Dokazna ocena ni skladna z metodološkim napotkom 8. člena ZPP, ki zahteva, da sodišče odloči na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.
Pri stvarnopravnem zahtevku na ugotovitev lastninske pravice s priposestvovanjem ni podlage za uporabo instituta vmesne sodbe.
Res je, da je storilec v sklepu EPVD 683/2017 z dne 3. 3. 2020, s katerim je sodišče prve stopnje glede prvotno izrečenega prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja odločilo, da se ne izvrši, ker je storilec izpolnil vse obveznosti, ki mu jih je naložilo sodišče, ni bil poučen, da bo v primeru ponovnega izreka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja predlog za odložitev izvršitve zavržen, če še ne bosta potekli dve leti od izteka preizkusne dobe po prejšnjem sklepu o odložitvi izvršitve, vendar to že po naravi stvari ne more biti pogoj za zakonitost zavrženja novega predloga za odložitev izvršitve po četrtem odstavku 202.d člena ZP-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00040275
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-10, 339/2-11, 339/2-14, 454, 454/2, 458, 458/1, 495, 495/1. OZ člen 375, 375/1, 381, 435.
gospodarski spor majhne vrednosti - prodajna pogodba - pritožbeno izpodbijanje dejanskega stanja - nedopustni pritožbeni razlogi - izdaja sodbe brez glavne obravnave - zahteva za izvedbo naroka v sporu majhne vrednosti - pooblastilo za zastopanje v pravdnem postopku - nekonkretizirane pritožbene navedbe - prepoved obrestovanja obresti - procesne obresti
Skladno z določilom drugega odstavka 454. člena ZPP sodišče v sporu majhne vrednosti izda sodbo brez glavne obravnave, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predložnih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka ni zahtevala. Le če bi sodišče prve stopnje kršilo to določilo, bi bil pritožbeni razlog, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je izdalo sodbo brez obravnave, utemeljen. Da se je to zgodilo, pa pritožnica ne navaja.
Drži, da po določilu prvega odstavka 375. člena OZ od zapadlih pa neplačanih obresti, ne tečejo zamudne obresti, vendar le, če zakon ne določa drugače. Za procesne obresti pa omenjeni zakon v 381. členu določa, da jih je mogoče zahtevati od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo.
PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00039335
ZP-1 člen 202d, 202d/1, 202d/7.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - prejšnje življenje storilca - zdravniško spričevalo o kontrolnem zdravstvenem pregledu - povratništvo
Ne držijo pritožbene navedbe, da zgolj na podlagi ugotovljenih okoliščin glede storilčevega prejšnjega življenja, brez izteka preizkusne dobe in oprave edukacije, ni mogoče opraviti negativne prognoze in trditi, da storilec prekrškov ne bo več ponavljal. Ob takem tolmačenju bi namreč sodišče moralo ugoditi vsakemu predlogu za odložitev izvršitve. To bi bilo v očitnem nasprotju tako s samim zakonskim besedilom prvega odstavka 202. d člena ZP-1, ki določa, da „sodišče sme odložiti“, kot tudi s samim namenom ukrepa izreka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in instituta odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.
V okviru odločanja o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja so neupoštevne pritožbene navedbe, v katerih zagovornik pojasnjuje, da je storilec bil v obdobju med junijem in septembrom 2020 v osebni krizi zaradi tragične izgube žene, ki je umrla 16. 7. 2020, da je žalost zaradi izgube žene utapljal v alkoholu, da pa sedaj ne pije več in žalost premaguje drugače, da se trudi postaviti na noge, še posebej ker mora sedaj sam skrbeti za invalidnega otroka, ki potrebuje njegovo pomoč in podporo.
tožba na ugotovitev obstoja in obsega skupnega premoženja - ugotovitev deleža na skupnem premoženju - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - kršitev pravice do izjave - opustitev zaslišanja prič - obseg skupnega premoženja - poslovni delež v družbi - poslovni delež zakonca v družbi - podjetniško premoženje - delitev skupnega premoženja v pravdi - delež na skupnem premoženju
Premoženje, pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze ali zunajzakonske skupnosti, je skupno (drugi odstavek 51. člena v zvezi s prvim odstavkom 12. člena ZZZDR).
Skupno premoženje po razpadu ekonomske skupnosti zakoncev ne nastaja več, vendar preneha šele z delitvijo. V skladu z načelom realne subrogacije zato postanejo del skupnega premoženja tudi stvari in pravice, ki so bile pridobljene s skupnimi sredstvi, čeprav je zakonska skupnost tedaj že prenehala. Razumljivo pa je, da predmet delitve ne morejo biti stvari, ki v času delitve ne obstajajo več.
Pri delitvi skupnega premoženja velja zakonska domneva, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka (prvi odstavek 59. člena ZZZDR). Zakonca lahko dokažeta, da sta prispevala k pridobitvi skupnega premoženja v drugačnem razmerju. Ugotavljanje višine njunih deležev pa terja celovito presojo razmerij med bivšima zakoncema in natančno presojo vseh njunih prispevkov. Sodišče pri tem ne upošteva samo dohodkov vsakega zakonca, temveč tudi okoliščine, kot npr. pomoč, ki jo je zakonec dajal drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja (drugi odstavek 59. člena ZZZDR).
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSK00042802
OZ člen 239, 239/2, 766, 768, 768/3.
mandatna pogodba - odškodnina zaradi kršitve pogodbenih obveznosti - odškodninska odgovornost prevzemnika naročila - skrbnost dobrega gospodarja - ravnanje v nasprotju s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika
Sporna je bila odškodninska odgovornost prevzemnika naročila. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju, ali je toženec ravnal s potrebno skrbnostjo, pravilno upoštevalo vse okoliščine konkretnega primera in materialno pravo pravilno uporabilo.
ZZK-1 člen 40, 40/1-8, 47, 47/2.. ZNDM-2 člen 8.c, 8.č, 8.d, 8.e, 8.f, 8.g.
vknjižba služnosti v zemljiško knjigo - neprava stvarna služnost - pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti - služnost v javno korist - vpisana prepoved odtujitve in obremenitve - ovira za nadaljnje vpise
Pogodbe o ustanovitvi služnosti v javno korist, sklenjene med Republiko Slovenijo in lastnikom zemljišč v postopku (predhodnega) sporazumevanja, ni mogoče enačiti z odločbo državnega organa o omejitvi lastninske pravice. Zaradi tega je vknjižena prepoved odtujitve in obremenitve ovira za predlagani vpis.
OZ člen 131, 341, 341/1, 352, 352/1. ZPP člen 1, 243.
odškodninska odgovornost občine - dejanska razlastitev - razlastitev nepremičnine - gradnja ceste - kategorizacija cest - gola lastninska pravica - škoda - odmera odškodnine - izvajanje dokaza z izvedencem gradbene stroke - zastaranje zahtevka za plačilo odškodnine za razlaščeno nepremičnino - pisna pripoznava zastarane obveznosti - odpoved zastaranju - pristojnost pravdnega sodišča
Sama kategorizacija res ne predstavlja škodnega ravnanja, je pa protipravno, če občina kategorizira cesto, ki poteka po zemljišču v zasebni lasti, ne da bi poprej z lastnikom zemljišča sklenila ustrezen pravni posel o prenosu lastninske pravice oziroma poskrbela za razlastitev, torej odvzem ali omejitev lastninske pravice na zemljišču v skladu z zakonom. S kategorizacijo namreč prometna površina pridobi status javne ceste in s tem status javnega dobra. Posledica za dotedanjega lastnika zemljišča je popolna izvotlitev njegove lastninske pravice, saj svoje nepremičnine ne more več imeti v posesti, je uporabljati in z njo razpolagati kot poprej.
Toženka je tožnika dejansko razlastila, brez nadomestila v naravi ali plačila odškodnine in ne glede na predpisane zakonske pogoje. Takšno toženkino ravnanje je bilo ne samo protipravno, ampak tudi protiustavno.
Predmet spora v tej pravdi je škoda, ki je tožniku nastala z dejansko razlastitvijo, mimo predpisanega zakonskega postopka. Obravnavanje takšnih zahtevkov spada v pristojnost pravdnega sodišča.
Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. člena OZ). V tožnikovem primeru ta rok teče od kategorizacije ceste v oktobru 2010, kar pomeni, da je do toženkine poravnalne ponudbe že pretekel. Ker pa je toženka v prej navedenem dopisu dejansko pisno pripoznala svojo zastarano obveznost, se je s tem odpovedala zastaranju (prvi odstavek 341. člena OZ). Tožnikova pravica do uveljavljanja odškodnine torej kljub poteku časa ni prenehala.
V postopku za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja sklicevanje na 42. člen ZP-1 ne morebiti utemeljeno, saj ta člen ureja zastaranje postopka o prekršku. Oba postopka o prekršku ne le začeta, temveč tudi pravnomočno zaključena v roku manj kot 30 dni od dneva storitve prekrška in je s tem zastaranje postopka o prekršku nehalo teči.
ZZZDR člen 124, 124/2. ZSV člen 3, 11, 11/1, 11/1-5, 100, 100/1.
zavezanec za plačilo prispevka - doplačilo storitev institucionalnega varstva - plačilna sposobnost - plačilna sposobnost zavezanca - preživninska dolžnost - preživljanje staršev - spor majhne vrednosti
Toženčeva obveznost za plačilo vtoževane terjatve temelji na določbi prvega odstavka 100. člena ZSV v zvezi s prvim odstavkom 124. člena ZZZDR.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00039600
SPZ člen 206, 206/2, 208, 209, 209/2.. ZFPPIPP člen 282.. ZIZ člen 107, 107/1.
zarubljena terjatev - prepoved razpolaganja z zarubljenim predmetom - odstop terjatve v zavarovanje - fiduciarna cesija - veljavnost cesije - ničnost pogodbe o odstopu terjatve - stečaj odstopnika terjatve - ločitvena pravica na odstopljeni terjatvi
V tej zvezi ne gre slediti pritožbenemu stališču oz. povzemanju stališča teorije, da ima enak učinek kot notarski zapis tudi naznanilo fiduciarnega odstopa dolžniku odstopljene terjatve (naznanilo zastave naj bi prav tako zagotavljalo "gotov datum"). Zakonsko besedilo je v tem delu jasno: v primeru plačilne nesposobnosti cedenta ima cesionar ločitveno pravico samo, če je sporazum o odstopu terjatve v zavarovanje sklenjen v obliki notarskega zapisa. Namen te določbe o najstrožji obličnosti je preprečitev morebitnih zlorab in zaščita drugih fiduciantovih upnikov1. Glede na navedeno nobena dodatna razlaga oz. dodajanje/rahljanje zahtevanih pogojev za pridobitev ločitvene pravice ni dopustno.
Glede na dejstvo, da so bile predmetne terjatve predhodno v izvršilnem postopku zarubljene, kar sta očitno vedeli tudi tožnica in drugi stranski intervenient, ko sta dne 20. 6. 2017 sklepali Sporazum o odstopu terjatev v notarskem zapisu (nasprotnega pritožnica niti ne trdi, očitno zgolj zmotno meni, da zaradi nepravnomočnosti sklep o rubežu še ni učinkoval), je presoja sodišča prve stopnje, da je ta sporazum zaradi nasprotovanja določbi prvega odstavka 107. člena ZIZ, v delu, v katerem so bile odstopljene (predhodno zarubljene) terjatve, ničen, materialnopravno pravilna.
dokazni postopek - kazenska ovadba - kazenska ovadba kot dokaz - dokazna vrednost kazenske ovadbe - nedovoljen dokaz - pravica do obrambe - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe
Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije kazenska ovadba ni procesno veljaven dokaz (ni pa niti nezakonit dokaz), zato se sodba nanjo ne sme opirati. S tem, ko je sodišče vsebino kazenske ovadbe ne le povzelo, temveč tudi navedlo kot dokazno podlago za sklepanje o vlogi obdolženca v družbi R. d.o.o., je sicer ravnalo v nasprotju z omenjenim stališčem, vendar pa navedena kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj je bila vsebina kazenske ovadbe potrjena s procesno veljavnimi dokazi, zlasti z izpovedbama prič B. B. in C. C. ter listinami spisa, kar vse predstavlja zanesljivo podlago za izrek obsodilne sodbe obdolžencu. Navedba zagovornika, da se izpodbijana sodba pretežno oziroma izključno opira na kazensko ovadbo, zato ne drži.
OZ člen 131, 131/1, 186. URS člen 26. ZOIzk-1 člen 1, 1/1, 1/2, 12, 12/1, 12/4, 13, 13/4.
odškodninska odgovornost države - odgovornost države - odgovornost države za ravnanje uradnih oseb - solidarna odgovornost več oseb za isto škodo - kaznivo dejanje goljufije - ponarejena osebna izkaznica - lažna identiteta - javna listina - uradnik - protipravno ravnanje - kvalificirana protipravnost - opustitev dolžnega ravnanja - skrbnost ravnanja - vzročna zveza - adekvatna vzročnost - teorija sine qua non - naravna vzročnost - teorija o ekvivalenčni vzročnosti - teorija o ratio legis vzročnosti - objektivna predvidljivost posledice - pravno relevantni vzrok - pogoj - pretrganje vzročne zveze
Toženkini uslužbenki je mogoče očitati, da ni detektirala prevare, a to je "modrost, rojena po dogodku", v času prevare pa uslužbenka sama od sebe ni zanemarila ničesar predpisanega. Kvalificirana protipravnost v njenem ravnanju zato po oceni večine senata ni podana.
Vsak pogoj, ki se je ex post izkazal za pomembnega v dejanskem poteku dogodkov, ex ante pa konkretno dejanje ni bilo predvidljivo (in preprečljivo), ne vodi do vzpostavitve relevantne vzročne zveze in posledično do odškodninske obveznosti.
plačilo razlike plače - bistvena kršitev določb postopka - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih
V posledici nejasnega izreka je utemeljena pritožba tožnika zoper zavrnilni del sodbe, ki pa kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP utemeljeno izpostavlja tudi zaradi izostanka obrazložitve glede vprašanja upoštevanja dodatka za delovno dobo pri obračunu nadurnega dela. Tožnik je s tem v zvezi uveljavljal upoštevanje delovne uspešnosti (v tem delu mu je sodišče sledilo) in dodatka za delovno dobo, o čemer pa sodba nima razlogov.
odlog izvršbe - odprava nepravilnosti pri opravljanju izvršbe - izvedba dokazov - opredelitev do dokazov
Glede na spisovne podatke je pritrditi pritožbenim trditvam, da je dolžnik za svoje trditve, s katerimi je utemeljeval predlagan odlog izvršbe, k predlogu priložil številne dokaze. Ker iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, zakaj sodišče prve stopnje teh dokazov ni izvedlo, pritožba utemeljeno zatrjuje, da jih je sodišče prve stopnje prezrlo oziroma se do njih ni vrednostno opredelilo.
kaznivo dejanje zlorabe prostitucije - nezakoniti dokazi - prikriti preiskovalni ukrepi - tajno opazovanje - tajno delovanje - odredba - utemeljeni razlogi za sum - nujnost in sorazmernost ukrepa - odredba o hišni preiskavi - zakonski znaki kaznivega dejanja - izkoriščanje prostitucije - sodelovanje pri prostituciji druge osebe zaradi izkoriščanja - kaznivo dejanje pranja denarja - način izvršitve kaznivega dejanja - hudodelska združba - branje zapisnika o izpovedbi priče - odvzem protipravne premoženjske koristi - varnostni ukrep odvzema predmetov - odmera kazni - obteževalne okoliščine
Na podlagi neposrednega zaslišanja prič Y. Y., A. B. in Q. Q. , ki so skladne z vsebino spornih depeš, je sodišče prve stopnje zaključilo, da podatki v depešah niso posledica opravljenih razgovorov z osebami navedenimi v depešah, ampak gre za podatke policistov, do katerih so prišli z operativnim delom, zaradi česar je depeši štelo kot zakonit dokaz, poleg tega pa je bilo komuniciranje med slovensko in bolgarsko policijo v skladu z zgoraj citirano konvencijo in sporazumom med vladama Republike Slovenije in Republike Bolgarije.
Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe na več mestih razumno in argumentirano obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je prišlo do zaključka, da je v obravnavani zadevi šlo za izkoriščanje, in sicer: iz zasežene listinske dokumentacije je razvidno, da so obtoženci za prostitucijo priskrbeli tuja dekleta iz ekonomsko slabše razvitih držav z nizkim življenjskim standardom; da so jim priskrbeli stanovanje, prostor za izvrševanje prostitucije; ustanovili so družbe, v katerih so bila dekleta slamnate lastnice, direktorice in fiktivno zaposlene; obtožena C. C. je sprejemala naročila, vodila in organizirala dekleta ter pobirala pretežni del zaslužka (pri hišni preiskavi ji je bil zasežen tudi spisek z razporedom deklet); dekleta so morala C. C. prositi za denar.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zaključilo, da se je zaslužek od dejavnosti nočnega kluba A. oziroma posledično Društva G. uradno prikazoval kot sredstva, ki naj bi bila pridobljena s plačili članarine članov društva, vendar pa ni šlo za nikakršno plačevanje članarine, temveč v resnici za koriščenje spolnih uslug s strani gostov nočnega kluba A.
Da sta Društvo G. ter družba F. d.o.o. delovala v smeri prikrivanja izvora denarja potrjujejo tudi ugotovitve sodnega izvedenca A. H., da je šlo pri pregledu dokumentacije obeh pravnih subjektov, in sicer njunih bruto bilanc, v glavnem za zbirno dokumentacijo, brez opisa poslovnih dogodkov, kar tudi pomeni, da ni moč pojasniti čisto vseh odnosov med društvom oziroma družbo in fizičnimi osebami. To pa je tudi temeljna karakteristika pranja denarja, kjer gre za cilj, da se izvor čim bolj zakrije.
Sodišče prve stopnje je obrazložilo, katere tipologije pranja denarja so uporabljali obtoženci pri prikrivanju izvora denarnih sredstev. Obtoženemu C. C. se očitajo naslednje tipologije pranja denarja: uporaba slamnatega podjetja in fizičen prenos gotovine.
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo, da je na glavni obravnavi prebralo izpovedbo priče A. P. iz preiskave zato, ker so bili izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 340. člena ZKP. Pojasnilo je, da je to pričo intenzivno iskalo na vse možne načine, preko bolgarskih varnostnih organov, tudi preko Interpola, vendar je ni bilo možno dobiti. Ker je bila obtožencem omogočena udeležba pri njenem zaslišanju v okviru nujnih preiskovalnih dejanj, je sodišče na glavni obravnavi prebralo njeno izpovedbo. Ker omenjene priče ni bilo mogoče najti, tudi pritožbeno sodišče meni, da so bili izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 340. člena ZKP.
Sodelovanje pri prostituciji druge osebe zajema različna ravnanja, vezana na organizacijo prostitucije (vodenje javnih hiš, agencij za spolne usluge in pridobivanje strank) ter njeno izvedbo (storilec priskrbi prostor za izvajanje prostitucije ali skrbi za varnost osebe, ki se prostituira). Zajema vse oblike sodelovanja pri tem ravnanju.
Po mnenju zagovornika logično gledano kaznivo dejanje pranja denarja lahko izvede samo tisti, ki je sodeloval pri kaznivem dejanju zlorabe prostitucije. Takšna trditev zagovornika je napačna, saj je iz opisa očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 245. člena KZ-1 razvidno, da to kaznivo dejanje stori storilec, ki ni storilec predikatnega kaznivega dejanja, vendar ve, da je denar ali premoženje bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem, po drugem odstavku 245. člena KZ-1 pa se kaznuje tisti storilec, ki je hkrati tudi storilec ali udeleženec predikatnega kaznivega dejanja.
Iz opisa očitanega kaznivega dejanja pranja denarja v izreku sodbe so opisane operacije, ki predstavljajo zakonske znake očitanega kaznivega dejanja; to je da so obtoženci, ki so delovali v hudodelski združbi sprejeli denar, ki je bil pridobljen s kaznivim dejanjem zlorabe prostitucije, da so z njim razpolagali, ga uporabili pri gospodarski dejavnosti in s pranjem zakrili oziroma poskušali zakriti njegov izvor. Opisane so tudi njihove vloge, ki so jih imeli kot člani hudodelske združbe.
Navedbe zagovornikov, da je potrebno blanketno določbo v opisu kaznivega dejanja navesti in opredeliti, niso točne, saj je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v več odločbah eksplicitno zapisalo, da ni nujno, da bi bilo potrebno pravne norme zapisati v izrek sodbe.
Strinjati pa se je potrebno tudi z zagovorniki obtoženke, da glede na dejstvo, da se obtoženki ne očita storitev kaznivega dejanja zlorabe prostitucije, bi moral tudi ta denar izvirati iz kaznivega dejanja zlorabe prostitucije, vendar se sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe s tem vprašanjem ne ukvarja, temveč zaključi, da je bil tudi ta denar, ki ga je E. E. v gotovini izročala zakoncema A. A. in L. L., D. D. in A. T., pridobljen s storitvijo kaznivega dejanja zlorabe prostitucije.
Glede na to, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da se je v lokalu A. in v okoliških hotelih pod krinko "masažne dejavnosti, kopeli, savne, sončenje" vršila prostitucija in da je prihodek zgoraj navedenih družb in Društva G. prihodek, pridobljen s kaznivim dejanjem zlorabe prostitucije, je že sama narava stroškov delovanja kluba, ki je deloval pod okriljem Društva G. in stroškov za delovanje navedenih podjetij, ki so bila ustanovljena z namenom prikrivanja izvora nezakonito pridobljenega denarja, protipravna, zato je v obravnavani zadevi tudi po mnenju pritožbenega sodišča upravičena uporaba bruto metode.
Pojasnilo je tudi, da ni zanesljivih in točnih dokazov o tem, kdo od obtožencev je koliko prejel, zato je posamičnim obtožencem višino pridobljene protipravne premoženjske koristi odmerilo po prostem preudarku, pri čemer je upoštevalo vse okoliščine primera, med njimi še posebej organizacijsko strukturo združbe ter moč in pomembnost vloge posameznega obtoženca znotraj družbe.
Iz konkretnega načina izvrševanja očitanega kaznivega dejanja zlorabe prostitucije ni nikjer opisana uporaba odvzetih osebnih avtomobilov za storitev očitanega kaznivega dejanja. Tudi v opisu kaznivega dejanja pranja denarja se niti D. D. in niti drugim soobtožencem ne očita uporaba osebnega avtomobila za storitev tega kaznivega dejanja. Prav tako tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja utemeljitev sodišča, da je potrebno odvzeti osebne avtomobile za preprečitev nevarnosti ponavljanja storitve očitanih kaznivih dejanj s strani obtožencev.
Se pa pritožbeno sodišče strinja s pritožniki, da je sodišče prve stopnje kot obteževalni okoliščini upoštevalo, da je šlo za ekonomsko in osebnostno dostojanstveno izkoriščanje bolgarskih, ukrajinskih in črnogorskih deklet, katerim je bil pobran pretežni del zaslužka iz prostituiranja ter katerim se je omejevala tudi svoboda gibanja in komuniciranja, kar predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe prostitucije ter, da so obtoženci vzpostavili prefinjena modusa zakrivanja tako "nagrabljenega denarja", kar jim še posebej ne more biti v čast, kar predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja pranja denarja, zato obtožencem teh okoliščin sodišče prve stopnje ne bi smelo šteti kot obteževalnih.
Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku ugoditi v celoti, ker je izdalo zamudno sodbo, niso utemeljene. Vprašanje višine dosojene odškodnine je materialnopravno vprašanje. Osrednji pritožbeni očitek se tako nanaša na zmotno uporabo materialnega prava v delu, ko je sodišče prve stopnje določilo višino nepremoženjske škode za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.