prenos terjatev - po zakonu overjena listina - notarsko overjen podpis
Kot je pravilno obrazložilo v izpodbijanem sklepu že sodišče prve stopnje, je v sodni praksi zavzeto stališče o razlagi pojma "po zakonu overjena listina", s katero novi upnik dokazuje, da je terjatev prešla nanj, in sicer, da za dokaz prenosa terjatve zadošča, da je overjen podpis odstopnika terjatve.
ZFPPIPP člen 383b, 384, 386, 389, 406, 406/1, 406/1-1. ZIZ člen 102. Uredba Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti člen 4, 16.
postopek osebnega stečaja - odpust obveznosti - ugovor proti odpustu obveznosti - kršitev zakonsko določenih obveznosti stečajnega dolžnika - dosegljivost dolžnika sodišču in upravitelju - uporaba tujega prava - dolžnik v tujini
V primeru stečajnega postopka se uporabi pravo države stečaja in ne pravo države stalnega prebivališča, ki bi se uporabilo v primeru individualne izvršbe. Primeri individualne izvršbe v primeru stečaja namreč niso uporabljivi glede na izrecno določbo Uredbe (ES) št. 1346/2000 in sicer 16. člena, ki odraža načelo univerzalnosti stečajnih postopkov, saj se proti dolžniku praviloma vodi en sam postopek. Iz 4. člena Uredbe (ES) št.1346/2000 izhaja, da se za postopke v primeru insolventnosti uporablja pravo države članice, v kateri je uveden stečajni postopek. V konkretnem primeru se uporablja torej pravo Republike Slovenije, ki v tretjem odstavku 389. člena ZFPPIPP določa, da se za omejitev prejemkov, ki spadajo v stečajno maso v postopku osebnega stečaja uporablja 102. člen ZIZ.
Enako kot pri neposrednih dokazih je namreč tudi pri posrednih dokazih odločilna njihova vsebina, s tem, da mora biti na njihovi podlagi sklenjen tako imenovani indični krog, kar je bilo v obravnavani zadevi nedvomno izpolnjeno.
Predmet dokazovanja so trditve o pravno pomembnih dejstvih (213. člen ZPP). Katera dejstva so pravno pomembna, določa materialno pravo. Pri navidezni pogodbi (50. člen OZ) soglasje pogodbenih strank ni usmerjeno v nastanek pogodbenega razmerja, temveč v nastanek videza pogodbe. Volja obeh strank je, da pogodba med njima nima pravnih učinkov. Med njima je soglasje o navideznosti. Na splošno velja, da je na tožniku dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo nastanek njegovega zahtevka, na tožencu pa dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo njegove ugovore (212. člen ZPP). Tisti, ki uveljavlja navideznost pogodbe, nosi (materialno) dokazno breme, da sta obe pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v pogodbi.
Posledica napačnih dokaznih izhodišč je enostranska, vsebinsko neprepričljiva dokazna ocena. Dejansko stanje o pravno relevantnem vprašanju, ali je imel toženec 30. 11. 2006 v razmerju do toženca terjatev, ni bilo ugotovljeno, oziroma je bilo pomanjkljivo ugotovljeno. Pomanjkljivost je posledica neupoštevanja pravila, da stranka nosi dokazno breme glede dejstev, ki so ji v korist (dejstev, ki utemeljujejo njene zahtevke ali ugovore), pa tudi pravila, da je dokazno breme na stranki, ki zatrjuje obstoj dejstva (ne na stranki, ki zatrjuje neobstoj dejstva).
V primeru, da bo rezultat nove dokazne presoje (ponovno) zaključek, da sta pogodbeni stranki s prodajno pogodbo želeli doseči pravne učinke zavarovanja toženčeve terjatve (nobena od pravdnih strank ni zatrjevala namena trajnega prenosa lastninske pravice), naj se sodišče prve stopnje ukvarja tudi z vprašanjem dopustnosti takšnega dogovora (pritožbeno navedbo o ničnosti komisornega dogovora je šteti za dopustno pritožbeno novoto). SPZ v 132. členu prepoveduje t. i. komisorne dogovore, s katerim si zastavni upnik za primer, da njegova terjatev ob zapadlosti ne bo plačana, izgovori pravico, da zastavljena stvar preide v njegovo last ali da zastavljeno stvar proda po vnaprej določeni ceni. Določilo o prepovedi lex commissorie velja za vse pravne posle ali za kombinacijo pravnih poslov, katerih končni učinek je prehod lastninske pravice na stvari, dani v zavarovanje v korist upnika, v primeru dolžnikove neizpolnitve obveznosti. Prepoved varuje dolžnika pred zlorabo, da bi upnik prejel stvar, ki je vredna več kot njegova terjatev. Fiduciaren posel mora biti sklenjen v obliki (neposredno izvršljivega) notarskega zapisa (prvi odstavek 202. člena SPZ).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00039880
ZFPPIPP člen 112, 112/2, 112/2-1, 112/9, 121. ZUstS člen 23, 23/1. ZPP člen 211, 279b, 279b/1, 279b/3.
začasna ustavitev imenovanja za upravitelja v novih zadevah - podrejena uporaba pravil pravdnega postopka - začetek postopka za oceno ustavnosti - vzorčni postopek - prekinitev in mirovanje postopka
Pritožbeno sodišče je že pri odločanju o pritožbi upravitelja zoper sklep o razrešitvi in imenovanju novega upravitelja menilo, da je protiustavna določba devetega odstavka v zvezi s 1. točko drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP. Zaradi tega je prekinilo postopek in na Ustavno sodišče RS že vložilo zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti (prvi odstavek 23. člena ZUstS).
Ker je izpodbijani sklep sprejet na enaki dejanski in pravni podlagi kot sklep v zadevi Cst 329/2020, je pritožbeno sodišče ob smiselni uporabi prvega odstavka 279.b člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP odločilo, da se v zvezi z zahtevo za oceno ustavnosti izvede vzorčni postopek, ostali postopki pa se prekinejo. Ocenilo je, da drugi in tretji odstavek 279.b člena ZPP v predmetni zadevi, ki se nanaša na razrešitev upravitelja v stečajnem postopku, nista smiselno uporabljiva. Stranke pa imajo možnost vložitve pritožbe na podlagi 211. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP.
Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 71. členu ZDSS-1, ki izrecno določa, da se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj iz socialnega varstva sodne takse ne plačujejo. Pomeni, da v sporih o pravicah iz drugega odstavka 7. člena ZDSS-1, med katere sodi tudi pravica do zdravljenja v tujini in z njim povezani stroški, ni taksne zavezanosti. Stranke v takšnih sporih takse niso dolžne plačevati.
DELOVNO PRAVO - INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VDS00043016
ZZRZI člen 40.. ZDSS-1 člen 73.
delovni invalid - stranski intervenient - krajši delovni čas
Po oceni pritožbenega sodišča s tem, ko je sodišče v IV. točki izreka izpodbijane sodbe stranskemu intervenientu kot tožnikovemu delodajalcu naložilo obveznost zagotovitve pravice do dela s krajšim delovnim časom na drugem delu s stvarnimi razbremenitvami, ni prisodilo nekaj drugega (aliud) ali več (plus), kot je zahtevala tožeča stranka. Tožeča stranka je delovni invalid. Zakon delodajalcu nalaga obveznost delovnemu invalidu zagotoviti delo, kar pomeni, da gre za zakonsko dolžnost. Delodajalec mora delovnemu invalidu ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, na katerem morajo biti upoštevane vse omejitve, ki so bile delavcu zaradi zdravstvenih razlogov v invalidskem postopku priznane.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00040758
ZKP člen 269, 277, 277/1, 277/1-4, 275, 275/2, 282, 402, 402/3. KZ-1 člen 228, 228/1, 228/2. URS člen 22, 29.
ugovor zoper obtožnico - odločanje o ugovoru zoper obtožnico - ustavitev kazenskega postopka - pravica do izjave - dopolnitev obtožnega akta - ni dokazov
Iz tako opisanega procesnopravnega poteka obravnavane zadeve torej izhaja, da sodišče prve stopnje oškodovanki kot tožilki ni kršilo načela kontradiktornosti in tudi ne drugih določb Ustave in določb EKČP, saj se popravljena obtožnica ne vroča obdolžencu zaradi ugovora. Ko upravičeni tožilec vrne popravljeno (dopolnjeno) obtožnico, senat odloči o prej vloženem ugovoru. Tako ravna senat tudi, če tožilec po odpravi pomanjkljivosti v samem postopku oziroma po opravi dopolnitve preiskave izjavi, da vztraja pri prejšnji obtožnici. Le v primeru, ko bi upravičeni tožilec spremenil vloženo obtožnico ali vložil novo obtožnico, bi moralo sodišče postopek v zvezi z njo v celoti ponoviti. Najprej bi se moral opraviti formalni preizkus obtožnice po drugem odstavku 270. člena ZKP, nato pa jo vročiti obdolžencu s poukom o pravici do ugovora. Če obdolženec ne vloži ugovora zoper obtožnico, senat ne odloča o prejšnjem ugovoru, saj je z vložitvijo nove obtožnice postal brezpredmeten ugovor, ki ga je obdolženec vložil zoper prejšnjo obtožnico, ki pravno več ne obstaja. Če pa obdolženec vloži ugovor zoper novo obtožnico, senat odloči samo o tem ugovoru, vendar šele, ko ugovor vroči tožilcu, ki lahko nanj odgovori.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00061455
OZ člen 508, 508/1, 508/2, 512. SPZ člen 66, 66/3.
tožba na razveljavitev prodajne pogodbe - razveljavitev prodajne pogodbe za nepremičnino - prodaja solastne nepremičnine - solastnina - upravičenja solastnika - zakonita predkupna pravica solastnika - ponudba predkupnemu upravičencu - obvestilo predkupnemu upravičencu - uveljavljanje predkupne pravice solastnika - pogoji za uveljavljanje predkupne pravice - rok za uveljavljanje predkupne pravice - iztek roka - položitev kupnine - kršitev predkupne pravice - trenutek kršitve predkupne pravice - sklenitev prodajne pogodbe - vknjižba v zemljiško knjigo - prehod lastninske pravice
Tožnik meni, da je bila njegova predkupna pravica kršena zato, ker sta toženki prodajno pogodbo sklenili pred potekom roka, ki ga ima predkupni upravičenec na voljo za uveljavljanje predkupne pravice. Takšno materialnopravno naziranje je zmotno. Če lastnik stvari samo sklene pogodbo s tretjim, še ne ustvari položaja kršitve. Lastnik si lahko še zmeraj premisli in namesto, da bi izpolnil sklenjeno prodajno pogodbo s tretjim, ravna v skladu z obveznostjo iz predkupne pravice. To jasno izhaja že iz same določbe prvega odstavka 512. člena OZ, ki določa, da lahko predkupni upravičenec pogodbo izpodbija le v primeru, če je prodajalec prodal stvar in prenesel lastnino na tretjega, ne da bi o tem obvestil predkupnega upravičenca. Ker je prva toženka prenesla lastninsko pravico na drugo toženko šele po poteku 30 - dnevnega roka za uveljavljanje predkupne pravice, ni prišlo do kršitve predkupnega upravičenja tožnika. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pravilno pojasnilo, da je tožnik imel do poteka roka za uveljavitev predkupne pravice tudi objektivno možnost, da bi predkupno upravičenje izkoristil.
V obravnavanem primeru bi tožnik kot imetnik zakonite predkupne pravice v zasebno korist (ki je nastala samodejno z nastankom položaja solastnine v skladu s tretjim odstavkom 66. člena SPZ) svojo predkupno pravico lahko učinkovito uveljavil, če bi v roku 30 dni opravil dve dejanji: - predkupnega zavezanca na zanesljiv način obvestil, da uveljavlja predkupno pravico (prvi odstavek 508. člena OZ) in hkrati predkupnemu zavezancu plačal kupnino ali jo položil pri sodišču (drugi odstavek 508. člena OZ). Plačilo kupnine je predpostavka (pogoj) za začetek učinkovanja izjave predkupnega upravičenca o uveljavitvi predkupne pravice. Zato pogodba o prodaji ni sklenjena že, ko predkupni zavezanec prejme izjavo predkupnega upravičenca o uveljavitvi predkupne pravice, temveč šele, ko predkupni upravičenec plača celotno kupnino. V obravnavanem postopku ni sporno, da tožnik v roku kupnine ni plačal niti je ni položil pri sodišču. Tožnik je sicer navajal, da ni vedel, ali naj kupnino plača nepremičninskemu posredniku (ker ni vedel, ali še ima veljavno pooblastilo za zastopanje) ali prvi toženki, vendar pa to ni odločilno, saj bi tožnik v takšnem primeru kupnino moral položiti pri sodišču. Tožnik pa ni pojasnil, zakaj tega ni storil (sprašuje se le, ali bi bilo varno plačilo prodajalki, ker bi ta lahko postala insolventna).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00039752
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/2, 8a, 8. OZ člen 3, 86, 112. ZVPot člen 20, 24. URS člen 2, 13, 22. ZPotK člen 7, 7/1-5, 7/1-9. ZBan člen 35, 85. ZBan-1 člen 155. ZPP člen 161, 161/3.
potrošniška kreditna pogodba - potrošniški kredit - hipoteka - kredit v CHF - valutna klavzula v CHF - kapitalska ustreznost - obrestna mera - valutno tveganje - devizni tečaj - konverzija - obseg pojasnilne dolžnosti - razveza pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - pogodbeni pogoj - neveljavnost pogodbe - nična pogodba - pojasnilna dolžnost banke - solidarna odgovornost - nedopusten pogoj - slaba vera banke - špekulativni namen - enakovrednost dajatev - načelo dobre vere in poštenja - nemoralno določilo - bistveno spremenjene okoliščine
Pritožbeno sodišče ne razume pojasnilne dolžnosti tako, da bi morala banka pred sklepanjem pogodbe potrošniku pojasniti zgodovinski potek vrednosti posameznih valut na način, kot je predstavila pritožba. Tudi sedanji zakon o potrošniških kreditih ne zahteva takšnega historičnega in grafičnega prikaza za 60 let nazaj.
Konkretna pogodba je kreditna pogodba, ima to causo in med banko in tožečo stranko ni obstajala kakšna druga pogodba, pri kateri je lahko konflikt interesov. Banka je le morala opraviti določeno pojasnilno dolžnost oziroma primerjavo kreditov in to je opravila na zadostnem nivoju. Tako se izkaže, da tudi niso bile kršene temeljne pravice in tudi ne temeljna načela OZ in tudi zato ni podana ničnost po 86. členu OZ.
Za presojo zadostne informiranosti in s tem zavedanja prevzetega valutnega tveganja potrošnika ne zadošča, da so posamezne sestavine pogodbe zapisane v jasnem in razumljivem jeziku, temveč je treba upoštevati vse druge okoliščine, ki so bile banki znane oziroma bi ji morale biti znane ob sklepanju pogodbe. Vsebino pojasnilne dolžnosti je torej treba zapolniti z odgovorom na vprašanje, ali se je tožnik zavedal vseh tveganj, ki so bila banki ob sklepanju pogodbe znana oziroma bi ji morala biti znana. Če se je potrošnik vseh nevarnosti valutne klavzule zavedal, tudi ne more bi podan zakonski dejanski stan iz 112. člena OZ.
ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova - obstoj izvršilnega naslova - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Izpodbijani sklep nima nobenih razlogov o ugovorno zatrjevanih odločilnih dejstvih, da listina, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, ni izvršilni naslov za dovolitev izvršbe tudi na drugi polovici nepremičnin in bi sodišče lahko dovolilo izvršbo samo na eni polovici nepremičnin. Dolžnik je v ugovoru tudi navedel, da je upnik v nasprotju z izvršilnim naslovi, predlagal dovolitev izvršbe na celoti nepremičnin sodišče pa je predlogu neobrazloženo in nezakonito sledilo. V potrditev ugovornih navedb je tudi predložil dokaze.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KONCESIJE - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00040589
ZPP člen 2, 2/1. ZOFVI člen 34, 73, 73/1, 75, 75/1, 75/2, 75/2-5, 75/3. OZ člen 13, 51, 51/4, 56, 56/3. Pravilnik o razčlenjevanju in merjenju prihodkov in odhodkov pravnih oseb javnega prava (2003) člen 6, 6/4. Pravilnik o sestavljanju letnih poročil za proračun, proračunske uporabnike in druge osebe javnega prava (2002) člen 43. ZVrt člen 28, 28/5.
Koncesijska pogodba, s katero je tožeča stranka toženi stranki podelila pravico izvajanja javne službe predšolske vzgoje, ni bila sklenjena zaradi opravljanja pridobitne dejavnosti koncedenta (tožeče stranke). Te ugotovitve pritožnica niti ne izpodbija, pač pa nasprotno tudi sama izpostavlja, da je zagotavljanje predšolske vzgoje ena izmed temeljnih nalog tožeče stranke po drugem odstavku 21. člena ZLS. V takšnem primeru pa občina kot stranka koncesijske pogodbe (koncedent) ne izpolnjuje meril iz 13. člena OZ, tako da koncesijske pogodbe ni mogoče šteti za gospodarsko pogodbo. Za zahtevke v zvezi s terjatvami iz teh pogodb tako velja splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ in ne triletni zastaralni rok, ki velja za terjatve iz gospodarskih pogodb (prvi odstavek 349. člena OZ)
Po določbi prvega odstavka 75. člena ZOFVI koncedent in koncesionar uredita medsebojne pravice in obveznosti in pogoje, pod katerimi mora koncesionar opravljati dejavnost s pogodbo o koncesiji. Po tretjem odstavku 75. člena ZOFVI se pogodba o koncesiji sklene v pisni obliki. Z njo pa se določijo tudi sredstva, ki jih za opravljanje dejavnosti zagotavlja koncedent (peta alineja drugega odstavka 75. člena ZOFVI). Določitev namena porabe sredstev, ki jih koncedent zagotavlja koncesionarju, je torej prav tako predmet pogodbenega urejanja.
negativna dejstva - obrazloženost ugovora - sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - zanikanje obstoja terjatve
S trditvami je dolžnik zanikal terjatev upnika, zatrjeval je negativna dejstva, ki jih ne more dokazati, zato je dokazno breme terjatve prešlo nazaj na upnika. Vendar to lahko stori zgolj v rednem pravdnem postopku, saj skrajšani postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine ni temu namenjen. Prav dokazovanju terjatve upnika so namenjene pritožbene navedbe. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je dolžnik vložil obrazložen ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00041158
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/2, 5, 6. ZVPot člen 1, 1/3, 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 23/1, 23/2, 24, 24/1. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1-9. OZ člen 5, 5/1, 6, 6/1, 6/2. ZBS-1 člen 4, 11, 12.
bančni kredit - kreditna pogodba v CHF - posojilo v tuji valuti - devizni tečaj - tečajne razlike - valutno tveganje - notarski zapis - sporazum o zavarovanju denarne terjatve - pravice potrošnika - pravica do informiranosti - pojasnila dolžnost - kreditna tveganja - dobra vera - oderuška pogodba - nična pogodba - aleatorna pogodba - konverzija - nepoštenost pogodbenega določila - bistvena sestavina pogodbe - merilo skrbnosti - povprečna skrbnost v pravnem prometu - delni umik tožbe - delna sodba
Pogodbeni pogoj, vsebovan v pogodbi o posojilu v CHF, ki ga je treba vrniti v isti tuji valuti, je pogoj o glavnem predmetu pogodbe, saj gre za bistveni del pogodbenega razmerja, zato ga je treba podvreči testu jasnosti in razumljivosti. Tožnik je bil ustrezno in zadostno poučen o tveganjih, ki jih prinaša sklenitev pogodbe o posojilu v tuji valuti in izpolnitvi v enaki valuti. Zadostno je bil poučen o valutnih tveganjih oziroma možnosti zvišanja njegove pogodbene obveznosti v evrih.
Če je potrošnik podcenil možnost sprememb tečaja CHF v obdobju vračanja kredita (30 let) ali pričakoval, da se bo tečaj spremenil zgolj v njegovo korist, to ne pomeni, da s tveganjem ni bil seznanjen. Posameznik zgolj zaradi okoliščine, ker je pogodbo sklenil v vlogi potrošnika, ne more biti odvezan od minimalne skrbnosti, ki se v skladu s prvim odstavkom 6. člena OZ pričakuje od vseh udeležencev v pravnem prometu.
V konkretnem primeru je imel največji vpliv na vrednost CHF enostranski ukrep Švicarske centralne banke v letu 2015, ki ni bil predvidljiv in banke zanj niso mogle vedeti, še zlasti ne že pri sklepanju kreditnih pogodb v letu 2008. Hud padec vrednosti evra približno sedem let po sklenitvi spornih pogodb je bil za obe pogodbeni stranki nepredvidljiv.
Okoliščine, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, pa za njih banka v trenutku sklepanja pogodbe ni vedela niti ni mogla vedeti, niti na njih ni mogla vplivati s svojo voljo, ne morejo biti merodajne za oceno nepoštenosti pogodbenega pogoja. Toženka pri sklepanju pogodbe ni ravnala v nasprotju z zahtevo dobre vere, posledično ni vzročne zveze z neravnotežjem v pogodbenih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, ki ga zatrjuje tožnik.
upravičen vzrok za zamudo - vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude naroka - odvetnik kot pooblaščenec
Tožena stranka v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in v pritožbi ne navaja razlogov zakaj en dan pred narokom ne bi mogla ravnati, kot je od nje pričakovalo sodišče prve stopnje: da bi bodisi pristopila na narok bodisi predlagala preložitev naroka. V pritožbi neutemeljeno navaja, da ni šlo za njeno neskrbnost, pač pa za opustitev dolžnosti pooblaščenca. To ni opravičljiv razlog za zamudo tožene stranke s pristopom na narok. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da mora stranka trpeti posledice zamude, ki jih ni zakrivala sama, pač pa njen pooblaščenec.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST - ZDRAVSTVENO VARSTVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSL00040394
ZPP člen 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8. ZZVZZ člen 63. ZZDej člen 44f.
pogodba o izvajanju programa zdravstvenih storitev - pogodba o koncesiji - dostop do storitev - opravljanje zdravstvene storitve - fiksni stroški - uporaba poslovnega prostora - izpodbijanje dokazne ocene - zavrnitev dokaznih predlogov - nerelevantna dejstva - nesubstanciran dokazni predlog - nedovoljene pritožbene novote - pravilna uporaba materialnega prava - razlaga pogodbenih določil - metode razlage - jezikovna razlaga - logična razlaga zakona - sistematična razlaga
Tožeča stranka neutemeljeno enači vprašanje opravljenih zdravstvenih storitev in vprašanje zagotavljanja zdravstvenih storitev. Če vprašanje števila opravljenih storitev res ne vpliva na obstoj pravice do glavarine, pa nedvomno ne drži, da vprašanje zagotavljanja zdravstvenih storitev nima nobene zveze s pravico do glavarine. Zagotavljanje zdravstvenih storitev ne pomeni izvedbe določenega števila zdravstvenih storitev, temveč pomeni zagotavljanje možnosti dostopa potencialnih uporabnikov do izvajalca storitev. V ta namen se je tožeča stranka zavezala, da bo v določenem časovnem okvirju zagotavljala možnost dostopa do zdravstvenih storitev in za ta namen je tudi prejemala glavarino.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00040382
URS člen 26. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost - prestajanje zaporne kazni - opustitev nadzora nad zaporniki - izvrševanje kazenskih sankcij - obnašanje zapornika - škoda nastala v zvezi z delom - škoda, nastala v pretepu
Za škodo, ki je obsojencu nastala na delu ali v zvezi z delom, odgovarja država, ne glede na to, kje je obsojenec opravljal delo.
kaznivo dejanje poneverbe - dvig gotovine s transakcijskega računa - poraba sredstev za zasebne namene - opravljanje gospodarske dejavnosti kot znak kaznivega dejanja - prilastitveni namen - posojanje denarja
Ni mogoče deliti prepričanja pritožbe zagovornika obt. N. B., da v obravnavanem primeru družba T. d.o.o. ni opravljala gospodarske dejavnosti in da že iz tega razloga ni mogoče obtožencema očitati storitev kaznivega dejanja poneverbe, ker je v konkretnem primeru šlo le za dvige denarja in posojanja le-tega naprej, saj sredstva, ki so bila na TRR družbe T. d.o.o. niso bila njena sredstva.
Zato je pritrditi pritožbam, da je prvo sodišče pri utemeljevanju prilastitve dvignjene gotovine izhajalo zgolj iz dejstva, da je iz družbe T. d.o.o. denar bil (sicer brez ustrezne pravne podlage za materialne in potne stroške) dvignjen in da je s tem že kaznivo dejanje poneverbe storjeno, ni pa ustrezno kritično analiziralo nadaljnjih ravnanj obeh obtožencev, ko sta zatrjevala in kar so potrdile tudi zaslišane priče, da sta dvignjeno gotovino v navedenih zneskih, ki izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe, tudi izročala osebam v združbi A. G. in ostalih in da naj bi ta gotovina nato znova zaokrožila za dejavnost družbe. Zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča ostalo v tem delu dejansko stanje glede obstoja prilastitvenega namena ugotovljeno nepopolno, zaradi česar je bilo potrebno na podlagi zakonskega pooblastila iz prvega odstavka člena 392 ZKP pritožbam ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter vrniti zadevo prvemu sodišču v nov postopek.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00042640
ZDR-1 člen 179.. OZ člen 131, 149, 150.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - padec z lestve - nevarna dejavnost
Tožnikovo zavzemanje, da je bilo delo na lestvi nevarno zaradi okoliščin, v katerih se je opravljalo (uporaba na zunanjem neravnem zemljišču, uporaba z orodjem oziroma pripomočkom v rokah in namen obrezovanja drevja), je neutemeljeno in nasprotno izhodišču instituta povečane nevarnosti, ki je človek ne more obvladati. Skladno s sodno prakso in pravno teorijo mora biti praviloma stvar ali dejavnost nevarna sama po sebi; kadar je nevarna zgolj zaradi (nepravilnih) dejanj ali opustitev oškodovanca ali druge osebe, ne gre za objektivno odgovornost. Da lahko govorimo o nevarni stvari, mora povečana nevarnost iz nje izhajati tudi ob spoštovanju vseh varnostnih predpisov. Prav nasprotno pa tožnik zatrjuje v predmetni zadevi s sklicevanjem na domnevne pomanjkljivosti pri izobraževanju iz varstva pri delu ter pomanjkljiv nadzor nad delom, kar bi lahko pomenilo le krivdno, nikakor pa ne objektivne odgovornosti. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da delo na lestvi na višini treh stopnic pod vrhom, približno 180 cm do 200 cm od tal samo po sebi ni nevarno delo.
Sodna praksa Vrhovnega sodišča RS, ki jo izpostavlja toženka v pritožbi (odločbe VS RS 191/2010, VIII Ips 218/2010 in VIII Ips 300/2010), oziroma stališče, da bi bila tožnica do nadomestila za neizrabljen letni dopust upravičena le, če ga ne bi mogla izrabiti iz razlogov na strani toženke oziroma če bi bil podan nepredvidljiv razlog, ki bi ji izrabo onemogočil, ne vodi do drugačne odločitve o utemeljenosti zahtevka. Tožnica namreč od takrat, ko je bilo jasno, da ji bo delovno razmerje pri toženki prenehalo, kar je bilo lahko šele dne 28. 12. 2017, ko sta pravdni stranki sklenili sporazum, do prenehanja delovnega razmerja dne 30. 12. 2017 13 dni letnega dopusta, na katere se nanaša nadomestilo, objektivno gledano ni mogla izrabiti.