zavrženje predloga za obnovo postopka - objektivni rok za obnovo postopka - zamuda roka
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je odločba sodišča prve stopnje v tem sporu postala pravnomočna dne 28. 10. 2015, ko je pritožbeno sodišče s sklepom Pdp 776/2015 ugotovilo, da je tožnica pritožbo umaknila. Zato se je objektivni 5-letni zastaralni rok za vložitev predloga za obnovo postopka iztekel 28. 10. 2020. Tožnica je vložila predlog za obnovo postopka dne 7. 8. 2023, torej po poteku objektivnega 5-letnega zastaralnega roka.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 89/2. ZPP člen 154, 155, 213, 213/2, 287, 287/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zloraba instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi - dejanski razlog za odpoved - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Res je, da je toženka zaradi zaključka evropskega projekta izvedla reorganizacijo in da je tožnikovo delo prerazporedila, kar formalno ustreza opredelitvi organizacijskega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v smislu določbe prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR- 1. Vendar pa je očitno, da je bila takšna sprememba organizacije dela zgolj posledica predhodne odločitve, da se tožniku odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi anonimke. Ob ugotovitvi, da je potreba po delu tožnika dejansko prenehala iz razloga, ki se je nanašal nanj, je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da je bila sprememba organizacije dela namenjena zgolj izpolnitvi formalnega pogoja, na podlagi katerega je toženka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00073562
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. URS člen 3a. ZIZ člen 270, 270/3, 270/4, 272, 272/2, 272/2-3, 272/3.
potrošniška kreditna pogodba - kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - preplačilo - predlog za izdajo začasne odredbe - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - konkretizacija pogojev za začasno odredbo - verjetnost obstoja terjatve - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - pogoj reverzibilnosti - presoja pogojev za izdajo začasne odredbe - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - protispisnost - načelo primarnosti prava EU - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - začasni ukrepi - nepošten pogodbeni pogoj - odlog plačila obveznosti
Nosilno stališče izpodbijanega sklepa, da je treba predlagano začasno odredbo zavrniti, ker tožnika nista izkazala pogoja iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (da je izdaja začasne odredbe potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode) in hkrati še pogoj reverzibilnosti, je materialnopravno zmotno. Sodišče prve stopnje ga je oprlo na razlago Ustavnega sodišča (URS) o pogojih za izdajo regulacijskih začasnih odredb v odločbi Up 275/97 z dne 16. 7. 1998, kar ni pravilno, saj zadevi nista primerljivi. Navedena odločitev URS je bila sprejeta še pred uveljavitvijo ZIZ, ko so bili pogoji za izdajo začasnih odredb drugačni, kot so sedaj, in šlo je za vsebinsko povsem drugačen predlog za izdajo začasne odredbe.
Predlagana začasna odredba je namenjena varovanju glavne nedenarne terjatve. Izda se po pogojih iz 272. člena ZIZ, torej če upnik (tožnika) izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ) in enega od alternativnih pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, pa tudi v situacijah iz tretjega in četrtega odstavka 270. člena ZIZ (tretji odstavek 272. člena ZIZ). Ob presoji pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe je treba upoštevati stališča, ki jih je v zadevah kreditov v CHF zavzelo SEU.
V sporih glede ugotovitve obstoja oziroma prenehanja delovnega razmerja sodišče vedno odloča v senatu in ne po sodniku posamezniku oziroma po predsedniku senata, kot se je opredelilo sodišče prve stopnje v uvodu sodbe. Glede na to, da je bila izpodbijana odločitev sprejeta zunaj obravnave, iz spisa tudi ni razvidno, da bi bila 3. 5. 2023 sprejeta na seji senata, ki je pristojen za odločanje v zadevi. Zaradi nepravilne sestave sodišča je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
dodatki k plači - poslovodna oseba - zavrnitev dokaznega predloga - neizvedba predlaganih dokazov - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Sodišče prve stopnje je sicer obrazložilo razloge za zavrnitev dokaznih predlogov tožnice, predvsem zaslišanje priče D. D., vendar je sodišče zaslišanje te priče zavrnilo iz napačnih razlogov.
začetek stečajnega postopka - domneva insolventnosti - pritožba družbenika
Družbenik izpodbija domnevo insolventnosti. Z v pritožbi navedenimi dejstvi in predloženimi dokazi sodišče prve stopnje ob odločanju še ni razpolagalo. V pritožbi navedena dejstva višje sodišče v taki situaciji presoja le z vidika možnosti uspešnega izpodbijanja insolventnosti dolžnika, če bi se zatrjevana dejstva izkazala za resnična. Pritožnik svojih navedb in predloženih dokazov res podrobneje ni pojasnil, vendar višje sodišče kljub temu ocenjuje, da je ponudil trditve in dokaze za presojo zatrjevane solventnosti dolžnika, ki so vzbudili dvom v dolžnikovo insolventnost. Še posebej zato, ker je bila predlagatelju dana možnost, da odgovori na trditve v pritožbi in na predlagane dokaze, pa je ni izkoristil.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - SODNE TAKSE
VSL00073720
ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/1, 12a, 12a/1, 12a/3. ZUPJS člen 18, 19. ZSVarPre člen 27, 27/2. ZPP člen 7, 212. SPZ člen 150, 150/1. ZIZ člen 15.
predlog stranke za taksno oprostitev - materialni položaj - primerno stanovanje - trditveno in dokazno breme - nezmožnost razpolaganja - nepremičnine z vknjiženo hipoteko
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 18. člena ZUPJS, ki določa, da se v premoženje ne šteje stanovanje ali stanovanjska hiša, v kateri oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče in to do vrednosti primernega stanovanja, ki pa je določena v drugem odstavku 27. člena ZSVarPre. Kot primerno se po tej določbi šteje stanovanje, katera vrednost ne presega ali dosega višino 120.000,00 EUR
Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje samo ugotavljati višino dolgov na podlagi vpisa hipotek v zemljiški knjigi. Upoštevati je namreč tretji odstavek 12.a člena ZST-1, ki trditveno in dokazno breme v zvezi s tem nalaga predlagateljici. 12.a člen ZST-1 namreč določa, da se ne glede na določbe prejšnjih dveh odstavkov tega člena pri ugotavljanju materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov premoženje, s katerim stranka in njeni družinski člani dejansko ne morejo razpolagati, ne upošteva, vendar pa določa, da mora stranka ali druge osebe izkazati upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih stranka ali njeni družinski člani niso zakrivili po lastni volji. Trditveno in dokazno breme tako glede višine dolgov, ki izhaja iz hipotek in izkaz upravičenih razlogov je torej na stranki, ne pa na sodišču.
Sodna praksa zastopa enotno stališče, da v primeru, če niso izkazane posebne okoliščine, vknjižene hipoteke na nepremičnini ni mogoče šteti kot tiste okoliščine, ki bi nepremičnino izključevale iz obsega ugotavljanja premoženjskega stanja prosilca. Vknjižena hipoteka kot izključitvena okoliščina ni določena tudi ne v 27. členu ZSVarPre.
Glede pravnega razmerja (skupnega premoženja pravdnih strank) od katerega je odvisna odločitev v tej zadevi (13. člen ZPP), že teče postopek, zadeva je že v fazi reševanja pritožbe, zato bi bilo neekonomično o tem še enkrat razpravljati v tem postopku.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00081993
KZ-1 člen 220, 220/1. ZKP člen 52, 52/1, 226, 226/1. ZS člen 73. ZVOP-1 člen 74, 75.
kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - izvršitvena ravnanja - pričakovana zasebnost - posnetki nadzornih kamer - pravočasnost predloga za pregon - dokazi, ki jih pridobijo zasebniki ali novinarji
V konkretnem primeru je storilec porezal posamezne veje trte in vrtnic, odlomil vejo dreveza, porezal grm pušpana in porezal posamezne rože, oškodovanec in njegova žena pa sta tudi pojasnila, da rastline kljub novim poganjkom niso tako velike, kot so bile pred poškodovanjem, da niso cvetele in sadeži niso dozoreli, kar pomeni, da so rastline za lastnika izgubile funkcionalno in estetsko vrednost. Za obstoj kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 torej ni pomembno, ali se poškodovana stvar kasneje popravi in tako ravnanje storilca ustreza pojmu poškodovanja stvari.
Glede na ugotovljene okoliščine (dokaz je pridobljen s strani zasebnika) je v zvezi z dopustnostjo takšnega dokaza potrebno opraviti tehtanje med dvema prizadetima ustavnima pravicama (t.i. test sorazmernosti) in sicer med pravico do (informacijske) zasebnosti ter pravico do osebne oziroma premoženjske varnosti. Na vprašanje, kdaj je zasebnosti potrebno zagotoviti pravno varstvo, nudi odgovor t.i. koncept pričakovane zasebnosti.
Za pritožnika pa je v zvezi s posnetki varnostnih kamer sporno tudi ravnanje sodišča prve stopnje, ki je na pobudo izvedenca zaradi primerjave posnetkov in izdelave izvedenskega mnenja glede prepoznave osebe na posnetkih od direktorja sodišča pridobilo posnetke videonadzora sodne stavbe, na katerih je viden prihod obdolženega na sodišče zaradi udeležbe na glavni obravnavi v predmetni zadevi. Kar se tiče posega v obdolženčevo zasebnost v smislu koncepta pričakovane zasebnosti tudi za te posnetke velja, da je bilo izvajanje videonadzora skladno z določbami 73. člena Zakona o sodiščih in 74. ter 75. člena tedaj veljavnega Zakona o varstvu osebnih podatkov. Z ravnanjem sodišča, ki je te posnetke pridobilo, tudi ni bilo poseženo v obdolženčev privilegij zoper samoobtožbo. Bistvo privilegija zoper samoobtožbo je v tem, da se prepreči prisiliti posameznika, da postane vir dokazov zoper sebe, v predmetni zadevi pa je ravnanje sodišča potrebno presojati zlasti v luči določbe prvega odstavka 226. člena ZKP, ki ureja telesni pregled obdolženca, ki se lahko opravi tudi brez njegove privolitve.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS00074015
ZSPJS člen 3a. OZ člen 190, 190/1, 191, 193, 195.
vračilo izplačanih stroškov - neupravičena obogatitev - plačilo nedolga - obogatitveno načelo - vrnitveno načelo - dobra vera
Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da napačen vnos cene vozovnice v aplikacijo predstavlja pomoto, zaradi katere je prišlo do pomotnega obračuna in preplačila stroškov prevoza na delo in z dela tožencu. Kot pomotno plačilo nedolga, ki utemeljuje zahtevek zaradi neupravičene obogatitve, se lahko upošteva tudi plačilo, do katerega je prišlo zaradi nepravilnega vnosa v računalniško aplikacijo, pri čemer vprašanje (ne)skrbnosti tožničinih zaposlenih ne omogoča zaključka o privolitvi tožnice v plačilo nedolga.
Glede vračanja glavne stvari je lahko vprašanje poštene pridobitve ter porabe relevantno zlasti v zvezi z uporabo 195. člena OZ, ki določa, da ni mogoče zahtevati nazaj neutemeljeno plačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku, za kar pa v obravnavani zadevi, ki se nanaša na vračilo prejetega iz naslova stroškov prevoza na delo in z dela, ne gre.
Uporabnik sme v skladu z drugim odstavkom 166. člena Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD) sprejeti napotene delavce le od delodajalca za zagotavljanje dela, ki ima dovoljenje iz 167. člena ZUTD in je vpisan v register ali evidenco. V konkretni pravdi nobena pravdna stranka niti ni trdila, da bi omenjeni IPS v spornem obdobju izpolnjevali pogoje, kot jih zahteva 167. člen ZUTD.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00073279
KZ-1 člen 158, 158/1. ZKP člen 358, 358-1, 371, 371/1, 371/1-11, 372, 372-1.
kaznivo dejanje razžalitve - zakonski znaki kaznivega dejanja - pojem razžalitve - objektivni pogoj kaznivosti - dejanske okoliščine - svoboda izražanja - čast in dobro ime - kolizija pravic - oprostilna sodba
Beseda psihopat, ki v svojem laičnem in objektivnem pogledu označuje nekaj nenormalnega, ne more že vnaprej in brez presoje vseh okoliščin pomeniti žalitve v objektivnem smislu.
Za presojo, ali gre za razžalitev, ne zadošča zgolj ocena o žaljivosti ali nežaljivosti besed oziroma izjav samih po sebi in da je tudi z besedami, ki same po sebi niso žaljive, mogoče razžaliti - in nasprotno.
Svoboda izražanja (39. člen Ustave Republike Slovenije in 10. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin) ne zajema le informacij in idej, ki so sprejete z odobravanjem in ne štejejo za žaljive, temveč tudi tiste, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo. Prav tako svoboda izražanja zajema možnost zateči se k določeni stopnji pretiravanja ali celo provokaciji, torej k uporabi pretiranih izjav. Varstvo pravice do svobode izražanja pa ne zajema žaljivih izjav, ki pomenijo objestno, samovoljno klevetanje (očrnitev), na primer izjav, katerih edini namen je žaljenje oziroma sramotenje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00076934
ZGD-1 člen 384, 388, 614, 614/1, 614/2. ZPre-1 člen 17, 68. ZST-1 člen 31, 31/2,. ZPP člen 363, 363/3.
sodni preizkus denarne odpravnine - vrednost spornega predmeta - določitev prave vrednosti - pravilna odmera sodne takse - varstvo manjšinskega delničarja - iztisnitev manjšinskih delničarjev - domneva pravičnega nadomestila - izpodbojna domneva - zloraba pravic - zloraba notranje informacije - dopustnost posega v lastninsko pravico - posebna pritožba ni dovoljena - stroški postopka - porazdelitev bremen - dostop do sodišč
Zoper sklep z dne 26. 4. 2023, s katerim je sodišče prve stopnje po ugovoru nasprotnega udeleženca določilo pravo vrednost spornega predmeta, posebna pritožba ni dopustna, se pa stranka zoper to odločitev sme pritožiti v pritožbi zoper odločbo o glavni stvari (drugi odstavek 31. člena ZST-1 v povezavi s tretjim odstavkom 363. člena ZPP).
Korekturna dolžnost sodišča po ZST-1 (po uradni dolžnosti ali na ugovor stranke) je določena le z namenom pravilne odmere sodne takse, in pride v poštev le v primerih, ko je višina sodne takse odvisna od vrednosti spornega predmeta, za kar v obravnavanem primeru prav tako ne gre.
Stališču, da je domneva praviloma neizpodbojna, da pa je sodni preizkus odpravnine možen v primerih zlorabe pravic (glavnega delničarja), kar bi bilo podano, če bi prevzemnik 90 % prag sprejema prevzemne ponudbe dosegel s prevaro, prisilo, zavajujočimi informacijami, zlorabo notranjih informacij, nedovoljenim dogovarjanjem in podobnimi ravnanji, zaradi katerih bi bile porušene zakonitosti trga, pri čemer vseh primerov ni mogoče vnaprej izčrpno opredeliti, je enotno pritrdila novejša sodna praksa.
Sistemska ureditev izključitve manjšinskih delničarjev po ZGD-1 (384. do 388. člen) je v bistvenem drugačna kot ureditev po ZPre-1 (68. člen v zvezi s 17. členom).
Zaprtost in nelikvidnost delniškega trga širi prostor za tržne manipulacije, vendar na njihov obstoj zgolj zaradi teh dejstev ni mogoče sklepati. Trg delnic prvega udeleženca je bil pač takšen, kot je glede na objektivne danosti lahko bil, pri čemer predlagatelj ni navedel sklepčnih trditev o zlorabi notranjih informacij, o nedovoljenem dogovarjanju oziroma o vplivu drugih (netržnih) dejavnikov na ceno delnic.
Okoliščina, da povpraševanja po delnicah ciljne družbe ni bilo, ker so jo obvladovali glavni delničarji že pred prevzemom, sama po sebi ne predstavlja tržne manipulacije. Intenca prevzemanja družb s strani managerjev ni niti nezakonita niti nelegitimna, prav tako ne dejstvo, da si je glavni delničar še pred opravljeno zadnjo transakcijo z delnicami pridobil monopolni položaj v družbi. Prav tako je (za določitev poštene cene delnic) nerelevantno, ali je šlo za več kot deset let načrtovan in skonstruiran prevzem prvega nasprotnega udeleženca.
Porazdelitev bremena stroškov postopka sodnega preizkusa primerne denarne odpravnine določa 614. člena ZGD-1 povsem samostojno in neodvisno od pravil, ki jih glede stroškov določata ZPP in ZNP-1.
Namen 614. člena ZGD je, da se s specialno stroškovno ureditvijo omogoči manjšinskim delničarjem dostop do sodišča.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODSTVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00073499
ZFPPIPP člen 18, 49, 49/2, 49/4, 271, 271/1, 271/1-1, 271/2, 275, 276, 276/1, 277, 277/1, 278, 391, 391/1, 391/2. ZPP člen 324, 324/2. ZZUSUDJZ člen 1, 3, 3/1, 3/2. ZS člen 3, 83, 83a, 83a/1. SPZ člen 48, 48/2.
izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj v stečaju - postopek osebnega stečaja - izpodbojna pravna dejanja - pasivna legitimacija za izpodbijanje - rok za uveljavitev izpodbojnega zahtevka - uvedba stečajnega postopka - pravne posledice uspešne uveljavitve izpodbojnega zahtevka
Za izpodbojnost zadošča objektivni pogoj - zmanjšanje premoženja stečajnega dolžnika. ZFPPIPP v zvezi z objektivnim pogojem izpodbojnosti ne določa, da bi morala biti za zmanjšanje čiste vrednosti stečajne mase krivdno odgovorna druga pogodbena stranka.
V primeru, ko je oseba prejela dolžnikovo premoženje brezplačno ali za nasprotno izpolnitev majhne vrednosti, se za izpodbijanje tovrstnih dejanj subjektivni element (vedenje o insolventnosti dolžnika) sploh ne zahteva (drugi odstavek 271. člena ZFPPIPP). Poleg tega specialna določba o osebnem stečaju v drugem odstavku 391. člena ZFPPIPP določa, da so pravna dejanja, ki jih je stečajni dolžnik sklenil ali izvedel v dobro ožje povezanih oseb, izpodbojna ne glede na izpolnjenost subjektivnega elementa.
ZFPPIPP nima nobene določbe, ki bi govorila o tem, da lahko sprememba stanja ali vrednosti predmeta izpodbojnega pravnega dejanja kakorkoli vpliva na izpodbojnost pravnega posla. Neutemeljeno je sklicevanje na drugi odstavek 48. člena SPZ, ki govori o nastanku solastnine v primeru, ko graditelj gradi na nepremičnini v lasti druge osebe; toženka se je pri sporni nepremičnini vknjižila v zemljiško knjigo in tako na njej pridobila lastninsko pravico, torej je gradila na svojem, zato uporaba 48. člena SPZ ne pride v poštev.
KZ-1 člen 196, 196/1, 196/2. ZKP člen 15, 100, 100/1, 102, 102/3, 105, 105/2.
trditveno in dokazno breme - premoženjskopravni zahtevek - napotitev na pravdo
Kadar bi natančno ugotavljanje in raziskovanje obsega in utemeljenosti premoženjskopravnega zahtevka preveč zavleklo kazenski postopek, je utemeljena odločitev o napotitvi oškodovanca na pravdo, ne pa v novo sojenje le glede premoženjskopravnega zahtevka, kar bi bilo v izraziti kontradikciji z določbama 15. člena in prvega odstavka 100. člena ZKP.
ODŠKODNINSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00073026
ZPIZ-2 člen 190a, 193, 193/2. ZOZP člen 18, 18/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZUstS člen 23, 23/1. URS člen 2, 33, 50, 67. OZ člen 169.
škoda, povzročena s prometno nesrečo - obseg odškodnine - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - obvezno avtomobilsko zavarovanje - terjatev ZPIZ do zavarovalnice - izpad prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - škoda za izplačane invalidnine in invalidske pokojnine - regresni zahtevek ZPIZ - jasna določba - uporaba določil zakona - prekinitev postopka - zahteva za oceno ustavnosti - načelo popolne odškodnine
Citirana zakonska ureditev ne pušča dvomov o tem, da z novelo ZPIZ-2B dodani 190.a člen ZPIZ-2 v zvezi z drugim odstavkom 193. člena ZPIZ-2 izrecno razširja odgovornost zavarovalnic iz obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti v razmerju do tožeče stranke (zavoda) v primerjavi s predhodno ureditvijo, ki je temeljila zgolj na določilih 18. člena ZOZP. Po novi ureditvi ima tožeča stranka poleg izpada prispevkov (kar je veljalo že predhodno na podlagi določil ZOZP) od vsakokratne odgovornostne zavarovalnice pravico zahtevati tudi povrnitev celotnega zneska pokojnin in vseh dajatev, ki jih izplača svojim zavarovancem v posledici škodnega dogodka.
načrt poteka stečajnega postopka - premoženje stečajnega dolžnika
Premoženje stečajnega dolžnika ne obsega samo stvari oziroma lastninske pravice na stvareh, temveč tudi vse druge premoženjske pravice, katerih imetnik je stečajni dolžnik in katerih vrednost je mogoče izraziti v denarju.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - trpinčenje na delovnem mestu - zloraba instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi - preuranjena odločitev - razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Ker so pravno pomembne okoliščine v času podaje odpovedi, je sodišče prve stopnje pri presoji, ali je zaradi prerazporeditve delovnih nalog prenehala potreba po delu tožnice, utemeljeno upoštevalo le tiste naloge, ki jih je v času pred sporno odpovedjo dejansko opravljala.
Četudi bi držala pritožbena trditev, da po podani odpovedi pri toženi stranki nihče ne opravlja naloge vodenja sistema sledljivosti soli oziroma da te naloge direktor tožene stranke ni prevzel, to ne omaje zaključka, da je tožena stranka delo reorganizirala tako, da delo tožnice na delovnem mestu vodja poslovne podpore ni bilo več potrebno. Za odločitev o obstoju organizacijskega razloga ni pomembno, ali se vodenje sistema sledljivosti pri toženi stranki izvaja ali ne, saj v tem sporu od nje ni mogoče zahtevati, naj izvaja tovrstno zakonsko dolžnost. Bistveno je namreč le, da za opravljanje te naloge ni zaposlila novega delavca, česar nenazadnje tožnica niti ne zatrjuje.
Čeprav je tožena stranka dokazala dejansko izvedbo reorganizacije dela, zaradi katere je prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela, pa mora sodišče preveriti, ali s formalno sicer dokazanim poslovnim razlogom ni prišlo do zlorabe tega instituta. V zvezi z nekaterimi okoliščinami posameznih očitkov trpinčenja na delovnem mestu, za katerega je tožnica zatrjevala, da naj bi vodilo do odpovedi in bilo pravi razlog zanjo, je vsaj preuranjen sklep, da reorganizacija dela ni bila izvedena kot eno izmed dejanj trpinčenja oziroma da organizacijski razlog ni navidezen.
razbremenilni razlogi - izostanek razlogov o odločilnih dejstvih - načelo materialne resnice - kontradiktornost - razlogi za ustavitev postopka o prekršku - storilec
Če se je sodišče prve stopnje odločilo za dopolnitev dokaznega postopka oziroma izvajanje s strani pravne osebe predlaganih dokazov, bi moralo skladno z načelom materialne resnice, ki ga zavezuje tudi pri presoji okoliščin iz tretjega odstavka 14. člena ZP-1, ustrezno pozornost nameniti verodostojnosti izpovedb oziroma trditev (še posebej ob odsotnosti materialnih dokazov) in se opredeliti tudi do drugačnih stališč, ki jih je glede uveljavljanih razbremenilnih razlogov pravne osebe v odločbi o prekršku zavzel prekrškovni organ. Kadar se sodišče prve stopnje zaradi preverbe zatrjevanih razbremenilnih razlogov odloči za dopolnitev dokaznega postopka, je po oceni pritožbenega sodišča primerno, da preveri tudi, kakšna je bila reakcija pravne osebe neposredno po tem, ko je izvedela za ravnanje voznika v konkretnem primeru (če pravna oseba dokazil o tem ne predloži sama). Glede na to, da naj bi po zatrjevanju pravne osebe v obravnavani zadevi voznik v samovoljno s kršitvijo njenih navodil in pravil storil štiri hude prekrške, povezane z (ne)varnostjo v cestnem prometu, je v okviru dolžnega nadzorstva zoper takega voznika praviloma potrebna vsaj uvedba postopka za ugotavljanje delovnopravne oziroma disciplinske odgovornosti, zelo verjetno pa tudi izrek ukrepa. Ukrepanje zoper voznika je namreč pomemben pokazatelj odnosa pravne osebe do spoštovanja njenih pravil in navodil, čemur je dolžno nadzorstvo v osnovi tudi namenjeno.
plačilo za nadurno delo - rok za zastaranje - pravnomočna odločitev v kolektivnem delovnem sporu - vmesna sodba - terjatev, ugotovljena s pravnomočno odločbo (judikatna terjatev)
Pritožba napačno vztraja pri stališču, da predstavlja odločitev v kolektivnem delovnem sporu judikatno terjatev oziroma odločitev po temelju, ki se mora obravnavati enako kot odločitev na podlagi vmesne sodbe. S sodbo v kolektivnem delovnem sporu ni bila ugotovljena tožnikova terjatev, zato ne gre za judikatno terjatev iz prvega odstavka 356. člena OZ in zanjo ne velja 10 letni, ampak 5 letni zastaralni rok iz 202. člena ZDR-1.
Odločitev v kolektivnem delovnem sporu ne predstavlja vmesne sodbe, zato se tožnik neutemeljeno sklicuje na stališča glede učinka vmesne sodbe in ugovorov, ki se lahko uveljavljajo po njeni pravnomočnosti. Odločitev v kolektivnem delovnem sporu sicer lahko kaže nekatere učinke vmesne sodbe (npr. reševanje vprašanja temelja, ekonomičnost postopka), vendar zaradi različne pravne narave in vsebine kolektivnih delovnih sporov njihovih učinkov in posledic odločitve ni mogoče enačiti z vmesno sodbo. Čeprav se v kolektivnem delovnem sporu ugotovi, da se mora presežne ure konec referenčnega obdobja šteti za nadure in jih ustrezno plačati, to ne pomeni, da so vsi delavci avtomatično upravičeni do plačila nadur, ampak je treba ugotoviti, ali je posamezni delavec konec referenčnega obdobja imel nadure in koliko. Na ta način lahko posamezni delavci uveljavljajo dejansko prikrajšanje v individualnih delovnih sporih. Odločitev v kolektivnem delovnem sporu pomeni le, da se delodajalec ne more več sklicevati, da presežne ure konec referenčnega obdobja ne predstavljajo nadur.