preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve naloženih obveznosti
Sodišče je upravičeno preklicalo pogojno obsodbo in obsojenki utemeljeno izreklo v pogojni obsodbi določeno kazen sedem mesecev zapora. Obsojenka namreč s pogojno obsodbo naložen posebni pogoj ni izpolnila niti deloma, kljub temu da je bila od 3. 7. 2018 zaposlena za polni delovni čas, kot to izhaja iz izpisa iz registra ZZZS ter je od avgusta 2018 prejemala redna mesečna nakazila iz naslova plač, otroškega dodatka ter druge neopredeljene prilive.
Pri ugotavljanju materialnega položaja se ne upošteva zakonec osebe, ki v življenjski skupnosti ni več dejansko povezan z družino, če je izpolnjen še nadaljnji pogoj, da je začet postopek za razvezo zakonske zveze. Sodišče prve stopnje je izjemo določeno v 3. točki 11. člena ZUPJS tako tudi razlogovalo in pravilno štelo, da morata biti za izjemo od splošnega pravila iz 10. člena ZUPJS izpolnjena oba pogoja kumulativno, torej da gre za zakonca osebe, ki v življenjski skupnosti ni več dejansko povezan z družino, in da je začet postopek za razvezo zakonske zveze. Hkrati je pravilno zaključilo, da se zakonec, čeprav z upravičencem ni več dejansko povezan, vendar postopek za razvezo zakonske zveze še ni začet, upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja upravičenca.
Družba A. d.o.o. pa je bila, kot je to pravilno povzeto tudi v točki 76 izpodbijane sodbe, ustanovljena že 12. 10. 2010 in vpisana v sodni register 13. 10. 2010. Iz navedenega izhaja, da je bila družba A d.o.o. torej ustanovljena preden bi naj deloval obdolženi Š., ki se mu je napeljevanje očitalo v obdobju od 5. 1. 2011 do 18. 2. 2011. Ali povedano drugače, obdolženec v obdobju, ko bi naj storil očitano kaznivo dejanje, soobdolžene S. ni mogel napeljati na storitev kaznivega dejanja povzetega v točki 3 izpodbijane sodbe, saj je bila družba A. d.o.o.
ZD člen 212, 213, 213/1. SPZ člen 11, 11/1. ZZZDR člen 51, 51/2. DZ člen 67. ZPP člen 146, 146/2.
prekinitev zapuščinskega postopka - napotitveni sklep zapuščinskega sodišča - spor o obsegu zapustnikovega premoženja - napotitev dediča na pravdo - manj verjetna pravica - domneva lastninske pravice - zemljiškoknjižno stanje - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev - izločitev iz zapuščine - pooblaščenec za sprejem pisanj
Ustaljeno stališče sodne prakse je, da je močnejša pravica tistega dediča, ki svoje zahtevke utemeljuje na obstoječem zemljiškoknjižnem stanju, saj je po zakonski domnevi lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo.
Pritožnica bo v pravdi morala dokazati, da je bilo sporno premoženje dejansko pridobljeno na način iz drugega odstavka 51. člena ZZZDR oziroma sedaj 67. člena DZ, saj zakonske domneve o obstoju skupnega premoženja zgolj na podlagi dejstva obstoja zunajzakonske skupnosti ni.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00041718
ZPP člen 7, 7/1, 180, 180/1. OZ člen 239, 239/1.
sklepčnost tožbe - zavrnitev zahtevka zaradi nesklepčnosti - nesklepčna tožba - trditvena podlaga - gradbena dela - naročilo gradbenih del - specifikacija dolga - obsežna listinska dokumentacija - gradbena knjiga - izpolnitev obveznosti
Sklepčnost tožbe pomeni v svojem bistvu tožnikovo trditveno breme; gre za tožnikovo dolžnost, da v tožbi navede dejstva, na katera opira svoj zahtevek.
Tožeča stranka bi lahko že ob izdaji vtoževanih računov, vsekakor pa v svoji trditveni podlagi, konkretno in po postavkah navedla obseg opravljenih del in njihovo ceno. Navesti bi morala, katerih del ji tožena stranka še ni plačala ter opraviti izračun, iz katerega bi bilo razvidno, kaj ji tožena stranka še dolguje.
Zgolj predložitev obsežne listinske dokumentacije ali sklicevanje nanjo, ne more nadomestiti trditev stranke. Tožeča stranka gradbene knjige, tj. obsežne listinske priloge, ni niti v grobem obrazložila, temveč je od prvostopenjskega sodišča neutemeljeno pričakovala, da bo iz številnih fotokopij na roke izpolnjenih obračunskih listov iskalo dejstva, ki utemeljujejo njen tožbeni zahtevek in s tem samo opravilo njeno dolžnost v postopku.
Glede na pravnomočno odločbo pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je tožniku že z 31. 1. 2018 prenehala pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, torej da je že z navedenim dnem odpadla pravna podlaga za nadaljnje izplačevanje nadomestila. Pravna podlaga tako ni odpadla z 8. 8. 2018, kot to razloguje sodišče prve stopnje, temveč že 31. 1. 2018. Res je, da je pritožbeno sodišče v zadevi Psp 322/2017 z dne 10. 1. 2018 že zavzelo stališče, da je odločilen datum, ko je bilo ustavljeno izplačevanje nadomestila, vendar pa iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (sodba VIII Ips 63/2018 z dne 12. 9. 2018) izhaja, da odločba o ustavitvi izplačevanja za vnaprej omogoča upravičencu pravno varstvo glede izplačevanja na podlagi pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja v prihodnje. O upravičenosti do prejemanja pokojninskih oziroma invalidskih prejemkov v preteklem obdobju pa tožena stranka odloči v okviru izdaje odločbe o ugotovitvi preplačila (194. člen ZPIZ-2). Zato lahko tožena stranka za preteklo obdobje, v katerem zavarovanec ni izpolnjeval pogojev za izplačevanje dajatve, ne glede na odločitev o ustavitvi izplačevanja posamezne dajatve za vnaprej, odloča o preplačilu in dolžnosti povračila neupravičeno izplačanih sredstev zaradi neizpolnjevanja pogojev za uživanje dajatve. Odločbi o ustavitvi izplačevanja za naprej in vrnitvi neupravičeno prejetega se tako ne izključujeta, temveč se nasprotno dopolnjujeta glede časovnih učinkov spremenjenega priznavanja posamezne pravice.
pravnomočno končan izvršilni postopek - sklep o poplačilu - razdelitev - sestava sodišča - opravila, ki jih lahko opravlja strokovni sodelavec
Višje sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep ni sklep o poplačilu (208. člen ZIZ). Izvršilni postopek je končan, saj je sklep o poplačilu z dne 17. 5. 2016 pravnomočen (potrdilo o pravnomočnosti: 21. 6. 2016) in je tudi odločeno o vseh pravnih sredstvih. Sklep o poplačilu je zadnje izvršilno dejanje. Z njegovo pravnomočnostjo je izvršba končana.
postopek za ureditev meje - sodna določitev meje - sporna meja - pravovarstveni interes - pomanjkanje pravnega interesa - zavrženje predloga - stranke postopka
Postopek za ureditev meje poteka med lastnikoma nepremičnin, katerih meja je sporna, zato predlagatelj ne more zahtevati ureditve meje med parcelo nasprotne udeleženke in tretje osebe. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je njegov predlog zaradi pomanjkanja pravovarstvenega interesa zavrglo, je pravilna.
uporaba tuje stvari v svojo korist - uporabnina - neupravičena obogatitev - dovoljenje za brezplačno bivanje - brezplačna uporaba nepremičnine - soglasje solastnikov - dobra vera - nelastniška posest - dobroverna posest - preklic soglasja - skupno premoženje bivših zakoncev - prekarij
Tako kot dobroverni lastniški posestnik, tudi dobroverni nelastniški posestnik ni dolžan plačati za uporabo stvari, nastalo v času, ko je imel stvar v dobroverni posesti.
Tožnik ne more brez soglasja drugega solastnika veljavno preklicati dovoljenja/soglasja za uporabo nepremičnine.
spor zaradi motenja posesti - posestno varstvo - sodno varstvo posesti - materialni rok - prekluzivni rok za tožbo - subjektivni rok za vložitev tožbe - objektivni rok za vložitev tožbe - ponavljajoče se motilno dejanje - prepozna tožba - neutemeljena začasna odredba - verjetnost obstoja terjatve
Roki za varstvo posesti so kratki. So materialni, prekluzivni, ki niso podaljšljivi in ne dopuščajo vrnitve v prejšnje stanje. Prepozno tožbo sodišče zavrže. Rok 30 dni je subjektivni rok – vezan je na subjektivne okoliščine. Teči začne takrat, ko je posestnik zvedel za motenje in za storilca. V primeru ponavljanja motilnih dejanj začne teči od zadnjega motenja. Upoštevati pa je treba tudi objektivno okoliščino motenja: enoletni (objektivni) rok začne teči od dneva, ko je motenje nastalo. Po preteku objektivnega roka sodno posestno varstvo zaradi istega motilnega ravnanja ni več mogoče. Ker je bila tožba zaradi motenja posesti vložena več kot 30 dni potem, ko je tožnik ugotovil, da je bila ključavnica zamenjana in da ne more več v stanovanjsko hišo in druge prostore, je vložena prepozno.
Ob dejstvu, da tožnik do posestnega varstva zaradi prepozno vložene tožbe ni več upravičen, je pravilna presoja, da verjetnosti terjatve kot prvega pogoja iz navedenega zakonskega določila ni.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00041088
ZPP člen 337. OZ člen 356. ZFPPIPP člen 121, 121/1.
upnikov predlog za začetek stečajnega postopka - postopek osebnega stečaja - ugovor zastaranja terjatve - zastaralni rok - neposredno izvršljiv notarski zapis
Dolžnik ugovora zastaranja v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal, zato ta ugovor v pritožbeni fazi ni upošteven (četrti odstavek 337. člena ZPP, ki se smiselno uporablja tudi v postopku osebnega stečaja - prvi odstavek 121. člena ZFPPIPP). Sicer pa ima upnik tudi prav, ko v odgovoru na pritožbo navaja, da gre za terjatev iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, zato je zastaralni rok daljši, tj. 10-letni (prim. 356. člen OZ).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00040797
OZ člen 15, 69, 69/1, 69/2, 70, 70/1, 70/3, 125, 125/1, 435, 435/1. ZPP člen 212.
kupoprodajna pogodba - sklenitev kupoprodajne pogodbe - možnost zastopanja - sklepčnost tožbe - zmotna uporaba materialnega prava
Nesklepčna je tista tožba, pri kateri iz dejstev, ki jih zatrjuje tožnik, ne izhaja tista pravna posledica, ki jo uveljavlja v tožbenem zahtevku oziroma pri kateri iz zatrjevanih dejstev ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Torej je tožba nesklepčna, če iz zatrjevanih dejstev ne izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen. Da bi se ugotovilo, ali je tožba nesklepčna, je treba opraviti vsebinski in abstraktni preizkus, kakšno sodbo (ugodilno ali zavrnilno) bi sodišče moralo izdati, če bi se zatrjevana dejstva izkazala za resnična. Če bi moralo izdati ugodilno sodbo, potem je tožba sklepčna.
Načeloma sicer drži stališče sodišča prve stopnje, da ko je sporno kakšno pravno odločilno dejstvo, mora tožeča stranka podati podrobnejše trditve o tem dejstvu. Vendar pa je treba tudi v takšnih primerih upoštevati pravo mero in dopustiti, da sodišče določene podrobnosti ugotovi z izvajanjem dokazov. V tem primeru namreč ni bilo sporno, da je tožena stranka dala naročilo za dobavo in montažo nadgradnje M. d. o. o. (T. oziroma G. G.). Vprašanje pa je v kakšni vlogi ga je M. d. o. o. sprejel: kot samostojna oseba, ki je nato kot kupka tožeči stranki naročila dobavo nadgradnje, ali kot zastopnica tožeče stranke. V prvem primeru je bila prodajna pogodba sklenjena med tožečo stranko in družbo M. d. o. o. v drugem pa med pravdnima strankama. To pa se po oceni pritožbenega sodišča v tem konkretnem primeru upoštevajoč vse okoliščine lahko razjasni tudi z izvedbo dokaznih predlogov z zaslišanjem strank in prič.
Obveznost toženca prispevati k stroškom temelji na pogodbi. Pravna podlaga tožbenega zahtevka je izpolnitev dogovora.
Toženec je bil dolžan tožniku denar izročiti na takšen način, da bi ga ta zanesljivo prejel, ne pa da ga je od konca leta 2016 nenadzorovano puščal na hladilniku.
sodna taksa - predlog za oprostitev plačila sodne takse - trditveno in dokazno breme predlagatelja taksne oprostitve - pomanjkljiva trditvena podlaga za taksno oprostitev - odlog ali obročno plačilo sodne takse
V postopku odločanja glede plačila sodnih taks po ZST-1 se smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke, torej v tem primeru ZPP (1. člen ZST-1). Smiselna uporaba določila 212. člena ZPP, po katerem mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze na katere opira svoje zahtevke, pomeni, da mora stranka, ki predlaga taksno oprostitev, podati ustrezno trditveno in dokazno podlago za svoj predlog. Torej mora navesti vsa pravno odločilna dejstva iz katerih izhaja, da sodne takse glede na njeno premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje ne more plačati oziroma da sredstev za plačilo sodne takse ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti. Trditve in ponujeni dokazi morajo biti takšni, da sodišču ob skrbni presoji vseh okoliščin omogočajo ugotovitev, ali so izpolnjeni pogoji za ugoditev taksni oprostitvi.
Le pavšalno sklicevanje na spremenjene razmere zaradi omejevalnih ukrepov zaradi epidemije COVID-19, pri čemer predlagateljica ni z ničemer pojasnila kako so te spremenjene razmere konkretno vplivale na njeno premoženje, samo po sebi še ne pomeni takšne okoliščine, ki bi avtomatično povzročila odobritev taksnih oprostitev.
ZST-1 člen 11, 11/1, 11/2, 12a, 12a/1, 12a/2. ZBPP člen 13, 13/2, 14, 14/2. ZSVarPre člen 8, 27, 27/1.
oprostitev plačila sodne takse - odlog plačila sodne takse - obročno plačilo sodne takse - zavrnitev predloga - občutno zmanjšana sredstva za preživljanje - občutno zmanjšana sredstva - materialni položaj - uveljavljanje pravic iz javnih sredstev - mesečni povprečni dohodek na člana družine - lastni dohodek družine - vrednost nepremičnin - kreditna obveznost
Po ustaljenih stališčih sodne prakse se kreditne obveznosti ne upoštevajo pri odločanju o oprostitvi plačila sodnih taks, saj je kredit posledica prostovoljne odločitve kreditojemalca. Ta okoliščina je sicer lahko upoštevana v okviru predloga za obročno plačilo sodne takse, vendar je po presoji pritožbenega sodišča premoženjsko stanje predlagateljev tako, da tudi pogojev za obročno plačilo ne izpolnjujeta.
ZD člen 64, 76. ZPP člen 181, 181/1, 337, 337/1, 337/3.
pisna oporoka pred pričami - uveljavljanje neveljavnosti oporoke - oblikovanje tožbenega zahtevka - tožbeni zahtevek na razveljavitev oporoke - tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti - zmota zapustnika - oporočna sposobnost zapustnika - napake v obliki oporoke - ponarejena oporoka - pristnost oporoke - neveljavna oporoka - vrstni red podpisovanja oporoke - zaslišanje oporočnih prič - pritožbeni ugovor zastaranja - pritožbena novota
Ničnostna sankcija je na mestu, kadar so napake v obliki tako težke, da je že na prvi pogled jasno, da ne gre za oporoko, če pa stranka zatrjuje, da je zaradi določenih okoliščin prišlo do napak, je takšna oporoka na podlagi 76. člena ZD izpodbojna.
Ob tem, ko izpovedi prič nista skladni - oba enkrat izpovedujeta, da se odločilne okoliščine, ali je zapustnik oporoko podpisal v njuni navzočnosti ali ne, ne spominjata, nato da nista prepričana, drugič pa se je vendarle spomnita, a vsakokrat drugače, je pritožbeno sodišče prepričano, da je vrstni red dejanj, kakršen je zapisan v oporoki, tudi dejanski vrstni red zapustnikovega poskusa testamentiranja. Ker zapustnik oporoke ni podpisal v navzočnosti dveh prič, je oporoka neveljavna.
V skladu s tretjim odstavkom 337. člena ZPP se ugovora zastaranja, ki ni bil uveljavljan pred sodiščem prve stopnje, v pritožbi ne more uveljavljati. Če ugovora ni mogoče prvič uveljavljati v pritožbi, mora enako veljati za odgovor na pritožbo. Poleg tega je presoja utemeljenosti ugovora zastaranja nujno povezana z dejanskimi trditvami in nato ugotovitvami sodišča o pričetku teka zastaranja, o morebitni prekinitvi ali pretrganju zastaranja. Dejstev, ki bi omogočala presojo utemeljenosti ugovora po 76. členu ZD, pa toženec ni navedel ne v pritožbi, ne v postopku pred sodiščem prve stopnje.
ZDZdr člen 39, 39/1, 39/1-1, 39/1-2, 39/1-3, 53, 62, 62/4.
zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom - sprejem na zdravljenje brez privolitve - pridržanje - omejitev pravice do prisotnosti pri izvajanju dokazov - soglasje - strinjanje z zadržanjem na zdravljenju - ustavitev postopka - postopek za sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom - pogoji za pridržanje na zdravljenju pod posebnim nadzorom brez privolitve - hujše ogrožanje svojega zdravja ali zdravja drugih - nujni primer - omejitev svobode gibanja
Iz poteka postopka in tudi iz samega zapisnika z dne 14. 12. 2020 je razvidno, da pridržana oseba ni podala soglasja. Postopek bi bil v primeru podanega soglasja s strani pridržane osebe, ustavljen, kar pa se seveda ni zgodilo, kar še dodatno potrjuje, da se je postopek vodil upoštevaje, da pridržana oseba soglasja za zdravljenje ni podala (četrti odstavek 62. člena ZDZdr).
ZST-1 člen 34, 34/1, 34/4. ZPP člen 105.a, 105.a/3, 142, 142/7.
izdaja plačilnega naloga enemu od sospornikov - plačilo sodne takse - fikcija umika pritožbe
Glede na navedeno po oceni pritožbenega sodišča ni dvoma, da plačilnega naloga, v katerem je kot naslovnik (v levem zgornjem kotu, pod navedbo sodišča in nad podatki, ki opredeljujejo predmetni spor) naveden le eden od tožencev, ki so v sporu navadni sosporniki, ni mogoče razumeti kot naloga, s katerim se plačilo sodne takse nalaga vsem tožencem. Dejstvo je, da se naslovnik plačilnega naloga lahko odloči, da z opustitvijo plačila sodne takse procesno ne bo (več) aktiven, kar pa ne more imeti za posledico fikcijo umika pritožbe tudi za ostale tožence. Da to velja celo za enotne sospornike, je VS RS zavzelo stališče v odločbi III Ips 64/2011 z dne 13. 9. 2011. Na raztezanje sankcije iz tretjega odstavka 105.a člena ZPP (fikcija umika pritožbe) na drugega toženca ne vpliva niti okoliščina, da je bil sporni plačilni nalog, ki je bil naslovljen (le) na prvo toženko, vročen skupnemu pooblaščencu tožencev. Velja sicer, da je vročitev opravljena osebno, če je pisanje vročeno zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu (sedmi odstavek 142. člena ZPP), vendar ni mogoče sprejeti stališča, da je (zaradi tega) poleg prve toženke taksni zavezanec tudi drugi toženec. Slednji namreč v skladu s prvim in četrtim odstavkom 34. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) ni bil pozvan na plačilo sodne takse niti opozorjen na posledice njenega neplačila.
nedovoljena pritožba - sodna poravnava - pravni interes za pritožbo
Pravni interes za odločitev o pritožbi mora biti podan vse do odločitve višjega sodišča o pritožbi. Ker pritožnica zaradi sklenjene sodne poravnave nima več pravnega interesa za pritožbo, je taka pritožba postala nedovoljena.
stroški pravdnega postopka - potrebni pravdni stroški - prerekana ločitvena pravica - napotitev na pravdo - napotitev napačne stranke na pravdo
Zmotno je stališče tožeče stranke, da je morala zavarovati svoje interese s tožbo na ugotovitev neobstoja ločitvene pravice. Tožeča stranka namreč po sklepu stečajnega sodišča ni bila napotena, da takšno tožbo vloži, ker je bila na ugotovitev obstoja ločitvene pravice napotena prvotožena stranka. Zato ni pravilno stališče tožeče stranke, da če bi prvotožena stranka prijavo ločitvene pravice umaknila, posledično tožeča stranka tožbe ne bi vlagala. Tožeči stranki tožbe z navedenim tožbenim zahtevkom, sploh ne bi bilo treba vložiti.