ZD člen 212, 213, 213/1. SPZ člen 11, 11/1. ZZZDR člen 51, 51/2. DZ člen 67. ZPP člen 146, 146/2.
prekinitev zapuščinskega postopka - napotitveni sklep zapuščinskega sodišča - spor o obsegu zapustnikovega premoženja - napotitev dediča na pravdo - manj verjetna pravica - domneva lastninske pravice - zemljiškoknjižno stanje - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev - izločitev iz zapuščine - pooblaščenec za sprejem pisanj
Ustaljeno stališče sodne prakse je, da je močnejša pravica tistega dediča, ki svoje zahtevke utemeljuje na obstoječem zemljiškoknjižnem stanju, saj je po zakonski domnevi lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo.
Pritožnica bo v pravdi morala dokazati, da je bilo sporno premoženje dejansko pridobljeno na način iz drugega odstavka 51. člena ZZZDR oziroma sedaj 67. člena DZ, saj zakonske domneve o obstoju skupnega premoženja zgolj na podlagi dejstva obstoja zunajzakonske skupnosti ni.
preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve naloženih obveznosti
Sodišče je upravičeno preklicalo pogojno obsodbo in obsojenki utemeljeno izreklo v pogojni obsodbi določeno kazen sedem mesecev zapora. Obsojenka namreč s pogojno obsodbo naložen posebni pogoj ni izpolnila niti deloma, kljub temu da je bila od 3. 7. 2018 zaposlena za polni delovni čas, kot to izhaja iz izpisa iz registra ZZZS ter je od avgusta 2018 prejemala redna mesečna nakazila iz naslova plač, otroškega dodatka ter druge neopredeljene prilive.
Družba A. d.o.o. pa je bila, kot je to pravilno povzeto tudi v točki 76 izpodbijane sodbe, ustanovljena že 12. 10. 2010 in vpisana v sodni register 13. 10. 2010. Iz navedenega izhaja, da je bila družba A d.o.o. torej ustanovljena preden bi naj deloval obdolženi Š., ki se mu je napeljevanje očitalo v obdobju od 5. 1. 2011 do 18. 2. 2011. Ali povedano drugače, obdolženec v obdobju, ko bi naj storil očitano kaznivo dejanje, soobdolžene S. ni mogel napeljati na storitev kaznivega dejanja povzetega v točki 3 izpodbijane sodbe, saj je bila družba A. d.o.o.
zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - začasna odredba za zavarovanje denarne in nedenarne terjatve - onemogočanje ali oteževanje uveljavitve terjatve tožeče stranke - nevarnost za uveljavitev terjatve - subjektivna nevarnost za uveljavitev terjatve - dokazni standard verjetnosti
Predlagatelj začasne odredbe mora za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve izkazati subjektivno in konkretno delovanje dolžnika v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavitve konkretne terjatve. Objektivni izkaz slabega finančnega stanja sam po sebi pa ne zadošča za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve.
Slabo finančno stanje gospodarske družbe samo po sebi še ne predstavlja nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve za izročitev zimskih pnevmatik in namestitev vlečne naprave, onemogočena ali precej otežena. Tudi pritožbena navedba, da toženka zmanjšuje zaloge, ne izkazuje takšne nevarnosti. Za izročitev enih zimskih pnevmatik in namestitev vlečne naprave namreč niso nujne posebej velike zaloge.
preprečevanje nasilja v družini - nasilje v družini - ukrepi za preprečevanje nasilja v družini - načelo sorazmernosti - žrtev nasilja v družini - zavrnitev predloga
Namen ZPND ni v tem, da se z ukrepi rešujejo vsakršni konfliktni odnosi med družinskimi člani, h katerim prispevajo vsi udeleženi, ampak da se s prenehanjem in preprečitvijo nasilnih dejanj zagotovi varstvo žrtvam družinskega nasilja. Partnerska in širša družinska razmerja, posebej ob razpadu življenjske skupnosti, so po naravi stvari tudi konfliktna. Zato ob odločanju o predlogu za izrek ukrepov po ZPND ni relevantno zgolj vprašanje, ali določena ravnanja predstavljajo nasilje v objektiviziranem smislu ali ne, ampak, ali predstavljajo takšno nasilje, ki terja poseg v družinsko skupnost oziroma zasebnost. Le tedaj je tak poseg utemeljen.
OZ člen 70, 271, 271/2, 274, 275. SPZ člen 118, 118/4-2, 118/4-5, 118/5. ZPP člen 458, 458/1.
spor majhne vrednosti - upravnik - zastopstvo etažnih lastnikov - založitev stroškov iz lastnih sredstev - obratovalni stroški - prenos materialnopravnih upravičenj - aktivna legitimacija
Materialnopravnega upravičenja, da povrnitev založenih obratovalnih stroškov terja od konkretnega etažnega lastnika, sodišče prve stopnje tožeči stranki v nasprotju s pritožbenimi navedbami (kar a priori) ni odvzelo. Ker je za nastanek subrogacije bistvena izpolnitev obveznosti, je sodišče prve stopnje v nadaljevanju ugotavljalo, ali je tožeča stranka uspela dokazati, da je dobaviteljem dejansko plačala obveznosti tožene stranke. Z vidika utemeljenosti njenega zahtevka je to namreč ključno. Upravnik ne more zahtevati povrnitve stroškov od etažnega lastnika, če ne izkaže, da je te dobaviteljem predhodno poravnal sam.
Pri ugotavljanju materialnega položaja se ne upošteva zakonec osebe, ki v življenjski skupnosti ni več dejansko povezan z družino, če je izpolnjen še nadaljnji pogoj, da je začet postopek za razvezo zakonske zveze. Sodišče prve stopnje je izjemo določeno v 3. točki 11. člena ZUPJS tako tudi razlogovalo in pravilno štelo, da morata biti za izjemo od splošnega pravila iz 10. člena ZUPJS izpolnjena oba pogoja kumulativno, torej da gre za zakonca osebe, ki v življenjski skupnosti ni več dejansko povezan z družino, in da je začet postopek za razvezo zakonske zveze. Hkrati je pravilno zaključilo, da se zakonec, čeprav z upravičencem ni več dejansko povezan, vendar postopek za razvezo zakonske zveze še ni začet, upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja upravičenca.
Glede na pravnomočno odločbo pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je tožniku že z 31. 1. 2018 prenehala pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, torej da je že z navedenim dnem odpadla pravna podlaga za nadaljnje izplačevanje nadomestila. Pravna podlaga tako ni odpadla z 8. 8. 2018, kot to razloguje sodišče prve stopnje, temveč že 31. 1. 2018. Res je, da je pritožbeno sodišče v zadevi Psp 322/2017 z dne 10. 1. 2018 že zavzelo stališče, da je odločilen datum, ko je bilo ustavljeno izplačevanje nadomestila, vendar pa iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (sodba VIII Ips 63/2018 z dne 12. 9. 2018) izhaja, da odločba o ustavitvi izplačevanja za vnaprej omogoča upravičencu pravno varstvo glede izplačevanja na podlagi pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja v prihodnje. O upravičenosti do prejemanja pokojninskih oziroma invalidskih prejemkov v preteklem obdobju pa tožena stranka odloči v okviru izdaje odločbe o ugotovitvi preplačila (194. člen ZPIZ-2). Zato lahko tožena stranka za preteklo obdobje, v katerem zavarovanec ni izpolnjeval pogojev za izplačevanje dajatve, ne glede na odločitev o ustavitvi izplačevanja posamezne dajatve za vnaprej, odloča o preplačilu in dolžnosti povračila neupravičeno izplačanih sredstev zaradi neizpolnjevanja pogojev za uživanje dajatve. Odločbi o ustavitvi izplačevanja za naprej in vrnitvi neupravičeno prejetega se tako ne izključujeta, temveč se nasprotno dopolnjujeta glede časovnih učinkov spremenjenega priznavanja posamezne pravice.
zdravstveno zavarovanje - denarna odškodnina - Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) - regresni zahtevek - civilni delikt - materialno procesno vodstvo - dokazno breme - dokazna ocena
Ni dovolj, da sodišče elemente civilnega delikta našteje, temveč mora za vsakega posebej obrazložiti zakaj meni, da je podan, dokazan s strani tožeče stranke.
izločitev dokazov - privilegirana priča - obdolženec - pravni pouk - izjave obdolženca v davčnem postopku
Prvostopenjsko sodišče je zaradi dejstva, da je B. B. v postopku zoper A. A. imela status privilegirane priče, pred tem pa je v postopku bila tudi sama obdolženka, podala obremenilne izjave, zmotno ocenilo, da je potrebno listine, v katerih so bile povzete njene izjave, iz spisa izločiti. Kasnejša sprememba statusa obdolženca v pričo oz. v privilegirano pričo, nima zakonske podlage za oceno o nedovoljenosti tako pridobljenih izjav - dokazov. Po oceni višjega sodišča je pravni pouk, dan B. B. kot obdolženki, v celoti varoval ne le njene interese, pač pa tudi interese soobdolženca. Podajanje zagovora je bila njena odločitev, zato je tudi zagovor, tako kot je bil pač podan, predmet dokazne presoje ne le sam zase, temveč v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, ki bodo izvedeni v postopku zoper obdolženega A. A. Pravice sedaj obtoženega A. A. so bile tako že doslej varovane ne le s pravnim poukom, danim B. B. kot obdolženki, pač pa tudi s tem, da je imel možnost tudi sam obdolženko zasliševati o izjavah, ki jih je ta podajala.
sodna taksa - predlog za oprostitev plačila sodne takse - trditveno in dokazno breme predlagatelja taksne oprostitve - pomanjkljiva trditvena podlaga za taksno oprostitev - odlog ali obročno plačilo sodne takse
V postopku odločanja glede plačila sodnih taks po ZST-1 se smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke, torej v tem primeru ZPP (1. člen ZST-1). Smiselna uporaba določila 212. člena ZPP, po katerem mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze na katere opira svoje zahtevke, pomeni, da mora stranka, ki predlaga taksno oprostitev, podati ustrezno trditveno in dokazno podlago za svoj predlog. Torej mora navesti vsa pravno odločilna dejstva iz katerih izhaja, da sodne takse glede na njeno premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje ne more plačati oziroma da sredstev za plačilo sodne takse ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti. Trditve in ponujeni dokazi morajo biti takšni, da sodišču ob skrbni presoji vseh okoliščin omogočajo ugotovitev, ali so izpolnjeni pogoji za ugoditev taksni oprostitvi.
Le pavšalno sklicevanje na spremenjene razmere zaradi omejevalnih ukrepov zaradi epidemije COVID-19, pri čemer predlagateljica ni z ničemer pojasnila kako so te spremenjene razmere konkretno vplivale na njeno premoženje, samo po sebi še ne pomeni takšne okoliščine, ki bi avtomatično povzročila odobritev taksnih oprostitev.
spor zaradi motenja posesti - posestno varstvo - sodno varstvo posesti - materialni rok - prekluzivni rok za tožbo - subjektivni rok za vložitev tožbe - objektivni rok za vložitev tožbe - ponavljajoče se motilno dejanje - prepozna tožba - neutemeljena začasna odredba - verjetnost obstoja terjatve
Roki za varstvo posesti so kratki. So materialni, prekluzivni, ki niso podaljšljivi in ne dopuščajo vrnitve v prejšnje stanje. Prepozno tožbo sodišče zavrže. Rok 30 dni je subjektivni rok – vezan je na subjektivne okoliščine. Teči začne takrat, ko je posestnik zvedel za motenje in za storilca. V primeru ponavljanja motilnih dejanj začne teči od zadnjega motenja. Upoštevati pa je treba tudi objektivno okoliščino motenja: enoletni (objektivni) rok začne teči od dneva, ko je motenje nastalo. Po preteku objektivnega roka sodno posestno varstvo zaradi istega motilnega ravnanja ni več mogoče. Ker je bila tožba zaradi motenja posesti vložena več kot 30 dni potem, ko je tožnik ugotovil, da je bila ključavnica zamenjana in da ne more več v stanovanjsko hišo in druge prostore, je vložena prepozno.
Ob dejstvu, da tožnik do posestnega varstva zaradi prepozno vložene tožbe ni več upravičen, je pravilna presoja, da verjetnosti terjatve kot prvega pogoja iz navedenega zakonskega določila ni.
zapuščina brez dediča - kaduciteta - prehod zapuščine na kaducitetnega upravičenca - smrt zapustnika - pridobitev dediščine - prehod lastninske pravice - obseg zapuščine - obstoj zapuščine - motorno vozilo - nahajanje - lokacija - odtujitev stvari
Vozilo je v trenutku zapustničine smrti nesporno obstajalo, zaradi česar je lastninska pravica na njem na pritožnico kot kaducitetnega upravičenca že takrat tudi prešla. Na to okoliščino zato njegova morebitna kasnejša odtujitev ali uničenje (s strani tretjih oseb), sploh pa ne zgolj (potencialna) sprememba njegove lokacije, nima nobenega vpliva. Pridobitev zapuščine s strani države namreč po svoji naravi ni originarne ampak je derivativne narave, sam sklep zapuščinskega sodišča, s katerim se ji zapuščina izroči, pa ni konstitutiven, ampak je deklaratoren, kar pomeni, da samo ugotavlja to, kar se je že zgodilo v času zapustnikove smrti.
uporaba tuje stvari v svojo korist - uporabnina - neupravičena obogatitev - dovoljenje za brezplačno bivanje - brezplačna uporaba nepremičnine - soglasje solastnikov - dobra vera - nelastniška posest - dobroverna posest - preklic soglasja - skupno premoženje bivših zakoncev - prekarij
Tako kot dobroverni lastniški posestnik, tudi dobroverni nelastniški posestnik ni dolžan plačati za uporabo stvari, nastalo v času, ko je imel stvar v dobroverni posesti.
Tožnik ne more brez soglasja drugega solastnika veljavno preklicati dovoljenja/soglasja za uporabo nepremičnine.
ZD člen 64, 76. ZPP člen 181, 181/1, 337, 337/1, 337/3.
pisna oporoka pred pričami - uveljavljanje neveljavnosti oporoke - oblikovanje tožbenega zahtevka - tožbeni zahtevek na razveljavitev oporoke - tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti - zmota zapustnika - oporočna sposobnost zapustnika - napake v obliki oporoke - ponarejena oporoka - pristnost oporoke - neveljavna oporoka - vrstni red podpisovanja oporoke - zaslišanje oporočnih prič - pritožbeni ugovor zastaranja - pritožbena novota
Ničnostna sankcija je na mestu, kadar so napake v obliki tako težke, da je že na prvi pogled jasno, da ne gre za oporoko, če pa stranka zatrjuje, da je zaradi določenih okoliščin prišlo do napak, je takšna oporoka na podlagi 76. člena ZD izpodbojna.
Ob tem, ko izpovedi prič nista skladni - oba enkrat izpovedujeta, da se odločilne okoliščine, ali je zapustnik oporoko podpisal v njuni navzočnosti ali ne, ne spominjata, nato da nista prepričana, drugič pa se je vendarle spomnita, a vsakokrat drugače, je pritožbeno sodišče prepričano, da je vrstni red dejanj, kakršen je zapisan v oporoki, tudi dejanski vrstni red zapustnikovega poskusa testamentiranja. Ker zapustnik oporoke ni podpisal v navzočnosti dveh prič, je oporoka neveljavna.
V skladu s tretjim odstavkom 337. člena ZPP se ugovora zastaranja, ki ni bil uveljavljan pred sodiščem prve stopnje, v pritožbi ne more uveljavljati. Če ugovora ni mogoče prvič uveljavljati v pritožbi, mora enako veljati za odgovor na pritožbo. Poleg tega je presoja utemeljenosti ugovora zastaranja nujno povezana z dejanskimi trditvami in nato ugotovitvami sodišča o pričetku teka zastaranja, o morebitni prekinitvi ali pretrganju zastaranja. Dejstev, ki bi omogočala presojo utemeljenosti ugovora po 76. členu ZD, pa toženec ni navedel ne v pritožbi, ne v postopku pred sodiščem prve stopnje.
Obveznost toženca prispevati k stroškom temelji na pogodbi. Pravna podlaga tožbenega zahtevka je izpolnitev dogovora.
Toženec je bil dolžan tožniku denar izročiti na takšen način, da bi ga ta zanesljivo prejel, ne pa da ga je od konca leta 2016 nenadzorovano puščal na hladilniku.
ZPP člen 7, 212, 339, 339/2, 339/2-8, 458, 458/1. OZ člen 579.
spor majhne vrednosti - posodbena pogodba - vračilo stvari - povrnitev stroškov - nadomestitev vrednosti stvari - odškodninska odgovornost pogodbenika - pasivna legitimacija - aktivna legitimacija - stvarna legitimacija - zavezanec iz pogodbenega razmerja - ugotavljanje pasivne legitimacije - ugovor pasivne legitimacije - trditvena podlaga - prekoračitev trditvene podlage strank - razpravno načelo - možnost učinkovite obrambe
S tem, ko je sodišče prve stopnje preseglo tožničino trditveno podlago, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Bistvo razpravnega načela (7. in 212. člen ZPP) je v tem, da stranka vselej ve, v okviru kakšnega trditvenega in dokaznega okvira se lahko brani. Mora ji torej biti dana možnost, da tudi sama ponudi ustrezne trditve in dokaze. Če sodišče odloči mimo ponujenega trditvenega gradiva, drugi stranki odvzame možnost učinkovite obrambe.
odločba o premoženjskopravnem zahtevku - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo - razlogi o določilnih dejstvih - odškodninska odgovornost
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku člena 211 KZ-1 na škodo oškodovanca B., s.p., in sicer za znesek v višini 15.050,00 EUR, hkrati pa ugotovilo, da za zaključek o tolikšni škodi ni zanesljive dokazne podlage, o premoženjskopravnem zahtevku odločilo v nasprotju z določbami Obligacijskega zakonika, ki se nanašajo na dolžnost povračila škode, zagrešilo pa je tudi nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, kar je terjalo razveljavitev prvostopenjske sodbe pod točko I v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku.
ZST-1 člen 34, 34/1, 34/4. ZPP člen 105.a, 105.a/3, 142, 142/7.
izdaja plačilnega naloga enemu od sospornikov - plačilo sodne takse - fikcija umika pritožbe
Glede na navedeno po oceni pritožbenega sodišča ni dvoma, da plačilnega naloga, v katerem je kot naslovnik (v levem zgornjem kotu, pod navedbo sodišča in nad podatki, ki opredeljujejo predmetni spor) naveden le eden od tožencev, ki so v sporu navadni sosporniki, ni mogoče razumeti kot naloga, s katerim se plačilo sodne takse nalaga vsem tožencem. Dejstvo je, da se naslovnik plačilnega naloga lahko odloči, da z opustitvijo plačila sodne takse procesno ne bo (več) aktiven, kar pa ne more imeti za posledico fikcijo umika pritožbe tudi za ostale tožence. Da to velja celo za enotne sospornike, je VS RS zavzelo stališče v odločbi III Ips 64/2011 z dne 13. 9. 2011. Na raztezanje sankcije iz tretjega odstavka 105.a člena ZPP (fikcija umika pritožbe) na drugega toženca ne vpliva niti okoliščina, da je bil sporni plačilni nalog, ki je bil naslovljen (le) na prvo toženko, vročen skupnemu pooblaščencu tožencev. Velja sicer, da je vročitev opravljena osebno, če je pisanje vročeno zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu (sedmi odstavek 142. člena ZPP), vendar ni mogoče sprejeti stališča, da je (zaradi tega) poleg prve toženke taksni zavezanec tudi drugi toženec. Slednji namreč v skladu s prvim in četrtim odstavkom 34. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) ni bil pozvan na plačilo sodne takse niti opozorjen na posledice njenega neplačila.
stroški pravdnega postopka - potrebni pravdni stroški - prerekana ločitvena pravica - napotitev na pravdo - napotitev napačne stranke na pravdo
Zmotno je stališče tožeče stranke, da je morala zavarovati svoje interese s tožbo na ugotovitev neobstoja ločitvene pravice. Tožeča stranka namreč po sklepu stečajnega sodišča ni bila napotena, da takšno tožbo vloži, ker je bila na ugotovitev obstoja ločitvene pravice napotena prvotožena stranka. Zato ni pravilno stališče tožeče stranke, da če bi prvotožena stranka prijavo ločitvene pravice umaknila, posledično tožeča stranka tožbe ne bi vlagala. Tožeči stranki tožbe z navedenim tožbenim zahtevkom, sploh ne bi bilo treba vložiti.