Sodišče je pravilno naložilo upravnemu organu, da mora raziskati dejansko stanje, kar je primarna naloga upravnega organa. Prvostopni upravni organ v predmetni zadevi ni izvedel ustreznega ugotovitvenega postopka in niti ni povabil tožečo stranko, da bi se lahko izjasnila in sodelovala kot subjekt postopka. Zaradi slednjega v postopku niso bili presojani vsebinski ugovori, ki bi lahko vplivali na ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da samo ne more izvesti postopka, ker tožena stranka razpolaga s posebnimi programi, s katerimi bo lahko odločila o višini oprostitev za posamezne zavezance in o višini njihovih prispevkov, pred tem pa bo skladno z njihovo primarno nalogo, moralo ugotoviti relevantno dejansko stanje, ki bo podlaga za kasnejšo pravilno odmero.
Ob uvrstitvi preiskovalnega načela v ZDSS-1, že dikcija 62. člena govori o tem, da sodišče lahko, ne pa mora izvesti dokaze po uradni dolžnosti. Sodišče je tisto, ki oceni kdaj bo postopalo po 62. členu ZDSS-1. Sodišče postopa po tem načelu takrat, kadar po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti pravotvornih dejstev. Primarno mora biti izkazana aktivnost strank, kar pa glede na izkazano pasivnost tožene stranke v upravnem postopku, v konkretnem primeru ni bila.
nedopustnost izvršbe - izločitvena pravda - skupno premoženje zakoncev - posebno premoženje zakonca - izviren način pridobitve lastninske pravice - izključna lastninska pravica - zastavna pravica - pogodbena hipoteka - dobra vera - prepričanost - skrbnost pri sklepanju pogodbe - bančni posli - kreditna pogodba - zavarovanje bančnega kredita
Ker so bile ob sklepanju zastavne pogodbe podane okoliščine, ki so vzbujale dvom v to, da tožničin mož ni edini lastnik stanovanjske hiše, bi morala toženkina pravna prednica ravnati z večjo skrbnostjo pri sklepanju te pogodbe. Za obstoj dobre vere mora namreč obstajati prepričanost tistega, ki se nanjo sklicuje, da obstajajo vsi pogoji za veljavno pridobitev pravice.
Tožnici je uspelo dokazati, da je obravnavana nepremičnina skupno premoženje nje in dolžnika, da je zastavi nepremičnine nasprotovala, kot tudi da je bila toženkina pravna prednica s tem seznanjena in tako ob sklenitvi zastavne pogodbe nedobroverna, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku.
LASTNINJENJE - NEPRAVDNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00040837
ZVEtL-1 člen 42, 43, 43/1, 44, 44/1. ZLNDL člen 2. ZGJS člen 76.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini - lastninjenje nepremičnin z javnimi infrastrukturnimi objekti in napravami - funkcionalno zemljišče k stavbi - skupni del večstanovanjske stavbe - pripadajoče zemljišče k stavbi - kriteriji za določitev - uporaba meril in kriterijev - načelo akcesornosti - namen uporabe - redna raba - upravni akt - javni interes
Parkirni znak sam po sebi ni dokaz, da gre za pripadajoče zemljišče. Tudi vprašanje javnega interesa je povsem irelevantno. Pomembna je ugotovitev funkcionalne vezanosti zemljišča na stavbo, saj ta glede na nekdanja pravila predtranzicijskega prava, pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine, pravila o akcesornosti pravic na zemljišču in predpisov o lastninjenju praviloma zadostuje za sklep, da je táko zemljišče postalo last lastnika stavbe.
Čeprav je bilo funkcionalno zemljišče k obravnavani stavbi že določeno z upravno odločbo, to ob upoštevanju 43. člena ZVEtL-1 ni razlog, ki bi onemogočal ugotovitev, da je to zemljišče obsežnejše. Sodišče ima možnost, da kljub izdani pravnomočni odločbi o funkcionalnem zemljišču določi pripadajoče zemljišče na podlagi ostalih zakonskih kriterijev.
Sporno zemljišče je bilo ob uveljavitvi ZGJS v naravi funkcionalno zemljišče, namenjeno redni rabi stavbe, na njej pa so pravico uporabe izvrševali etažni lastniki, zato ni bil predmet lastninjenja po 76. členu ZGJS, niti predmet lastninjenja po ZLNDL.
Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da fikcija vročitve po četrtem odstavku 142. člena ZPP nastopi s pretekom zadnjega 15. dne, zato začne rok za plačilo sodne takse ali za vložitev predloga za oprostitev ali odlog plačila sodne takse teči že 16. dan po puščenem obvestilu. Pri izteku roka iz četrtega odstavka 142. člena ZPP se tudi ne upošteva določba četrtega odstavka 111. člena ZPP, po kateri se izteče rok s pretekom prvega prihodnjega delavnika, če je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan, ki ga določa zakon o praznikih (načelno pravno mnenje občne seje VS RS z dne 14. 1. 2015).
Pritožbeno ni sporno, da je tožena stranka vložila predlog za oprostitev plačila sodne takse 3. 3. 2020, torej prepozno. Pritožbeno tudi ni sporno da tožena stranka do vključno 2. 3. 2020 ni plačala sodne takse za pritožbo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00040357
ZFPPIPP člen 121, 121/1, 399, 399/2, 399/2-1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 365, 365-3. KZ-1 člen 251, 251/3.
postopek osebnega stečaja - postopek odpusta obveznosti - ovire za odpust obveznosti - potek preizkusnega obdobja - kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu - pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje - izbris iz kazenske evidence - pogoji za izbris obsodbe - zakonska rehabilitacija - kaznivo dejanje zoper pravni promet - znaki kaznivega dejanja - objektivni elementi kaznivega dejanja - zavrnitev predloga za odpust obveznosti - odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Vsekakor je treba v primerih, kot je obravnavani (ko gre za pravnomočno obsodbo za kaznivo dejanje ponareditve listin iz 25. poglavja KZ-1), skrbno obrazložiti, zakaj tudi kaznivo dejanje, ki sicer ni uvrščeno v 23. ali 24. poglavje KZ-1 (kazniva dejanja zoper premoženje ali gospodarstvo), predstavlja kaznivo dejanje, ki je ovira za odpust obveznosti. Pri odločitvi je prav tako pomembna vsebina obsodilne sodbe, iz katere izhajajo znaki kaznivega dejanja, ki so tudi potrebni za pravilno presojo.
prenos krajevne pristojnosti - okrajno sodišče - drugi tehtni razlogi
Razlog, ki ga predlagateljica v novem predlogu za prenos krajevne pristojnosti navaja, po oceni višjega sodišča izpolnjuje pogoj iz določbe prvega odstavka 35. člena ZKP in sicer, da so za prenos krajevne pristojnosti podani drugi tehtni razlogi: združitev in enotno obravnavanje dveh kazenskih zadev po dveh zasebnih tožbah iste zasebne tožilke zoper isto obdolženko, zaradi istih kaznivih dejanj, ki naj bi bila storjena v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. I 700/2018.
predlog za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe v družinskih sporih - začasna preživnina - določitev preživnine za otroka - varstvo koristi otroka - ogroženost otroka - nujno preživljanje otroka - nujni strošek za preživljanje
Ob ugotovitvi, da predlagateljici ni uspelo verjetno izkazati, da bi bil mladoletni otrok udeležencev v trenutni situaciji ogrožen, posledično tudi ni bilo moč izdati začasne odredbe.
Vsebinski kriterij pri določanju preživnine z začasno odredbo ni ustrezen življenjski standard, temveč zagotovitev nujnega preživljanja otroka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00039815
ZD člen 145, 145/2. ZPP člen 360, 360/1.
zapuščinski postopek - zapuščina - upravitelj zapuščine - odvetnik - pooblaščenec dedičev - popis zapuščine - skupnost dedičev - spor med dediči - posli rednega upravljanja - nerelevantne pritožbene navedbe
Ker dediča o osebi upravitelja nista dosegla soglasja, je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je izbralo nepristransko in strokovno osebo za upravitelja iz seznama odvetnikov in mu določilo naloge. Upravitelj zapuščine (ki je odvetnik) je pooblaščenec dedičev in je po oceni pritožbenega sodišča sposoben upravljati zapuščino oziroma opraviti naloge, ki mu jih je določilo sodišče. Dediča pa lahko ob doseženem soglasju sprejemata tudi drugačne poslovne odločitve ali skupaj upravljata na drug način.
Tožnica se v pritožbi neutemeljeno zavzema za ločeno upoštevanje uspeha v postopku glede na uspeh s temeljem in uspeh z višino zahtevka, saj v določbah ZPP za takšno izračunavanje uspeha strank v postopku ni pravne podlage.
ZDR-1 člen 148, 148/3, 182.. ZSDP-1 člen 50, 50/1.
pravica do dela s krajšim delovnim časom - neenakomerna razporeditev delovnega časa - starševsko varstvo
Po 182. členu ZDR- 1 imajo delavci zaradi nosečnosti in starševstva pravico do posebnega varstva v delovnem razmerju. V primeru spora v zvezi z uveljavljanjem posebnega varstva zaradi nosečnosti in starševstva po tem zakonu, je dokazno breme na strani delodajalca, delodajalec pa mora sicer delavcem omogočiti lažje usklajevanje družinskih in poklicnih obveznosti. 182. člen ZDR-1 predvideva privilegirano obravnavo delavcev, če ti uveljavljajo pravice iz naslova starševstva. Po stališču Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Ips 86/2019 se določbe tretjega odstavka 148. člena ZDR-1 ne sme razlagati prvenstveno v korist delodajalca na tak način, da ima ta praktično neomejeno avtonomijo pri odločitvi, kako bo razporedil delovni čas delavca, ko ta v zvezi s pravico do krajšega delovnega časa v skladu s prvim odstavkom 50. člena ZSDP-1 uveljavlja prerazporeditev delovnega časa. Odločitev tožene stranke o razporeditvi delovnega časa po tretjem odstavku 148. člena ZDR-1 mora biti tudi vsebinsko utemeljena ob upoštevanju pravice delavca iz naslova starševskega varstva do krajšega delovnega časa in do lažjega usklajevanja njegovih družinskih in poklicnih obveznosti na eni strani in pravice delodajalca do čim bolj nemotenega organiziranja delovnega procesa na drugi strani. Pri tem ima v izhodiščnem položaju pravica delavca do starševskega varstva prednost pred delodajalčevo svobodno gospodarsko pobudo, kar izhaja iz določbe 182. člena ZDR-1.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - predpostavke za izdajo začasne odredbe - nevarnost za uveljavitev terjatve - aktivno ravnanje dolžnika - subjektivna nevarnost - konkretna nevarnost - ekonomski položaj - sprememba oblike premoženja - načelo sorazmernosti - dokazno breme
Nevarnost v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ mora biti subjektivna in konkretna. Tako ne zadošča samo objektivna možnost, da bo toženec razpolagal s svojim premoženjem, ampak mora biti verjetno izkazano neko konkretno sedanje ravnanje dolžnika z njegovim premoženjem v smeri onemogočanja ali precejšnje otežitve izterjave vtoževanega zneska.
DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00041991
DZ člen 138, 138/4, 141, 141/8, 143, 143/1, 143/2, 151, 151/2, 151/4, 161. ZNP-1 člen 108.
razmerja med starši in otroki - izdaja začasne odredbe v družinskopravni zadevi - restriktiven pristop pri ureditvenih začasnih odredbah - spremenjene razmere - vprašanja, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj - korist mladoletnega otroka - mnenje otroka - ogroženost otroka - odločanje sodišča - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - prešolanje učenca osnovne šole - prešolanje učenca na drugo šolo
Dinamičnost družinskih razmerij izključuje togo razumevanje pravnomočnosti, zato DZ omogoča ponovno odločanje o vprašanjih vzgoje, varstva in preživljanja otrok, četudi je bilo o njih že odločeno. Takšno ponovljeno odločanje ni dopustno kadarkoli, ampak v primeru, ko se razmere spremenijo. O (pre)šolanju zdaj skoraj dvanajstletnega A. je bilo odločeno s sklepom, ki je postal pravnomočen. To, da je bil deček prepisan kljub svoji izraženi želji, ki se ni spremenila in bi jo bilo treba upoštevati, kar mu ni bilo v korist, ne predstavlja nobene spremenjene okoliščine. Gre za poskus posega v pravnomočno odločbo sodišča, ki ni dopusten.
Odličen šolski uspeh sam po sebi ne potrjuje dobrega počutja v šoli, nedvomno pa je dovolj dober pokazatelj, da otrok v šoli oziroma v zvezi z njo ni v tako hudi stiski, da bi ta resno vplivala na njegovo funkcioniranje, takšni torej, ki bi povzročila nesorazmerno težko popravljivo škodo in terjala začasno odločanje o prešolanju.
rok za vložitev predloga za alternativni način izvršitve kazni zapora - zavrženje - prepozen predlog
Glede na določbo drugega odstavka 129.a člena ZKP je predlog za alternativni način izvršitve zaporne kazni potrebno vložiti v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe. V konkretnem primeru bi torej obsojenec moral predlog vložiti najkasneje do 16. 9. 2020 kar pomeni, da je dne 14. 10. 2020 vložen obsojenčev predlog, prepozen.
Zato je pravilen in utemeljen prvostopenjski zaključek, da L. A. drugače kot preko pooblaščenega vročevalca, sodnih pisanj ni bilo mogoče vročiti. Tej ugotovitvi se obsojenka v vloženi pritožbi sicer protivi rekoč, da je imela v omenjenem obdobju zdravstvene težave, zaradi katerih je bila tudi večkrat hospitalizirana, česar pa ni konkretizirala, niti podkrepila z nobenim dokazom. Zato teh pavšalnih navedb pritožbeno sodišče ne more upoštevati pri presoji pravilnosti in zakonitosti prvostopenjskih odločitev ter zaključuje, da obdolženki v plačilo naloženi stroški, brez dvoma predstavljajo stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP sodišče obdolženca sicer lahko oprosti plačila dela ali vseh stroškov kazenskega postopka, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je dolžan preživljati. Vendar pa se ta določba ne nanaša na krivdno povzročene stroške, glede katerih je v prvem odstavku 94. člena ZKP izrecno določeno, da jih ne glede na izid kazenskega postopka, plača oseba, ki jih je povzročila po svoji krivdi.
ZPP člen 249.. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 15, 15/3, 15/4.. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 49.
izvedensko mnenje - nagrada in stroški sodnega izvedenca - specifikacija stroškov - upravičenost do povračila stroškov - izvedenec geodetske stroke - postopek ureditve meje - materialni stroški izvedenca - dejanski izdatki - najem opreme
Od izvedenca se pričakuje, da razpolaga ne samo z ustreznim strokovnim znanjem, temveč tudi z določeno (osnovno) geodetsko strojno in programsko opremo, potrebno za opravo izvedenskega dela.
V konkretnem primeru izvedenec ne more biti upravičen do stroškov za najem opreme, ki je bila potrebna za to, da je pokazal potek katastrske meje v naravi ter izdelal skico, iz katere je razviden sporni mejni prostor, katastrska meja ter meje, pokazane s strani udeležencev postopka.
Za razliko od stroškov najema strojne in programske opreme, pa bi stroške figuranta lahko šteli za stroške, ki predstavljajo t.i. druge dejanske izdatke v zvezi z opravljenim izvedenskim delom.
plačilo preživnine - preživninska obveznost staršev - preživninska zmožnost staršev - porazdelitev preživninskega bremena - zahteva upravičenca, da se mu preživnina določi v denarju - stiki očeta z otrokom - otrokova korist
V zadevah, kakršna je tudi obravnavana, se pogosto dogaja, da listinski podatki o prejemkih družbenikov enoosebnih gospodarskih družb izkazujejo nizke prejemke preživninskih zavezancev. V takšnem primeru je treba o zavezančevih preživninskih zmožnostih sklepati na podlagi njegovega načina življenja oziroma življenjskega stila kot indikatorne okoliščine, ki lahko izkazuje večje preživninske zmožnosti od zatrjevanih.
Sodišče ni ustrezno upoštevalo okoliščine, da otroka glede na dogovorjeni obseg stikov po sodni poravnavi preživita pomemben del časa tudi s tožencem.
trpinčenje na delovnem mestu - verbalno nadlegovanje - obstoj protipravnosti
Ni mogoče slediti argumentaciji, da je povzdigovanje glasu oziroma kričanje nad podrejenimi, ki sicer načeloma ni primeren način komunikacije s podrejenimi, dopustno, če se nanaša na uveljavljanje službenih obveznosti podrejenih. V sodbi št. VIII Ips 19/2020, ki se sicer nanaša na očitke o šikaniranju podrejene s strani delavke, ki ji je bila zato izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, je vrhovno sodišče jasno zapisalo, da se verbalno nasilje izraža v kričanju, vpitju, poniževanju, zmerjanju, posmehovanju itd., s čimer se posega v osebnost in dostojanstvo posameznika. Presodilo je, da je kričanje povsem neprimeren način podajanja kritike storilnosti podrejenega ter da ni mogoče zanemariti, da je bila podrejena ob tem prizadeta in ponižana. Dalje je upoštevalo, da je bila tožnica hierarhično višje od trpinčene delavke ter da je tožnica v razmerju do nje nastopala s pozicije moči. V navedeni zadevi je vrhovno sodišče še poudarilo, da je komuniciranje tožnice s podrejeno v obliki kričanja in očitkov glede nedela povsem neprimerno in predstavlja tako temeljit poseg v njeno dostojanstvo, da ga ni mogoče opredeliti drugače kot hujšo kršitev pogodbenih obveznosti.
Neprimerna komunikacija ne postane sprejemljiva, če se podrejeni delavec skuša upreti verbalnim napadom.
Pri opredelitvi ravnanja za trpinčenje ni pomembno, ali se je povzročitelj zavedal protipravnosti in s kakšno obliko krivde je tako ravnal. V sporu za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu, ki jo delavec terja od delodajalca, se namreč ne odloča o odškodninski odgovornosti povzročitelja, pač pa o odškodninski odgovornosti delodajalca.
ZZRZI člen 40.. ZPIZ-1 člen 101, 102, 103.. ZDR-1 člen 89, 89-/1, 89/1-1, 116, 116/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - invalid
V skladu s prvim odstavkom 102. člena ZPIZ-1 lahko delodajalec zavarovancu, kateremu so z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti III. kategorije in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na območju Republike Slovenije, odpove pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v primeru, če mu iz poslovnega razloga utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto brez ali po končani poklicni rehabilitaciji oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Smiselno enako je določeno tudi v 40. členu ZZRZI. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da v primeru, če komisija izda negativno mnenje, kot v obravnavanem primeru, delodajalec na takšno mnenje ni vezan in lahko invalidu kljub negativnemu mnenju odpove pogodbo o zaposlitvi. V okviru spora o zakonitosti takšne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno sodišče preizkuša obstoj razlogov za odpoved in s tem tudi vsebinsko pravilnost ugotovitev komisije.
ZKP člen 3, 3/1, 5, 5/3, 83, 83/1, 83/2, 83/3, 227, 227/2, 238, 240, 240/2. URS člen 27, 29, 29-4.
izločitev dokazov - kolizija pravic - preiskava - zaslišanje obdolženca kot priče - obdolženec kot priča - nedovoljen dokaz - zapisnik o zaslišanju - pravica do obrambe - obdolženčeva pravica do molka - pouk obdolžencu o procesnih pravicah - domneva nedolžnosti - pravna jamstva v kazenskem postopku - privilegij zoper samoobtožbo
Obdolženec v lastni zadevi nikoli ne more biti priča, saj gre za kolizijo pravic oziroma dolžnosti dveh procesnopravnih položajev, ki sta si med seboj bistveno različna in posledično tudi nezdružljiva. Temeljna kavtela kazenskega postopka, in tako tudi osnovna komponenta pravice do obrambe, je obdolženčeva pravica do molka, če pa se zagovarja, (praviloma) ni dolžan govoriti resnice. Poleg same pravice do molka je izrednega pomena tudi obdolženčevo zavedanje te pravice - preden karkoli izjavi, ga je skladno z drugim odstavkom 227. člena ZKP treba o tem poučiti in to skladno z desetim odstavkom istega člena tudi zapisati na zapisnik. Nadalje ima pravica do molka pomembno dokazno procesnopravno posledico, saj se preko nje zagotavlja domneva nedolžnosti skladno s 27. členom Ustave in prvim odstavkom 3. člena ZKP. Upoštevaje tako imenovan privilegij zoper samoobtožbo, vsebovan v četrti alineji 29. člena Ustave, lahko ostane obdolženec popolnoma pasiven, vse prvine obtožnice pa mora dokazati tožilec. Po drugi strani zakon od priče zahteva aktivno ravnanje, saj je priča (praviloma) dolžna izpovedovati in pri tem vedno tudi govoriti resnico. V nasprotnem primeru se lahko kaznuje z denarno kaznijo, če pa tudi potem noče pričati, se sme zapreti (drugi odstavek 244. člena ZKP), kriva izpovedba priče pa predstavlja kaznivo dejanje (284. členu KZ-1). Z izločitvijo obdolženčevih izjav je bilo tako zagotovljeno spoštovanje navedenih obdolženčevih jamstev v predmetnem kazenskem postopku.
Teh jamstev ne more nadomestiti niti pravni pouk priči po 238. členu v zvezi z drugim odstavkom 240. členom ZKP, da ni dolžna odgovarjati na posamezna vprašanja, če je verjetno, da bi s tem spravila sebe ali svojega bližnjega sorodnika v hudo sramoto, znatno materialno škodo ali v kazenski pregon, kot to zmotno meni pritožnica. Ta pouk ne zagotavlja pravice do molka, temveč daje priči zgolj pravico odkloniti odgovor na posamezno vprašanje, ki bi na ravni verjetnosti njej ali njenim bližnjim povzročil navedene posledice, v preostalem pa je priča dolžna izpovedati po resnici.
Glede na pojasnjeno je zato zmotno prepričanje pritožnika, da je sodišče pri določanju pripadajočega zemljišča vezano zgolj na prostorske akte in upravna dovoljenja. Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odstop od svojega pravnomočnega sklepa z dne 27. 12. 2016 oziroma svojih razlogov za takšno odločitev ni navedlo, prav tako je v izpodbijanem sklepu povsem zgrešeno ugotavljalo stroške po posameznih postavkah.