delničarjeva pravica do obveščenosti - izpodbijanje sklepa skupščine o prenosu delnic na glavnega delničarja - sodni preizkus primernosti denarne odpravnine - iztisnitev manjšinskih delničarjev - prekinitev registrskega postopka
Pritožbeno sodišče mora paziti na pravilno uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da mora biti manjšinskim delničarjem tudi na skupščini, ki odloča o prenosu delnic na glavnega delničarja, zagotovljena pravica do obveščenosti iz 305. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), vendar pa - po oceni pritožbenega sodišča - v primeru, ko je bila na skupščini, ki je odločala o prenosu delnic na glavnega delničarja, kršena delničarjeva pravica do obveščenosti iz 305. člena ZGD-1 (kolikor so na skupščini zahtevane informacije povezane z višino same odpravnine), sklepa skupščine o soglasju za prenos delnic na glavnega delničarja ni mogoče izpodbijati s tožbo po drugem odstavku 395. člena ZGD-1, marveč se ta kršitev rešuje izključno v postopku sodnega preizkusa primernosti denarne odpravnine v skladu z drugim odstavkom, 388. člena ZGD-1. Sklepa skupščine o soglasju za prenos delnic na glavnega delničarja namreč ni mogoče izpodbijati, če denarna odpravnina iz 358. člena ZGD-1, ki jo ponudi glavni delničar, ni primerna, če ni bila ponujena ali ni bila pravilno ponujena (prvi odstavek 388. člena ZGD-1). To pa pomeni, da se kontrola primernosti ponujene denarne odpravnine ne izvaja v okviru preizkusa izpodbojnosti skupščinskega sklepa, temveč se izvaja v posebnem nepravdnem sodnem postopku (drugi odstavek 388. člena ZGD-1). Sklep skupščine o izključitvi ostane v veljavi, čeprav ponujena denarna odpravnina ni primerna ali sploh ni bila ponujena oz. ni bila ponujena pravilno. S tem zakon usklajuje interes glavnega delničarja, da se postopek iztisnitve izpelje čim hitreje, in interes manjšinskih delničarjev, da je prenos delnic primerno kompenziran. Poleg tega pa želi takšna zakonska ureditev preprečiti, da bi spori glede višine denarne odpravnine povzročili registrsko zaporo iz 1. točke drugega odstavka 590. člena ZGD-1 (drugi odstavek 387. člena ZGD-1).
Izpodbijana odločitev o izločitvi predmetov izvršbe iz postopka, oblikovanju novega spisa in nadaljnega pristopa te zadeve k vodilni zadevi je procesna odločitev sodišča, ki jo sodišče opravi brez predloga strank, na podlagi zakona. Gre torej za institut prisilne narave. Pri izpodbijanem sklepu gre torej za sklep, ki se nanaša na procesno vodstvo, zoper katerega ni pritožbe (tretji odstavek 270. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
Ker je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga dolžnice za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev predmetne pritožbe pravnomočna, so izpolnjeni procesni pogoji za odločanje sodišča druge stopnje o predmetni pritožbi zoper predmetni sklep sodišča prve stopnje.
Dolžnik zgolj s trditvami, da plačilnega naloga ni prejel, resničnosti iz javne listine izhajajočih dejstev ne more izpodbiti. Ta dokaz je sicer mogoče ovreči, vendar kot že pojasnjeno samo z določnimi in konkretiziranimi ter izkazanimi razlogi za njeno neverodostojnost, ne pa s posplošenim zanikanjem prejema sodne pošiljke.
ZD člen 12, 134. ZDKG člen 5, 7, 8, 11, 14, 21, 23.
izpodbijanje sklepa o dedovanju - nagrada skrbnika - zaščitena kmetija - izplačilo dednega deleža - merila za določitev prevzemnika zaščitene kmetije - sposobnost za delo - dedna transimisija - nujni delež
Zaradi zmotnega zaključka, da je oporočna dedinja oziroma skrbnica le pavšalno navedla stroške v zvezi z opravljenim delom, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, glede odločitve o priglašeni nagradi skrbnice pa izpodbijani sklep nima razlogov.
Glede na to, da je bil vdovec J. F. živ ob uvedbi dedovanja po pokojni ženi, umrl pa je med zapuščinskim postopkom, potem namesto dediča, vstopijo njegovi dediči. Gre za podedovanje dednega pripada oziroma dedno transmisijo. V primeru dedne transmisije namesto prvotnega dediča po zapustniku deduje druga oseba - dedičev dedič. Pravica te osebe izvira od dediča, ne od zapustnika.
OZ člen 131, 131/1, 186. URS člen 26. ZOIzk-1 člen 1, 1/1, 1/2, 12, 12/1, 12/4, 13, 13/4.
odškodninska odgovornost države - odgovornost države - odgovornost države za ravnanje uradnih oseb - solidarna odgovornost več oseb za isto škodo - kaznivo dejanje goljufije - ponarejena osebna izkaznica - lažna identiteta - javna listina - uradnik - protipravno ravnanje - kvalificirana protipravnost - opustitev dolžnega ravnanja - skrbnost ravnanja - vzročna zveza - adekvatna vzročnost - teorija sine qua non - naravna vzročnost - teorija o ekvivalenčni vzročnosti - teorija o ratio legis vzročnosti - objektivna predvidljivost posledice - pravno relevantni vzrok - pogoj - pretrganje vzročne zveze
Toženkini uslužbenki je mogoče očitati, da ni detektirala prevare, a to je "modrost, rojena po dogodku", v času prevare pa uslužbenka sama od sebe ni zanemarila ničesar predpisanega. Kvalificirana protipravnost v njenem ravnanju zato po oceni večine senata ni podana.
Vsak pogoj, ki se je ex post izkazal za pomembnega v dejanskem poteku dogodkov, ex ante pa konkretno dejanje ni bilo predvidljivo (in preprečljivo), ne vodi do vzpostavitve relevantne vzročne zveze in posledično do odškodninske obveznosti.
kaznivo dejanje zlorabe prostitucije - nezakoniti dokazi - prikriti preiskovalni ukrepi - tajno opazovanje - tajno delovanje - odredba - utemeljeni razlogi za sum - nujnost in sorazmernost ukrepa - odredba o hišni preiskavi - zakonski znaki kaznivega dejanja - izkoriščanje prostitucije - sodelovanje pri prostituciji druge osebe zaradi izkoriščanja - kaznivo dejanje pranja denarja - način izvršitve kaznivega dejanja - hudodelska združba - branje zapisnika o izpovedbi priče - odvzem protipravne premoženjske koristi - varnostni ukrep odvzema predmetov - odmera kazni - obteževalne okoliščine
Na podlagi neposrednega zaslišanja prič Y. Y., A. B. in Q. Q. , ki so skladne z vsebino spornih depeš, je sodišče prve stopnje zaključilo, da podatki v depešah niso posledica opravljenih razgovorov z osebami navedenimi v depešah, ampak gre za podatke policistov, do katerih so prišli z operativnim delom, zaradi česar je depeši štelo kot zakonit dokaz, poleg tega pa je bilo komuniciranje med slovensko in bolgarsko policijo v skladu z zgoraj citirano konvencijo in sporazumom med vladama Republike Slovenije in Republike Bolgarije.
Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe na več mestih razumno in argumentirano obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je prišlo do zaključka, da je v obravnavani zadevi šlo za izkoriščanje, in sicer: iz zasežene listinske dokumentacije je razvidno, da so obtoženci za prostitucijo priskrbeli tuja dekleta iz ekonomsko slabše razvitih držav z nizkim življenjskim standardom; da so jim priskrbeli stanovanje, prostor za izvrševanje prostitucije; ustanovili so družbe, v katerih so bila dekleta slamnate lastnice, direktorice in fiktivno zaposlene; obtožena C. C. je sprejemala naročila, vodila in organizirala dekleta ter pobirala pretežni del zaslužka (pri hišni preiskavi ji je bil zasežen tudi spisek z razporedom deklet); dekleta so morala C. C. prositi za denar.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zaključilo, da se je zaslužek od dejavnosti nočnega kluba A. oziroma posledično Društva G. uradno prikazoval kot sredstva, ki naj bi bila pridobljena s plačili članarine članov društva, vendar pa ni šlo za nikakršno plačevanje članarine, temveč v resnici za koriščenje spolnih uslug s strani gostov nočnega kluba A.
Da sta Društvo G. ter družba F. d.o.o. delovala v smeri prikrivanja izvora denarja potrjujejo tudi ugotovitve sodnega izvedenca A. H., da je šlo pri pregledu dokumentacije obeh pravnih subjektov, in sicer njunih bruto bilanc, v glavnem za zbirno dokumentacijo, brez opisa poslovnih dogodkov, kar tudi pomeni, da ni moč pojasniti čisto vseh odnosov med društvom oziroma družbo in fizičnimi osebami. To pa je tudi temeljna karakteristika pranja denarja, kjer gre za cilj, da se izvor čim bolj zakrije.
Sodišče prve stopnje je obrazložilo, katere tipologije pranja denarja so uporabljali obtoženci pri prikrivanju izvora denarnih sredstev. Obtoženemu C. C. se očitajo naslednje tipologije pranja denarja: uporaba slamnatega podjetja in fizičen prenos gotovine.
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo, da je na glavni obravnavi prebralo izpovedbo priče A. P. iz preiskave zato, ker so bili izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 340. člena ZKP. Pojasnilo je, da je to pričo intenzivno iskalo na vse možne načine, preko bolgarskih varnostnih organov, tudi preko Interpola, vendar je ni bilo možno dobiti. Ker je bila obtožencem omogočena udeležba pri njenem zaslišanju v okviru nujnih preiskovalnih dejanj, je sodišče na glavni obravnavi prebralo njeno izpovedbo. Ker omenjene priče ni bilo mogoče najti, tudi pritožbeno sodišče meni, da so bili izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 340. člena ZKP.
Sodelovanje pri prostituciji druge osebe zajema različna ravnanja, vezana na organizacijo prostitucije (vodenje javnih hiš, agencij za spolne usluge in pridobivanje strank) ter njeno izvedbo (storilec priskrbi prostor za izvajanje prostitucije ali skrbi za varnost osebe, ki se prostituira). Zajema vse oblike sodelovanja pri tem ravnanju.
Po mnenju zagovornika logično gledano kaznivo dejanje pranja denarja lahko izvede samo tisti, ki je sodeloval pri kaznivem dejanju zlorabe prostitucije. Takšna trditev zagovornika je napačna, saj je iz opisa očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 245. člena KZ-1 razvidno, da to kaznivo dejanje stori storilec, ki ni storilec predikatnega kaznivega dejanja, vendar ve, da je denar ali premoženje bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem, po drugem odstavku 245. člena KZ-1 pa se kaznuje tisti storilec, ki je hkrati tudi storilec ali udeleženec predikatnega kaznivega dejanja.
Iz opisa očitanega kaznivega dejanja pranja denarja v izreku sodbe so opisane operacije, ki predstavljajo zakonske znake očitanega kaznivega dejanja; to je da so obtoženci, ki so delovali v hudodelski združbi sprejeli denar, ki je bil pridobljen s kaznivim dejanjem zlorabe prostitucije, da so z njim razpolagali, ga uporabili pri gospodarski dejavnosti in s pranjem zakrili oziroma poskušali zakriti njegov izvor. Opisane so tudi njihove vloge, ki so jih imeli kot člani hudodelske združbe.
Navedbe zagovornikov, da je potrebno blanketno določbo v opisu kaznivega dejanja navesti in opredeliti, niso točne, saj je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v več odločbah eksplicitno zapisalo, da ni nujno, da bi bilo potrebno pravne norme zapisati v izrek sodbe.
Strinjati pa se je potrebno tudi z zagovorniki obtoženke, da glede na dejstvo, da se obtoženki ne očita storitev kaznivega dejanja zlorabe prostitucije, bi moral tudi ta denar izvirati iz kaznivega dejanja zlorabe prostitucije, vendar se sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe s tem vprašanjem ne ukvarja, temveč zaključi, da je bil tudi ta denar, ki ga je E. E. v gotovini izročala zakoncema A. A. in L. L., D. D. in A. T., pridobljen s storitvijo kaznivega dejanja zlorabe prostitucije.
Glede na to, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da se je v lokalu A. in v okoliških hotelih pod krinko "masažne dejavnosti, kopeli, savne, sončenje" vršila prostitucija in da je prihodek zgoraj navedenih družb in Društva G. prihodek, pridobljen s kaznivim dejanjem zlorabe prostitucije, je že sama narava stroškov delovanja kluba, ki je deloval pod okriljem Društva G. in stroškov za delovanje navedenih podjetij, ki so bila ustanovljena z namenom prikrivanja izvora nezakonito pridobljenega denarja, protipravna, zato je v obravnavani zadevi tudi po mnenju pritožbenega sodišča upravičena uporaba bruto metode.
Pojasnilo je tudi, da ni zanesljivih in točnih dokazov o tem, kdo od obtožencev je koliko prejel, zato je posamičnim obtožencem višino pridobljene protipravne premoženjske koristi odmerilo po prostem preudarku, pri čemer je upoštevalo vse okoliščine primera, med njimi še posebej organizacijsko strukturo združbe ter moč in pomembnost vloge posameznega obtoženca znotraj družbe.
Iz konkretnega načina izvrševanja očitanega kaznivega dejanja zlorabe prostitucije ni nikjer opisana uporaba odvzetih osebnih avtomobilov za storitev očitanega kaznivega dejanja. Tudi v opisu kaznivega dejanja pranja denarja se niti D. D. in niti drugim soobtožencem ne očita uporaba osebnega avtomobila za storitev tega kaznivega dejanja. Prav tako tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja utemeljitev sodišča, da je potrebno odvzeti osebne avtomobile za preprečitev nevarnosti ponavljanja storitve očitanih kaznivih dejanj s strani obtožencev.
Se pa pritožbeno sodišče strinja s pritožniki, da je sodišče prve stopnje kot obteževalni okoliščini upoštevalo, da je šlo za ekonomsko in osebnostno dostojanstveno izkoriščanje bolgarskih, ukrajinskih in črnogorskih deklet, katerim je bil pobran pretežni del zaslužka iz prostituiranja ter katerim se je omejevala tudi svoboda gibanja in komuniciranja, kar predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe prostitucije ter, da so obtoženci vzpostavili prefinjena modusa zakrivanja tako "nagrabljenega denarja", kar jim še posebej ne more biti v čast, kar predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja pranja denarja, zato obtožencem teh okoliščin sodišče prve stopnje ne bi smelo šteti kot obteževalnih.
bistvena kršitev določb postopka - vnaprejšnja dokazna ocena - možnost obravnavanja pred sodiščem
Utemeljen je pritožbeni ugovor tožene stranke, da je sodišče storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.
primernost izvršilnega naslova - obseg izpolnitve obveznosti - dedni dogovor
Pritrditi je pritožbi, da je upnik obseg izpolnitve obveznosti, ki izhaja iz dednega dogovora, vsebovanega v sklepu o dedovanju, izkazoval s k predlogu za izvršbo ter dopolnitvi tega predloga priloženimi listinskimi dokazili. Ob navedenem ter ob dejstvu, da glede na obrazložitev izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje vseh priloženih listin ni dokazno presojalo, prav tako pa so po podatkih spisa določene listine v tujem jeziku, je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da upnik obsega izpolnitve obveznosti ni izkazal ter da izvršilni naslov zaradi nedoločenosti oziroma nedoločljivosti obsega obveznosti ni primeren za izvršbo.
najemna pogodba - sklenitev najemne pogodbe - najemnik - samostojni podjetnik - najemnik in najemodajalec v eni osebi - kršitev pogodbe - odškodnina zaradi kršitve pogodbenih obveznosti - škoda - premoženjska škoda
Osrednje vprašanje te pravde je, ali je najemna pogodba, ki jo je sam s seboj sklenil tožnik kot fizična oseba in tožnik kot samostojni podjetnik, lahko podlaga za njegove odškodninske zahtevke proti tožencu. Po prepričanju pritožbenega sodišča pravni red tega ne omogoča, zato se šteje, da pogodba ni bila sklenjena. Že na tej podlagi je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da niso izpolnjene predpostavke toženčeve odškodninske odgovornosti (131. člen OZ).
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 23, 25, 54, 103, 129, 129/1.
povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - letalski prevoz
Tudi po oceni pritožbenega sodišča je pravilna odločitev sodišča, da je v predmetni zadevi šlo za nujni prevoz v smislu 1. točke 54. člena Pravil. S spornim prevozom so morali tožniku, pri katerem konca zdravljenja še ni bilo mogoče napovedati, zagotoviti takojšnje nujno zdravljenje, ki ga je pokojni tožnik potreboval. Slednje potrjujejo ugotovitve iz pisnega izvedenskega mnenja kot tudi izpovedba zaslišanega izvedenca.
pripadajoče zemljišče - pripadajoče zemljišče k stavbi - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - funkcionalno zemljišče k stavbi - izvedensko mnenje - ugovor javnega dobra - lastninjenje nepremičnin
Ugovor javnega dobra v zvezi z obsegom pripadajočega zemljišča je lahko utemeljen le v primeru, ko je podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine, namenjene splošni rabi, v času pred 1. januarjem 2003. Morebitna današnja razglasitev javnega dobra (torej po 1. 1. 2003) ne pomeni, da zemljišče v relevantnem času dejansko ni bilo pripadajoče zemljišče k stavbi.
terjatev upnika - preizkus višine terjatve - preizkus skladnosti izvršilnega predloga z izvršilnim naslovom - delna poplačila - trditveno in dokazno breme dolžnika - pavšalna navedba
Golo zatrjevanje plačila, ne da bi dolžnik podal o tem konkretne navedbe, ne more biti uspešno. Trditveno in dokazno breme o plačilu je na strani dolžnika (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Sodišče delna plačila, ki so bila prisilno izterjana v postopku izvršbe in nakazana upniku, upošteva pri končnem poplačilu, medtem ko samo ne ugotavlja plačil, ki niso bila opravljena znotraj postopka v posledici posameznih izvršilnih dejanj. Če bo upnik v obsegu poplačila zunaj izvršilnega postopka v nadaljevanju podal umik predloga za izvršbo, bo sodišče prve stopnje v tej zvezi ustavilo izvršbo.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00039872
ZSKZDČEU-1 člen 131, 134, 134/1, 134/4, 139. ZKP člen 517b. Sporazum o izstopu združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska iz Evropske unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo (2019) člen 62, 62/1. Okvirni sklep Sveta 2008/909/PNZ z dne 27. novembra 2008 o uporabi načela vzajemnega priznavanja sodb v kazenskih zadevah, s katerimi so izrečene zaporne kazni ali ukrepi, ki vključujejo odvzem prostosti, za namen njihovega izvrševanja v Evropski uniji (2008) člen 1 - 30.
Evropska unija (EU) - Velika Britanija - pravna pomoč med državami članicami EU - pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah - medsebojno priznavanje in izvrševanje kazenskih sodb med članicami EU - časovna veljavnost predpisa - prehodno obdobje - soglasje obsojenca - krajevna in stvarna pristojnost
Čeprav je Združeno kraljestvo Velike Britanije izstopilo iz Evropske Unije, se po 62. členu Sporazuma o izstopu Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske iz Evropske Unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo do 31. 12. 2020 uporablja Okvirni sklep Sveta 2008/909/PNZ za priznanje kazenskih sodb in prenos izvršitve kazni za sodbe, ki jih do 31. 12. 2020 prejme pristojni organ države izvršiteljice.
Toženka za na nepremičnini tožnice postavljen oglasni pano nima več pravne podlage in je sodišče prve stopnje tožničinem zahtevku, glede na določbo prvega odstavka 99. člena SPZ, tudi pravilno ugodilo.
ZDZdr člen 39. ZNP-1 člen 42. ZPP člen 247, 339, 339/2-8.
duševno zdravje - duševna motnja - psihiatrično zdravljenje - prisilna hospitalizacija - oddelek pod posebnim nadzorom - brez privolitve osebe - ogrožanje življenja in zdravja - zmožnost presoje realnosti - odvisnost od drog - potek zdravljenja - nasilje - pravica do izjave - ravnanje nasprotnih udeležencev - izvedensko mnenje - dokaz s sodnim izvedencem - zaslišanje preko videokonference
Iz izvedenskega mnenja izhaja, da nasprotna udeleženka nima realitetne kontrole in da je povsem nekritična do svoje bolezni, zato je njeno naziranje, da je prisebna oziroma »normalna« in da zdravljenja na oddelku pod posebnim nadzorom ne potrebuje, zgolj odraz njene bolezenske neuvidevnosti do lastnega stanja.
ZZZDR člen 51, 59, 59/1. ZPP člen 2, 7, 212, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8.
skupno premoženje razvezanih zakoncev - spor o obsegu skupnega premoženja - določitev deležev na skupnem premoženju - prispevek k nastanku skupnega premoženja - posebno premoženje zakonca - načelo enotnosti skupnega premoženja - premoženjska razmerja zakoncev po razvezi zakonske zveze - nakup stanovanja - poslovni delež zakonca v družbi - premoženje družbe - pritožbena novota - izbris družbe iz registra - uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka - uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka - trditve stranke - manjkajoče trditve - odločanje v mejah tožbenega zahtevka
V skladu z določbo 51. člena ZZZDR je skupno premoženje tisto, ki sta ga zakonca pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze, premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze, pa ostane njegova last in z njim samostojno razpolaga. Pri delitvi skupnega premoženja se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju (prvi odstavek 59. člena ZZZDR). V sodni praksi je bilo že večkrat izpostavljeno pomembno izhodišče, da zakonska skupnost ni skupnost, v kateri se obračunava vsak prispevek v denarju ali po vrednosti na trgu, spor o deležih zakoncev na skupnem premoženju pa ne obračunska pravda. Zato je pri presoji, katero premoženje sodi v skupno premoženje zakoncev, nujno izhajati iz načela enotnosti skupnega premoženja, obravnavati celotno skupno premoženje, obdobje pridobivanja premoženja oziroma obstoja življenjske skupnosti pa presojati vsestransko in celovito. Slednje velja tudi za presojo (vseh) prispevkov zakoncev.