ZZZDR člen 105, 105a, 106. DZ člen 7, 203. ZNP-1 člen 6, 7, 23, 23/1, 34, 44, 94, 102, 102/3. ZPP člen 180. ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-20.
razmerja med starši in otroki - razpad izvenzakonske skupnosti - varstvo, vzgoja in preživljanje otroka - vsebina predloga - postopek za varstvo koristi otroka - svetovanje pred začetkom postopka za varstvo koristi otroka - postopek predhodnega svetovanja - zapisnik CSD o opravljenem predhodnem svetovanju - varstvo pravic mladoletnih otrok - načelo hitrosti postopka - preiskovalno načelo - plačilo sodne takse za predlog - nastanek taksne obveznosti - neplačana sodna taksa - postopek po uradni dolžnosti - število izvodov vloge - nepopoln predlog - zavrženje predloga
Za sestavo predloga v nepravdnem postopku ne veljajo tako stroge zahteve, kot so predpisane za vsebino tožbe v pravdnem postopku (180. člen ZPP). Predlagateljica je v predlogu z dne 24. 7. 2020, sklicujoč se tudi na zapisnik CSD z dne 13. 12. 2017, v bistvenem navedla vse, kar mora vsebovati predlog (prvi odstavek 23. člena ZNP-1).
Zapisnik CSD ima aktualen pomen tudi z vidika 94. člena ZNP-1 v zvezi z 203. členom DZ, saj izkazuje, da sta se udeleženca pred začetkom sodnega postopka obrnila na pristojni center za socialno delo. Okoliščina, da je bil prej veljavni ZZZDR nadomeščen z DZ in da je bil sprejet tudi novi ZNP-1 kot postopkovni predpis, ni relevantna, saj bi zahteva, da se predlagateljica ponovno obrne na center za socialno delo, čeprav je nasprotni udeleženec že odklonil sporazumno ureditev zadeve, po nepotrebnem podaljševala postopek, kar ne bi bilo v skladu z načelom hitrosti postopka in dolžnostjo sodišča, da se zavaruje pravice in pravne interese otrok (6. člen ZNP-1). Ne glede na to se je predlagateljica znova obrnila na pristojni center za socialno delo, kar izkazuje pritožbi priložen zapisnik z dne 16. 10. 2020 (prim. 34. člen ZNP-1).
Morebitna v predlogu manjkajoča dejstva in dokaze bi prvo sodišče lahko samo ugotovilo in izvedlo oziroma bi to tudi moralo storiti, če bi bilo potrebno (7. člen ZNP-1). Iz tega razloga zato ni mogoče zavreči predloga predlagateljice. Zavrženja predloga ne more utemeljevati niti okoliščina, da je predlagateljica vložila predlog le v enem izvodu. Odločilno je, da gre v tem postopku za varovanje pravic in interesov otroka. Poleg že navedenih določb ZNP-1, takšno dolžno ravnanje sodišču nalaga tudi 7. člen DZ, ki skozi načelo otrokove koristi nalaga sodišču, da mora v vseh postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za otrokovo korist. V tovrstnih postopkih je poudarek na hitrosti postopka, čemur so ustrezno podrejene ostale procesne zahteve. Neplačana taksa za predlog npr. ni ovira, da se postopek vodi naprej (44. člen ZNP-1). Sodišče bi lahko začelo (nadaljevalo) postopek za odločanje o varstvu in vzgoji otroka, preživljanju otroka in otrokovih stikih tudi po uradni dolžnosti (tretji odstavek 102. člena ZNP-1), kar v celoti izniči pomanjkljivost, da je bil predlog vložen le v enem izvodu. Izhajajoč iz načela otrokove koristi, bi prvo sodišče lahko ravnalo oziroma moralo ravnati tudi tako, da bi samo poskrbelo za preslikavo predloga oziroma njegov prepis (20. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1), predlagateljici pa naložilo plačilo takse za preslikavo listine v višini 0,20 EUR (tar. št. 10103 taksne tarife).
Obsojenčeve trenutne premoženjske razmere (povezane s prestajanjem zaporne kazni) oziroma kot zatrjuje objektivna nezmožnost plačila denarne kazni niso razlog, da se stranska denarna kazen, ki se ne da prisilno izterjati, ne izvrši na zaporni način. Prav takšen namen zakonodajalca izhaja iz določbe prvega odstavka 87. člena KZ-1, saj če bi obsojenec imel premoženje, na katerega bi bilo mogoče poseči z izvršbo, potem ne bi bil uresničen pogoj iz citirane določbe, ki predpostavlja predhodno neuspešno prisilno izterjavo denarne kazni.
trpinčenje na delovnem mestu - verbalno nadlegovanje - obstoj protipravnosti
Ni mogoče slediti argumentaciji, da je povzdigovanje glasu oziroma kričanje nad podrejenimi, ki sicer načeloma ni primeren način komunikacije s podrejenimi, dopustno, če se nanaša na uveljavljanje službenih obveznosti podrejenih. V sodbi št. VIII Ips 19/2020, ki se sicer nanaša na očitke o šikaniranju podrejene s strani delavke, ki ji je bila zato izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, je vrhovno sodišče jasno zapisalo, da se verbalno nasilje izraža v kričanju, vpitju, poniževanju, zmerjanju, posmehovanju itd., s čimer se posega v osebnost in dostojanstvo posameznika. Presodilo je, da je kričanje povsem neprimeren način podajanja kritike storilnosti podrejenega ter da ni mogoče zanemariti, da je bila podrejena ob tem prizadeta in ponižana. Dalje je upoštevalo, da je bila tožnica hierarhično višje od trpinčene delavke ter da je tožnica v razmerju do nje nastopala s pozicije moči. V navedeni zadevi je vrhovno sodišče še poudarilo, da je komuniciranje tožnice s podrejeno v obliki kričanja in očitkov glede nedela povsem neprimerno in predstavlja tako temeljit poseg v njeno dostojanstvo, da ga ni mogoče opredeliti drugače kot hujšo kršitev pogodbenih obveznosti.
Neprimerna komunikacija ne postane sprejemljiva, če se podrejeni delavec skuša upreti verbalnim napadom.
Pri opredelitvi ravnanja za trpinčenje ni pomembno, ali se je povzročitelj zavedal protipravnosti in s kakšno obliko krivde je tako ravnal. V sporu za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu, ki jo delavec terja od delodajalca, se namreč ne odloča o odškodninski odgovornosti povzročitelja, pač pa o odškodninski odgovornosti delodajalca.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - SODNE TAKSE
VDS00041384
ZPP člen 270, 270/1, 270/1-12, 270/3, 363, 365.. ZST-1 člen 12, 12/3.
predlog za obročno plačilo sodne takse - dopolnitev predloga
Ker zoper pozivni sklep, s katerim sodišče stranko pozove k dopolnitvi predloga za obročno plačilo, po tretjem odstavku 270. člena ZPP ni pritožbe, je bilo treba tožnikovo pritožbo skladno z določbo prvega odstavka 365. člena ZPP zavreči.
ZKP člen 3, 3/1, 5, 5/3, 83, 83/1, 83/2, 83/3, 227, 227/2, 238, 240, 240/2. URS člen 27, 29, 29-4.
izločitev dokazov - kolizija pravic - preiskava - zaslišanje obdolženca kot priče - obdolženec kot priča - nedovoljen dokaz - zapisnik o zaslišanju - pravica do obrambe - obdolženčeva pravica do molka - pouk obdolžencu o procesnih pravicah - domneva nedolžnosti - pravna jamstva v kazenskem postopku - privilegij zoper samoobtožbo
Obdolženec v lastni zadevi nikoli ne more biti priča, saj gre za kolizijo pravic oziroma dolžnosti dveh procesnopravnih položajev, ki sta si med seboj bistveno različna in posledično tudi nezdružljiva. Temeljna kavtela kazenskega postopka, in tako tudi osnovna komponenta pravice do obrambe, je obdolženčeva pravica do molka, če pa se zagovarja, (praviloma) ni dolžan govoriti resnice. Poleg same pravice do molka je izrednega pomena tudi obdolženčevo zavedanje te pravice - preden karkoli izjavi, ga je skladno z drugim odstavkom 227. člena ZKP treba o tem poučiti in to skladno z desetim odstavkom istega člena tudi zapisati na zapisnik. Nadalje ima pravica do molka pomembno dokazno procesnopravno posledico, saj se preko nje zagotavlja domneva nedolžnosti skladno s 27. členom Ustave in prvim odstavkom 3. člena ZKP. Upoštevaje tako imenovan privilegij zoper samoobtožbo, vsebovan v četrti alineji 29. člena Ustave, lahko ostane obdolženec popolnoma pasiven, vse prvine obtožnice pa mora dokazati tožilec. Po drugi strani zakon od priče zahteva aktivno ravnanje, saj je priča (praviloma) dolžna izpovedovati in pri tem vedno tudi govoriti resnico. V nasprotnem primeru se lahko kaznuje z denarno kaznijo, če pa tudi potem noče pričati, se sme zapreti (drugi odstavek 244. člena ZKP), kriva izpovedba priče pa predstavlja kaznivo dejanje (284. členu KZ-1). Z izločitvijo obdolženčevih izjav je bilo tako zagotovljeno spoštovanje navedenih obdolženčevih jamstev v predmetnem kazenskem postopku.
Teh jamstev ne more nadomestiti niti pravni pouk priči po 238. členu v zvezi z drugim odstavkom 240. členom ZKP, da ni dolžna odgovarjati na posamezna vprašanja, če je verjetno, da bi s tem spravila sebe ali svojega bližnjega sorodnika v hudo sramoto, znatno materialno škodo ali v kazenski pregon, kot to zmotno meni pritožnica. Ta pouk ne zagotavlja pravice do molka, temveč daje priči zgolj pravico odkloniti odgovor na posamezno vprašanje, ki bi na ravni verjetnosti njej ali njenim bližnjim povzročil navedene posledice, v preostalem pa je priča dolžna izpovedati po resnici.
ZIZ člen 6, 6/4, 15, 38, 225, 225/1, 226, 226/3, 226/6, 227, 227/1, 239, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. ZNP-1 člen 1, 1/3. URS člen 22, 23, 23/1, 33, 156. ZIP člen 267. ZS člen 11, 11/2. ZPP člen 355, 355/1, 362, 362/1, 365, 365-3.
začasna odredba - pravica do izjave - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - verjetno izkazan obstoj terjatve - denarna kazen
V primerih, ko upnik predlaga izdajo začasne odredbe, s katero želi začasno urediti sporno pravno razmerje (terjatev) morajo biti podane tri materialnopravne predpostavke in sicer: obstoj ali verjeten nastanek terjatve (prvi odst. 272. člena ZIZ); ena izmed alternativno določenih predpostavk iz druge ali tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ; ter t.i. reverzibilnost. Glede slednje je pravna podlaga precedenčni učinek odločbe Ustavnega sodišča, sicer razlaga določbe 267. člena ZIP v skladu s 22. členom ter prvim odst. 23. člena Ustave, vendar je, glede te predpostavke, zaradi bistveno enakega položaja, potrebno tako razlagati tudi določbo 272. člena ZIZ.
Če sodišče prve stopnje zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, dolžniku pa bodisi že sodišče prve ali druge stopnje v pritožbenem postopku, zagotovi pravico do izjave (vroči listine in mu omogoči, da nanje odgovori), lahko sodišče druge stopnje spremeni odločitev sodišča prve stopnje in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe.
V postopkih za izdajo začasnih odredb mora sodišče druge stopnje v sklepu, s katerim meritorno odloči o predlogu, odločiti tudi o stroških postopka zavarovanja.
ZKP člen 92, 92/2, 92/2 - 8, 95, 95/1. Odvetniška tarifa (2015) člen 7.
stroški kazenskega postopka - načelo uspeha v postopku - stroški pooblaščenca oškodovanca - povišanje nagrade - kazenski postopek zaradi več kaznivih dejanj v steku - zastopanje oškodovanca v kazenskem postopku
Pri odločanju o povrnitvi stroškov v kazenskem postopku ne velja tako kot v pravdnem postopku načelo uspeha v postopku, temveč je relevantno le, da je tekom postopka pooblaščenec zastopal konkretnega oškodovanca zaradi kaznivih dejanj, ki so se obdolžencu očitala na podlagi obtožnega akta opravičenega tožilca. Spisovno gradivo tako, kot ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, nedvomno izkazuje, da je tekom celotnega postopka oškodovanko, to je LD ... zastopal pooblaščenec, zato je le-ta utemeljeno v skladu s 7. členom OT v svojem predlogu za odmero potrebnih izdatkov in nagrade z dne 22. 4. 2020 priglasil še 25 % povišanje iz razloga, ker je tekom postopka zastopal oškodovanko zaradi dveh, obdolžencu očitanih kaznivih dejanj. Samo dejstvo, da je na pritožbeni stopnji obdolženec bil oproščen storitve enega izmed dveh očitanih kaznivih dejanj, pa ne vpliva na presojo, ali je 25 % povišanje po 7. členu OT utemeljeno ali ne, ker je, kot je bilo predhodno pojasnjeno, relevantno zastopanje oškodovanke tekom postopka, ki pa je pravnomočno zaključen.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik izkazal za verjetno, da njegova terjatev do tožene stranke obstaja. Iz listinske dokumentacije, ki je predložena tožbi, izhaja, da je bil tožnik pri prvotoženi stranki zaposlen od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2019, na delovnem mestu dimnikar. Tožnik trdi, da je prvotožena stranka dolžna delavce, ki so zaposleni na delovnem mestu dimnikar, vključiti v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje in jim plačati prispevke za poklicno zavarovanje. Tožnik je bil v času od 1. 12. 2010 do 28. 2. 2011 vključen v poklicno zavarovanje in je prvotožena stranka za to obdobje plačala prispevke za dodatno pokojninsko zavarovanje. Da prvotožena stranka po 28. 2. 2011 delavcem ni plačevala prispevkov za poklicno zavarovanja na delovenm mestu "dimnikar", je razvidno iz njenega dopisa, kjer je zapisala, da na podlagi tolmačenja komisije ZPIZ za delavce (vključno z dimnikarji), katerih delo ne poteka neposredno ob virih škodljivih vplivov v nepretrganem delovnem procesu poln delovni čas, od 1. 1. 2001 ne obstaja obveznost vključitve v dodatno pokojninsko zavarovanje. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik v dodatno pokojninsko zavarovanje v vtoževanem obdobju ni bil vključen. Tožnik se je izkliceval na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 2/2019, v katerem je Vrhovno sodišče odločilo, da je delodajalec na podlagi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 dolžan prijaviti dimnikarje v poklicno zavarovanje. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik izkazal verjetnost obstoja terjatve do prvotožene stranke.
rok za vložitev predloga za alternativni način izvršitve kazni zapora - zavrženje - prepozen predlog
Glede na določbo drugega odstavka 129.a člena ZKP je predlog za alternativni način izvršitve zaporne kazni potrebno vložiti v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe. V konkretnem primeru bi torej obsojenec moral predlog vložiti najkasneje do 16. 9. 2020 kar pomeni, da je dne 14. 10. 2020 vložen obsojenčev predlog, prepozen.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - predpostavke za izdajo začasne odredbe - nevarnost za uveljavitev terjatve - aktivno ravnanje dolžnika - subjektivna nevarnost - konkretna nevarnost - ekonomski položaj - sprememba oblike premoženja - načelo sorazmernosti - dokazno breme
Nevarnost v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ mora biti subjektivna in konkretna. Tako ne zadošča samo objektivna možnost, da bo toženec razpolagal s svojim premoženjem, ampak mora biti verjetno izkazano neko konkretno sedanje ravnanje dolžnika z njegovim premoženjem v smeri onemogočanja ali precejšnje otežitve izterjave vtoževanega zneska.
ZDR-1 člen 148, 148/3, 182.. ZSDP-1 člen 50, 50/1.
pravica do dela s krajšim delovnim časom - neenakomerna razporeditev delovnega časa - starševsko varstvo
Po 182. členu ZDR- 1 imajo delavci zaradi nosečnosti in starševstva pravico do posebnega varstva v delovnem razmerju. V primeru spora v zvezi z uveljavljanjem posebnega varstva zaradi nosečnosti in starševstva po tem zakonu, je dokazno breme na strani delodajalca, delodajalec pa mora sicer delavcem omogočiti lažje usklajevanje družinskih in poklicnih obveznosti. 182. člen ZDR-1 predvideva privilegirano obravnavo delavcev, če ti uveljavljajo pravice iz naslova starševstva. Po stališču Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Ips 86/2019 se določbe tretjega odstavka 148. člena ZDR-1 ne sme razlagati prvenstveno v korist delodajalca na tak način, da ima ta praktično neomejeno avtonomijo pri odločitvi, kako bo razporedil delovni čas delavca, ko ta v zvezi s pravico do krajšega delovnega časa v skladu s prvim odstavkom 50. člena ZSDP-1 uveljavlja prerazporeditev delovnega časa. Odločitev tožene stranke o razporeditvi delovnega časa po tretjem odstavku 148. člena ZDR-1 mora biti tudi vsebinsko utemeljena ob upoštevanju pravice delavca iz naslova starševskega varstva do krajšega delovnega časa in do lažjega usklajevanja njegovih družinskih in poklicnih obveznosti na eni strani in pravice delodajalca do čim bolj nemotenega organiziranja delovnega procesa na drugi strani. Pri tem ima v izhodiščnem položaju pravica delavca do starševskega varstva prednost pred delodajalčevo svobodno gospodarsko pobudo, kar izhaja iz določbe 182. člena ZDR-1.
predlog za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe v družinskih sporih - začasna preživnina - določitev preživnine za otroka - varstvo koristi otroka - ogroženost otroka - nujno preživljanje otroka - nujni strošek za preživljanje
Ob ugotovitvi, da predlagateljici ni uspelo verjetno izkazati, da bi bil mladoletni otrok udeležencev v trenutni situaciji ogrožen, posledično tudi ni bilo moč izdati začasne odredbe.
Vsebinski kriterij pri določanju preživnine z začasno odredbo ni ustrezen življenjski standard, temveč zagotovitev nujnega preživljanja otroka.
velika tatvina - nadaljevano kaznivo dejanje - uporaba instituta nadaljevanega kaznivega dejanja - časovna komponenta - realni stek - poskus
V primeru realnega steka, ko obdolženec stori serijo istovrstnih kaznivih dejanj, se ta štejejo za eno kaznivo dejanje, če so dejanja tako medsebojno povezana, da se z življenjskega stališča pokažejo kot celota, posamezni deli pa kot sestavni del te celote, pri čemer pa se kaznivo dejanje kvalificira po najhujšem kaznivem dejanju, kar je v obravnavanem primeru velika tatvina iz 1. točke prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s členom 54 KZ-1.
preklic pogojne obsodbe - preklic pogojne obsodbe zaradi novega kaznivega dejanja - obvezen preklic - stek kaznivih dejanj - višina določene kazni - fakultativni preklic
Podlaga za preklic pogojne obsodbe, če obsojenec stori v preizkusni dobi eno ali več kaznivih dejanj po prvem odstavku 59. člena KZ-1, ni enotno izrečena kazen zapora dveh let ali daljša kazen, ampak da je za vsaj eno kaznivo dejanje v steku določena kazen dveh let ali daljša. Kar pa seveda ni ovira, da sodišče, če ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 59. člena KZ-1, ne uporabi pravnega pravila za fakultativen preklic pogojne obsodbe po drugem odstavku 59. člena KZ-1.
začasna odredba v družinskih sporih - začasna odredba o določitvi stikov med otrokom in staršem - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - režim izvajanja stikov - ureditev stikov - okoliščine konkretnega primera - otrokova korist
Zaradi selitve nasprotne udeleženke izvajanje stikov na način, da bi starša enakovredno skrbela za otroka, ni mogoča, saj morata izpolnjevati osnovnošolske obveznosti. Nasprotna udeleženka ju želi prešolati, kar bi zanju pomenilo dodatno prilagoditev, saj bi poleg domačega morala zamenjati tudi šolsko okolje. Kot je sodišče ugotovilo že ob izdaji prve začasne odredbe, povezane z zaključevanjem predhodnega šolskega leta, otroka zaradi vseh sprememb že brez zamenjave šolskega okolja doživljata duševno stisko, ki se odraža tudi v zdravstvenih težavah. Ker starša niti med poletnimi počitnicami nista uspela realizirati stikov, kot so bili dogovorjeni, še več težav pa predstavlja sporazumevanje v času šolanja, je bila odločitev sodišča prve stopnje, da je stike ponovno treba urediti z začasno odredbo, nedvomno utemeljena in v skladu z določilom 161. člena DZ. Urejen režim stikov namreč odpravlja negotovost tako pri starših kot pri otrocih, s tem blaži njihovo stisko, hkrati pa omogoča, da se ohranja starševska vez in nudi priložnost za njeno poglobitev.
priposestvovanje - pričetek teka priposestvovalne dobe - dobra vera - dobra vera priposestvovalca - konvalidacija posla - dejansko stanje - dokazovanje
Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem pritožbe, da slaba vera ne more konvalidirati ter da lahko konvalidira le pravni posel.
ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-1. ZPP člen 17, 17/2, 18, 18/3.
ugovor novega dolžnika zoper sklep o izvršbi - mednarodna pristojnost slovenskega sodišča - vsebinska odločitev
Ugovorni razlog nepristojnosti sodišča za opravo izvršbe zoper dolžnika, ki preprečuje izvršbo, je predviden v zakonu in nanj sodišče pazi po uradni dolžnosti. V takem ugovoru lahko dolžnik uveljavlja tudi ugovor nepristojnosti sodišča Republike Slovenije, sodišče prve stopnje pa mora o njem odločati vsebinsko ob upoštevanju pravil ZIZ in ZPP. Res se pristojnost ob dovolitvi izvršbe zoper novega dolžnika določi po navedbah v upnikovem predlogu, vendar pa se o pristojnosti v primeru dolžnikovega ugovora odloča tudi glede na navedbe in dokaze, predlagane v ugovoru. Sodišče tako pravilno dovoli predlagano izvršilno sredstvo glede na navedbe upnika, vendar pa mora v ugovorni fazi odločati o ugovoru dolžnika, če ta ugovarja mednarodno pristojnost. Sodišče prve stopnje bi zato ob reševanju dolžnikovega ugovora moralo po izvedbi dokaznega postopka zanesljivo ugotoviti obstoj dolžnikovega premoženja na območju Republike Slovenije.
odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti
Praviloma gre pri zmanjšanju življenjske aktivnosti za obliko škode s trajnim prikrajšanjem. Pojem zmanjšanja življenjske aktivnosti pa zajema zmanjšanje človekovih sposobnosti na celotnem področju njegovega udejstvovanja. Denarna odškodnina se lahko prisodi tudi, kadar je zmanjšanje življenjske aktivnosti začasno, če je močnejše intenzivnosti in dalj časa traja ali če to opravičujejo posebne okoliščine.
načelo dispozitivnosti izvršilnega postopka - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - ugovor po izteku roka - dopustni ugovori dolžnika - opozicijski ugovorni razlogi - pravilo ne ultra alterum tantum - konformna metoda obračunavanja zamudnih obresti - pravnomočnost sklepa o izvršbi - prenehanje obveznosti - ustavitev izvršbe po uradni dolžnosti
S sklepom o izvršbi je sodišče dovolilo izvršbo zamudnih obresti na podlagi izvršilnega naslova, v njem pa je določena konformna metoda obračuna zamudnih obresti, kar niti ni sporno. Zadošča, da je sodišče v sklepu o izvršbi dovolilo izvršbo zamudnih obresti od tam določenih zneskov, vse na podlagi natančno določenega izvršilnega naslova. Ni bilo treba, da bi v sklep o izvršbi tudi napisalo, da se pri izračunu zamudnih obresti uporablja konformni način obračuna (kar je bistvo dolžnikove pritožbe). Lahko bi zapisalo zaradi jasnosti, ni bilo pa to nujno potrebno. To je pomembno vprašanje pri izračunu izpolnitve.
Z ugovorom po izteku roka iz 56. člena ZIZ je dopustno ugovarjati iz t.i. opozicijskih ugovornih razlogov. Ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jo je sprejelo po uradni dolžnosti, ni utemeljena na tej trditveni podlagi, poleg tega pa, kot to utemeljeno navaja upnik, je sodišče z odločanjem po uradni dolžnosti prekoračilo dolžnikov ugovor.
postopek v sporu majhne vrednosti - neupravičena obogatitev - pravnomočna odločba - pravna varnost - okoriščenec - pravna podlaga - drugačna dejstva
Pravnomočno odločbo mora zavezanec spoštovati. Zavezuje ga, (1) četudi se se z njo ne strinja in (2) četudi se zdi napačna, oziroma (3) četudi bi bila drugačna, če bi bilo ob izdaji odločbe upoštevano tako dejansko stanje, kakršno je bilo ugotovljeno po njeni pravnomočnosti.
Izključno od volje okoriščenca je odvisno, ali bo korist, do katere je prišel na podlagi izdane odločbe, ki temelji na drugačnih dejanskih podatkih od resničnih, to korist oškodovancu vrnil, zakon pa ga k temu ne zavezuje. Po določilu 190. člena OZ mora namreč le tisti, ki je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti. Toženka pa ni bila obogatena brez pravnega temelja, saj je tožnica odmerjene zneske NUSZ za leto 2015 in 2016 plačala na podlagi dokončnih in pravnomočnih odločb.