plačilo preživnine - preživninska obveznost staršev - preživninska zmožnost staršev - porazdelitev preživninskega bremena - zahteva upravičenca, da se mu preživnina določi v denarju - stiki očeta z otrokom - otrokova korist
V zadevah, kakršna je tudi obravnavana, se pogosto dogaja, da listinski podatki o prejemkih družbenikov enoosebnih gospodarskih družb izkazujejo nizke prejemke preživninskih zavezancev. V takšnem primeru je treba o zavezančevih preživninskih zmožnostih sklepati na podlagi njegovega načina življenja oziroma življenjskega stila kot indikatorne okoliščine, ki lahko izkazuje večje preživninske zmožnosti od zatrjevanih.
Sodišče ni ustrezno upoštevalo okoliščine, da otroka glede na dogovorjeni obseg stikov po sodni poravnavi preživita pomemben del časa tudi s tožencem.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00039815
ZD člen 145, 145/2. ZPP člen 360, 360/1.
zapuščinski postopek - zapuščina - upravitelj zapuščine - odvetnik - pooblaščenec dedičev - popis zapuščine - skupnost dedičev - spor med dediči - posli rednega upravljanja - nerelevantne pritožbene navedbe
Ker dediča o osebi upravitelja nista dosegla soglasja, je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je izbralo nepristransko in strokovno osebo za upravitelja iz seznama odvetnikov in mu določilo naloge. Upravitelj zapuščine (ki je odvetnik) je pooblaščenec dedičev in je po oceni pritožbenega sodišča sposoben upravljati zapuščino oziroma opraviti naloge, ki mu jih je določilo sodišče. Dediča pa lahko ob doseženem soglasju sprejemata tudi drugačne poslovne odločitve ali skupaj upravljata na drug način.
duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti - nepremoženjska škoda - denarna odškodnina - prometna nesreča - predhodne degenerativne spremembe
Sodišče druge stopnje glede na podani izvedenski mnenji zaključuje, da življenjske aktivnosti tožnice zaradi obravnavanega škodnega dogodka trajno niso zmanjšane in zaradi slednjega tudi ne trpi duševnih bolečin.
ZIZ člen 6, 6/4, 15, 38, 225, 225/1, 226, 226/3, 226/6, 227, 227/1, 239, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. ZNP-1 člen 1, 1/3. URS člen 22, 23, 23/1, 33, 156. ZIP člen 267. ZS člen 11, 11/2. ZPP člen 355, 355/1, 362, 362/1, 365, 365-3.
začasna odredba - pravica do izjave - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - verjetno izkazan obstoj terjatve - denarna kazen
V primerih, ko upnik predlaga izdajo začasne odredbe, s katero želi začasno urediti sporno pravno razmerje (terjatev) morajo biti podane tri materialnopravne predpostavke in sicer: obstoj ali verjeten nastanek terjatve (prvi odst. 272. člena ZIZ); ena izmed alternativno določenih predpostavk iz druge ali tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ; ter t.i. reverzibilnost. Glede slednje je pravna podlaga precedenčni učinek odločbe Ustavnega sodišča, sicer razlaga določbe 267. člena ZIP v skladu s 22. členom ter prvim odst. 23. člena Ustave, vendar je, glede te predpostavke, zaradi bistveno enakega položaja, potrebno tako razlagati tudi določbo 272. člena ZIZ.
Če sodišče prve stopnje zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, dolžniku pa bodisi že sodišče prve ali druge stopnje v pritožbenem postopku, zagotovi pravico do izjave (vroči listine in mu omogoči, da nanje odgovori), lahko sodišče druge stopnje spremeni odločitev sodišča prve stopnje in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe.
V postopkih za izdajo začasnih odredb mora sodišče druge stopnje v sklepu, s katerim meritorno odloči o predlogu, odločiti tudi o stroških postopka zavarovanja.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik izkazal za verjetno, da njegova terjatev do tožene stranke obstaja. Iz listinske dokumentacije, ki je predložena tožbi, izhaja, da je bil tožnik pri prvotoženi stranki zaposlen od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2019, na delovnem mestu dimnikar. Tožnik trdi, da je prvotožena stranka dolžna delavce, ki so zaposleni na delovnem mestu dimnikar, vključiti v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje in jim plačati prispevke za poklicno zavarovanje. Tožnik je bil v času od 1. 12. 2010 do 28. 2. 2011 vključen v poklicno zavarovanje in je prvotožena stranka za to obdobje plačala prispevke za dodatno pokojninsko zavarovanje. Da prvotožena stranka po 28. 2. 2011 delavcem ni plačevala prispevkov za poklicno zavarovanja na delovenm mestu "dimnikar", je razvidno iz njenega dopisa, kjer je zapisala, da na podlagi tolmačenja komisije ZPIZ za delavce (vključno z dimnikarji), katerih delo ne poteka neposredno ob virih škodljivih vplivov v nepretrganem delovnem procesu poln delovni čas, od 1. 1. 2001 ne obstaja obveznost vključitve v dodatno pokojninsko zavarovanje. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik v dodatno pokojninsko zavarovanje v vtoževanem obdobju ni bil vključen. Tožnik se je izkliceval na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 2/2019, v katerem je Vrhovno sodišče odločilo, da je delodajalec na podlagi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 dolžan prijaviti dimnikarje v poklicno zavarovanje. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik izkazal verjetnost obstoja terjatve do prvotožene stranke.
ZZZDR člen 105, 105a, 106. DZ člen 7, 203. ZNP-1 člen 6, 7, 23, 23/1, 34, 44, 94, 102, 102/3. ZPP člen 180. ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-20.
razmerja med starši in otroki - razpad izvenzakonske skupnosti - varstvo, vzgoja in preživljanje otroka - vsebina predloga - postopek za varstvo koristi otroka - svetovanje pred začetkom postopka za varstvo koristi otroka - postopek predhodnega svetovanja - zapisnik CSD o opravljenem predhodnem svetovanju - varstvo pravic mladoletnih otrok - načelo hitrosti postopka - preiskovalno načelo - plačilo sodne takse za predlog - nastanek taksne obveznosti - neplačana sodna taksa - postopek po uradni dolžnosti - število izvodov vloge - nepopoln predlog - zavrženje predloga
Za sestavo predloga v nepravdnem postopku ne veljajo tako stroge zahteve, kot so predpisane za vsebino tožbe v pravdnem postopku (180. člen ZPP). Predlagateljica je v predlogu z dne 24. 7. 2020, sklicujoč se tudi na zapisnik CSD z dne 13. 12. 2017, v bistvenem navedla vse, kar mora vsebovati predlog (prvi odstavek 23. člena ZNP-1).
Zapisnik CSD ima aktualen pomen tudi z vidika 94. člena ZNP-1 v zvezi z 203. členom DZ, saj izkazuje, da sta se udeleženca pred začetkom sodnega postopka obrnila na pristojni center za socialno delo. Okoliščina, da je bil prej veljavni ZZZDR nadomeščen z DZ in da je bil sprejet tudi novi ZNP-1 kot postopkovni predpis, ni relevantna, saj bi zahteva, da se predlagateljica ponovno obrne na center za socialno delo, čeprav je nasprotni udeleženec že odklonil sporazumno ureditev zadeve, po nepotrebnem podaljševala postopek, kar ne bi bilo v skladu z načelom hitrosti postopka in dolžnostjo sodišča, da se zavaruje pravice in pravne interese otrok (6. člen ZNP-1). Ne glede na to se je predlagateljica znova obrnila na pristojni center za socialno delo, kar izkazuje pritožbi priložen zapisnik z dne 16. 10. 2020 (prim. 34. člen ZNP-1).
Morebitna v predlogu manjkajoča dejstva in dokaze bi prvo sodišče lahko samo ugotovilo in izvedlo oziroma bi to tudi moralo storiti, če bi bilo potrebno (7. člen ZNP-1). Iz tega razloga zato ni mogoče zavreči predloga predlagateljice. Zavrženja predloga ne more utemeljevati niti okoliščina, da je predlagateljica vložila predlog le v enem izvodu. Odločilno je, da gre v tem postopku za varovanje pravic in interesov otroka. Poleg že navedenih določb ZNP-1, takšno dolžno ravnanje sodišču nalaga tudi 7. člen DZ, ki skozi načelo otrokove koristi nalaga sodišču, da mora v vseh postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za otrokovo korist. V tovrstnih postopkih je poudarek na hitrosti postopka, čemur so ustrezno podrejene ostale procesne zahteve. Neplačana taksa za predlog npr. ni ovira, da se postopek vodi naprej (44. člen ZNP-1). Sodišče bi lahko začelo (nadaljevalo) postopek za odločanje o varstvu in vzgoji otroka, preživljanju otroka in otrokovih stikih tudi po uradni dolžnosti (tretji odstavek 102. člena ZNP-1), kar v celoti izniči pomanjkljivost, da je bil predlog vložen le v enem izvodu. Izhajajoč iz načela otrokove koristi, bi prvo sodišče lahko ravnalo oziroma moralo ravnati tudi tako, da bi samo poskrbelo za preslikavo predloga oziroma njegov prepis (20. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1), predlagateljici pa naložilo plačilo takse za preslikavo listine v višini 0,20 EUR (tar. št. 10103 taksne tarife).
postopek izdaje začasne odredbe - začasna odredba v družinskih sporih - ogroženost otroka - dokazni standard verjetnosti - starost otroka - meritorna odločitev - presoja primernosti staršev za dodelitev otroka - zaupanje otroka v varstvo in vzgojo
Na podlagi 161. člena DZ izda sodišče začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, materialnopravno pravilna. Dokazni postopek ni pokazal, da bi otrokoma grozila takšna nevarnost, zaradi katere bi bilo potrebno izdati predlagano začasno odredbo.
Sodišče je pravilno odločilo na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. V postopku izdaje začasne odredbe se mu zato ni bilo potrebno opredeliti do vsakega posameznega predlaganega dokaza, temveč se je pravilno osredotočilo na izpovedbo v tem postopku zaslišanih strank ter na poročilo CSD.
V fazi postopka izdaje začasne odredbe ne gre za presojo, kdo od staršev je bolj primeren za varstvo in vzgojo otrok, temveč gre za vprašanje, ali so podane takšne izjemne okoliščine, ki narekujejo izdajo začasne odredbe, torej ali je korist otrok ogrožena.
Res je sodišče v skladu z zrelostjo in starostjo otroka dolžno upoštevati njegovo mnenje, kar pa ne pomeni, da je takšno mnenje tudi edini kriterij za končno odločitev sodišča, saj bo šele celovit dokazni postopek lahko dal prepričljiv odgovor na vprašanje, komu od staršev zaupati otroka v varstvo in vzgojo. V tej fazi postopka je sodišče samo ocenilo, da otroka še nista dovolj zrela, da bi se lahko zavedala posledic svojih odločitev, zato mnenju otrok ni sledilo. Ali sta otroka dovolj zrela, da bi se lahko zavedala posledic svojih odločitev, pa bo tekom postopka moral podati mnenje tudi izvedenec klinično psihološke stroke.
Glede na pojasnjeno je zato zmotno prepričanje pritožnika, da je sodišče pri določanju pripadajočega zemljišča vezano zgolj na prostorske akte in upravna dovoljenja. Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odstop od svojega pravnomočnega sklepa z dne 27. 12. 2016 oziroma svojih razlogov za takšno odločitev ni navedlo, prav tako je v izpodbijanem sklepu povsem zgrešeno ugotavljalo stroške po posameznih postavkah.
trpinčenje na delovnem mestu - verbalno nadlegovanje - obstoj protipravnosti
Ni mogoče slediti argumentaciji, da je povzdigovanje glasu oziroma kričanje nad podrejenimi, ki sicer načeloma ni primeren način komunikacije s podrejenimi, dopustno, če se nanaša na uveljavljanje službenih obveznosti podrejenih. V sodbi št. VIII Ips 19/2020, ki se sicer nanaša na očitke o šikaniranju podrejene s strani delavke, ki ji je bila zato izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, je vrhovno sodišče jasno zapisalo, da se verbalno nasilje izraža v kričanju, vpitju, poniževanju, zmerjanju, posmehovanju itd., s čimer se posega v osebnost in dostojanstvo posameznika. Presodilo je, da je kričanje povsem neprimeren način podajanja kritike storilnosti podrejenega ter da ni mogoče zanemariti, da je bila podrejena ob tem prizadeta in ponižana. Dalje je upoštevalo, da je bila tožnica hierarhično višje od trpinčene delavke ter da je tožnica v razmerju do nje nastopala s pozicije moči. V navedeni zadevi je vrhovno sodišče še poudarilo, da je komuniciranje tožnice s podrejeno v obliki kričanja in očitkov glede nedela povsem neprimerno in predstavlja tako temeljit poseg v njeno dostojanstvo, da ga ni mogoče opredeliti drugače kot hujšo kršitev pogodbenih obveznosti.
Neprimerna komunikacija ne postane sprejemljiva, če se podrejeni delavec skuša upreti verbalnim napadom.
Pri opredelitvi ravnanja za trpinčenje ni pomembno, ali se je povzročitelj zavedal protipravnosti in s kakšno obliko krivde je tako ravnal. V sporu za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu, ki jo delavec terja od delodajalca, se namreč ne odloča o odškodninski odgovornosti povzročitelja, pač pa o odškodninski odgovornosti delodajalca.
postopek v sporu majhne vrednosti - neupravičena obogatitev - pravnomočna odločba - pravna varnost - okoriščenec - pravna podlaga - drugačna dejstva
Pravnomočno odločbo mora zavezanec spoštovati. Zavezuje ga, (1) četudi se se z njo ne strinja in (2) četudi se zdi napačna, oziroma (3) četudi bi bila drugačna, če bi bilo ob izdaji odločbe upoštevano tako dejansko stanje, kakršno je bilo ugotovljeno po njeni pravnomočnosti.
Izključno od volje okoriščenca je odvisno, ali bo korist, do katere je prišel na podlagi izdane odločbe, ki temelji na drugačnih dejanskih podatkih od resničnih, to korist oškodovancu vrnil, zakon pa ga k temu ne zavezuje. Po določilu 190. člena OZ mora namreč le tisti, ki je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti. Toženka pa ni bila obogatena brez pravnega temelja, saj je tožnica odmerjene zneske NUSZ za leto 2015 in 2016 plačala na podlagi dokončnih in pravnomočnih odločb.
ZPP člen 458, 458/1. Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb (2009) člen 26, 32. SZ-1 člen 50, 66.
spor majhne vrednosti - upravljanje večstanovajskih stavb - stroški obratovanja, vzdrževanja in upravljanja - obračun stroškov - delitev stroškov s strani upravnika - delilnik stroškov
Priključnina za vodo, urejanje okolice in stroški vodenja rezervnega sklada so bili pravilno obračunani na posamezno enoto. To velja kljub temu, da je bilo glede čiščenja okolice določeno drugače (po solastniškem deležu), saj so določila Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb, kongentne narave, torej obvezna.
Zato je pravilen in utemeljen prvostopenjski zaključek, da L. A. drugače kot preko pooblaščenega vročevalca, sodnih pisanj ni bilo mogoče vročiti. Tej ugotovitvi se obsojenka v vloženi pritožbi sicer protivi rekoč, da je imela v omenjenem obdobju zdravstvene težave, zaradi katerih je bila tudi večkrat hospitalizirana, česar pa ni konkretizirala, niti podkrepila z nobenim dokazom. Zato teh pavšalnih navedb pritožbeno sodišče ne more upoštevati pri presoji pravilnosti in zakonitosti prvostopenjskih odločitev ter zaključuje, da obdolženki v plačilo naloženi stroški, brez dvoma predstavljajo stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP sodišče obdolženca sicer lahko oprosti plačila dela ali vseh stroškov kazenskega postopka, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je dolžan preživljati. Vendar pa se ta določba ne nanaša na krivdno povzročene stroške, glede katerih je v prvem odstavku 94. člena ZKP izrecno določeno, da jih ne glede na izid kazenskega postopka, plača oseba, ki jih je povzročila po svoji krivdi.
ZPP člen 249.. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 15, 15/3, 15/4.. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 49.
izvedensko mnenje - nagrada in stroški sodnega izvedenca - specifikacija stroškov - upravičenost do povračila stroškov - izvedenec geodetske stroke - postopek ureditve meje - materialni stroški izvedenca - dejanski izdatki - najem opreme
Od izvedenca se pričakuje, da razpolaga ne samo z ustreznim strokovnim znanjem, temveč tudi z določeno (osnovno) geodetsko strojno in programsko opremo, potrebno za opravo izvedenskega dela.
V konkretnem primeru izvedenec ne more biti upravičen do stroškov za najem opreme, ki je bila potrebna za to, da je pokazal potek katastrske meje v naravi ter izdelal skico, iz katere je razviden sporni mejni prostor, katastrska meja ter meje, pokazane s strani udeležencev postopka.
Za razliko od stroškov najema strojne in programske opreme, pa bi stroške figuranta lahko šteli za stroške, ki predstavljajo t.i. druge dejanske izdatke v zvezi z opravljenim izvedenskim delom.
ZDR-1 člen 148, 148/3, 182.. ZSDP-1 člen 50, 50/1.
pravica do dela s krajšim delovnim časom - neenakomerna razporeditev delovnega časa - starševsko varstvo
Po 182. členu ZDR- 1 imajo delavci zaradi nosečnosti in starševstva pravico do posebnega varstva v delovnem razmerju. V primeru spora v zvezi z uveljavljanjem posebnega varstva zaradi nosečnosti in starševstva po tem zakonu, je dokazno breme na strani delodajalca, delodajalec pa mora sicer delavcem omogočiti lažje usklajevanje družinskih in poklicnih obveznosti. 182. člen ZDR-1 predvideva privilegirano obravnavo delavcev, če ti uveljavljajo pravice iz naslova starševstva. Po stališču Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Ips 86/2019 se določbe tretjega odstavka 148. člena ZDR-1 ne sme razlagati prvenstveno v korist delodajalca na tak način, da ima ta praktično neomejeno avtonomijo pri odločitvi, kako bo razporedil delovni čas delavca, ko ta v zvezi s pravico do krajšega delovnega časa v skladu s prvim odstavkom 50. člena ZSDP-1 uveljavlja prerazporeditev delovnega časa. Odločitev tožene stranke o razporeditvi delovnega časa po tretjem odstavku 148. člena ZDR-1 mora biti tudi vsebinsko utemeljena ob upoštevanju pravice delavca iz naslova starševskega varstva do krajšega delovnega časa in do lažjega usklajevanja njegovih družinskih in poklicnih obveznosti na eni strani in pravice delodajalca do čim bolj nemotenega organiziranja delovnega procesa na drugi strani. Pri tem ima v izhodiščnem položaju pravica delavca do starševskega varstva prednost pred delodajalčevo svobodno gospodarsko pobudo, kar izhaja iz določbe 182. člena ZDR-1.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - predpostavke za izdajo začasne odredbe - nevarnost za uveljavitev terjatve - aktivno ravnanje dolžnika - subjektivna nevarnost - konkretna nevarnost - ekonomski položaj - sprememba oblike premoženja - načelo sorazmernosti - dokazno breme
Nevarnost v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ mora biti subjektivna in konkretna. Tako ne zadošča samo objektivna možnost, da bo toženec razpolagal s svojim premoženjem, ampak mora biti verjetno izkazano neko konkretno sedanje ravnanje dolžnika z njegovim premoženjem v smeri onemogočanja ali precejšnje otežitve izterjave vtoževanega zneska.
ZZRZI člen 40.. ZPIZ-1 člen 101, 102, 103.. ZDR-1 člen 89, 89-/1, 89/1-1, 116, 116/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - invalid
V skladu s prvim odstavkom 102. člena ZPIZ-1 lahko delodajalec zavarovancu, kateremu so z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti III. kategorije in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na območju Republike Slovenije, odpove pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v primeru, če mu iz poslovnega razloga utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto brez ali po končani poklicni rehabilitaciji oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Smiselno enako je določeno tudi v 40. členu ZZRZI. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da v primeru, če komisija izda negativno mnenje, kot v obravnavanem primeru, delodajalec na takšno mnenje ni vezan in lahko invalidu kljub negativnemu mnenju odpove pogodbo o zaposlitvi. V okviru spora o zakonitosti takšne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno sodišče preizkuša obstoj razlogov za odpoved in s tem tudi vsebinsko pravilnost ugotovitev komisije.
ZKP člen 83, 83/2, 155, 155/4, 155a, 155a/9, 285e.
prikriti ukrepi - izzvana kriminalna dejavnost - predlog za izločitev nedovoljenih dokazov
V vsakem primeru pa je vprašanje izzvane kriminalne dejavnosti dejansko vprašanje, ki se ugotavlja v vsakem primeru posebej, po presoji vseh relevantnih dejstev in okoliščin konkretnega primera. Zato sodišče zaključkov o izzvani kriminalni dejavnosti ne more utemeljevati s sklicevanjem na druge kazenske zadeve, kot to v pritožbi terja zagovornica. Iz tega razloga bo vprašanje ali je bil B. K. zanesljivo tajni policijski sodelavec, in če je bil, ali je s svojim aktivnim ravnanjem povzročil storitev kaznivega dejanja s strani V. F., še vedno lahko predmet nadaljnjega kazenskega postopka. V primeru, če bo zanesljivo ugotovljeno, da je bil obtoženi V. F. z izvajanjem prikritega preiskovalnega ukrepa izzvan k storitvi kaznivega dejanja, pa bo to predstavljalo okoliščino, ki bo izključevala kazenski pregon za kaznivo dejanje, storjeno v zvezi s tem ukrepom (deveti odstavek 155.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 155. člena ZKP), ne pa podlago za izločanje domnevno nedovoljenih dokazov, v smislu četrtega odstavka 154. člena ZKP, kot to v predlogu za izločitev nedefiniranih dokazov, zahteva zagovornica.
začasna odredba v družinskih sporih - začasna odredba o določitvi stikov med otrokom in staršem - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - režim izvajanja stikov - ureditev stikov - okoliščine konkretnega primera - otrokova korist
Zaradi selitve nasprotne udeleženke izvajanje stikov na način, da bi starša enakovredno skrbela za otroka, ni mogoča, saj morata izpolnjevati osnovnošolske obveznosti. Nasprotna udeleženka ju želi prešolati, kar bi zanju pomenilo dodatno prilagoditev, saj bi poleg domačega morala zamenjati tudi šolsko okolje. Kot je sodišče ugotovilo že ob izdaji prve začasne odredbe, povezane z zaključevanjem predhodnega šolskega leta, otroka zaradi vseh sprememb že brez zamenjave šolskega okolja doživljata duševno stisko, ki se odraža tudi v zdravstvenih težavah. Ker starša niti med poletnimi počitnicami nista uspela realizirati stikov, kot so bili dogovorjeni, še več težav pa predstavlja sporazumevanje v času šolanja, je bila odločitev sodišča prve stopnje, da je stike ponovno treba urediti z začasno odredbo, nedvomno utemeljena in v skladu z določilom 161. člena DZ. Urejen režim stikov namreč odpravlja negotovost tako pri starših kot pri otrocih, s tem blaži njihovo stisko, hkrati pa omogoča, da se ohranja starševska vez in nudi priložnost za njeno poglobitev.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00039912
OZ člen 3, 56. ZSPDSLS-1 člen 71.
stvarno premoženje države - stavbna pravica - pogodba o ustanovitvi stavbne pravice - služnostna pravica - odplačnost stvarne služnosti - odškodninska odgovornost - dostop do omrežja električne energije - vsebina pogodbe
S tem, ko toženka zahteva, da se njene nepremičnine z električnimi vodi obremenijo na način, ki ga od nje terja zakonodaja, o tem, da toženka preprečuje ponovno vzpostavitev električne povezave, sploh ni več mogoče govoriti. Da gre za obremenitev nepremičnin, ki lastnika oziroma upravljavca upravičujejo do postavljanja pogojev, se s sodiščem prve stopnje strinja tudi višje sodišče. Toženki to narekuje Zakon o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin (ZSPDPO) oziroma od leta 2018 veljavni Zakon o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (ZSPDSLS-1).
izročitev nepremičnine v posest - pravica uporabe - osebna služnost - uporaba tuje stvari - stvarne pravice - obligacijske pravice - vpis služnosti v zemljiško knjigo - pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti - bistvene sestavine pogodbe - priposestvovanje osebne služnosti - zastaranje - splošni petletni zastaralni rok
Ker služnost ni vpisana v zemljiško knjigo, je tožeča stranka nima. Ker določilo 14. člena kupoprodajne pogodbe iz leta 2003 sploh ne vsebuje opredelitve gospodujočega zemljišča, kot ene od bistvenih sestavin vsake pogodbe o stvarni služnosti, nima bistvenih sestavin pogodbe. Tožeča stranka se sklicuje tudi na ustanovitev osebne služnosti, a prezre, da te skladno z določili 211., 233. in 246. člena SPZ ni mogoče priposestvovati in ker domnevna osebna služnost tožeče stranke tudi ni vknjižena v zemljiško knjigo, je jasno, da tožeča stranka niti osebne služnosti ni pridobila, ne glede na to, kako dolgo bi brez nasprotovanja tožene stranke vratarnico uporabljala. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določila materialnega prava, da za sklenitev pravnega posla, s katerim lastnik nepremičnine prepusti uporabo le-te drugemu, velja načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij.