prekinitev pravdnega postopka - smrt pravdne stranke - preklic pooblastila
Glede na to, da je bilo pooblaščencu pok. drugega toženca s strani dedičev preklicano pooblastilo, in glede na to, da ob izdaji izpodbijanega sklepa o prekinitvi pravdnega postopka sodišče prve stopnje še ni imelo podatkov o dedičih pok. drugega toženca, kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in iz podatka v spisu, je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da se pravdni postopek prekine.
dokazni postopek - kazenska ovadba - kazenska ovadba kot dokaz - dokazna vrednost kazenske ovadbe - nedovoljen dokaz - pravica do obrambe - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe
Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije kazenska ovadba ni procesno veljaven dokaz (ni pa niti nezakonit dokaz), zato se sodba nanjo ne sme opirati. S tem, ko je sodišče vsebino kazenske ovadbe ne le povzelo, temveč tudi navedlo kot dokazno podlago za sklepanje o vlogi obdolženca v družbi R. d.o.o., je sicer ravnalo v nasprotju z omenjenim stališčem, vendar pa navedena kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj je bila vsebina kazenske ovadbe potrjena s procesno veljavnimi dokazi, zlasti z izpovedbama prič B. B. in C. C. ter listinami spisa, kar vse predstavlja zanesljivo podlago za izrek obsodilne sodbe obdolžencu. Navedba zagovornika, da se izpodbijana sodba pretežno oziroma izključno opira na kazensko ovadbo, zato ne drži.
plačilo razlike plače - bistvena kršitev določb postopka - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih
V posledici nejasnega izreka je utemeljena pritožba tožnika zoper zavrnilni del sodbe, ki pa kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP utemeljeno izpostavlja tudi zaradi izostanka obrazložitve glede vprašanja upoštevanja dodatka za delovno dobo pri obračunu nadurnega dela. Tožnik je s tem v zvezi uveljavljal upoštevanje delovne uspešnosti (v tem delu mu je sodišče sledilo) in dodatka za delovno dobo, o čemer pa sodba nima razlogov.
Upoštevaje določbo petega odstavka 97. člena ZIZ po opravljenem poplačilu upnika že na podlagi zakona nastane dolžnikova terjatev do izvršitelja, da mu presežek kupnine, s katerim razpolaga, izroči nesporedno (bodisi v gotovini, bodisi z nakazilom na transakcijski račun dolžnika ali njegovega pooblaščenca) ali zanj položi na sodišču. Izvršitelj tako ob obstoju presežka kupnine dejansko postane dolžnikov dolžnik. Pritožba pa v zvezi s tem pravilno opozarja, da določbe ZIZ upnika ne omejujejo, da poseže na takšno dolžnikovo terjatev. S predlaganim rubežem terjatve bi si tako upnik lahko uspešno zavaroval plačilo svoje terjatve v tem postopku.
spor o pristojnosti - stvarna pristojnost - spor v zvezi s stečajnim postopkom - koneksnost s stečajnim postopkom - prerekanje terjatve v stečajnem postopku - ugotovitev obstoja v stečajnem postopku prijavljene terjatve - sosporništvo - izključna krajevna pristojnost
Odločilno merilo koneksnosti v starejši sodni praksi je bilo, ali odločitev v sporu lahko učinkuje na stečajno maso. Če bi odločitev sodišča lahko kakorkoli vplivala na spremembo obsega stečajne mase je veljalo, da je spor v zvezi s stečajnim postopkom. Novejša sodna praksa pojem povezanosti s stečajnim postopkom razlaga ožje, in sicer tako, da šteje, da mora biti izpolnjen pogoj vzročne zveze med uveljavljano terjatvijo in stečajnim postopkom. Zato ni dvoma, da so v vzročni zvezi s stečajnim postopkom spori zaradi ugotovitve obstoja prijavljene terjatve po napotitvi tožnika, čigar terjatev je bila prerekana v stečajnem postopku. Narava spora (zahtevek na plačilo odvetniških stroškov) na tako presojo ne vpliva.
V zvezi s stečajnim postopkom lahko nastanejo po vsebini različni spori, pa vendarle prevlada kriterij koneksnosti, ki zahteva koncentracijo vseh postopkov na območju stečajnega sodišča. Kar se tiče vpliva časovne komponente na izbiro pravil o vrsti postopka, se je glede tega vprašanja novejša sodna praksa poenotila v stališču, da pravilo iz 6. točke 483. člena ZPP velja le za koneksne tožbe, vložene po začetku stečajnega postopka, ne nanaša pa se na pravdne postopke, ki so se začeli pred začetkom stečaja.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00039491
ZDSS-1 člen 43.. ZIZ člen 270, 271, 272, 272/1, 272/2, 273.. ZJU člen 83, 83/5.
začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve - premestitev na drugo delovno mesto - verjetnost obstoja terjatve - razrešitev s funkcije direktorja
Premestitev tožnika je bila posledica njegove razrešitve po odločbi o razrešitvi z mesta direktorja, to odločbo pa je upravno sodišče odpravilo. Z odpravo odločbe se zadeva vrne v stanje pred njeno izdajo. S tem je odpadla pravna podlaga, zaradi katere je bil tožnik z izpodbijanim sklepom premeščen na drugo delovno mesto. Ker tožnik ni bil razrešen, tudi ne bi smel biti premeščen na drugo delovno mesto. Tožnik je v postopku v zvezi z izdajo začasne odredbe po podanem predlogu izkazal verjetnost, da njegova terjatev obstoji.
Ker je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga dolžnice za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev predmetne pritožbe pravnomočna, so izpolnjeni procesni pogoji za odločanje sodišča druge stopnje o predmetni pritožbi zoper predmetni sklep sodišča prve stopnje.
bistvena kršitev določb postopka - vnaprejšnja dokazna ocena - možnost obravnavanja pred sodiščem
Utemeljen je pritožbeni ugovor tožene stranke, da je sodišče storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.
poroštvena pogodba - zastaranje - pretrganje zastaranja - pripoznava dolga - pisna pripoznava dolga
Status dolžnika ima vsakdo, ki ima iz določenega materialno pravnega razmerja kakšno (zapadlo) in neporavnano obveznost, ki jo je dolžan izpolniti. Čeprav toženka ni bila pogodbenica Pogodbe za klasični limit in posledično zato tudi ni glavni oziroma osnovni dolžnik, pa je določene obveznosti prevzela s poroštveno izjavo, na podlagi katere je v tem konkretnem primeru tudi pridobila status dolžnika. Ker je toženka ″dolžnica″ tožeče stranke, je njena pripoznava dolga v elektronski pošti z dne 28. 6. 2016 v skladu s 364. členom OZ pravno veljavna izjava volje, ki ima po materialnem pravu določene posledice (povzroča določene pravne učinke) v pravnem prometu, saj toženka ni navedla nobenih drugih okoliščin oziroma razlogov, zaradi katerih bi lahko bila njena izjava pravno neveljavna (izpodbojna ali celo nična).
Pritožbeno sodišče je mnenja, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno ocenilo to listino in njeno vsebino, prav tako pa tudi povsem pravilno uporabilo materialno pravo, t.j. določilo 364. člena OZ, ko je presodilo, da je toženka v izjavi, dani po elektronski pošti dne 28. 6. 2016, ki jo je podala kot V. K., porok pri najetju limita za podjetje T. d.o.o., in s katero je potrdila, da bo vse stroške vezane na limit pravne osebe, kot porok poravnala v obrokih najkasneje do 31. 10. 2016, in predlagala, da se naj zadeva uredi izvensodno, brez vnovčevanja menic, saj bi se ji s tem povzročila nepopravljiva škoda, nedvoumno, jasno in razumljivo potrdila svoj dolg kot poroka iz naslova Pogodbe za klasični limit, pa tudi, da je s to izjavo ta svoj dolg tudi pripoznala in to v celotni višini prevzete obveznosti s poroštveno izjavo z dne 22. 1. 2015, saj iz njene izjave povsem jasno izhaja konkreten dolg, ki ga potrjuje, t.j. dolg iz naslova njenega poroštva v zvezi s Pogodbo za klasični limit, ki jo je sklenila tožeča stranka z družbo T. d.o.o. dne 22. 1. 2015, pa tudi obseg (višina) dolga, na katerega se nanaša, t.j. ves dolg pravne osebe iz te pogodbe, saj pripoznave ni omejila le na del tega dolga.
Posledično je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določila 364. člena OZ, sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da je zaradi navedene pripoznave dolga toženke z dne 28. 6. 2016, dne 29. 6. 2016 zastaranje začelo teči znova in da tako terjatev tožeče stranke, ki je predlog za izvršbo vložila dne 5. 12. 2018, še ni zastarala.
OZ člen 131, 135, 164, 168, 378, 378/1. ZPP člen 14, 318, 318/1.
ugodilna zamudna sodba - identično dejansko stanje - vezanost civilnega sodišča na ugotovitev o obstoju kaznivega dejanja in kazenski odgovornosti - pogoji za izdajo zamudne sodbe
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo izpolnjenost pogojev za izdajo zamudne sodbe.
OZ člen 131, 131/1, 186. URS člen 26. ZOIzk-1 člen 1, 1/1, 1/2, 12, 12/1, 12/4, 13, 13/4.
odškodninska odgovornost države - odgovornost države - odgovornost države za ravnanje uradnih oseb - solidarna odgovornost več oseb za isto škodo - kaznivo dejanje goljufije - ponarejena osebna izkaznica - lažna identiteta - javna listina - uradnik - protipravno ravnanje - kvalificirana protipravnost - opustitev dolžnega ravnanja - skrbnost ravnanja - vzročna zveza - adekvatna vzročnost - teorija sine qua non - naravna vzročnost - teorija o ekvivalenčni vzročnosti - teorija o ratio legis vzročnosti - objektivna predvidljivost posledice - pravno relevantni vzrok - pogoj - pretrganje vzročne zveze
Toženkini uslužbenki je mogoče očitati, da ni detektirala prevare, a to je "modrost, rojena po dogodku", v času prevare pa uslužbenka sama od sebe ni zanemarila ničesar predpisanega. Kvalificirana protipravnost v njenem ravnanju zato po oceni večine senata ni podana.
Vsak pogoj, ki se je ex post izkazal za pomembnega v dejanskem poteku dogodkov, ex ante pa konkretno dejanje ni bilo predvidljivo (in preprečljivo), ne vodi do vzpostavitve relevantne vzročne zveze in posledično do odškodninske obveznosti.
kaznivo dejanje zlorabe prostitucije - nezakoniti dokazi - prikriti preiskovalni ukrepi - tajno opazovanje - tajno delovanje - odredba - utemeljeni razlogi za sum - nujnost in sorazmernost ukrepa - odredba o hišni preiskavi - zakonski znaki kaznivega dejanja - izkoriščanje prostitucije - sodelovanje pri prostituciji druge osebe zaradi izkoriščanja - kaznivo dejanje pranja denarja - način izvršitve kaznivega dejanja - hudodelska združba - branje zapisnika o izpovedbi priče - odvzem protipravne premoženjske koristi - varnostni ukrep odvzema predmetov - odmera kazni - obteževalne okoliščine
Na podlagi neposrednega zaslišanja prič Y. Y., A. B. in Q. Q. , ki so skladne z vsebino spornih depeš, je sodišče prve stopnje zaključilo, da podatki v depešah niso posledica opravljenih razgovorov z osebami navedenimi v depešah, ampak gre za podatke policistov, do katerih so prišli z operativnim delom, zaradi česar je depeši štelo kot zakonit dokaz, poleg tega pa je bilo komuniciranje med slovensko in bolgarsko policijo v skladu z zgoraj citirano konvencijo in sporazumom med vladama Republike Slovenije in Republike Bolgarije.
Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe na več mestih razumno in argumentirano obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je prišlo do zaključka, da je v obravnavani zadevi šlo za izkoriščanje, in sicer: iz zasežene listinske dokumentacije je razvidno, da so obtoženci za prostitucijo priskrbeli tuja dekleta iz ekonomsko slabše razvitih držav z nizkim življenjskim standardom; da so jim priskrbeli stanovanje, prostor za izvrševanje prostitucije; ustanovili so družbe, v katerih so bila dekleta slamnate lastnice, direktorice in fiktivno zaposlene; obtožena C. C. je sprejemala naročila, vodila in organizirala dekleta ter pobirala pretežni del zaslužka (pri hišni preiskavi ji je bil zasežen tudi spisek z razporedom deklet); dekleta so morala C. C. prositi za denar.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zaključilo, da se je zaslužek od dejavnosti nočnega kluba A. oziroma posledično Društva G. uradno prikazoval kot sredstva, ki naj bi bila pridobljena s plačili članarine članov društva, vendar pa ni šlo za nikakršno plačevanje članarine, temveč v resnici za koriščenje spolnih uslug s strani gostov nočnega kluba A.
Da sta Društvo G. ter družba F. d.o.o. delovala v smeri prikrivanja izvora denarja potrjujejo tudi ugotovitve sodnega izvedenca A. H., da je šlo pri pregledu dokumentacije obeh pravnih subjektov, in sicer njunih bruto bilanc, v glavnem za zbirno dokumentacijo, brez opisa poslovnih dogodkov, kar tudi pomeni, da ni moč pojasniti čisto vseh odnosov med društvom oziroma družbo in fizičnimi osebami. To pa je tudi temeljna karakteristika pranja denarja, kjer gre za cilj, da se izvor čim bolj zakrije.
Sodišče prve stopnje je obrazložilo, katere tipologije pranja denarja so uporabljali obtoženci pri prikrivanju izvora denarnih sredstev. Obtoženemu C. C. se očitajo naslednje tipologije pranja denarja: uporaba slamnatega podjetja in fizičen prenos gotovine.
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo, da je na glavni obravnavi prebralo izpovedbo priče A. P. iz preiskave zato, ker so bili izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 340. člena ZKP. Pojasnilo je, da je to pričo intenzivno iskalo na vse možne načine, preko bolgarskih varnostnih organov, tudi preko Interpola, vendar je ni bilo možno dobiti. Ker je bila obtožencem omogočena udeležba pri njenem zaslišanju v okviru nujnih preiskovalnih dejanj, je sodišče na glavni obravnavi prebralo njeno izpovedbo. Ker omenjene priče ni bilo mogoče najti, tudi pritožbeno sodišče meni, da so bili izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 340. člena ZKP.
Sodelovanje pri prostituciji druge osebe zajema različna ravnanja, vezana na organizacijo prostitucije (vodenje javnih hiš, agencij za spolne usluge in pridobivanje strank) ter njeno izvedbo (storilec priskrbi prostor za izvajanje prostitucije ali skrbi za varnost osebe, ki se prostituira). Zajema vse oblike sodelovanja pri tem ravnanju.
Po mnenju zagovornika logično gledano kaznivo dejanje pranja denarja lahko izvede samo tisti, ki je sodeloval pri kaznivem dejanju zlorabe prostitucije. Takšna trditev zagovornika je napačna, saj je iz opisa očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 245. člena KZ-1 razvidno, da to kaznivo dejanje stori storilec, ki ni storilec predikatnega kaznivega dejanja, vendar ve, da je denar ali premoženje bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem, po drugem odstavku 245. člena KZ-1 pa se kaznuje tisti storilec, ki je hkrati tudi storilec ali udeleženec predikatnega kaznivega dejanja.
Iz opisa očitanega kaznivega dejanja pranja denarja v izreku sodbe so opisane operacije, ki predstavljajo zakonske znake očitanega kaznivega dejanja; to je da so obtoženci, ki so delovali v hudodelski združbi sprejeli denar, ki je bil pridobljen s kaznivim dejanjem zlorabe prostitucije, da so z njim razpolagali, ga uporabili pri gospodarski dejavnosti in s pranjem zakrili oziroma poskušali zakriti njegov izvor. Opisane so tudi njihove vloge, ki so jih imeli kot člani hudodelske združbe.
Navedbe zagovornikov, da je potrebno blanketno določbo v opisu kaznivega dejanja navesti in opredeliti, niso točne, saj je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v več odločbah eksplicitno zapisalo, da ni nujno, da bi bilo potrebno pravne norme zapisati v izrek sodbe.
Strinjati pa se je potrebno tudi z zagovorniki obtoženke, da glede na dejstvo, da se obtoženki ne očita storitev kaznivega dejanja zlorabe prostitucije, bi moral tudi ta denar izvirati iz kaznivega dejanja zlorabe prostitucije, vendar se sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe s tem vprašanjem ne ukvarja, temveč zaključi, da je bil tudi ta denar, ki ga je E. E. v gotovini izročala zakoncema A. A. in L. L., D. D. in A. T., pridobljen s storitvijo kaznivega dejanja zlorabe prostitucije.
Glede na to, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da se je v lokalu A. in v okoliških hotelih pod krinko "masažne dejavnosti, kopeli, savne, sončenje" vršila prostitucija in da je prihodek zgoraj navedenih družb in Društva G. prihodek, pridobljen s kaznivim dejanjem zlorabe prostitucije, je že sama narava stroškov delovanja kluba, ki je deloval pod okriljem Društva G. in stroškov za delovanje navedenih podjetij, ki so bila ustanovljena z namenom prikrivanja izvora nezakonito pridobljenega denarja, protipravna, zato je v obravnavani zadevi tudi po mnenju pritožbenega sodišča upravičena uporaba bruto metode.
Pojasnilo je tudi, da ni zanesljivih in točnih dokazov o tem, kdo od obtožencev je koliko prejel, zato je posamičnim obtožencem višino pridobljene protipravne premoženjske koristi odmerilo po prostem preudarku, pri čemer je upoštevalo vse okoliščine primera, med njimi še posebej organizacijsko strukturo združbe ter moč in pomembnost vloge posameznega obtoženca znotraj družbe.
Iz konkretnega načina izvrševanja očitanega kaznivega dejanja zlorabe prostitucije ni nikjer opisana uporaba odvzetih osebnih avtomobilov za storitev očitanega kaznivega dejanja. Tudi v opisu kaznivega dejanja pranja denarja se niti D. D. in niti drugim soobtožencem ne očita uporaba osebnega avtomobila za storitev tega kaznivega dejanja. Prav tako tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja utemeljitev sodišča, da je potrebno odvzeti osebne avtomobile za preprečitev nevarnosti ponavljanja storitve očitanih kaznivih dejanj s strani obtožencev.
Se pa pritožbeno sodišče strinja s pritožniki, da je sodišče prve stopnje kot obteževalni okoliščini upoštevalo, da je šlo za ekonomsko in osebnostno dostojanstveno izkoriščanje bolgarskih, ukrajinskih in črnogorskih deklet, katerim je bil pobran pretežni del zaslužka iz prostituiranja ter katerim se je omejevala tudi svoboda gibanja in komuniciranja, kar predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe prostitucije ter, da so obtoženci vzpostavili prefinjena modusa zakrivanja tako "nagrabljenega denarja", kar jim še posebej ne more biti v čast, kar predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja pranja denarja, zato obtožencem teh okoliščin sodišče prve stopnje ne bi smelo šteti kot obteževalnih.
ustavitev izvršbe na premičnine - razlogi za ustavitev izvršbe - neuspešen rubež - neizveden rubež
Postopek izvršbe je strogo formaliziran. Izvršba teče in se konča pod jasno opredeljenimi zakonskimi pogoji. Izvršba se ne opravlja neomejeno časa, ampak iz razloga ekonomičnosti teče le, dokler je ta uspešna. Če temu ni tako, pa jo je treba ustaviti. Glede premičninske izvršbe zakonodajalec loči med neuspešnim in neizvedenim rubežem (88. člen Zakona o izvrši in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ). V prvem primeru se izvršba vedno ustavi, če se pri rubežu ne najdejo stvari, ki so lahko predmet izvršbe. V drugem primeru pa temu ni tako in je ustavitev odvisna od aktivnosti upnika, ki lahko v treh mesecih neomejenokrat predlaga ponovno izvedbo rubeža.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSK00041906
ZNP-1 člen 101.
odvzem otroka in namestitev v rejniško družino - omejitev starševske skrbi - varstvo koristi otroka - skupni stroški postopka - stroški za vročanje pisanj - odločanje o stroških po prostem preudarku
Predmetni postopek je bil izveden zaradi varstva koristi mladoletnega otroka, torej v skupnem interesu tako predlagatelja (kot organa socialnega skrbstva, ki je sprožil predmetni postopek v družbenem interesu zaščite in varovanja otrok) kot nasprotnih udeležencev (staršev). Zaradi tega ni pravilno, da predlagatelj sam krije stroške, ki so nastali z vročenja predloga materi, temveč je na mestu načelo stroškovne izenačitve tega bremena, torej da te stroške krijejo tako predlagatelj, kot tudi starša po enakih deležih.
ZFPPIPP člen 365, 365/1, 365/1-2. Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (2008) člen 7.
postopek unovčenja in razdelitve stečajne mase - nadomestilo za unovčenje stečajne mase in razdelitev - osnova za izračun
V sodni praksi je zavzeto stališče, da je treba določila za izračun nadomestila po 7. členu Pravilnika razlagati tako, da postopek unovčenja in razdelitve stečajne mase šteje kot enoten postopek, ne glede na to, da se je stečajna masa unovčevala postopoma in se je izvajala razdelitev skozi več delnih razdelitev in ne glede na to, ali gre za razdelitev splošne ali posebne razdelitvene mase.
ZPP člen 110. ZIZ člen 38, 38/8, 38c, 38c/1, 38c/2. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja (2003) člen 62, 62/2.
izvršilni stroški - stroški izvršitelja - povrnitev stroškov izvršitelja - obračun plačila za delo in stroškov izvršitelja - zahteva upnika, da o obračunu odloči sodišče - zahteva za preizkus obračuna - predložitev obračuna - rok za predložitev obračuna izvršitelja - instrukcijski rok - prekluzivni rok
Sodna praksa je doslej štela, da je rok določen v drugem odstavku 62. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja prekluziven in da v primeru, da izvršitelj rok zamudi, izgubi pravico do plačila stroškov za opravljena izvršilna dejanja. Po prepričanju pritožbenega sodišča je več razlogov, ki kažejo na to, da je navedeni rok instrukcijski. Izvršitelj ni stranka, ampak je izpolnitveni pomočnik sodišča. Običajno so roki, ki so določeni za stranke, prekluzivni, za sodišče pa instrukcijski. Ob odsotnosti izrecne zakonske ureditve, da je rok prekluziven, je treba šteti, da gre za instrukcijski rok.
ZPP v 110. členu govori o tem, da če rok ni določen z zakonom, ga sodišče določi glede na okoliščine primera. Ne ZPP in ne ZIZ ne govorita o tem, da bi se rok v obravnavanem primeru določil s podzakonskim aktom, ampak ZIZ v 38.c členu določa samo, da predloži izvršitelj sodišču upnikovo zahtevo »takoj«. Gre za pravni standard, ki ga mora napolniti sodišče. Enak pravni standard »takoj«, vsebuje tudi osmi odstavek 38. člena ZIZ, ki določa rok do kdaj se mora zahtevati povrnitev izvršilnih stroškov. V obeh primerih gre za podobno situacijo, ki bi jo bilo zato potrebno tudi podobno razlagati. To pa pomeni dodaten argument, da ni mogoče šteti, da bi bil tridnevni rok, ki je določen s podzakonskim Pravilnikom o opravljanju službe izvršitelja, prekluziven rok.
Rok za izvršitelja ne more biti prekluziven tudi iz razloga, ker sodišče ne odloča o kakršni koli izvršiteljevi vlogi, ampak o vlogi upnika. Zakon določa kakšne so posledice, če upnik zamudi rok za vložitev zahteve, da o stroških izvršitelja odloči sodišče, ne določa pa nikakršnih posledic, če izvršitelj prepozno predloži to zahtevo v reševanje sodišču. Če bi zakonodajalec želel posledico, da v primeru, če predloži izvršitelj upnikovo zahtevo po izteku 3 dni, izvršitelj izgubi pravico do plačila stroškov, ki so mu nastali, bi to moral tudi jasno določiti.
Namen postavitve začasnega zastopnika je izvrševanje strankine pravice do izjave. Stranka pa se izjavi v izvršilnem postopku s pisnimi vlogami ali na naroku. Postavljeni začasni zastopnik v postopku ni bil aktiven, zato tudi ni upravičen do priglašenih stroškov.
Nagrada po tar. št. 3100 ZOdvT ne nastane v primerih iz 4. poglavja (opomba 3.1). V 4. poglavju, podpoglavje 4.6, je nagrada, ki nastane v postopkih izvršbe in zavarovanja, posebej predpisana.
Toženka za na nepremičnini tožnice postavljen oglasni pano nima več pravne podlage in je sodišče prve stopnje tožničinem zahtevku, glede na določbo prvega odstavka 99. člena SPZ, tudi pravilno ugodilo.
sodne takse - oprostitev plačila sodne takse - obveznost plačila sodne takse - tožeča stranka - uspeh v postopku
V skladu z določbo drugega odstavka 15. člena ZST-1 mora takse stranke, ki je bila oproščena plačila sodnih taks in je v postopku uspela, plačati nasprotnik stranke (v konkretnem primeru tako tožena stranka), po določbi tretjega odstavka 15. člena ZST-1 pa sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti naloži plačilo taks stranki iz prejšnjega odstavka, ki jih mora plačati.
povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - izčrpane možnosti zdravljenja
Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka je podana v Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju10 (ZZVZZ-M). Po 1. odstavku 44.a člena ZZVZZ-M ima zavarovana oseba pravico do pregleda, preiskave ali zdravljenja v tujini oziroma do povračila stroškov teh storitev le, če se so v Republiki Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja, s pregledom, preiskavo ali zdravljenjem v tujini pa je utemeljeno pričakovati ozdravitev, izboljšanje ali preprečitev nadaljnjega slabšanja. Stroški zdravstvenih storitev se povrnejo v višini dejanskih stroškov storitev v državi, v kateri so bile uveljavljene (2. odstavek). Postopek uveljavljanja podrobneje urejajo POZZ. Pravico je mogoče priznati, če so izpolnjeni vsi, kumulativno predpisani pogoji. Poleg obstoja bolezni torej tudi pričakovani rezultati in izčrpana možnost zdravljenja v Sloveniji. Gre za nedoločne pravne pojme, ki jih zapolnjuje upravno pravna in sodna praksa pri reševanju konkretnih zadev s t. i. tipologičnimi argumenti vzorcev vedenja in ravnanja ter oblikovanjem pravnega standarda glede na okoliščine vsakokratnega življenjskega primera.
Ker je sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo, da v Sloveniji niso bile izčrpane možnosti kirurškega zdravljenja in da bi bil rezultat tožnikovega zdravljenja enakovreden zdravljenju v tujini, dejansko stanje ni pomanjkljivo niti nepravilno ugotovljeno. Izčrpana možnost zdravljenja v Sloveniji je pravni standard, ki ne pomeni le načina zdravljenja, kot sicer pravilno poudarja pritožnik, temveč služi namenu in s tem rezultatu zdravljenja, kar pa v predmetni zadevi zagotovo ni spregledano, kot neutemeljeno zatrjuje v pritožbi.