CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00040388
OZ člen 239, 239/2, 243, 766, 766/1, 766/2, 768, 768/1, 768/3, 990, 992, 992/7, 993, 993/2, 993/3, 995, 995/1, 996, 999. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. URS člen 2, 14, 22, 23, 25, 26.
družbena pogodba - pogodbene stranke - občine - izgradnja centra za ravnanje z odpadki - razmerja med družbeniki - sofinanciranje - sredstva evropske kohezijske politike - nepovratna sredstva - upravičenec do nepovratnih sredstev - actio pro socio - navadni sospornik - škoda - kršitev pogodbe - odškodnina - zmanjšanje premoženja - pogodba o naročilu (mandat) - huda malomarnost - neskrbnost pri podpisu pogodbe - indirektno zastopanje - standard skrbnosti - razvezni pogoj - okoljevarstveno dovoljenje - odškodninska odgovornost države - nevložitev tožbe - obrazloženost sodbe - pravica do izjave - izpovedbe prič - dokazna ocena
Za družbeno pogodbo so bistvene tri značilnosti, in sicer skupni namen družbenikov, prizadevanje vseh družbenikov, da ga dosežejo in da gre za pogodbo civilnega obligacijskega prava. Skupni namen družbenic, ki izhaja iz Medobčinske pogodbe, je izvedba projekta s finančnimi viri, ki jih bodo deloma zagotovile družbenice iz lastnih virov, deloma pa bo sredstva zagotovila Evropska komisija v skladu s finančnim memorandumom in Republika Slovenija.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pri pridobivanju kohezijskih sredstev lahko nastopal le en sam prejemnik oziroma upravičenec, na katerega se glasi odločba o sofinanciranju in da je bila tožena stranka v tej funkciji tudi stranka postopka v razmerju z Republiko Slovenijo pri pridobivanju teh sredstev. V razmerju z Republiko Slovenijo je tožena stranka nastopala v svojem imenu in na račun družbe in je v razmerju z Republiko Slovenijo nosilka pravic in obveznosti sama.
Iz 10. člena pogodbe o sofinanciranju, na katerem tožniki utemeljujejo očitek toženi stranki o neskrbnem poslovodstvu, izhaja, da je pogodba sklenjena pod razveznim pogojem, da bo upravičenec pridobil pravnomočno Okoljevarstveno dovoljenje (OVD) do 31. 7. 2014 ter da se pogodba šteje za razvezano, v primeru, če do tega roka ne bo pridobil OVD iz kateregakoli razloga in ga predložil sofinancerju. Pri tem bi morala tožeča stranka jasno povedati, kako si predstavlja, da bi tekli dogodki, ki bi sledili odklonitvi podpisa te pogodbe in ki bi tožnicam domnevno vzpostavili premoženjsko stanje, za katerega trdijo, da bi ga s tem dosegle. Tega pa tožeča stranka v postopku ni zmogla. Sklicevanje na razvezni pogoj, ki je bil povezan s pridobitvijo OVD, ta pa tudi s pridobitvijo gradbenega dovoljenja, je nesmiselno, če je iz sporne pogodbe jasno, da bi tudi v primeru, če razvezni pogoj ne bi bil dogovorjen, po pogodbi morala tožena stranka pridobljena sredstva vrniti, če do določenega roka ne bi pridobila OVD in gradbenega dovoljenja.
Tožnice niso uspele izpodbiti pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila sklenitev pogodbe o sofinanciranju pogoj za pričetek črpanja sredstev. V primeru, če bi tožena stranka podpis pogodbe odklonila, bi se izpostavila očitku družbenic, ki so sodelovale pri projektu, da ji sredstva niso bila nakazana ravno zato, ker ni sklenila pogodbe o sofinanciranju, ki je pogoj za nakazilo denarja.
plačilo preživnine - preživninska obveznost staršev - preživninske zmožnosti staršev - porazdelitev preživninskega bremena - višina preživnine za otroka - potrebe otroka - stiki med otrokom in starši - otrokova korist
Na obseg potreb otrok in na razporeditev preživninske obveznosti med starša lahko vpliva tudi obseg stikov z otroki. Kadar otroci preživijo pomemben del časa s staršem, kateremu niso zaupani v vzgojo in varstvo, potem tudi ta neposredno pokrije del dnevnih potreb otrok.
Okoliščini, da je toženec tožnici in otrokom prepustil del premičnin, ki sodijo v skupno premoženje in da je tožnica sklenila najemno pogodbo za stanovanje s toženčevim delodajalcem, ne vplivata na določitev višine preživnine.
predlog za prenos krajevne pristojnosti - tehtni razlogi za delegacijo - nezadovoljstvo stranke z odločitvami sodišča - običajni kolegialni odnosi - vložitev kazenske ovadbe
Ob tem je dodati, da se morajo dejanske okoliščine, ki utemeljujejo predlog za prenos krajevne pristojnosti, tudi sicer konkretizirano nanašati na sodišče kot celoto in ne zgolj na nekatere sodnike tega sodišča, torej morajo biti takšne narave, da sodišče kot celoto postavljajo pod objektiven dvom glede nepristranskosti sojenja.
Pomembno pa je tudi, da obravnavana zadeva ni povezljiva z zadevo II K 31313/2018, saj gre za različni kaznivi dejanji, ki se nanašata na povsem različne krajevne in časovne okoliščine dejanj, njuna predmeta in izvršitvena ravnanja ter ostale t.i. spremljajoče okoliščine.
Predlagatelj namreč v obravnavani zadevi ne zatrjuje in ne izkaže niti pooblaščenčevega osebnega poznanstva s sodniki in drugim sodnim osebjem na Okrožnem sodišču v Murski Soboti, ki bi presegalo običajne kolegialne odnose med člani pravniškega poklica, prav tako pooblaščenec sam ne nastopa v vlogi oškodovanca, očitano kaznivo dejanje ni osebne narave in ne zadeva njega osebno, od pooblaščenčevega opravljanja sodniške funkcije pa je tudi preteklo bistveno daljše časovno obdobje.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00042612
ZDR-1 člen 85, 85/1, 179, 179/1, 179/2.. OZ člen 131.
pisno opozorilo pred odpovedjo - odškodninska odgovornost delodajalca - razžalitev dobrega imena in časti - odločitev o pravdnih stroških - poseg v pravice osebnosti
Podaja neutemeljenega opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi sama po sebi še ne predstavlja nedopustnega ravnanja tožene stranke. Nedopustno ravnanje tožene stranke bi bilo namreč podano šele v primeru, če bi pri svojem odločanju zavestno ravnala zoper predpise in s tem zlorabila svoje pravice, tj. pravico do sankcioniranja delavca s podajo opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ker zloraba pravic tožene stranke iz podanega opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo protipravnega ravnanja tožene stranke.
Vsebina opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni takšna, da bi tožena stranka s tem razžalila tožnikovo čast in dobro ime. Opozorilo ne vsebuje nobenih nespoštljivih, nevljudnih ali kakršnikoli drugih negativnih izrazov in navedb, ki bi lahko pri tožniku povzročile čustveno prizadetost. Subjektivna prizadetost in ogorčenost tožnika ob podaji opozorila pred odpovedjo, še ne spreminja njegove narave, ki sama zase ne predstavlja nedopustnega ravnanja tožene stranke.
oprostitev plačila sodne takse pravne osebe - poslovodja - zavezanec za plačilo sodne takse
Tožena stranka neutemeljeno predlaga, da naj se sodna taksa prenese na poslovodjo, ki trenutno ni zaposlen, ni zmožen plačati sodne takse in je v ostalih primerih oproščen plačila te. Poslovodja je sicer zakoniti zastopnik tožene stranke, vendar on ni stranka v postopku. Stranka je pravna oseba, ona je zavezanec za plačilo.
KZ-1 člen 285, 285/1, 285/3, 304, 304/1. Uredba o upravnem poslovanju (2005) člen 2, 2 - 5.
odvzem ali uničenje uradnega pečata ali uradnih spisov - dokumentacija upravne zadeve - upravljanje z dokumentarnim gradivom - predložitev dokumentov
Prijava, ki je bila po izročitvi davčnemu organu skenirana, je postala del spisovne dokumentacije v odprtem inšpekcijskem, torej v upravnem postopku, ki se je vodil pod opr. št. DT 0610-490/2012. Pravno podlago za zaključke prvega sodišča, da je sporna listina dokument, ki je pripadal upravnemu organu, pa je iskati tudi v določbi 5. točke člena 2 takrat veljavne Uredbe o upravnem poslovanju (Uradni list RS, št. 20/2005 z dne 3. 3. 2005), ki je določala, da je dokument izviren ali reproduciran (pisan, risan, tiskan, fotografiran, fotokopiran, fonografski, v elektronski obliki ali kako drugače zapisan) zapis, ki je bil prejet ali je nastal pri delu organa in je pomemben za njegovo poslovanje. Dokumentarno gradivo (točka 8 istega člena Uredbe) pa so vse zadeve, dosjeji, dokumenti ter evidence o njih, druge evidence, ki jih vodi organ in druga gradiva, ki jih organ bodisi prejme ali pa nastanejo pri njegovem delu. Ker je po ugotovitvah prvega sodišča sporno listino upravni organ prejel v inšpekcijskem upravnem postopku 15. 5. 2013, je kot upravnemu organu izročena listina s strani obtoženca takrat postala del dokumentarnega gradiva v odprti upravni zadevi in s tem tudi uradni dokument, ki je služil kot dokaz za ugotavljanje osnove za odmero obtoženčevega premoženja.
Iz izreka izpodbijane sodbe v tem delu ne izhaja, da je obtoženec predložil policistom sporno listino, temveč da je to sporno - lažno listino izročil z namenom oteževanja dokazovanja v kazenskem postopku. Zakonski znak tega kaznivega dejanja pa je predložitev lažnega oziroma ponarejenega dokumenta v kazenskem postopku. Pritožbeno sodišče zato soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da ob tem, ko je izvedba hišne preiskave brez dvoma potekala zakonito, izvedeni dokazi ne dajejo podlage za zaključek, da s tem, ko naj bi obtoženec sporno listino izročil kriminalistom ob hišni preiskavi, je to storil z namenom oteževanja dokazovanja v kazenskem postopku. Po prepričanju pritožbenega sodišča pojma izročitev dokaza ni mogoče avtomatično enačiti s pojmom predložitve v kazenskem postopku, ki je širši ter ga je mogoče razumeti kot posebej motivirano ravnanje, ki se odrazi v predložitvi takega lažnega dokaza v kazenskem postopku in ko se zasleduje cilj, to je preprečitev ali otežitev dokazovanja.
Odvetnik je bil tudi ob vložitvi tožbe, med pravdo pa se je prenehal ukvarjati z odvetništvom in opravlja dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik. Pravilno je stališče, da kot tožnik ves čas nastopa ista fizična oseba.
Možen pomen izstavitve računov v nižjem znesku od tega, do katerega bi bil tožnik upravičen po pogodbi, bi lahko predstavljal tudi izjavo o delnem odpustu obveznosti, vendar pa je to ravnanje najmanj dvoumno.
Odločitev o stroških postopka za izdajo začasne odredbe je v sodni praksi resda pogosto pridržana do končne odločitve, a navedeno še ne pomeni, da je v vsakem primeru odvisna od tožnikovega uspeha v pravdi.
plačilo razlike plače - pogodba o zaposlitvi - zagotavljanje dela - obstoj delovnega razmerja
Delavec, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določeno delovno mesto, pa trdi, da opravlja naloge drugega delovnega mesta, bi lahko zahteval, da mu delodajalec zagotovi opravljanje dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi (43. člen ZDR-1), vendar takšnih zahtevkov v delovnih sporih praktično ni. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje pa delavec v sodnem sporu ne more doseči, naj sodišče delodajalcu naloži sklenitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto, glede katerega delavec trdi, da dejansko opravlja naloge tega delovnega mesta. S tem bi sodišče poseglo v pogodbeni princip iz 11. člena ZDR-1. Prav tako ni dopustno sodno varstvo na način, da bi sodišče v posledici ugotovitve dejanskega opravljanja nalog drugega delovnega mesta lahko ugotovilo obstoj delovnega razmerja na drugem delovnem mestu, kot je tisto, za katerega ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tudi določba 18. člena ZDR-1 (uzakonjena domneva (faktičnega) delovnega razmerja), na katero se sklicuje pritožba, ni relevantna pravna podlaga. Predmet obravnavanega spora namreč ni vprašanje elementov delovnega razmerja v smeri njegovega priznanja, ampak vprašanje (ne)opravljanja dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, kar pa se v praksi najpogosteje odraža ravno v zahtevkih, kot je predmetni, za plačila dejansko opravljenega dela, ki je višje vrednoteno kot tisto, za katero ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Za delavca, ki opravlja naloge drugega delovnega mesta, torej ni možna ureditev situacije na način, da bi se mu zagotovila zaposlitev na tem delovnem mestu za vnaprej, možno je le plačilo opravljenih nalog, torej le plačilo za nazaj.
V sodni praksi je protipravno ravnanje delodajalca pripisano le hujšim zlorabam instituta odpovedi. Tožena stranka tožniku pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala docela brez podlage, npr. mimo zakonskih razlogov, z namenom šikane, škodovanja ali iz kakšnega drugega nedopustnega razloga. Prav tako je upoštevala ''postopkovna'' pravila, ki jih delodajalcu nalaga zakon glede podaje odpovedi (tudi z neizvedbo zagovora v skladu z določbo 85. člena ZDR). Tožnik je s svojim ravnanjem spornega dne, ki ga je tožena stranka kvalificirala kot hujšo kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, povzročil, da mu je tožena stranka legitimno podala izredno odpoved. Tožena stranka je zaradi tožnikove kršitve izbrala legitimno sankcijo. Četudi je bilo nato ugotovoljeno nezakonito prenehanje delovnega razmerja in je bila odpoved razveljavljena, je pomembno, da je bilo tako odločeno le v posledici dejstva, da tožnik za očitano kršitev ni bil odgovoren (ker v času očitanega ravnanja ni bil prišteven), kar pa ne pomeni zlorabe odpovedi.
V posledici napačne presoje sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno, je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da so v obravnavanem primeru podani vsi elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke. Ker zahtevek že po temelju ni utemeljen, pritožbene navedbe tožnika v zvezi z višino odškodnine niso relevantne.
stvarna pristojnost - ugovor stvarne nepristojnosti - razmejitev pristojnosti med okrajnim in okrožnim sodiščem - vrednost spora - lega nepremičnine - stvarnopravna tožba - varstvo lastninske pravice - premoženjskopravni zahtevek
Predmetni spor je spor za varstvo lastninske pravice, katerega vrednost je označena na 41.000,00 EUR. Ne glede na lego nepremičnine zato zanj ni pristojno okrajno sodišče. Le če bi šlo za spor zaradi motenja posesti, o služnostih in realnih bremenih, in iz najemnih in zakupnih razmerij, bi bilo ne glede na vrednost spornega predmeta pristojno okrajno sodišče, a za tak primer v obravnavani zadevi ne gre.
Stečajni postopek se bo končal, ko bo sodišče na upraviteljev predlog izdalo sklep o končanju postopka osebnega stečaja. Upravitelj bo predlog dal šele po opravljeni končni razdelitvi, povedano jasneje, ko bo unovčeno vso dolžničino premoženje.
ZDR-1 člen 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-1, 89/2, 116.. ZPIZ-1 člen 101, 103, 104.. ZPIZ-2 člen 429.. ZZRZI člen 40, 40/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - III. kategorija invalidnosti - premestitev
Pritožba pravilno uveljavlja, da posebne zahteve tožene stranke po specifičnih kompetencah, ki niso bile opredeljene kot pogoj za zasedbo teh delovnih mest v aktu o sistemizaciji, ne morajo vplivati na presojo glede izpolnitve pogoja iz šestega odstavka 40. člena ZZRZI, da tožena stranka tožniku utemeljeno ni ponudila nove pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delo. Glede vprašanja, ali je bil tožnik usposobljen za delo na delovnih mestih, na katerih je imela tožena stranka potrebo po delu, je bistveno le, ali je izpolnjeval splošna in posebna znanja, ki so bila za opravljanje dela potrebna glede na opise delovnih mest v aktu o sistemizaciji.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00042596
ZDR-1 člen 7, 7/4, 8, 47, 47/1, 200, 200/1, 200/2.. ZPP člen 274.
odškodninska odgovornost delodajalca - sodno varstvo - trpinčenje na delovnem mestu - vnaprejšnja dokazna ocena - zavrnitev dokaznega predloga
Pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni zaslišalo predlagane priče. Sodišče je zavrnitev tega dokaznega predloga obrazložilo tako: ''Sodišče je opustilo izvedbo dokaza z zaslišanjem priče, saj ta na glavno obravnavo ni pristopila, čeprav je bila nanj pravilno vabljena, sodišče pa je, po izvedbi vseh navedenih dokazov, ocenilo, da njeno zaslišanje ni potrebno.'' Takšna obrazložitev dokaznega predloga ni ustrezna in bi res lahko pomenila vnaprejšnjo dokazno oceno in s tem kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pa bi bilo tako le v primeru, če bi bil na takšen način zavrnjen pomemben dokazni predlog, kar pa tožničin predlog za zaslišanje navedene priče ni bil. Pritožbeno sodišče se tako strinja z zaključkom, da zaslišanje priče ni bilo potrebno, vendar pa ne zaradi razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, ampak zato, ker priča ni bila predlagana za ugotovitev odločilnih dejstev.
Obrazložitev dokaznega predloga, ki se nanaša na to, kako je potekal pregled, kaj je tožnici zdravnica pri tem rekla in zakaj je izdala zdravniško spričevalo, s katerim se tožnica ni strinjala, niso okoliščine, ki bi bile pomembne za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke iz naslova trpinčenja. Tožena stranka je v zvezi z razporeditvijo tožnice v drugo ambulanto upoštevala zdravniško spričevalo, izdano s strani zdravnice medicine dela, v katerem ta potrjuje, da tožnica izpolnjuje posebne zdravstvene zahteve za opravljanje delovnih nalog po opisu del in nalog "srednja medicinska sestra" v ambulanti brez vsakršnih omejitev. Trditve o neverodostojnosti zdravniškega spričevala (četudi naj bi tožnica kasneje v socialnem sporu uspela doseči iz naslova invalidnosti tudi priznanje pravice do premestitve na delo v manj frekventni ambulanti) se ne nanašajo neposredno na toženo stranko. Kaj bi o poteku pregleda in o vsebini zdravniškega spričevala izpovedala zdravnica, ni v nobeni relevantni vzročni zvezi z ravnanjem tožene stranke. Celo v primeru, če bi zdravnica o tožničinem zdravstvenem stanju izpovedala povsem drugače kot je navedla v zdravniškem spričevalu oziroma, če bi v celoti potrdila tožničine navedbe, to ne bi imelo vpliva na presojo ravnanja tožene stranke. Zgolj zato, ker je upoštevala vsebino zdravniškega spričevala (pri tem pa se ji ne očita npr., da bi na njegovo sestavo nedopustno vplivala), ne more biti podana njena odškodninska odgovornost.
ZDR-1 člen 127, 127/3, 141.. ZDoh-2 člen 15, 15/5, 44, 352, 353.. OZ člen 312, 347.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2.
nadurno delo - pobotni ugovor - procesno pobotanje - istovrstnost terjatev - bruto ali neto znesek - davki in prispevki
Poudarek sodišča prve stopnje, da terjatvi nista pobotljivi, ker nista vzajemni, ni pravilen. Vzajemnost terjatev namreč pomeni, da sta stranki med seboj upnika in dolžnika, četudi iz različnih pravnih razmerij. Sporen je pogoj istovrstnosti terjatev, saj so terjatve iz delovnega razmerja, kot predmetna iz naslova nadur, zavezane plačilu davkov in prispevkov, kar pa ne velja za v pobot uveljavljano terjatev. Delavec je upravičen do bruto prejemkov, vendar tako da mu delodajalec obračuna davke in prispevke in jih plača za socialna zavarovanja. Davčna obveznost in obveznost plačila prispevkov nastane s prejemom dohodka (5. odstavek 15. člena ZDoh-2, 44., 352. in 353. člen ZDoh-2), torej šele po pravnomočnosti sodbe. To pomeni, da ob izdaji sodbe ni jasna točna neto višina prejemka delavca niti točna višina davkov in prispevkov. Če bi prišlo do pobotanja tovrstnih terjatev iz delovnega razmerja z odškodninsko terjatvijo, bi to pomenilo pobotanje bruto zneska za nadurno delo (saj je znana le konkretna višina tega prejemka) in odškodnine (ki ni zavezana posebnim dajatvam), kar pa ni sprejemljivo. Na ta način bi se namreč znižala vsota bruto prejemka na račun davkov in prispevkov, kar bi lahko pomenilo prikrajšanje zavarovalnih skladov, ki ne bi dobili ustreznih prispevkov, kot tudi delavca, saj bi to lahko vplivalo na njegove pričakovane pravice iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
Glede na to, da sodišče prve stopnje tožnici ni prisodilo plačila po višini določenega neto zneska, ker ta ob izdaji sodbe niti še ni znan, bi bilo upoštevanje tako priznane terjatve tudi v nasprotju s pravili pobotanja, ker se to zgodi za nazaj - od takrat ko so se stekli pogoji za pobotanje (312. člen OZ), ne za v prihodnje. Tudi pri ugovoru zaradi pobota v pravdi (procesno pobotanje) namreč veljajo materialnopravna pravila o učinkovanju pobotne izjave za nazaj (II Ips 77/2019).
Iz navedenih razlogov se sodišče prve stopnje pravilno ni spustilo v raziskovanje utemeljenosti v pobot ugovarjane terjatve, pač pa je pobotni ugovor zavrnilo že iz razloga, ker pobotanje s tožničino terjatvijo ne bi bilo možno.
delni umik tožbe - delni uspeh - pravdni stroški po umiku tožbe
Sodišče prve stopnje je navedlo pravilno materialnopravo podlago za odločanje o pravdnih stroških in sicer glede na delni umik tožbe prvi odstavek 158. člena ZPP ter glede na delni uspeh tožeče stranke drugi odstavek 154. člena ZPP.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo - nosečnost - posebno pravno varstvo pred odpovedjo - sodna razveza
Vsaka odpoved pogodbe o zaposlitve delavki v času nosečnosti, dojenja otroka do enega leta starosti in staršem v času, ko izrabljajo starševski dopust je nezakonita, saj delavcem v tem času zaradi odpovedi delodajalca delovno razmerje ne more prenehati. Tako tudi tožnici ni moglo prenehati delovno razmerje iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela, saj je bila tožena stranka seznanjena, da je tožnica noseča.
URS člen 15, 15/3, 22, 25, 34, 35, 39.. OZ člen 179.. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
nepremoženjska škoda - kršitev pravice do časti in dobrega imena - duševne bolečine - dokazna presoja - odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo - zavrnitev dokaznih predlogov - pravica do pritožbe - pravica do svobode izražanja - pravica do izjave
Sodišče je ustrezno vrednotilo prizadetost časti in dobrega imena toženke ter svojo presojo SMS sporočil in Facebook objav, s katerimi so bile meje dopustnega presežene, pravilno arugmentiralo in sicer, da jih ni mogoče razumeti drugače kot napad na tožničino osebnost, zasmehovanje in preziranje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00040343
OZ člen 103, 111, 191. ZPP člen 338, 338/1, 338/1-1, 338/1-2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 354.
nasprotna tožba - obstoj veljavne pravne podlage - prejem koristi brez pravne podlage - kršitev pogodbe - odstop od pogodbe - predhodno vprašanje - identično dejansko stanje - zavrnilna sodba v kazenskem postopku - vezanost civilnega sodišča na kazensko sodbo - kazenska odgovornost - civilna odgovornost - odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih - onemogočen preizkus sodbe - opredelitev do pravnorelevantnih navedb strank - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - delna razveljavitev - vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje
Vprašanje kazenske odgovornosti tožeče stranke za prejem v tem postopku vtoževanih sredstev od tožene stranke na podlagi Pogodbe ni predhodno vprašanje v obravnavani zadevi, temveč gre za obravnavo identičnega dejanskega stanja v civilnem in kazenskem postopku. Pravna teorija je glede takšne procesne situacije jasna: ob obravnavi identičnega dejanskega stanja civilno sodišče ni vezano na zavrnilno sodbo v kazenskem postopku, saj je civilna odgovornost strožja od kazenske odgovornosti. To pa pomeni, da sodišče prve stopnje svoje presoje, da kršitev Pogodbe ne obstaja, ne more utemeljiti zgolj na podlagi stališča okrožnega državnega tožilstva o vsebini Pogodbe in obveznostih tožeče stranke.
OZ člen 131, 131/3, 171, 171/1. ZDLov-1 člen 20, 20-9, 54, 54/5. Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (2004) člen 1, 1/1. ZON-C člen 46, 46/1. ZON člen 1, 91, 92, 93.
odškodninska odgovornost države - objektivna odškodninska odgovornost - škoda, ki jo povzroči žival - napad rjavega medveda - odgovornost za škodo od divjadi in zavarovanih vrst prostoživečih sesalcev in ptic - škoda, ki jo povzročijo zaščitene vrste prostoživečih živali - odškodnina za nepremoženjsko škodo - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - rjavi medved - ohranjanje biotske raznovrstnosti - varstvo naravnih vrednot - pravna praznina - deljena odgovornost - prispevek oškodovanca k nastanku škode - lov - vmesna sodba
Nobenega dvoma ni, da je odgovornost države objektivna, vendar podlaga te odgovornosti ni (očitno) dejstvo, da medvedka z mladiči ob srečanju s človekom zanj predstavlja vir povečane nevarnosti. Država namreč ni lastnica rjavega medveda niti drugih zavarovanih vrst. V tem primeru gre za posebno obliko objektivne neposlovne odškodninske odgovornosti, določene z zakonom (tretji odstavek 131. člena OZ). Država, ki se je zavezala k ohranitvi biotske raznovrstnosti in varstvu naravnih vrednot (1. člen ZON), je zato hkrati prevzela nase breme nekaterih izgub, ki jih v zvezi z zavarovanimi živalskimi vrstami utrpijo posamezniki (t.i. povrnitvena shema).
Nobenega tehtnega razloga ni videti za ureditev, po kateri država odgovarja za premoženjsko škodo, ki jo povzročijo živali vseh zavarovanih vrst, ne krije pa nepremoženjske škode, niti tiste, ki jo človeku povzročijo nevarne živali iz seznama zavarovanih vrst. Ker je več kot deset let v skladu z 91. členom ZON (drug) zakon določal odgovornost države za škodo, ki jo povzročijo nekatere zavarovane vrste, se zdi, da je s črtanjem določbe petega odstavka 54. člena ZDLov-1 nastala nehotena pravna praznina. Po presoji pritožbenega sodišča je treba to vrzel zapolniti z upoštevanjem prej veljavnega petega odstavka 54. člena ZDLov-1. To pomeni, da je oškodovanec v primeru, ko pride do napada rjavega medveda na človeka, upravičen tudi do odškodnine za nepremoženjsko škodo.
ZDR-1 člen 130, 130/1, 130/2.. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2006) člen 80.
povračilo stroškov prevoza na delo in z dela - službeno vozilo
Tako ZDR‑1 kot KP dejavnosti določata, da delavcu v vsakem primeru pripadajo stroški prevoza na delo in z dela, ne glede na to, kakšen način prevoza uporablja, seveda pa pripadajo v predpisani višini.