslednji dan. Zato ta ugotovitev sama zase še ne pomeni kršenja tožnikove pravice do tedenskega počitka. Tožnikove navedbe so povsem splošne, saj ni konkretiziral, na kakšen način bi aktivno sodeloval na njih, prav aktivna udeležba na sestankih pa je glede na materialnopravna stališča Vrhovnega sodišča RS ključna za ugotovitev o onemogočanju 24-urnega tedenskega počitka zaradi udeležbe na sestanku.
pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve - odklanjanje zdravljenja - prava volja - najbližja oseba - prepozna pritožba v nepravdnem postopku
Zadržankino sedanje odklanjanje hospitalnega zdravljenja nima realne podlage in ne odraža njene prave volje in razumske odločitve, pač pa je vpliv bolezni. Kar pomeni, da nima sposobnosti oblikovati pravno relevantne izjave volje glede zdravljenja, trenutno pa predvsem njenega ogrožanja ni mogoče preprečiti in odpraviti z milejšimi ukrepi.
ZDR-1 člen 34, 36, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - odsotnost z dela - obveščanje delodajalca
Odpoved sicer tožnici očita naklep, vendar sodišče temu pravilno ni sledilo. Neutemeljeno pa je zavrnilo tožničin predlog za zaslišanje dveh prič - tožničinih bivših sodelavk, da bi izpovedali o tem, kakšen je bil odnos med tožnico in direktorico toženke in ali je bila pri toženki možna praksa odobritve dopusta za nazaj. Sodišče je ob zavrnitvi dokaznih predlogov napačno navedlo, da dejstva, ki jih je tožnica želela dokazovati z zaslišanjem teh prič niso pravnorelevantna za ta spor, ter da glede okoliščin prakse prijave dopusta zadostuje zaslišanje tožnice, direktorice toženke in priče. Gre za delavko toženke, na katero je tožnica v spornem obdobju naslavljala obvestila v zvezi z izostankom (v posledici česar je sodišče ugotovilo, da odpovedni razlog iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni podan) in jo med drugim prosila tudi za nadomeščanje v času odsotnosti. Vse te okoliščine so po pravilnem opozorilu pritožbe relevantne tudi za presojo tožničine krivde oziroma stopnje malomarnosti. Predvsem pa drži, da je sodišče prve stopnje s tem v zvezi zmotno ocenilo kot nepotrebna dokazna predloga za zaslišanje navedenih dveh prič. Posledično je preuranjeno zaključilo, da je tožnica lahkomiselno oziroma nepremišljeno mislila, da ji bo dopust naknadno odobren, zaradi česar je ugotovilo hudo malomarnost.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00041131
ZD člen 32. ZIZ člen 272, 272/2. ZPP člen 181, 181/3, 205.
zapuščinski postopek - dedovanje - zakoniti dedič - prikrajšanje nujnega deleža - vrnitev daril v zapuščino - vračunanje daril dedičev - idealna ali realna kolacija - dednopravni zahtevek - smrt stranke - vmesni ugotovitveni zahtevek - izvršilni postopek - začasna odredba - stopnja verjetnosti - objektivna nevarnost za poplačilo terjatve - subjektivna nevarnost, da bo terjatev onemogočena ali precej otežena - zemljiška knjiga - zaznamba vrstnega reda - vpis pravnega dejstva - odsvojitev nepremičnine
Zakoniti dedič, v čigar dedni delež je treba vračunati darilo, ima izbiro načina vračunanja: lahko izbere matematično vračunanje vrednosti darila v svoj dedni delež (idealna kolacija), ali pa darilo v naravi vrne v zapuščino (realna kolacija.) Če dedič ne izbere slednje, sodišče opravi idealno kolacijo tako, da pri določitvi efektivne velikosti dednega deleža upošteva vrednost darila.
Dejstvo, da je drugotoženec pri sporni nepremičnini vpisal zaznambo vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice prav gotovo kaže na to, da želi nepremičnino odtujiti ali vsaj, da hoče s tem ravnanjem tožniku preprečiti, da bi lahko dosegel eventualno vrnitev darila v zapuščino. Eno ali drugo pomeni subjektivno nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena. Pri tem ni bistveno, ali je vpis zaznambe vrstnega reda pravna fikcija, da je bilo zemljiškoknjižno dovolilo izdano, ali ne, o čemer obširno razpravlja pritožba, temveč je bistveno, da je to konkretno dejanje, ki (lahko) vodi v odsvojitev nepremičnine in ki jih običajno lastniki nepremičnin ne počnejo.
V zvezi z zagovornikovimi pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na ponovitveno nevarnost pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da zaključke o ponovitveni nevarnosti zagovornik izpodbija zgolj na načelni ravni, saj navaja zgolj to, da ni podanega elementa ponovitvene nevarnosti, ker je obtoženi doslej nekaznovan.
mladoletnik - otrok - nesoglasje med sodnikom za mladoletnike in javnim tožilcem
Prvi odstavek 468. člena ZKP med drugim določa, da če se sodnik za mladoletnike z zahtevo državnega tožilca za uvedbo pripravljalnega postopka ne strinja, zahteva, naj o tem odloči senat za mladoletnike višjega sodišča. Sodnica za mladoletnike je v zahtevi pravilno ugotovila, da mladoletnica v času od julija do 15. septembra 2019, ko se ji očita, da bi naj storila kaznivo dejanje po tretjem odstavku 176. člena KZ-1, še ni bila stara 14 let, torej je bila še otrok. 452. člen ZKP določa, da če se med postopkom ugotovi, da mladoletnik ob storitvi kaznivega dejanja še ni bil star 14 let, se kazenski postopek ustavi in o tem obvesti organ socialnega varstva.
Pritožbeno sodišče je zato o zahtevi sodnice za mladoletnike odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Sodnica bo po pravnomočnosti sklepa o ustavitvi kazenskega postopka obvestila o tem pristojni organ socialnega varstva, da lahko le ta ukrepa skladno s svojimi pristojnostmi. V obvestilu bo navedla podroben opis kaznivega dejanja, ki naj bi ga mladoletnica storila in druge zbrane podatke, ki so pomembni za organ socialnega varstva. Sodišče pa od organa socialnega varstva ne more zahtevati poročila, kako je ukrepal na podlagi tega obvestila.
spor o krajevni pristojnosti - negativni kompetenčni spor - ustalitev krajevne pristojnosti
Preizkus krajevne pristojnosti je časovno omejen, zato je potrebno, kljub spremembi kraja storitve kaznivega dejanja, odločiti, da je krajevno pristojno Okrajno sodišče v Mariboru, ki je kazenski postopek že začelo in opravilo navedena procesna dejanja.
utemeljen sum - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razveljavitev sklepa - izpovedba oškodovanca - sklep o preiskavi
Res je sicer, da se subjektivni element v tej fazi kazenskega postopka ne presoja na način kot se presoja po končanem dokaznem postopku, saj se ne ocenjuje verodostojnost posameznih dokazov oziroma njihova protislovnost in prepričljivost. Ne glede na to, pa je pri ugotavljanju obstoja utemeljenega suma potrebno upoštevati tudi zagovor obdolžencev in dokaze, ki sta jih predložila v spis, kar vse je preiskovalni sodnik povzel v nestrinjanju z zahtevo za preiskavo. Ker pa iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi prvo sodišče obdolženčeva zagovora upoštevalo kaj več, kot na ravni zanikanja očitanega jima kaznivega dejanja, je ustvarilo situacijo, kot da izpoved obdolženca pri ugotavljanju utemeljenega suma nima nikakršnega pomena in da je vseeno kaj izpoveduje.