CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00040797
OZ člen 15, 69, 69/1, 69/2, 70, 70/1, 70/3, 125, 125/1, 435, 435/1. ZPP člen 212.
kupoprodajna pogodba - sklenitev kupoprodajne pogodbe - možnost zastopanja - sklepčnost tožbe - zmotna uporaba materialnega prava
Nesklepčna je tista tožba, pri kateri iz dejstev, ki jih zatrjuje tožnik, ne izhaja tista pravna posledica, ki jo uveljavlja v tožbenem zahtevku oziroma pri kateri iz zatrjevanih dejstev ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Torej je tožba nesklepčna, če iz zatrjevanih dejstev ne izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen. Da bi se ugotovilo, ali je tožba nesklepčna, je treba opraviti vsebinski in abstraktni preizkus, kakšno sodbo (ugodilno ali zavrnilno) bi sodišče moralo izdati, če bi se zatrjevana dejstva izkazala za resnična. Če bi moralo izdati ugodilno sodbo, potem je tožba sklepčna.
Načeloma sicer drži stališče sodišča prve stopnje, da ko je sporno kakšno pravno odločilno dejstvo, mora tožeča stranka podati podrobnejše trditve o tem dejstvu. Vendar pa je treba tudi v takšnih primerih upoštevati pravo mero in dopustiti, da sodišče določene podrobnosti ugotovi z izvajanjem dokazov. V tem primeru namreč ni bilo sporno, da je tožena stranka dala naročilo za dobavo in montažo nadgradnje M. d. o. o. (T. oziroma G. G.). Vprašanje pa je v kakšni vlogi ga je M. d. o. o. sprejel: kot samostojna oseba, ki je nato kot kupka tožeči stranki naročila dobavo nadgradnje, ali kot zastopnica tožeče stranke. V prvem primeru je bila prodajna pogodba sklenjena med tožečo stranko in družbo M. d. o. o. v drugem pa med pravdnima strankama. To pa se po oceni pritožbenega sodišča v tem konkretnem primeru upoštevajoč vse okoliščine lahko razjasni tudi z izvedbo dokaznih predlogov z zaslišanjem strank in prič.
nedovoljena pritožba - sodna poravnava - pravni interes za pritožbo
Pravni interes za odločitev o pritožbi mora biti podan vse do odločitve višjega sodišča o pritožbi. Ker pritožnica zaradi sklenjene sodne poravnave nima več pravnega interesa za pritožbo, je taka pritožba postala nedovoljena.
Obveznost toženca prispevati k stroškom temelji na pogodbi. Pravna podlaga tožbenega zahtevka je izpolnitev dogovora.
Toženec je bil dolžan tožniku denar izročiti na takšen način, da bi ga ta zanesljivo prejel, ne pa da ga je od konca leta 2016 nenadzorovano puščal na hladilniku.
ZD člen 64, 76. ZPP člen 181, 181/1, 337, 337/1, 337/3.
pisna oporoka pred pričami - uveljavljanje neveljavnosti oporoke - oblikovanje tožbenega zahtevka - tožbeni zahtevek na razveljavitev oporoke - tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti - zmota zapustnika - oporočna sposobnost zapustnika - napake v obliki oporoke - ponarejena oporoka - pristnost oporoke - neveljavna oporoka - vrstni red podpisovanja oporoke - zaslišanje oporočnih prič - pritožbeni ugovor zastaranja - pritožbena novota
Ničnostna sankcija je na mestu, kadar so napake v obliki tako težke, da je že na prvi pogled jasno, da ne gre za oporoko, če pa stranka zatrjuje, da je zaradi določenih okoliščin prišlo do napak, je takšna oporoka na podlagi 76. člena ZD izpodbojna.
Ob tem, ko izpovedi prič nista skladni - oba enkrat izpovedujeta, da se odločilne okoliščine, ali je zapustnik oporoko podpisal v njuni navzočnosti ali ne, ne spominjata, nato da nista prepričana, drugič pa se je vendarle spomnita, a vsakokrat drugače, je pritožbeno sodišče prepričano, da je vrstni red dejanj, kakršen je zapisan v oporoki, tudi dejanski vrstni red zapustnikovega poskusa testamentiranja. Ker zapustnik oporoke ni podpisal v navzočnosti dveh prič, je oporoka neveljavna.
V skladu s tretjim odstavkom 337. člena ZPP se ugovora zastaranja, ki ni bil uveljavljan pred sodiščem prve stopnje, v pritožbi ne more uveljavljati. Če ugovora ni mogoče prvič uveljavljati v pritožbi, mora enako veljati za odgovor na pritožbo. Poleg tega je presoja utemeljenosti ugovora zastaranja nujno povezana z dejanskimi trditvami in nato ugotovitvami sodišča o pričetku teka zastaranja, o morebitni prekinitvi ali pretrganju zastaranja. Dejstev, ki bi omogočala presojo utemeljenosti ugovora po 76. členu ZD, pa toženec ni navedel ne v pritožbi, ne v postopku pred sodiščem prve stopnje.
zapuščina brez dediča - kaduciteta - prehod zapuščine na kaducitetnega upravičenca - smrt zapustnika - pridobitev dediščine - prehod lastninske pravice - obseg zapuščine - obstoj zapuščine - motorno vozilo - nahajanje - lokacija - odtujitev stvari
Vozilo je v trenutku zapustničine smrti nesporno obstajalo, zaradi česar je lastninska pravica na njem na pritožnico kot kaducitetnega upravičenca že takrat tudi prešla. Na to okoliščino zato njegova morebitna kasnejša odtujitev ali uničenje (s strani tretjih oseb), sploh pa ne zgolj (potencialna) sprememba njegove lokacije, nima nobenega vpliva. Pridobitev zapuščine s strani države namreč po svoji naravi ni originarne ampak je derivativne narave, sam sklep zapuščinskega sodišča, s katerim se ji zapuščina izroči, pa ni konstitutiven, ampak je deklaratoren, kar pomeni, da samo ugotavlja to, kar se je že zgodilo v času zapustnikove smrti.
uporaba tuje stvari v svojo korist - uporabnina - neupravičena obogatitev - dovoljenje za brezplačno bivanje - brezplačna uporaba nepremičnine - soglasje solastnikov - dobra vera - nelastniška posest - dobroverna posest - preklic soglasja - skupno premoženje bivših zakoncev - prekarij
Tako kot dobroverni lastniški posestnik, tudi dobroverni nelastniški posestnik ni dolžan plačati za uporabo stvari, nastalo v času, ko je imel stvar v dobroverni posesti.
Tožnik ne more brez soglasja drugega solastnika veljavno preklicati dovoljenja/soglasja za uporabo nepremičnine.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00041088
ZPP člen 337. OZ člen 356. ZFPPIPP člen 121, 121/1.
upnikov predlog za začetek stečajnega postopka - postopek osebnega stečaja - ugovor zastaranja terjatve - zastaralni rok - neposredno izvršljiv notarski zapis
Dolžnik ugovora zastaranja v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal, zato ta ugovor v pritožbeni fazi ni upošteven (četrti odstavek 337. člena ZPP, ki se smiselno uporablja tudi v postopku osebnega stečaja - prvi odstavek 121. člena ZFPPIPP). Sicer pa ima upnik tudi prav, ko v odgovoru na pritožbo navaja, da gre za terjatev iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, zato je zastaralni rok daljši, tj. 10-letni (prim. 356. člen OZ).
ZDZdr člen 39, 39/1, 39/1-1, 39/1-2, 39/1-3, 53, 62, 62/4.
zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom - sprejem na zdravljenje brez privolitve - pridržanje - omejitev pravice do prisotnosti pri izvajanju dokazov - soglasje - strinjanje z zadržanjem na zdravljenju - ustavitev postopka - postopek za sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom - pogoji za pridržanje na zdravljenju pod posebnim nadzorom brez privolitve - hujše ogrožanje svojega zdravja ali zdravja drugih - nujni primer - omejitev svobode gibanja
Iz poteka postopka in tudi iz samega zapisnika z dne 14. 12. 2020 je razvidno, da pridržana oseba ni podala soglasja. Postopek bi bil v primeru podanega soglasja s strani pridržane osebe, ustavljen, kar pa se seveda ni zgodilo, kar še dodatno potrjuje, da se je postopek vodil upoštevaje, da pridržana oseba soglasja za zdravljenje ni podala (četrti odstavek 62. člena ZDZdr).
priznanje in izvršitev tujih odločb o prekrških - plačilo globe - dokazilo o plačilu
Sodišče prve stopnje je nato storilcu z dopisom z dne 8. 10. 2020, ki je storilcu bil vročen 23. 10. 2020, storilcu poslalo v vednost pojasnila pristojnega organa države izdaje in ga pozvalo naj v roku 8 dni odgovori na navedbe pristojnega organa države izdaje. Na ta dopis storilec ni odgovoril niti do 20. 11. 2020, ko je sodišče prve stopnje pritožbo odstopilo v reševanje pritožbenemu sodišču. Ob takem procesnem dejanskem stanju ni mogoče šteti, da je storilec s pritožbi priloženim potrdilom o plačilu izkazal, da je poravnal z odločbo pristojnega organa države izdaje njemu izrečeno globo in stroške in so pritožbene navedbe, da je globa bila že plačana, neutemeljene.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VSC00041967
ZP-1 člen 192b, 192č.
nadomestni zapor - relevantne okoliščine - dovoljeni pritožbeni razlogi - nadomestitev globe z delom v splošno korist
V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi lahko izvršitev nadomestnega zapora imela za posledico prenehanje delovnega razmerja in pritožbenim predlogom, da naj se plačilo globe nadomesti z delom v splošno korist, pa pritožbeno sodišče poudarja, da to sicer ne predstavlja dovoljenega pritožbenega razloga glede na določbe 192. č člena ZP-1, vendar v vednost storilcu pojasnjuje, da je storilec bil že v obvestilu o uvedbi postopka za odreditev nadomestnega zapora z dne 10. 8. 2020 obveščen tudi o tem, da lahko v izjavi predlaga nadomestitev plačila globe z delom v splošno korist skladno z določbo 192.b člena ZP-1.
voznik - pravna oseba - solidarna odgovornost - prekrški v zvezi s plačevanjem cestnine - odgovorna oseba
Solidarna odgovornost cestninskih zavezancev za plačilo cestnine pomeni, da vsak od njih odgovarja za plačilo cestnine, ki je civilnopravna obveznost. Solidarna odgovornost za prekrške po naravi stvari ne obstaja, saj lahko vsak odgovarja le za tisto kršitev zakona, ki jo je storil sam in je zanjo tudi subjektivno odgovoren.
V kolikor je prekršek storjen z motornim vozilom, ki je last pravne osebe in je ta tudi uporabnica elektronskega cestninjenja, je lahko poleg pravne osebe za istovrstni prekršek kaznovana le še odgovorna oseba te pravne osebe, voznik kot posameznik pa bi lahko bil kaznovan le v primeru, če bi bil uporabnik elektronskega cestninjenja kot posameznik torej fizična oseba.
umik tožbe - odločitev o pravdnih stroških ob umiku tožbe - povrnitev pravdnih stroškov - izpolnitev zahtevka - izpolnitev obveznosti s strani tretjega - solidarni dolžnik - solidarna obveznost - navadno sosporništvo
Za odločitev o toženkini zahtevi za povrnitev stroškov je pomembno dejstvo, da tožbenega zahtevka ni izpolnila ona, ampak tretji.
Izpolnitev solidarnega dolžnika se ne šteje za toženkino izpolnitev. Solidarni dolžniki, ki jih tožnik zajame z eno tožbo, so navadni sosporniki (1. točka prvega odstavka 191. člena ZPP) in zato vsak v samostojnem procesnem razmerju do tožnika (195. člen ZPP). Izpolnitev enega od njiju je zato pomembna le v razmerju med tožnikom in tistim od tožencev, ki je izpolnil zahtevek, ne pa tudi v razmerju med tožnikom in ostalimi toženci.
ZPP člen 8, 343. DZ člen 290. ZZZDR člen 129, 129a.
višina preživnine - preživninska zmožnost - varstvo in vzgoja mladoletnega otroka - potrebe preživninskega upravičenca - stroški življenjskih potreb otroka - največja otrokova korist - žepnina - plačevanje kreditne obveznosti - oddajanje premoženja v najem - določitev preživninske obveznosti preživninskemu zavezancu - polnoletnost nastopila med postopkom - prenehanje pravic in dolžnosti zakonitega zastopnika - zavrženje pritožbe
Toženec v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da je A. A. postala polnoletna, zato tožnica pritožbe z dne 21. 11. 2019 v njenem imenu ni več mogla vložiti. Z A. A. polnoletnostjo je tožnici prenehala funkcija zakonite zastopnice. Zato bi lahko pritožbo zoper sodbo – ta ji je bila vročena – vložila le A. A. Iz listinske dokumentacije ne izhaja, da bi A. A. za vložitev pritožbe pooblastila odvetnika, ki zastopa tudi tožnico. Zato je bilo treba v skladu z določbo 343. člena ZPP pritožbo v delu, ki se nanaša na A. A., zavreči.
Preživnina se določi upoštevaje potrebe upravičenca ter materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca. Pri odmeri mora sodišče upoštevati otrokovo korist, saj mora biti preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega duševnega in telesnega razvoja otroka. Zajemati mora stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in druge posebne potrebe otroka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00041883
ZZK-1 člen 243, 244. ZIZ člen 238. OZ člen 40, 40/3. ZPP člen 286, 286/1, 286/3, 337, 337/1.
izbrisna tožba - neveljavna vknjižba - dolžnost sklenitve prodajne pogodbe - ničnost darilne pogodbe - zahteva za varstvo zakonitosti - nedopusten nagib - nedopustna kavza - neodplačna pogodba - dobra vera - vpis lastninske pravice - dokazna prekluzija
Glede na pravnomočno sodbo, po kateri je bila tožnica z drugim tožencem dolžna skleniti prodajno pogodbo za stanovanje, je drugi toženec z darilno pogodbo z dne 7. 6. 2004 lahko prosto razpolagal s kupljenim stanovanjem. Tožnica tudi ni uspela dokazati, da bi se drugemu tožencu pred 1. 7. 2004, ko je bil (na podlagi pravnomočne sodbe in darilne pogodbe) izveden (direktni) vpis lastninske pravice na prvo toženko, lahko porodil dvom o tem, da je dejanski lastnik stanovanja, glede katerega je sklenil darilno pogodbo, oziroma da se je zavedal, da lahko naknadno odpade pravna podlaga za njegovo lastništvo stanovanja.
Okoliščine, nastale od leta 2006 dalje (ko je bila sprejeta odločitev Vrhovnega sodišča RS, da se ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti), ne kažejo na namen tožencev pri sklenitvi darilne pogodbe v letu 2004. Te okoliščine za izpodbijano odločitev niso pravno pomembne. Odločilno je vprašanje dobre vere tožencev do 1. 7. 2004, ne pa v letu 2006 in kasneje.
Ker tožnica ni uspela dokazati, da je drugega toženca k sklenitvi darilne pogodbe s prvo toženko vodilo izogibanje posledici morebitnega tožničinega uspeha z zahtevo za varstvo zakonitosti, ni uspela dokazati zatrjevane ničnosti darilne pogodbe.
Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da tožnica ni izkazala, da bi izpodbijani vpis kršil njeno lastninsko (ali drugo stvarno) pravico in je prvostopenjsko sodišče tako pravilno zaključilo, da ni podana tožničina aktivna (stvarna) legitimacija ter je zahtevek posledično pravilno zavrnilo. Stranka je namreč stvarno legitimirana, če je nosilka pravic ali obveznosti iz materialnopravnega razmerja, na katero se nanaša civilni spor, kar pa tožnica v konkretnem postopku glede na zgornjo obrazložitev pritožbenega sodišča ni, zato je potrebno zahtevek po izbrisni tožbi zavrniti.
Pritožnik trdi, da državno tožilstvo ni predlagalo podaljšanje pripora na podlagi 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), temveč na podlagi drugega odstavka 205. člena ZKP, ki velja na splošno za podaljševanje pripora največ za dva meseca. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnikom, da "gre za saniranje napak" tožilstva in posledično za kršitev 16. člena ZKP, po katerem naj bi imela obdolženec in tožilec v kazenskem postopku položaj enakopravnih strank. Iz same vsebine predloga za podaljšanje pripora, ki ga je okrožno državno tožilstvo podalo skupaj z obtožbo, je namreč razvidno, da državno tožilstvo predlaga podaljšanje pripora po vloženi obtožbi, pri čemer je očitno po pomoti citiralo napačno določilo ZKP-ja. Ker predlog državnega tožilstva vsebuje vse sestavine, ki jih mora vsebovati tak predlog, je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko ga je vzelo v obravnavanje. Sicer pa pritožnik v pritožbi niti ne navaja kako naj bi citirana kršitev določb ZKP vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa, zato njegove pritožbe v tem delu ni moč preizkusiti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00081577
OZ člen 6, 6/1, 372. ZPotK člen 7, 7/1-9. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 4/2. ZPP člen 181, 181/1.
potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutna klavzula v CHF - vsebina kreditne pogodbe - dopustnost podlage - valutno tveganje - valorizacija denarnih obveznosti - svoboda urejanja obligacijskih razmerij - pojasnilna dolžnost banke - vsebina pojasnilne dolžnosti - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - nejasna določila pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - ničnost pogodbe - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - ekonomske posledice pogodbenega pogoja - informacijska dolžnost banke - način posredovanja informacij - povprečni potrošnik - načelo vestnosti in poštenja - dobra vera - slaba vera banke - ugotovitvena tožba - dopustnost ugotovitvene tožbe - primarni in podredni tožbeni zahtevek
Poglavitno vprašanje je bilo, ali je toženka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost do tožnikov v zvezi s sklenjenimi kreditnimi pogodbami z valutno klavzulo. Prvo sodišče je ustrezno povzelo vsebino predpisov, ki predstavljajo materialnopravno podlago za odločitev v zadevi. Sodišče EU (SEU) je oblikovalo kriterije za presojo izpolnitve pojasnilne dolžnosti bank, povzelo pa jih je tudi Vrhovno sodišče RS (sklep II Ips 201/2017). Te je upoštevalo tudi prvo sodišče, zato jih pritožbeno sodišče podrobneje ne ponavlja. Kreditojemalec mora biti seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, na katero je vezano odplačevanje kredita in mora biti zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja za njegove finančne obveznosti oziroma njegove skupne stroške kredita. Zavedati se mora, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo v primeru devalvacije domače valute morda težko nosil (sklep II Ips 137/2018). Banka mora kreditojemalcem posredovati informacije, ki morajo zadoščati za sprejem poučenih in preudarnih odločitev. Dogovor o valutni klavzuli je glavni predmet kreditnih pogodb, saj gre za bistveni del pogodbenega razmerja (sodba SEU C-186/16, na katero se pravilno sklicuje prvo sodišče). Kot takšen je lahko podvržen presoji poštenosti le, če ni bilo zadoščeno zahtevi po njegovi jasnosti in razumljivosti. Ta zahteva je izpolnjena, če je banka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost.
Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvega sodišča, da so določila kreditnih pogodb ter besedilo izjav tožnikov jasna. Glede svoje razumljivosti ne dopuščajo nobenih dvomov o tem, kakšen je njihov pomen za obveznosti tožnikov tudi v primeru padca vrednosti EUR v razmerju do CHF in/ali zvišanja obrestne mere CHF LIBOR ter da so ta določila pogodb in izjave tožnike opozorili tudi na pomen prevzetega valutnega in obrestnega tveganja. S tem v zvezi je pomembno, ali je bilo to tveganje v skladu z zahtevo po profesionalni skrbnosti banke kreditojemalcem celovito pojasnjeno (sklepa II Ips 201/2017 in II Ips 137/2018). Izjave tožnikov o prevzemu navedenih tveganj so zato morale temeljiti tudi na predhodnih pojasnilih toženkinih delavcev tožnikom o vsebini in pomenu prevzetih tveganj. Pri tem ni bilo potrebno, da bi tožniki kot povprečno skrbni potrošniki morali imeti specialna finančna znanja za razumevanje in ocenjevanje ekonomskih posledic prevzetih tveganj, kot zmotno trdijo pritožniki. Razlika med kreditom v EUR in kreditom z valutno klavzulo v CHF je le v tem, da se obračun pogodbenih obveznosti pri prvem izvaja v EUR, pri drugem pa v CHF.
odgovornost lastnika vozila - razumen dvom - domnevano dejstvo - dokazna ocena - prekoračitev hitrosti vožnje
Sodišče ni sililo obdolženca, naj dokaže, kje natančno se je nahajal in ga postavljalo v protiustaven položaj, da bi moral pričati zoper svoje bližnje, saj ni niti zahtevalo, niti pričakovalo, da bi povedal, kdo je vozil motorno vozilo. Res je sicer, da bi za razbremenitev odgovornosti zadoščala ugotovitev, da se v času prekrška ni nahajal na kraju storitve prekrška (zadoščal bi že izkazan razumen dvom o tem dejstvu), vendar pa obdolženec v predmetnem postopku s svojimi navedbami v zagovoru in predloženimi dokazi po oceni sodišča prve stopnje ni izkazal razumnega dvoma glede domnevanega dejstva, da je vozil motorno vozilo v času storitve prekrška prav on.
izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - prekinitev postopka - predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti - potrdilo o pravnomočnosti - pravica do izjave v postopku - zahteva za sodno varstvo zoper plačilni nalog prekrškovnega organa - tožba zaradi molka organa
Vrhovno sodišče je z omenjenim sklepom pritrdilo stališču Upravnega sodišča, da v konkretni zadevi ni nastopil molk organa, ker prekrškovni organ v konkretni zadevi glede na določbe ZUP ni imel dolžnosti izdati zavrnilne odločbe, saj stranka ni zahtevala spremembe ali izdaje potrdila o pravnomočnosti, temveč razveljavitev potrdila o pravnomočnosti, tega instituta pa ZUP ne pozna. Vendar pa je pojasnilo tudi, da je vprašanje vročitve plačilnih nalogov storilki treba obravnavati v okviru pravnih sredstev v prekrškovnem postopku in da potrdilo o pravnomočnosti temelji na ugotovitvi, da sta bila plačilna naloga vročena storilki, a tako potrdilo kot dokazno sredstvo v smislu ZUP pristojnega sodišča ne zavezuje in mu tudi ne preprečuje ugotavljanja nasprotnega na podlagi drugačnih strankinih trditev, zaradi česar poseg v potrdilo o pravnomočnosti ni nujni pogoj za varstvo pravic in obveznosti strank v sodnem postopku, kar pomeni, da klavzula pravnomočnosti, izdana po določbah ZUP, sama po sebi storilki ne onemogoča uveljavljanja pravnih sredstev zoper plačilna naloga in zatrjevanja, da so ta sredstva pravočasna, ker vročitev ni bila (pravilno) opravljena (glej 15. točko obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 134/2020 z dne 25. 11. 2020).
Upoštevajoč tako obrazložitev bi kljub pravnomočnosti sklepa o zavrženju storilkine tožbe zaradi molka organa v zvezi s predlogom za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti, nadaljevanje postopka bilo preuranjeno, saj iz spisovnega gradiva ni razvidno, ali je storilka oz. njena zagovornica ravnala v skladu s povzetimi pojasnili Vrhovnega sodišča RS. Tega pa zagovornica v pritožbi niti ni mogla navajati, saj je pritožba zoper izpodbijani sklep bila vložena 8. 6. 2020, sklep Vrhovnega sodišča pa je bil izdan 25. 11. 2020. Tako se zagovornica ob vložitvi pritožbe ni imela možnost opredeliti do tega za odločitev v konkretni zadevi relevantnega dejstva.
odškodninska odgovornost države - odgovornost države za ravnanje policije - policijska pooblastila - naloge policije - prekoračitev policijskih pooblastil - protipravno ravnanje - strokovni prijem - sorazmernost prisilnih ukrepov - pritožba zoper delo policista - zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode
Ravnanje policistov ob škodnem dogodku ni bilo protipravno. Tožnik je utrpel poškodbe na obrazu med uporabo prisilnih sredstev ob prijetju, in sicer zaradi dveh ali treh udarcev policista z roko, s pestjo ali komolcem, vendar so bili ti udarci policista nenamerni, način izvedbe strokovnih prijemov (davljenje in ključ na komolcu s podiranjem na tla) pa glede na okoliščine konkretnega primera zakonit in sorazmeren, tako da policijska pooblastila niso bila prekoračena. Izvedba prisilnih ukrepov je bila nujna za dosego cilja – tožnikovo prijetje, saj je obstajal sum, da sodeluje pri vlamljanju in poškodovanju vrtnih ut.