Razlogov za vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje toženka v svoji pritožbi sploh ne napada, saj ne nasprotuje nosilnemu razlogu sodišča druge stopnje za vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje - da glede na naravo očitane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP te kršitve ne more odpraviti samo.
Strinjati se je s toženko, da sodni postopek traja že dolgo, vendar je problematika v zadevi dokazno zahtevna. Sodišči druge in prve stopnje nista zavlačevali z reševanjem zadeve. Glede na vse okoliščine primera, upoštevajoč tudi to, da je bila razveljavljena sodba sodišča prve stopnje, ki še ni bila končna, je tudi sicer najbolj smotrna in racionalna vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
ali pojem "sprememba delovnopravnega statusa", ki je določen v drugem odstavku 121. člena ZPIZ-2, zajema spremembo položaja delovnega invalida, ki ni v delovnem razmerju;
ali je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo s tem, da je uporabo drugega odstavka 121. člena ZPIZ-2 omejilo na razmerje med delavcem in delodajalcem, tožniku kot samostojnemu podjetniku pa izplačilo delnega nadomestila priznalo na podlagi 122. člena ZPIZ-2, brez časovne omejitve izplačila glede na datum vložitve zahteve.
Iz utrjene (ustavno) sodne prakse in pravne dogmatike je razvidno, da se kazenski postopek zoper osumljenca dejansko začne tisti trenutek, ko je policijsko preiskovanje osredotočeno, zožano proti enemu možnemu storilcu, tako, da policija te osebe ne obravnava več kot občana, ki lahko da kakšno koristno informacijo o kaznivem dejanju ali storilcu, temveč kot domnevnega storilca tega kaznivega dejanja.
Ustava v določbi 29. člena pouka, ki ga je policija dolžna dati osebi, na katero je osredotočen sum storitve kaznivega dejanja, ne našteva po točkah, vendar je iz vsebine navedene določbe jasno razvidno, da mora biti osebi, zoper katero je kazenski sum že osredotočen, učinkovito zagotovljeno najmanj, da se lahko brani sama ali z zagovornikom, da ima realno možnost priprave obrambe, da ni dolžna ničesar izjaviti zoper sebe ali svoje bližnje in ni dolžna priznati krivde, ter da je njena odločitev o sodelovanju z organi pregona zavestna, razumna in prostovoljna.
Agenti države torej lahko vstopijo v tuje prostore oziroma jih preiščejo tudi v primeru privolitve imetnika teh prostorov. Iz Ustave namreč ne izhaja prepoved, da se tisti, v katerega prostore se bo vstopilo oziroma pri katerem se bo opravila preiskava, svoji pravici do nedotakljivosti stanovanja in drugih prostorov ne bi smel odpovedati. Vendar pa v praksi privolitev za vstop v stanovanje oziroma druge prostore in oprava preiskave prinaša številne dileme.
Temeljni pogoj za prostovoljnost osumljenčeve odločitve je torej njegova seznanjenost s pravicami, ki mu gredo. Brez pouka o posledicah pristanka je namreč odpoved pravicam lahko zgolj posledica neznanja, trenutne prestrašenosti oziroma podrejenosti v razmerju do policije in neinformiranosti o njenih posledicah, ne pa izraz osumljenčeve proste oziroma svobodne volje. Golo, to je formalno soglasje osumljenca za vstop v prostore ali opravo preiskave, torej ne zadošča, če osumljenec pred tem ni bil seznanjen, čemu se odpoveduje.
Razpolaganje ali upravljanje s stvarnim premoženjem občine ne pomeni izvajanja upravne funkcije, kot meni pritožnica, niti ne postane upravna zadeva, v kateri bi organ odločal o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih osebe s področja upravnega prava (prvi odstavek 2. člena ZUP) in o tem izdal upravni akt. ZSPDSLS-1 je namreč predpis, ki ureja pravila za sklepanje pravnih poslov oziroma pogodb, katerih predmet je stvarno premoženje v lasti države ali samoupravne lokalne skupnosti (torej toženke).
Čim gre za sklepanje pravnih poslov, pa so tudi odločitve subjektov (lastnikov ali upravljavcev stvarnega premoženja), na katere se nanaša navedeni zakon, po naravi stvari akti poslovanja, saj iz zakona ne izhaja drugače. ZSPDSLS-1 tako ne določa, da se v zvezi s prodajo ali oddajo nepremičnin v najem vodi upravni postopek ali da mora lastnik oziroma upravljavec o katerem od vprašanj odločiti z upravnim aktom ali da je predvideno vodenje upravnega spora.
Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vložena zoper t. i. drugo odločbo, ne pa zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, po pravnomočnosti sklepa Okrajnega sodišča v Mariboru II K 24080/2018 z dne 30. 7. 2026 pa obsojenec niti nima več pravnega interesa za vztrajanje pri predlogu za prekinitev izvršitve izpodbijane pravnomočne sodbe. Posledično je sodišče predlog za odložitev izvršitve pravnomočne sodne odločbe, podan v zahtevi za varstvo zakonitosti, zavrglo.
V primeru hišnega zapora obseg in kvaliteta prikrajšanja osebne svobode posameznika kot tudi nepovratne daljnosežne posledice za posameznika ne dosegajo enake intenzitete kot v primeru prestajanja kazni zapora v zavodu. V kolikor bo sklep Okrožnega sodišča v Mariboru V Kr 7572/2018 z dne 9. 6. 2026 postal pravnomočen, bo s tem že preprečen popoln odvzem prostosti obsojencu in posledično tudi morebiten nastanek nepovratnih škodljivih posledic zanj zaradi prestajanja zaporne kazni v zavodu. Iz tega razloga je Vrhovno sodišče predlogu le delno ugodilo in izvršitev pravnomočne sodbe za obsojenca odložilo do pravnomočnosti navedenega sklepa.
Obrazložitev Upravnega sodišča je skrbna, celovita in logična, pritožnik pa ne navaja nič takega, kar bi vzbujalo dvom v pravilnost njegove presoje. Vrhovno sodišče zato pritožbene ugovore zavrača kot neutemeljene.
Ker je po drugem odstavku 205. člena ZKP upravičeni predlagatelj za podaljšanje pripora le državni tožilec, je Vrhovno sodišče predlog preiskovalne sodnice v delu, ki nedovoljeno presega pojasnilo iz tretjega odstavka 205. člena ZKP, po drugem odstavku 423. člena v zvezi z drugim odstavkom 422. člena ZKP, zavrglo.
Pravica do izvajanja dokazov obdolžencu v kazenskem postopku ne zagotavlja uspeha izida dokazovanja, temveč jamči samo izvedbo dokaza v primeru, ko sodišče dokaznemu predlogu ugodi.
Predlog ne izpolnjuje zahtev iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP. V celoti se osredotoča na pomen konkretne zadeve, čemur revizijski postopek (vsaj v prvi vrsti) ni namenjen. Ne utemelji, v čem naj bi imeli odgovori na zastavljena vprašanja domet za pravni red in sodno prakso, ki bi segal onkraj izida postopka v konkretni zadevi.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Tožnik predloga ni vložil po pooblaščencu, ki je odvetnik, temveč sam, pri čemer ni niti zatrjeval niti izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit. Za vložitev predloga torej nima postulacijske sposobnosti, zato je Vrhovno sodišče njegov predlog za dopustitev revizije zavrglo (377. člen ZPP).
Nasprotni udeleženec predloga ni vložil po pooblaščencu, ki je odvetnik, temveč sam, pri čemer ni niti zatrjeval niti izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit. Za vložitev predloga torej nima postulacijske sposobnosti.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Revizija zoper sklep o stroških postopka ni dovoljena.
Po presoji Vrhovnega sodišča navedena stališča glede narave ustavitve inšpekcijskega postopka veljajo tudi za upravno izvršbo oziroma ustavitev postopka upravne izvršbe v zvezi s pravnim položajem stranskega udeleženca.
Oba postopka (inšpekcijski postopek in upravna izvršba) oziroma obe navedeni fazi upravnega postopka se vodita v javnem interesu. Tudi namen zaključka inšpekcijskega postopka in upravne izvršbe je enak: izpolnitev v upravnem aktu določenih obveznosti zavezanca. Navedeno predstavlja dodatne razloge za uporabo stališč o naravi ustavitve inšpekcijskega postopka tudi za primer ustavitve upravne izvršbe. Ker ustavitev inšpekcijskega postopka po sodni praksi Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča ne bi vplivala na pravice oziroma pravne koristi pritožnice, enako velja tudi za ustavitev upravne izvršbe. Pritožnica bo lahko svoje zasebne interese uveljavljala v morebitnem pravdnem postopku, kjer bo lahko kot stranka nastopala nasproti inšpekcijskemu zavezancu.
Predlog se zavrne.