Za priznanje sodnih odločb Švicarske konfederacije se del določbe 2. točke 34. člena Luganske konvencije, ki se glasi "razen če toženec ni začel postopka za izpodbijanje sodne odločbe, čeprav je imel to možnost", ne uporablja. Prav ta del določbe pa je tisti, iz katerega bi izhajala dolžnost nasprotnega udeleženca izčrpati obstoječa pravna sredstva v državi izvora. Posledično je v okviru 2. točke 34. člena Luganske konvencije zavrnitev priznanja švicarske sodne odločbe brez izjeme nujna, če začetni procesni akt ali enakovredni akt toženi stranki ni bil vročen pravočasno in tako, da bi ta lahko pripravila obrambo.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- Kateri so utemeljeni razlogi za spremembo prebivališča otrok in ali je dopustno spremeniti prebivališče v korist otrok zaradi razloga uveljavljanja socialnih transferjev starša, na naslovu katerega so otroci stalno prijavljeni?
- Ali je dopustno upoštevati oziroma odštevati izredno socialno pomoč pri določitvi preživnine?
- Kako se pri presoji preživninske zmožnosti staršev upošteva potencialni, še ne realiziran zaslužek?
Predlog se zavrne.
Gre za pomembno kvalitativno prostorsko razliko v razdalji, ki utemeljuje prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilna odločitev, da se v izreku določeni stroški otroka krijejo le ob predhodnem soglasju obeh staršev.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
"Ali je ob ugotovljenem dejstvu, da je bila toženka nepoštena pridobiteljica v smislu 193. člena OZ že od sklenitve pogodbe, pravilno stališče pritožbenega sodišča, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti šele od vložitve zahtevka za njihovo plačilo?"
Ustavnoskladna razlaga 113.a člena ZP-1 narekuje, da mora biti storilcu, ne glede na določbe o ugovoru iz drugega odstavka člena 113.b člena ZP-1, zagotovljeno, da se pred odločitvijo o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja seznani s kršitvijo ter o njej v primernem roku izjavi. To lahko zagotovi bodisi prekrškovni organ še pred vložitvijo predloga za začasni odvzem vozniškega dovoljenja bodisi sodišče v sodnem postopku, če tega predhodno ni storil že prekrškovni organ. Sodišče, ki mora pri odločanju skrbeti za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ima namreč, upoštevaje strukturo prekrškovnega postopka, v katerem nastopa prekrškovni organ v vlogi tožilca, dolžnost poskrbeti za udejstvovanje načela kontradiktornosti. Le taka razlaga tretjega odstavka 113.a člena ZP-1 je skladna z 29. členom Ustave RS.
Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo predlog za začasni odvzem vozniškega dovoljenja z utemeljitvijo, da prekrškovni organ lastnika oziroma uporabnika vozila predhodno ni obvestil o kršitvi ter mu dal možnosti, da se o njej izjavi, obenem pa kontradiktornosti v postopku odločanja ni zagotovilo samo v okviru sodnega postopka, je v nasprotju z jamstvi poštenega sojenja iz 29. člena Ustave RS.
Določba petega odstavka 157. člena ZKP določa (le), da lahko pridržanje po drugem odstavku tega člena traja največ oseminštirideset ur, pri čemer jezikovna razlaga navedenega pravila ne izključuje možnosti, da policija osumljenca po pridržanju izpusti na prostost ter ga nato znova iz enakih razlogov pridrži.
V Zakonu o kazenskem postopku ni določbe, ki bi narekovala drugačno štetje rokov v primeru, da je obdolžencu sodba vročena dvakrat. Zato velja splošno pravilo prvega odstavka 87. člena ZKP, da se roki, ki so določeni v zakonu, ne smejo podaljšati. Pravno relevantna je zgolj prva vročitev odločbe, saj rok za vložitev pritožbe ni podaljšljiv. Z njegovim iztekom, če pritožba ni vložena, nastopi pravnomočnost.
Ni mogoče sprejeti stališča zahteve, da je bilo o tem delu obsojenčevega ravnanja že pravnomočno razsojeno v prekrškovnem postopku, saj je bil v okviru prekrškovnega postopka obravnavan zgolj en izsek istega historičnega dogodka, v okviru kazenskega postopka pa še preostali del. Kršitev načela ne bis in idem torej ni podana, saj se obsojencu v kazenskem postopku ne očita identična stvar, kot se mu je očitala v okviru prekrška zoper javni red in mir.
V obravnavanem primeru ravnanje sodišča prve stopnje, ki je v obrazložitvi sodbe napačno oziroma očitno protispisno navedlo, da oškodovanka v preiskavi ni izpovedovala, čeprav je bila v resnici zaslišana, predstavlja bistveno neskladje med dejanskim stanjem in razlogi sodbe.
Pritožnik v pritožbi ugovarja le presoji sodišča o tem, da mu pravica do obveščenosti ni bila kršena. Ta pritožbeni ugovor je neutemeljen, ker sloni na napačnem in ne povsem razumljivem stališču pritožnika, da sodišče v dokaznem postopku ne bi smelo uporabiti zapisnika o osebnem razgovoru. Na zapisnik o osebnem razgovoru se je v zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice do obveščenosti že v tožbi skliceval pritožnik sam, kar je pravilno navedlo tudi Upravno sodišče. Pritožnik je s tem zagotovil tako trditveno podlago o procesnem dejanskem stanju kot dokazni predlog, kar je Upravno sodišče ustrezno upoštevalo in na glavni obravnavi izvedlo dokaz s pregledom listin upravnega spisa. Na tej podlagi se je opredelilo do pritožnikove trditve, da mu je bila kršena pravica do obveščenosti, in presodilo, da to ne drži. Pri tem je izhajalo iz vsebine zapisnika, na kakršno se je ves čas postopka skliceval pritožnik, toženka pa temu ni oporekala.
Po poteku zakonskega roka za vložitev tožbe ni dopustno prvič uveljavljati novega, samostojnega očitka bistvene kršitve pravil postopka, temelječega na drugačnem oziroma novem procesnem dejanskem stanju, ki v tožbi ni bilo navedeno, saj bi to pomenilo širitev predmeta upravnega spora preko meja, opredeljenih s pravočasno vloženo tožbo.