Sodna taksa je zapadla v plačilo že več kot pred štirimi leti, tako, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo pritožnikov predlog za obročno plačilo sodne takse, saj za kaj takega ni zakonskih pogojev, saj bi morala biti taksa plačana že v letu 2010. Sodišče je brez zakonske osnove drugotožniku poslalo plačilni nalog 15. 9. 2014, čeprav bi jo moralo že zdavnaj prisilno izterjati. Prošnja za obročno plačilo sodne takse je v obeh primerih prepozna in neutemeljena.
ZPP člen 242, 242/1, 337, 337/1. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku člen 6.
povrnitev potnih stroškov priči - dejanski potni stroški zaradi prihoda na sodišče - nedovoljene pritožbene novote
Zakon ne omejuje pravice do povrnitve potnih stroškov od kraja stalnega bivališča do sodišča. Priča je upravičena do povračila dejanskih potnih stroškov, ki ji nastanejo zaradi prihoda na sodišče.
Zavoda, za katerega je sicer ugotovilo, da bi bil indiciran za sprejem nasprotnega udeleženca, ni zaprosilo za mnenje, zavod pa je po določbi prvega odstavka 32. člena ZDZdr materialnopravni udeleženec postopka za sprejem v varovani oddelek in bi zato sodišče prve stopnje skladno s prej citirano določbo pred izdajo sklepa, to je na dan sojenja, moralo pridobiti mnenje tega zavoda.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – DEDNO PRAVO – STVARNO PRAVO
VSL0076203
SPZ člen 68. ZD člen 142. ZPP člen 286, 286/2, 452, 453.
postopek v sporu majhne vrednosti – trditveno breme – pravočasnost trditev – stroški solastne nepremičnine – stroški pogreba – vzdrževanje groba – dolg do zapuščine
Stroški pogreba in vzdrževanje groba so dolg do zapuščine. Zanj tako kot za zapustnikove dolgove odgovarjajo vsi dediči do višine vrednosti podedovanega deleža. Ni odločilno, ali so bili dolgovi do zapuščine (že) priglašeni v zapuščinskem postopku. O njih namreč zapuščinsko sodišče ne odloča. Upošteva jih lahko le pri ugotavljanju vrednosti zapuščine, ko ugotavlja osnovo za plačilo sodne takse za sklep o dedovanju, ki bremeni dediče. Če pa je med dediči spor o plačilu teh stroškov in jih poravna le eden, mora povračilo v višini dednih deležev, ki odpadejo na ostale dediče, uveljavljati v pravdi.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - invalid III. kategorije - poškodba pri delu
Tožena stranka je tožnika z izpodbijano odločbo razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu 30 % in bolezni 70 % in mu priznal pravico do dela na delovnem mestu z omejitvami, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno. Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti po 1. alineji 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine po 67. členu ZPIZ-1, ni utemeljen.
Vprašanje razpoložljivosti delovnega mesta ne more vplivati na oceno invalidnosti. Po definiciji, določeni v 60. členu ZPIZ-1, so za nastanek invalidnosti ključnega pomena spremembe v zdravstvenem stanju in to takšne spremembe, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in zavarovancu zmanjšajo zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje.
ZPP člen 111, 112, 274, 274/1. ZDSS-1 člen 72, 72/1.
zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - sodno varstvo
Sodno varstvo pravic se po prvem odstavku 72. člena ZDSS-1 lahko uveljavi v roku 30 dni od vročitve odločbe, izdane na drugi stopnji. Da bi bila tožba vložena pravočasno, bi jo morala tožnica vložiti na pristojno sodišče najkasneje do izteka roka za vložitev tožbe. Tega dne bi morala biti izročena pristojnemu sodišču ali oddana na pošto priporočeno in bi se tudi v tem primeru štela za pravočasno. V danem primeru je tožnica tožbo vložila pri toženi stranki in je tožba na pristojno sodišče prispela po izteku tega roka, zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo (274/1 čl. ZPP).
odškodninska odgovornost - zamudne obresti - odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti
Postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, ki se ne začne po uradni dolžnosti, se začne na zahtevo zavarovanca, kakor je to določeno v prvem odstavku 259. člena ZPIZ-1, zato opustitev odmere predčasne pokojnine brez zmanjšanja, ob izpolnitvi polne starosti tožnice s strani tožene stranke, ne pomeni njenega protipravnega ravnanja. Zato ni podan eden izmed elementov civilnega delikta, ki morajo biti podani kumulativno, kakor to določa 131. člen OZ. Tožeča stranka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni dokazala, da bi tožena stranka ravnala protipravno, niti da bi škodo tožeči stranki povzročila iz malomarnosti. Ob uporabi prvega odstavka 276. člena ZPIZ-1 je tožbeni zahtevek na tem pravnem temelju za plačilo zakonskih zamudni obresti iz naslova odškodnine zakonito zavržen.
invalidska pokojnina - invalidnost I. kategorije - datum priznanja pravice - datum izplačevanja invalidske pokojnine
Za odločitev, od kdaj dalje je tožnica upravičena do izplačila invalidske pokojnine, je ključen prvi odstavek 157. člena ZPIZ-1. Ta določa, da pokojnina pripada uživalcu od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Tožnici je zavarovanje prenehalo na podlagi njene izjave z 9. 12. 2011, zato se ji invalidska pokojnina, upoštevaje prvi odstavek 157. člena ZPIZ-1, lahko izplačuje šele od prenehanja zavarovanja dalje, torej od 10. 12. 2011.
ZFPPIPP člen 365, 365/1. Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen člen 7.
končni načrt razdelitve posebne stečajne mase - nagrada upravitelja - nadomestilo za unovčenje stečajne mase in razdelitev - DDV - odmera nagrade
Ker upraviteljica v končnem načrtu razdelitve posebne stečajne mase kot stroška, ki bremeni posebno stečajno maso, ni predlagala tudi stroška 22% DDV od obračunane nagrade upraviteljice, ji je ta strošek prvostopenjsko sodišče neutemeljeno priznalo.
Na pritožbi tožnika manjka njegov podpis. V takšnem primeru je pritožba nepopolna, ker ne vsebuje sestavine iz 4. točke 335. člena ZPP. Gre za obvezno sestavino, ki jo pritožba mora imeti. Ravnanje sodišča, ki je pritožbo, kot nepopolno zavrglo, je v skladu s prvim in tretjim odstavkom 343. člena ZPP.
plačilo razlike plače - plača - plačilo za delo - obveznost plačila - pravna oseba - stečaj - neizkoriščen letni dopust - nadomestilo - odškodnina
Tožnica je ob uvedbi stečajnega postopka poleg prijave terjatve v stečajnem postopku vložila tudi zahtevo za priznanje pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca. Jamstveni in preživninski sklad RS ji je z odločbo priznal pravico do izplačila neizplačane plače in neizplačanih nadomestil plače za plačane odsotnosti z dela za obdobje zadnjih treh mesecev pred datumom prenehanja delovnega razmerja. Priznani del je bil tožnici izplačan in prejete zneske je tožnica v tožbenem zahtevku upoštevala. Stečajni postopek nad toženo stranko je bil s sklepom ustavljen, zato je tožnica upravičena do plačila plač za celotno vtoževano obdobje, zmanjšanih za že prejete zneske.
Tožnica objektivno ni mogla izrabiti letnega dopusta. Na prošnjo stečajnega upravitelja je prihajala na delo in pripravljala listine za potrebe stečaja. Ker tožnica iz razlogov na strani tožene stranke ni mogla izrabiti letnega dopusta, je upravičena do odškodnine za neizrabljen letni dopust.
Ni dovolj, da odškodninsko tožbo vloži družba po osebi, upravičeni za zastopanje, temveč mora biti v sodnem postopku izkazano tudi, da je o vložitvi tožbe odločal tudi organ družbe, ki je za to pristojen. Če ni podana kakšna od materialnopravnih predpostavk, mora sodišče prve stopnje zavrniti tožbeni zahtevek, pri čemer je pri odločanju v tej zvezi ključnega pomena, da posamezna materialnopravna predpostavka ne obstaja ob koncu glavne obravnave v postopku pred sodiščem prve stopnje (ne pa na primer že v času vložitve tožbe).
Ne sme ostati prezrto, da gre pri začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja za omejevalni ukrep še preden je bil obdolženi spoznan za krivega, ko je torej pridobljeno zakonsko opravičilo za izrek omenjene stranske kazni. Namesto z retributivnim sankcioniranjem imamo tako opraviti s preventivnim sankcioniranjem, ki mora biti, podobno kot pri priporu, zaradi izostalega krivdnega substrata restriktivno in ob polnem upoštevanju načela sorazmernosti, kot je sicer uveljavljano v ustaljeni ustavnopravni praksi (prim. odločba Ustavnega sodišča U-I-328/2004 z dne 29. 5. 2008). Zadnje pomeni, da morajo biti pri oceni tveganja, na katerega se pritožnica sklicuje, skupaj upoštevane obdolženčeva osebnost, prejšnje življenje in način storitve kaznivega dejanja, ki najprej utemeljujejo bojazen, da bo še naprej ogrožal javni promet in šele nato predvidevanje, da mu bo izrečena navedena stranska kazen ali varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja.
ZPIZ-2 člen 194, 194/1, 194/3, 194/5. OZ člen 190. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 32.
preplačilo - pokojninska dajatev
Predmet presoje v tem sodno socialnem sporu sta upravni odločbi, s katerima je ugotovljeno, da je bila pokojninska dajatev, vključno z letnim dodatkom, glede na drugo odločbo (ki je pravnomočna) v spornem obdobju preveč izplačana v določeni višini, in da je tožnica neupravičeno prejeti znesek dolžna nakazati na račun tožene stranke. Podan je dejanski stan iz 194. člena ZPIZ-2 (po katerem je oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, dolžna prejeto vrniti v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja) v zvezi s tretjim odstavkom 190. člena OZ. Zaradi pravnomočnega prenehanja pravice do predčasne pokojnine je od določenega dne dalje odpadla pravna podlaga za izplačevanje pokojninske dajatve pri slovenskem nosilcu zavarovanja. Zato sta izpodbijani odločbi o ugotovljenem preplačilu in vračilu neupravičeno prejetih zneskov pokojninske dajatve pravilni in zakoniti.
plača - obveznost plačila - plačilo za delo - kraj opravljanja dela - službeno potovanje
Tožnik je bil napoten na delo v hotel na Hrvaško, skladno z dogovorom iz pogodbe o zaposlitvi. Ker je imel s pogodbo o zaposlitvi dogovorjeno tudi opravljanje dela v tujino, ni šlo za službena potovanja v ta hotel, ampak za opravljanje dela. Iz dogovora med toženo stranko in tem hotelom izhaja, da bo tožena stranka po ocenjeni višini kot nadomestilo stroškov prejemala določeno denarno vsoto mesečno. V ta znesek je všteta tožnikova plača in materialni stroški. Kot materialni stroški po tem dogovoru so bili mišljeni vsi stroški, ki jih bi imel tožnik z izvajanjem dela po tem dogovoru.
Tožnik zatrjuje obstoj dogovora o plačilu dnevnic in stroškov za službeno potovanje za čas dela v hotelu na Hrvaškem. Tožnik obstoja takšnega dogovora ni dokazal, zato tožnikov zahtevek na povračilo stroškov, ki jih je imela z opravljanjem dela v tem hotelu, ni utemeljen.
Pri tožniku ni prišlo do izgube delazmožnosti, zato niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, da bi se ga razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti (1. alineja drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1).
Delodajalec z enostransko objavo na oglasni deski o znižanju plač za 5 % ne more spremeniti predhodno sklenjenega ustnega dogovora o obračunavanju plač. Zato je tožnikov zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Pri razvezi pogodbe gre za način prenehanja pogodbe, ki je bila veljavno sklenjena, kasneje pa iz razlogov, ki so nastopili po sklenitvi, prenehala veljati. Po tem se razlikuje od razveljavitve pogodbe, ki res učinkuje šele s sodno odločbo, po razveljavitvi pa velja, da pogodba od vsega začetka ni bila veljavno sklenjena. Tožeča stranka se je v predmetni zadevi odločila za zahtevek na razvezo pogodbe. Po določbi drugega odstavka 112. člena OZ razveze ni mogoče zahtevati, če bi bila morala stranka, ki se sklicuje na spremenjene okoliščine, ob sklenitvi pogodbe te okoliščine upoštevati ali če bi se jim bila lahko izognila, oziroma če bi njihove posledice lahko odklonila. Ravnanje druge pogodbene stranke se torej pri razvezi pogodbe ne upošteva. Trditve, ki jih je postavila tožeča stranka in ki se nanašajo na slabo vero tožene stranke, zavajanje in kršitev načela vestnosti in poštenja, pri razvezi pogodbe zato niso relevantne in z njimi s pritožbo zoper izpodbijano sodbo ne more uspeti.
Tožena stranka je ravnala zakonito, ko je tožnici dodaten dan letnega dopusta priznala le za otroka, ki je bil mlajši od 10 let. Takšna odločitev je v skladu z določbo 38. člena ZDDO, po katerem se delavcu letni dopust poveča za največ tri dni za njegove socialne in zdravstvene razmere, kot so kronična in druga daljša bolezen, skrb za otroke do 10 leta starosti in druge razmere, v katerih delavec živi. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožničin zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnici za sporno leto prizna pravico do enega dodatnega dne letnega dopusta za drugega otroka, ki je že starejši od 10 let.