odškodninska odgovornost - obstoj škodnega dogodka - poškodba potnika pri vožnji z avtobusom
Tožnici ni uspelo s stopnjo prepričanja dokazati, da se je zgodil škodni dogodek, kot je zatrjevala v tožbi in (nato) tekom postopka, torej da je bila 20. 4. 2017 potnica na avtobusu zavarovanca tožene stranke, ki je peljal na relaciji S. G. - V., da je na avtobus vstopila malo pred 10:00 uro na postaji v S. G. in se med vožnjo s tem avtobusom poškodovala zaradi sunkovitega zaviranja voznika.
varnostni ukrep obveznega psihiatričnega varstva in zdravljenja v zdravstvenem zavodu - podaljšanje varnostnega ukrepa
Varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu na podlagi 70.a člena KZ-1 je Okrožno sodišče v Ljubljani A. A. izreklo (s sklepom) ob ugotovitvi, da je storil kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. členu KZ-1 v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Bistveno zmanjšana prištevnost storilca namreč ne izključuje njegove krivde, jo le zmanjšuje.
Citirani varnostni ukrep lahko sodišče izreče storilcu (s sodbo), ki je bil v času storitve kaznivega dejanja bistveno zmanjšano prišteven, poleg kazni. V takšnem primeru ima izrečeni varnostni ukrep akcesorno naravo. Takšen storilec je bil namreč v času storitve kaznivega dejanja kazensko odgovoren. Če je varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu izrečen poleg kazni, se storilca najprej napoti na zdravljenje. Če je čas zdravljenja enako dolg kot izrečena kazen zapora, se obsojenca po izvršenem zdravljenju odpusti na prostost. Če pa je čas zdravljenja v zavodu krajši od izrečene zaporne kazni, se obsojenec po zdravljenju lahko napoti na prestajanje preostanka zaporne kazni ali se ga pogojno izpusti.
ZFPPIPP člen 141, 141/2-1, 219, 221d, 221d/1, 221e, 221e/3.
postopek poenostavljene prisilne poravnave - odločanje o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave - namen postopka poenostavljene prisilne poravnave - zloraba instituta poenostavljene prisilne poravnave - obseg preizkusa - dopustni pritožbeni razlog - vloga sodišča
Glede na navedeno je po presoji višjega sodišča sodišče prve stopnje opravilo tehtanje upnikovih trditev o očitanih dejanjih, ki naj bi po upnikovem mnenju predstavljale dolžnikovo zlorabo pravic ter presodilo, da zlorabe ni mogoče očitati. Pri tem je pravilno izvedlo le minimum vsebinskega preizkusa in se pri tem ni spuščalo v presojo vsakega konkretnega ravnanja, ki ga očita upnik, saj bi s tem dejansko prešlo na vsebinsko presojo ukrepov finančnega prestrukturiranja, oziroma presojo, ali se s predlaganim načrtom sploh lahko doseže finančno prestrukturiranje, za kar pa ni nobene zakonske podlage.
Sodišče izvede le preizkus na prvi pogled (prima facie), z ugotavljanjem obstoja in utemeljenosti upnikovih terjatev ter obstoja dolžnikovih pogodbenih razmerij in resničnosti prikazovanja poslovnih možnosti pa se sodišče, ki vodi postopek zaradi insolventnosti, ne ukvarja. Vsekakor pa lahko nudijo ti podatki (tudi) drugim upnikom primerno podlago za sprejem odločitve pri glasovanju o poenostavljeni prisilni poravnavi ter kasneje pri odločitvi o morebitni vložitvi tožbe po 219. členu ZFPPIPP.
Presoja navedb upnika v zvezi s konkretnimi terjatvami in posli preko te, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, bi dejansko pomenila, da bi s tem upniku omogočili uveljavljanje ugovornih razlogov proti vodenju postopka prisilne poravnave (172. člen ZFPPIPP), ki pa ga v primeru poenostavljene prisilne poravnave ni.
Ali bo v konkretnem primeru s predlagano poenostavljeno prisilno poravnavo dolžnikova insolventnost dejansko odpravljena na način, kakršnega dolžnik predvideva v svojem načrtu finančnega prestrukturiranja, ni stvar sodne presoje niti tega ni mogoče v naprej predvideti.
Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožnici ni mogoče očitati kvalificirane oblike malomarnosti, saj je pravilno prebrala zapis na plačilnem nalogu kot "plačano". Tudi po stališču pritožbenega sodišča zapisa sporne črke ni mogoče prebrati kot "m", torej da bi se štelo, da bi morala tožnica izvršiti plačilo, temveč izključno kot "n", torej zapis, da je sodna taksa že plačana in tožnica s zvezi s tem ni dolžna izvršiti plačila. Zapis po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ustreza mali tiskani črki "n", posledično pa tožnica takšnega zapisa ni mogla prebrati drugače kot "plačano".
izbris subjekta vpisa iz sodnega registra brez likvidacije - izbrisni razlog - izbrisni razlog subjekt ne posluje na registriranem poslovnem naslovu - ugovorni razlog
O možnosti upnikovega izpodbijanja obstoja izbrisnega razloga iz 2. točke prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP se je Ustavno sodišče v odločbi U-I-57/15, U-I-2/16 že opredelilo v 3. točki izreka in upnikom subjekta vpisa v postopku izbrisa, začetem na podlagi 2. točke prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP priznalo kot ugovor, da izbrisni razlog ne obstaja, ugovor, da pravna oseba ni prenehala poslovati, da ima premoženje ali da ni izpolnila svojih obveznosti, torej jim je do odprave protipravnosti priznalo vsebinsko enak ugovor kot v izbrisnem postopku, začetem po 1. točki prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP.
zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine - terjatev za izstavitev zemljiškoknjižne listine - zastaranje terjatve - izstavitev izbrisne pobotnice - začetek teka zastaralnega roka - ugovor zastaranja - desetletni zastaralni rok - izbris hipoteke - izbris prepovedi odtujitve in obremenitve
Z dnem, ko je (domnevno) poplačal posojilo, je tožnik pridobil terjatev na izstavitev izbrisne pobotnice in takrat je pričel teči desetletni zastaralni rok iz 350. člena OZ.
Po oceni pritožbenega sodišča izplačila brez soglasja sodišča lahko v določenih okoliščinah predstavljajo le neznatno kršitev dolžnosti upravitelja, vendar se sodišče prve stopnje pred presojo, da ne gre za hujše kršitve dolžnosti, ni v zadostni meri opredelilo do teh kršitev v luči dejstva, da stečajna masa ne zadošča za plačilo vseh stroškov postopka. Ker je stečajna upraviteljica jasna pri svojem stališču, da to pomeni sorazmerno plačilo le za določeno vrsto občasnih stroškov postopka, je s tem stališčem nujno povezan tudi strožji nadzor načina izplačevanja ostalih stroškov, za katere je zagotovljeno izplačilo v celoti. Razumljivo je tudi pričakovanje upnikov prej navedenih občasnih stroškov, da jim bo sodišče zagotovilo, da stečajna upraviteljica z nobenim izplačilom brez soglasja sodišča ali mimo predračuna stroškov ne ogrozi višine poplačila njihovih terjatev. Že s posamezno kršitvijo pravil pri izplačevanju tistih stroškov, ki jih je upraviteljica plačala 100%, se namreč lahko pri upnikih, ki ne bodo prejeli 100% plačila stroškov, poruši zaupanje v delo stečajne upraviteljice, s tem pa nastane tudi konflikt, za odpravo katerega je predvidena možnost zamenjave upravitelja, če je to nujno za rešitev konflikta in če je po drugi strani glede na predviden potek postopka to še smotrno.
ZPP člen 206, 206/1, 206/1-1. SPZ člen 92. OZ člen 198.
tožba na ugotovitev obstoja lastninske pravice - predlog za prekinitev postopka - prekinitev postopka zaradi reševanja predhodnega vprašanja - prekinitev postopka - predlog za izdajo začasne odredbe - predhodno vprašanje - varstvo lastninske pravice - uporaba tuje stvari v svojo korist - vrnitveni zahtevek
Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da je za odločitev o utemeljenosti zahtevkov v predmetnem postopku bistvenega pomena, kdo je lastnik spornih nepremičnin. Če je tožena stranka s priposestvovanjem postala lastnica nepremičnin, bo moralo sodišče v konkretnem primeru zavrniti tožbeni zahtevek na izpraznitev in izročitev teh nepremičnin (prim. 92. člen SPZ). V skladu s 198. členom OZ je ena od predpostavk kondikcijske obveznosti (plačila uporabnine) prikrajšanje lastnika nepremičnine. Ne glede na navedeno pa pritožnica s pritožbo ne more uspeti, saj je prvostopenjsko sodišče zavzelo pravilno stališče, da prekinitev postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja ni obligatorna. Sodišče prve stopnje se je očitno odločilo, da bo predhodno vprašanje obstoja lastninske pravice na nepremičninah zaradi priposestvovanja samo rešilo. Navedena odločitev je tudi v skladu z načelom smotrnosti postopka, saj je glavni postopek v tej zadevi v teku že dlje časa, v zadevi I P 70/2020 pa je bila komaj vložena tožba. V teh okoliščinah je prekinitev prej začetega postopka tudi po oceni pritožbenega sodišča neracionalna. Pritožničino zavzemanje za prekinitev postopka ob hkratnem sklicevanju na načelo smotrnosti in ekonomičnosti postopka se pokaže kot protislovno. Prekinitev postopka bi kvečjemu vodila v podaljšanje in posledično v povečevanje stroškov postopka.
Teorija, ki zastopa stališče, da je za opredelitev spornega predmeta pomembno tudi dejansko stanje (torej ne čista procesna teorija, ki zahteva le istovrstni zahtevek), ni enotna o tem, kako opredeliti ta pojem. Sintetični pogled na sporni predmet pa pokaže, da je v primeru, ko se dejstva, ki so pomembna za uporabo pravnih norm večinoma pokrivajo, gre brez dvoma za eno dejansko stanje. Pritožbeno sodišče dopušča možnost, da bi lahko šlo za različne dejanske stanove in torej različne historične dogodke ter torej različne zahtevke, če bi tožnica podala več pravotvornih dejstev v povezavi s konkretnih kršitvami vsakega od posameznih delavcev in s tem v povezavi protipravnim ravnanjem toženke oz. njej očitano solidarno odgovornostjo za zatrjevano škodo.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - vrnitev v prejšnje stanje - pogoji za vrnitev v prejšnje stanje - upravičen razlog za zamudo - opravičljiva zamuda - vročilnica - nepravilna vročitev
Navedbe v pritožbi vsebinsko pomenijo zatrjevanje napačnega vročanja, in ne razlogov, ki bi se nekrivdno pripetili tožnikom. Z navedenimi razlogi pa pritožnica ne more uspeti, saj napačna vročitev vabila na glavno obravnavo oziroma poziva na odgovor na vlogo nasprotne stranke ni razlog, iz katerega bi bilo mogoče vložiti predlog za vrnitev v prejšnje stanje, pač pa lahko kvečjemu predstavlja kršitev pravil postopka, ki se uveljavlja v pritožbi zoper sodbo (tožeča stranka je vložila tudi pravočasno pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo). Pogoj za ugoditev predlogu za vrnitev v prejšnje stanje je namreč le opravičljiva zamuda, ki se je pripetila stranki, napake sodišča pri vročanju pa so pri tem izključene.
Predmet tožbe je plačilo uporabnine, ki jo tožeča stranka vtožuje kot lastnik navedene nepremičnine in lastništvo tožeče stranke je med pravdnima strankama nesporno. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da tožeča stranka sme poleg odškodnine, do katere je (bo) upravičena v primeru uspešno izvedenega postopka razlastitve, zahtevati za čas, ko je nesporna lastnica zemljišča, po kateri teče cesta, tudi uporabnino. Uporabnina pa ni odškodnina in z uporabnino se nadomesti prikrajšanje, ki se ugotavlja po stanju objekta, ki prikrajšanje povzroča. Prikrajšanje v okoliščinah konkretnega primera povzroča cesta.
posojilo - pristop k dolgu - dogovor o plačilu - izpolnitev tretjemu
Nakazila tretji toženki, pa čeprav je bil njihov namen v poplačilu kredita, ne morejo pomeniti poplačila kredita, saj bi morala biti sredstva povrnjena tožnici, ki je kredit vzela (upnici, fizični osebi), in ne tretji osebi (tretji toženki). V tej smeri sta se tudi sicer zavzemali obe pravdni stranki, pri čemer pa toženci z ničemer niso pojasnili, kako naj bi bila tožnica z nakazili tretji toženki preprosto že kar poplačana, pa čeprav je bila v tistem času tretja toženka v 100% lasti tožnice. Goli namen za zaključek o poplačilu ne zadošča, manjkajo pa tudi navedbe tožencev v smeri zakonskega dejanskega stanu o izpolnitvi tretjemu, pri čemer nenazadnje niti ni jasno, kako naj bi bila tretja toženka tretji, saj so vsi toženci solidarno zavezani za poplačilo tožnice kot fizične osebe iz naslova kredita, ki ga je tožnica vzela kot fizična oseba.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00042399
ZKP člen 18, 344, 371, 371/1, 371/1-3, 371/1-11, 371/2. URS člen 29, 29/3. OZ člen 335, 335/3, 433. ZFPPIPP člen 34. KZ-1 člen 2, 18, 38, 227, 227/1, 227/2.
kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - pomoč pri kaznivem dejanju - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - sojenje v nenavzočnosti - izvedba naroka v odsotnosti ene od strank - združitev in izločitev postopka - pravica do obrambe - izločitev izvedenca - nepristranskost izvedenca - odreditev novega izvedenca - prosta presoja dokazov - sprememba obtožnice - prenos poslovnega deleža - poplačilo upnikov - čas storitve kaznivega dejanja - pomoč pri storitvi kaznivega dejanja - vzročna zveza
Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je bila sprememba obtožbe z dne 3. 12. 2019, po primarno neuspešnih vročitvah obdolžencu, slednjemu pravilno vročena dne 24. 1. 2020. Zatem je sodišče pred razglasitvijo sodbe opravilo še dva naroka za glavno obravnavo, v dneh 27. 1. 2020 in 3. 2. 2020, ki se ju pravilno obveščeni obdolženec ni udeležil. To pa pomeni, da se je pravici do izjave o spremenjeni obtožbi prostovoljno odpovedal, ne pa, kot neutemeljeno trdi zagovornik, da mu je sodišče to zakonsko možnost odvzelo. Sprememba obtožbe pa tudi ni bistvena, saj še vedno vsebuje enako očitano dejanje, v okviru istega historičnega dogodka.
Da v primeru nebistvene spremembe obtožbe seznanitev obdolženca z modificiranim obtožnim aktom ni nujna, in da v takem primeru sojenje v nenavzočnosti obdolženca ne pomeni kršitve njegove pravice do obrambe, se je že opredelilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.
Obdolženka je tekom glavne obravnave imela realno možnost zaslišanja obdolženca, pa je niti ni poskušala izkoristiti, zagovor obdolženca ni edini obremenilni oziroma odločilni dokaz, na katerega sodišče opira svoje ugotovitve in zaključke glede očitkov obdolženki.
Obsodba obdolženke torej niti izključno niti večinoma ne temelji zgolj na zagovoru obdolženca, na katerega pa sicer obdolženka tekom glavne obravnave ni imela prav nobenih pripomb. Izvedeni postopek je zato mogoče oceniti kot pošten, ki obdolženki v nobenem pogledu ni onemogočal uresničevanja pravice do obrambe.
Dopolnjeno novejše stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, po katerem kazenski zakon za obstoj kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po 227. členu KZ-1 ne zahteva, da dolžnik nima dovolj premoženja, iz katerega bi se upnik lahko poplačal, temveč je zakonski znak njegova nelikvidnost, to pomeni, da nima dovolj denarja (likvidnih sredstev) za plačilo upnikov. Zakonski znak je torej plačilna nezmožnost, to pomeni, da dolžnik trajneje ne razpolaga z dovolj denarnimi (likvidnimi) sredstvi, da bi bil upnik poplačan.
V obravnavanem primeru imajo naravo dopolnilnih norm k blanketni normi 227. člena KZ-1 določbe ZFPPIPP, ne pa izvršilnega prava.
Rok za plačilo kupnine v, kot že pojasnjeno lažni pogodbi, ni odločilen za nastanek prepovedane posledice, ker je, kot pravilno utemeljuje državni tožilec, prišlo do premika edinega realnega premoženja I. prav in izključno s podpisom pogodbe in zato tudi ni pomembno, kdaj je zapadel v pogodbi lažno določen rok za izpolnitev kupnine.
Kaj določa vsebino pomoči, kot udeležbe pri kaznivem dejanju po 38. členu KZ-1, je sodna praksa, kot tudi pravna teorija, že večkrat poudarila. Med pomočjo in izvršenim dejanjem mora obstajati vzročna zveza, vendar pa se ne zahteva vzročnost v smislu formule conditio sine qua non (teorija o naravni vzročnosti). Ravnanje pomagača je sicer lahko - ni pa treba, da je - nujni pogoj za izvršitev dejanja glavnega storilca. Zadošča že, da pomagačevo ravnanje prispeva k dejanju glavnega storilca tako, da ga olajša, pospeši, poveča stopnjo neprava, poveča korist za storilca, zmanjša možnost odkritja in podobno, četudi bi glavni storilec dejanje lahko izvršil tudi brez pomagačevega prispevka.
Premoženjskopravni zahtevek je po vsebini civilnopravni zahtevek, ki ga sodišče v kazenskem postopku ugotavlja po pravilih civilnega prava. Pravočasno uveljavljanje zahtevka s strani upnika, na drugi strani terja pravočasno in konkretizirano ugovarjanje dolžnika - torej obdolženke oziroma obdolžencev - tudi glede ugovora morebitnega zastaranja terjatve.
ugovor proti odpustu obveznosti - poročanje o premoženjskem stanju - kršitev obveznosti poročanja
V poročilu o stanju premoženja je dolžnik zamolčal nepremičnino v lasti dolžnika do 1/2, v vrednosti 120.000,00 EUR.
Ni stvar presoje dolžnika, da v predlogu za začetek postopka osebnega stečaja navede le tisto premoženje, za katero sam ocenjuje, da naj se unovči v stečajnem postopku, pač pa mora v primeru, če je potrošnik, sodišču dati podatke o vsem svojem premoženju, skupaj z izjavo, da je v poročilu tudi navedeno vse njegovo premoženje. Pravila o tem so jasna in niso namenjena samim sebi. Če je dolžnikov odnos do tega, kaj mora razkriti sodišču, takšen, da zanj predstavlja le nepotrebno administriranje, ker imajo upniki in upraviteljica tako in tako dostop do podatkov o premoženju, ki sodi v stečajno maso, potem ne more pričakovati, da bo sodišče razloge upnika, ki temeljijo na zakonskih obveznostih dolžnika, zavrnilo kot neutemeljene, njegovim pa pritrdilo kot utemeljenim. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je dolžnik tisti, ki sam nosi odgovornost za izvajanje svojih dolžnosti, ki mu jih nalaga zakon. Če ravna v nasprotju s temi, mora nositi posledice, ki jih predpisuje zakon.
Tudi po presoji pritožbenega sodišča predlagatelja nista zmogla že zadostnega trditvenega bremena v smeri obstoja dodatne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Termin verjetno izkazati pomeni, da mora upnik obstoj omenjenih predpostavk najprej konkretizirano zatrjevati in nato še s stopnjo verjetnosti izkazati. Golo ponavljanje zakonskega besedila in pravnih pojmov, ki so vsebovani v njem, ne zadošča, ampak je treba zatrjevati konkretne okoliščine primera, ki jih je mogoče subsumirati pod omenjeni zakonski dejanski stan.
ZPP člen 279č, 279č/3, 282, 282/2, 339, 339/2, 339/2-8.
sodba na podlagi stanja spisa - pogoji za izdajo sodbe na podlagi stanja spisa - prvi narok za glavno obravnavo - preložitev naroka za glavno obravnavo - izvajanje dokazov - posledice izostanka z naroka - pripravljalni narok - program vodenja postopka - listinski dokaz - dovolj pojasnjeno dejansko stanje - kršitev pravice do izjave
Upoštevaje opisano dinamiko postopka po presoji pritožbenega sodišča pritožnici ni mogoče slediti v njenih navedbah, da ni bilo jasno, ali se bo na kasnejšem naroku nadaljeval pripravljalni narok ali zgolj prvi narok za glavno obravnavo. Tožeča stranka je dne 21. 1. 2020 sama predlagala, da se preloži prvi narok za glavno obravnavo in v sklepu, ki izhaja iz zapisnika z dne 21. 1. 2020, je prvostopenjsko sodišče temu predlogu nedvoumno sledilo - v njem je namreč zapisalo, da se "zaradi navedenega narok ne opravi in preloži na dne 10. 3. 2020" - vse navedeno pa pojasnilo tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Pritožbena trditev, da citirani zapis ne omogoča zanesljivega sklepanja, da je imelo sodišče prve stopnje 'v mislih' zgolj preložitev prvega naroka in da je štelo, da je pripravljalni narok zaključen, ne vzdrži resne presoje. Tožeči stranki je moralo biti na podlagi opisanih okoliščin jasno, da je bil (prav zaradi njenega predloga) preložen prvi narok za glavno obravnavo (da bosta na istem naroku zaslišana oba zakonita zastopnika pravdnih strank hkrati). Ker torej sodišču prve stopnje v zvezi s tem ni mogoče pripisati nobenih nedoslednosti, pritožnica ne more uspeti z navedbo, ki po smislu meri na očitek, da za izdajo sodbe na podlagi stanja spisa ni bil izpolnjen formalni pogoj iz drugega odstavka 282. člena ZPP v smislu 'poznejšega naroka'.
ZMed člen 26, 26/1, 26/4, 27, 27/1, 28, 28/1, 31, 31/1, 35, 35/2. URS člen 39, 40, 74.
pravica do popravka - pravica do objave popravka - razlogi za zavrnitev objave (odklonilni razlogi) - vsebina in dolžina popravka - objava na spletni strani - tiskani mediji - absolutno javna oseba - poseg v osebnostne pravice posameznika - svoboda novinarskega izražanja - svobodna gospodarska pobuda - kolizija ustavnih pravic - neprimeren dokaz - mediji
Dokaz z zaslišanjem tožnika je bil upravičeno zavrnjen. Gre za neprimeren dokaz v pravdi zaradi objave popravka, saj v njej niso odločilna dejstva o vrsti in obsegu škode, ki jo tožnik trpi zaradi posega v njegove osebnostne pravice in kar se praviloma ugotavlja z zaslišanjem stranke, pač pa je odločilna vsebina in sporočilna moč zahtevanega popravka, ki se praviloma ugotavlja in presoja z analizo besedila oziroma vsebine zahtevanega popravka in ne z zaslišanjem prizadete stranke.
Pravica do popravka je ustavno varovana pravica. Njen namen je, da se v primeru, ko je objavljeno obvestilo takšno, da lahko posega v pravice oziroma interes prizadete osebe, slednji da možnost, da na enakovrednem medijskem mestu poda tudi svoje stališče. Primarno je namenjeno varstvu zasebnega interesa prizadetega posameznika, ki na ta način dobi enakovredno možnost (preko medijev), da zaščiti svoje osebnostne pravice (čast, dobro ime, ugled, zasebnost, dostojanstvo). Hkrati je z njo varovan interes javnosti po uravnoteženi, celoviti in objektivni informiranosti. Prizadeti dobi možnost, da je slišan, javnost pa možnost, da sliši obe strani in si sama ustvari svoje mnenje.
Ustavna pravica posameznika do objave popravka posega v svobodno uredniško politiko medijev in v svobodo novinarskega izražanja, ter v svobodno gospodarsko pobudo izdajatelja medija. Ker gre za kolizijo različnih ustavnih pravic, je treba med njimi vzpostaviti ustrezno ravnovesje – sorazmernost. Opraviti je treba tehtanje, kateri pravici je v konkretnem primeru treba dati prednost in v kakšnem obsegu.
ZFPPIPP člen 427, 427/1, 427/1-1, 427/1-2, 435, 435/1.
izbris iz sodnega registra brez likvidacije - obstoj izbrisnega razloga - neporavnane obveznosti - ustavna odločba
V izbrisnem postopku po 2. točki prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP je mogoče uveljaviti vsebinsko enak ugovor, kot v izbrisnem postopku po 1. točki prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je upnica subjekta vpisa Republika Slovenija navedla, da ima subjekt vpisa do nje neporavnane obveznosti, kar pomeni, da izbrisni razlog ne obstaja.
vračunanje darila zakonitemu dediču - vrednost darila - cenitev vrednosti darila po cenah ob zapustnikovi smrti in stanju ob daritvi - pritožbene novote - dopustne pritožbene novote - prekluzija v zapuščinskem postopku - postopek po uradni dolžnosti - materialno procesno vodstvo v zapuščinskem postopku - nesporno dejstvo
Pri vračunanju darila (kolaciji) je praviloma treba ugotoviti vrednost darila v času, ko je bilo dano; vračunanje darila zgolj z upoštevanjem velikosti solastniških deležev praviloma ni ustrezna metoda, saj se lahko vrednost podarjene stvari s časom občutno spremeni.
Večinsko stališče novejše sodne prakse je, da so v zapuščinskem postopku dopustne pritožbene novote, ki se nanašajo na pravice do dedovanja in v zvezi z dedovanjem, saj mora po 165. členu ZD sodišče ves čas postopka gledati na to, da se pravice strank čim prej ugotovijo in zavarujejo, ter vzeti v presojo vsak predlog prizadetih oseb, ki ga te dajo pisno ali ustno. Zato lahko stranka tudi še v pritožbi zoper sklep o dedovanju (prvič, kot novoto) uveljavlja npr. pravico do vračunanja darila v dedni delež, zahtevo za odpravo prikrajšanja nujnega deleža, pravico do dedovanja na podlagi oporoke ali razloge za neveljavnost oporoke.
Pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bil opozorjen, da mora na naroku navesti vsa dejstva in predlagati dokaze ter da v pritožbenem postopku ne bo mogel več uveljavljati novot.