Prepoved mučenja, nečloveškega ali ponižujočega kaznovanja ali ravnanja iz 18. člena Ustave v upravnem delu izročitvenega postopka po ZKP učinkuje neposredno tako v materialnem kot tudi procesnem smislu, ne glede na to, ali njeno uporabo v tem delu postopka določa zakon - oziroma prav zato, ker ZKP tega ne določa. Tako mora minister pri odločanju o dovolitvi izročitve na podlagi 530. člena ZKP ne glede na njegovo siceršnjo vsebino neposredno uporabiti 18. člen Ustave. Zato je dolžan presojati tujčeve navedbe o spremenjenih okoliščinah in v primeru njihove utemeljenosti izročitev zavrniti.
V okviru dopuščenega revizijskega vprašanja navedeno pomeni, da je v postopku odločanja o izročitvi vezanost ministra na pravnomočno odločitev kazenskega sodišča (na podlagi 527. in 528. člena ZKP) mogoča le v omejenem obsegu in sicer le tedaj, kadar vezanost nanjo ne bi povzročila kršitve absolutne človekove pravice, ki skladno s 15. členom Ustave učinkuje neposredno ne glede na to, da tega 530. člen ZKP ne ureja.
V okoliščinah obravnavane zadeve, ki se nanaša na varstvo pravice iz 18. člena Ustave, to pomeni, da je, tudi če je kazensko sodišče (na eni ali dveh stopnjah) ob presoji pogoja iz 14. točke prvega odstavka 522. člena ZKP pravnomočno odločilo, da zatrjevana kršitev te ustavne pravice ni podana, morebitni obstoj kršitve te pravice vselej dolžan preverjati tudi minister, kar dopolnjuje materialnopravno podlago za njegovo odločanje. V obravnavani zadevi to torej pomeni, da mora minister pri odločanju o dovolitvi izročitve ugotoviti (tudi), da ne obstaja verjetnost, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena, da bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo oziroma bi se jo na ta način kaznovalo, kar sicer določa navedena zakonska norma ZKP le za sodno presojo pogojev za izročitev.
odškodnina - enotna odškodnina - višina - poseg v osebnostno pravico - človekovo dostojanstvo
V konkretnem primeru gre za poseg v tožnikovo osebnostno pravico, v njegovo dostojanstvo. To pa terja odmero enotne odškodnine in ne njenega cepljenja v posamezne odmere navedenih zakonskih postavk, kot sta to storili sodišči prve in druge stopnje. Merila in kriteriji iz 179. člena OZ lahko služijo le kot napotki pri njeni odmeri. Vsa nepremoženjska škoda ima že na ustavnopravni ravni skupen normativni vir - 35. člen Ustave. Škodne oblike iz 179. in 181. člena OZ pa so v primerih, kakšen je sporni, le posamezni vidiki enotnega škodnega doživljanja. Na zaključek o določanju enotne odškodnine v tovrstnih primerih neposredno napotuje določba 181. člena OZ, po kateri ima pravico do pravične denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin oseba, ki je bila s prevaro, silo ali zlorabo kakšnega razmerja podrejenosti ali odvisnosti zapeljana h kaznivemu spolnemu občevanju ali drugemu spolnemu dejanju, kot tudi oseba, proti kateri je bilo storjeno kakšno drugo kaznovi dejanje zoper dostojanstvo osebnosti ali moralo. Ne izključuje sicer denarne odškodnine odmerjene z drugačno metodologijo - po posameznih oblikah pravno priznanih škod iz 179. člena OZ, vendar le, če so se te pojavile v posebej izraziti obliki v razmerju do drugih oblik škod. V spornem primeru pa je tožnik utrpel medsebojna tesni preplet in pogojevanje vseh posledic v različnih sferah njegove psihofizične entitete - tako psihosomatske telesne bolečine kot posledico strahu, ki je celo prerasel v del zmanjšanja življenjskih aktivnosti v obliki postravmatske stresne motnje in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki so tako delno posledica utrpljenega hudega strahu. Ločevanje teh mnogoplastnih in sočasnih hudih težav bi bilo neprimerno in neživljenjsko. Vse to torej vodi k zapolnitvi standarda pravične odškodnine v oblliki enotne odškodnine.
predlog za dopustitev revizije - odvetniški kandidat - vpis v imenik odvetniških kandidatov - oseba vredna javnega zaupanja - upoštevana merila - pripoznava zastarane obveznosti - osebni stečaj - ugoditev predlogu
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je tožena stranka z zavrnitvijo tožnika kot odvetniškega kandidata v konkretnih okoliščinah njegovega primera s postavitvijo pogoja, da izpolni obveznosti, ki so bile odpuščene v postopku osebnega stečaja ali zastarane, postavila nesorazmeren pogoj v zvezi z oceno njegove primernosti za opravljanje odvetniškega poklica?
ZŽNPO člen 24, 24/5, 28, 29. ZUS-1 člen 2, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4.
zavrženje tožbe - akt, ki se lahko izpodbija - ustavitev postopka - sklep o stroških - akcesorni zahtevek - glavni zahtevek - obseg sodnega varstva - zavrnitev pritožbe
Zgolj na podlagi odločitve o obstoju oziroma neobstoju potrebe po žičniški napravi nobena fizična ali pravna oseba ne pridobi pravic ali obveznosti oziroma se s takšno odločitvijo ne poseže v njen položaj. Zato takšna odločitev ne ustreza pojmu upravnega akta iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Zato tudi postopek odločanja o obstoju ali neobstoju potrebe po žičniški napravi ni postopek odločanja o izdaji upravnega akta. Sklep o ustavitvi tega predhodnega postopka tako ni sklep, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu po določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj z njim ni bil ustavljen postopek odločanja o izdaji upravnega akta.
Odločitev o stroških ni samostojna pravna celota. Zahtevek za povrnitev stroškov postopka je akcesorni zahtevek, ki v celoti deli pravno usodo odločitve o glavni stvari. Sklep o stroških v konkretnem primeru predstavlja zgolj del odločitve, vsebovane v sklepu, ki ni upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1 oziroma drugega odstavka 5. člena ZUS-1, zaradi česar tega sklepa ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Narave upravnega akta, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, pa ni mogoče pripisati niti zgolj delu tega sklepa, ki ni samostojna pravna celota, tj. zgolj odločitvi o stroških postopka.
Ko v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati odločitve o glavnem vprašanju (v konkretnem primeru odločitve o ustavitvi postopka) tudi odločitve o stranskem vprašanju (stroških postopka) ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Tudi sicer pa odločitev o postranskem vprašanju ne more uživati večjega varstva kot odločitev o glavni stvari.
dopuščena revizija - verifikacija stare devizne vloge - darilna pogodba - evidentiranje sprememb - zakonski rok - neobstoječa pravna oseba - neuspel poskus vročitve - nemogoč pogoj - poenostavljen postopek - zavrnitev revizije - cesija
Razlaga 6. člena ZNISESČP v povezavi z 10., 11. in 12. členom ZNISESČP, da se verifikacija starih deviznih vlog zavrne, ker pridobitev terjatve ni bila evidentirana do 1. 12. 2015, torej z določitvijo prekluzivnega roka, je ne glede na dejstvo, da je bilo v zakonu predpisano evidentiranje pri Glavni podružnici Sarajevo, ki sploh ni obstajala niti takrat niti pred uveljavitvijo ZNISEČP, in posledično evidentiranje na zakonsko predpisan način pravočasno sploh ni bilo mogoče, pravilna ter v skladu z namenom, ki ga mora zasledovati zakonodajalec glede na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice Ališić in ostali, št. 60642/08 z dne 16. julija 2014.
Toženka je, upoštevajoč morebitne težave pri sodelovanju s pristojnimi institucijami Bosne in Hercegovine, ki sta se jih obe strani trudili premostiti, kot to izhaja iz zapisnika o sestanku Odbora ministrov, pogoj evidentiranja, kot ga določa ZNISESČP, omilila oziroma ga razlagala v prid bodočim upravičencem do izplačila. Ni namreč zahtevala, da se evidentira terjatev novega upnika v smislu, da bi morda celo zahtevala aktivno ravnanje Glavne podružnice Sarajevo, temveč le minimalno aktivnost vlagatelja, kot je to pravilno presodilo že sodišče prve stopnje. Poskus pošiljanja je nekaj manj kot doseganje prejemnika s pošiljko. Republika Slovenija se je, kljub temu, da je v skladu z ZNISESČP, ki se zgleduje po obligacijskopravnem institutu cesije, odpovedala nedvomnosti prenosa terjatve in se odločila, da bo vlagateljem zaupala že brez kakršnekoli aktivnosti na strani pravnih subjektov, pri katerih so se hranile stare devizne vloge. S tem je pravzaprav popolno zaupala novim upnikom, če so le poskusili poslati svoje dokumente o veljavnem pravnem poslu, na podlagi katerega so pridobili staro devizno vlogo.
Pogoj evidentiranja zato ni nemogoč. Razlaga, da zadostuje že poskus pošiljanja oziroma evidentiranja, je bila namreč objavljena na internetu na spletni strani toženke, potem ko je bil javni poziv za verifikacijo objavljen v dnevnih časopisih Bosne in Hercegovine, ki izhajata na ozemlju celotne Bosne in Hercegovine. Informacije o poteku postopka so bile torej javno dostopne, so pa zahtevale neko minimalno skrbnost bodočega vlagatelja, tj. seznanitev s postopkom za dosego verifikacije in potem izplačila. Poleg tega je šlo zgolj za poenostavitev postopka verifikacije z razlago evidentiranja, kot jo je podala toženka na spletni strani, in ne za onemogočanje izpolnjevanja tega pogoja.
ZPP člen 367b, 367b/4, 367b/6. ZIntPK člen 4, 4-3.
predlog za dopustitev revizije - pomanjkljiv predlog - razlogi sodbe - vprašanje pomembno glede na vsebino zadeve - zavrženje predloga
Revizije ni mogoče dopustiti glede vprašanj, ki se ne nanašajo na razloge izpodbijane sodbe, saj lahko Vrhovno sodišče revizijski preizkus opravi le v okviru tega, kar je Upravno sodišče obravnavalo in uporabilo kot temelj svoje sodne presoje.
predlog za dopustitev revizije - sporno dejansko stanje - ni pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve - razlogi sodbe - zavrženje predloga
Vprašanja, ki se nanašajo na upravni postopek in na upravno odločbo so lahko predmet tožbenih ugovorov in šele če so podani, tudi presoje Upravnega sodišča (ne pa Vrhovnega sodišča). Upravno sodišče v sodbi teh vprašanj ni presojalo in zato sodba na njih ne temelji. Tožnik pa v predlogu tudi ne trdi, da so bile te navedbe vsebina tožbenih očitkov, kar šele bi lahko vzpostavljalo procesno pravno vprašanje zadostne obrazložitve sodbe.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. ZUS-1 člen 32. ZPP člen 214, 214/2.
začasna odredba - odstranitev dela objekta - sklep o izvršbi - izkazana težko popravljiva škoda - pravica do doma - prizadetost javnega interesa - neprerekane trditve - trditveno breme - ugoditev pritožbi - izdaja začasne odredbe
V obravnavani zadevi bi pritožnica zaradi rušenja po tretjih osebah ostala brez dela stavbe, ki je po neprerekanih navedbah njen dom, iz česar izhaja, da ga uporablja v ta namen. Rušitev v njenem primeru tako ne bi pomenila le odstranitve nezakonito zgrajenega dela objekta, saj bi šlo tudi za odstranitev prostora, ki je kot dom pravno varovan v okviru človekove pravice iz 8. člena EKČP (kar v pritožbi izpostavlja pritožnica). Navedeno pa je po presoji Vrhovnega sodišča že po naravi stvari neodpravljivo, saj odpadle možnosti uporabe stavbe, ki je za pritožnico posebnega pomena, ni mogoče povrniti. Nastala škoda je tako več kot le težko popravljiva v primeru, če bi pritožnica v tem upravnem sporu uspela, ker bi se izkazalo, da je bil sklep o dovolitvi izvršbe nezakonit.
Tudi če oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba. Tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve izpostavljen nehumanemu ali nečloveškemu ravnanju, mora izhajati iz dejavnikov na strani države ali drugih subjektov, pred katerimi država prosilca noče ali ne more zaščititi.
Razlog za mednarodno zaščito ne more biti le okoliščina, da je za prosilca ekonomski in socialni sistem v izvorni državi slabši kot v državi, kjer prosi za mednarodno zaščito.
opis prekrška - konkretizacija zakonskih znakov - namen storilca - subjektivni zakonski znak
Zaključek o obstoju odnosa storilca do dejanja je predmet obrazložitve in ne opisa očitanega dejanja. Vrhovno sodišče ne vidi razloga, da enaka merila konkretiziranosti opisa ne bi veljala tudi pri prekrških, ki so glede na vsebovano kriminalno količino manj huda kazniva ravnanja in so tudi pravne posledice za storilca prekrška milejše kot pri kaznivih dejanjih.
ZUS-1 člen 32, 32/3, 80, 80/3, 80/3-1. ZFPPIPP člen 106, 106/3, 115, 115/1, 115/1-1.
ureditvena začasna odredba - stečajni upravitelj - omejitev opravljanja dejavnosti - starostna omejitev - ugotovitvena odločba - učinkovito pravno varstvo - izkazana težko popravljiva škoda - prizadetost javnega interesa - ugoditev pritožbi - izdaja začasne odredbe
Ustavno sodišče je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prve točke prvega odstavka 115. člena ZFPPIPP zavrglo, ker je presodilo, da zakonska določba neposredno ne posega v pravice, pravne interese oziroma pravni položaj upravitelja, ki je dopolnil 70 let ter da mora minister za pravosodje v tem primeru izdati deklaratorno upravno odločbo, kot to določa tretji odstavek 106. člena ZFPPIPP. Ker je torej za zavrnitev imenovanja določene osebe za stečajnega upravitelja potrebna odločba, potem mora biti zoper njo zagotovljeno tudi učinkovito sodno varstvo. Učinkovito sodno varstvo pa pomeni tako možnost sodnega izpodbijanja v upravnem sporu, kot tudi izdajo začasne odredbe, če bo sicer sodno varstvo postalo neučinkovito.
Tožnica je z navedbami o tem, da že od 1.11.2023 ni več imenovana za upraviteljico v novih insolventnih zadevah in da odprava te posledice po naravi stavri ne bo več mogoča tudi če v tem upravnem sporu uspe in sodno varstvo ne bo več učinkovito, saj so od 1. 11. 2023 dalje v vseh insolventnih postopkih, v katerih bi moraal biti po vrstnem redu imenovana, imenovani drugi upravitelji, izkazala težko popravljivo škodo.
Navedbe toženke, da je javni interes opredelil že zakonodajalec in da bi izdaja začasne odredbe pomenila pretiran poseg v javno korist, ker bi prepovedala izvajanje določbe 1. točke prvega odstavka 115. člena ZFPPIPP, čeprav njena protiustavnost ni bila ugotovljena, pa po presoji Vrhovnega sodišča ne morejo pretehtati ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva, zato toženka z njimi ni izkazala, da bo z začasnim zadržanjem izvršitve nesorazmerno prizadeta javna korist.
ZUS-1 člen 32, 32/3, 80, 80/3, 80/3-1. ZFPPIPP člen 115, 115/1, 115/1-1.
ureditvena začasna odredba - stečajni upravitelj - omejitev opravljanja dejavnosti - starostna omejitev - ugotovitvena odločba - učinkovito pravno varstvo - izkazana težko popravljiva škoda - prizadetost javnega interesa - ugoditev pritožbi - izdaja začasne odredbe
Ustavno sodišče je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prve točke prvega odstavka 115. člena ZFPPIPP zavrglo, ker je presodilo, da zakonska določba neposredno ne posega v pravice, pravne interese oziroma pravni položaj upravitelja, ki je dopolnil 70 let ter da mora minister za pravosodje v tem primeru izdati deklaratorno upravno odločbo, kot to določa tretji odstavek 106. člena ZFPPIPP. Ker je torej za zavrnitev imenovanja določene osebe za stečajnega upravitelja potrebna odločba, potem mora biti zoper njo zagotovljeno tudi učinkovito sodno varstvo. Učinkovito sodno varstvo pa pomeni tako možnost sodnega izpodbijanja v upravnem sporu, kot tudi izdajo začasne odredbe, če bo sicer sodno varstvo postalo neučinkovito.
Tožnik je z navedbami o tem, da že od 1.11.2023 ni več imenovan za upravitelja v novih insolventnih zadevah in da odprava te posledice po naravi stavri ne bo več mogoča tudi če v tem upravnem sporu uspe in sodno varstvo ne bo več učinkovito, saj so od 1. 11. 2023 dalje v vseh insolventnih postopkih, v katerih bi moral biti po vrstnem redu imenovan, imenovani drugi upravitelji, izkazal težko popravljivo škodo.
Toženka pa z navedbami, da začasne odredbe ni mogoče izdati, ker že zakon sam izrecno določa pravne posledice v prvi točki prvega odstavka 115. člena ZFPPIPP, ni izkazala, da bo z začasnim zadržanjem izvršitve nesorazmerno prizadeta javna korist. Pravne posledice, ki jih želi preprečiti pritožnik, namreč izhajajo iz izpodbijanega upravnega akta, saj v skladu s stališčem Ustavnega sodišča zakon v tem delu ne učinkuje neposredno.
začasna odredba - izkazana težko popravljiva škoda - neprerekane trditve o obsegu in višini škode - materialno procesno vodstvo - prizadetost javnega interesa - pomanjkljive navedbe - trditveno breme - ugoditev pritožbi - izdaja začasne odredbe
Z možnostjo izdaje začasne odredbe se v upravnem sporu preprečuje, da bi sicer sodno varstvo pravic tožnika postalo neučinkovito celo v primeru kasnejšega uspeha v upravnem sporu, ko bi sodišče s svojo pravnomočno sodbo njegovi tožbi ugodilo.
Sodišče prve stopnje je narobe presodilo, da v obravnavani zadevi ni podana težko popravljiva škoda, ker je napačno razlagalo njeno vsebino iz 32. člena ZUS- 1. Svojo presojo je namreč utemeljilo na stališču, da bi morala pritožnika dokazati dejstvo, da bi bilo z izpodbijanim aktom bistveno poseženo v izvajanje njunih dejavnosti. Vendar pa za to ni zakonske podlage, saj navedena določba ZUS-1 ne zahteva utemeljevanja nadaljnje škode, pa tudi ne njene kvalificirane teže ali oblike.
Toženka je sicer v odgovoru na navedeni predlog za izdajo začasne odredbe (na pritožbo kot navedeno ni odgovorila) sicer navajala, da prereka navedbe pritožnikov, vendar pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da jih je prerekala zgolj pavšalno in zato navedenih dejstev ni mogoče šteti za spornih, temveč štejejo za priznana.
Če je sodišče prve stopnje štelo navedbe pritožnikov za pomanjkljive, bi moralo zagotoviti materialno procesno vodstvo po 285. členu ZPP, ki se po ustaljeni sodni praksi uporablja tudi pri odločanju o začasni odredbi v upravnem sporu.
V obravnavani zadevi toženka ne na prvi stopnji, ne v pritožbenem postopku ne poda nobene navedbe v smeri, zakaj bi bil javni interes sploh prizadet z zadržanjem izpodbijanega akta. Navedeno pa je v postopku dolžna zatrjevati in dokazovati toženka, ne pa sodišče po uradni dolžnosti. V postopku tudi ni sodelovala stranka z interesom, katere interes bi bil z izdajo začasne odredbe lahko prizadet. Zato ovire za izdajo začasne odredbe iz 32. člena ZUS-1 niso podane.
ZUS-1 člen 32, 32/3, 80, 80/3, 80/3-1. ZFPPIPP člen 106, 106/3, 115, 115/1, 115/1-1.
ureditvena začasna odredba - stečajni upravitelj - omejitev opravljanja dejavnosti - starostna omejitev - ugotovitvena odločba - učinkovito pravno varstvo - izkazana težko popravljiva škoda - prizadetost javnega interesa - ugoditev pritožbi - izdaja začasne odredbe
Ustavno sodišče je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prve točke prvega odstavka 115. člena ZFPPIPP zavrglo, ker je presodilo, da zakonska določba neposredno ne posega v pravice, pravne interese oziroma pravni položaj upravitelja, ki je dopolnil 70 let ter da mora minister za pravosodje v tem primeru izdati deklaratorno upravno odločbo, kot to določa tretji odstavek 106. člena ZFPPIPP. Ker je torej za zavrnitev imenovanja določene osebe za stečajnega upravitelja potrebna odločba, potem mora biti zoper njo zagotovljeno tudi učinkovito sodno varstvo. Učinkovito sodno varstvo pa pomeni tako možnost sodnega izpodbijanja v upravnem sporu, kot tudi izdajo začasne odredbe, če bo sicer sodno varstvo postalo neučinkovito.
Tožnik je z navedbami o tem, da že od 1.11.2023 ni več imenovan za upravitelja v novih insolventnih zadevah in da odprava te posledice po naravi stavri ne bo več mogoča tudi če v tem upravnem sporu uspe in sodno varstvo ne bo več učinkovito, saj so od 1. 11. 2023 dalje v vseh insolventnih postopkih, v katerih bi moral biti po vrstnem redu imenovan, imenovani drugi upravitelji, izkazal težko popravljivo škodo.
Navedbe toženke, da je javni interes opredelil že zakonodajalec in da bi izdaja začasne odredbe pomenila pretiran poseg v javno korist, ker bi prepovedala izvajanje določbe 1. točke prvega odstavka 115. člena ZFPPIPP, čeprav njena protiustavnost ni bila ugotovljena, pa po presoji Vrhovnega sodišča ne morejo pretehtati ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva, zato toženka z njimi ni izkazala, da bo z začasnim zadržanjem izvršitve nesorazmerno prizadeta javna korist.
začasna odredba - prodajalna tobačnih izdelkov - težko popravljiva škoda ni izkazana - zavrnitev pritožbe
Zgolj pavšalne trditve o onemogočenem obsegu poslovanja, ne, da bi pritožnica konkretno navedla, kako bo to vplivalo na poslovne načrte, dogovorjene poslovne obveznosti ter obstoj same poslovalnice, ob upoštevanju nespornih dejstev, da predmetna poslovalnica ni edini vir pritožničinega financiranja, da se prepoved ne nanaša na prodajo vseh izdelkov in storitev, ki jih pritožnica nudi v tej poslovalnici, ter da je prepoved časovno omejena na relativno kratko časovno obdobje šest mesecev, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne zadostijo zahtevi po izkazanosti težko popravljive škode.
predlog za dopustitev revizije - dohodnina - izogibanje dvojnemu obdavčevanju - javni uslužbenci - državni uradniki - javni sektor - predlog tožene stranke - ugoditev predlogu
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je dohodek iz delovnega razmerja, izplačan za storitve, za katere bi se lahko štelo, da so opravljene v zvezi s posli države pogodbenice ali politične enote ali njenega organa lokalne uprave, davčno obravnavalo po določbi pododstavka a) prvega odstavka 19. člena Konvencije z Avstrijo, brez upoštevanja izjeme iz te določbe po četrtem odstavku 19. člena konvencije?