ZKP člen 501, 502, 502b, 502b/4, 502c, 502c/1. KZ-1 člen 186, 186/1, 186/3.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi - trajanje začasnega zavarovanja po vložitvi obtožnice - višina protipravne premoženjske koristi - odmera po prostem preudarku - sostorilstvo - hudodelska združba - član hudodelske združbe - neupravičen promet s prepovedanimi drogami - dovoljen poseg v lastninsko pravico - nujnost in sorazmernost ukrepa
Skupno trajanje predmetnega ukrepa po vložitvi obtožnice do izreka sodbe sodišča prve stopnje ne sme presegati treh let. Navedeni člen sicer citira tudi izpodbijani sklep, ki v točki 12. obrazložitve ugotovi tudi, da je bilo obtožencu začasno zavarovanje odrejeno dne 12. 7. 2021 in je v veljavi šele dve leti in štiri mesece, vendar pa nato zmotno podaljša začasno zavarovanje preko dovoljene dobe, to je vse do 22. 11. 2024. Časovna omejitev treh let je tako pričela teči dne 29. 10. 2021 z vložitvijo obtožnice Specializiranega državnega tožilstva RS Kt/8475/2021, zato je pritožbeni senat začasno zavarovanje podaljšal le do dne 29. 10. 2024, ko ukrep doseže navedeno skupno trajanje.
Pritožnik pravilno navaja, da ni izkazano, kakšen delež premoženjske koristi je obtoženec dejansko prejel, kar pa v tej fazi postopka ni ključno. Obtožnica je pravnomočna, dokazni postopek pa še ni zaključen, nasprotno od stališča pritožnikov se zato predmetni kazenski postopek še ni prevesil v fazo (meritornega) odločanja.
Pritožbeni senat ob tem dodaja, da za ukrep odvzema premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, ni neogibno potrebno ugotoviti točne višine te dejanske koristi s strani tistega, kateremu se po določbah kazenske zakonodaje lahko odvzame. Sodišče namreč lahko znesek premoženjske koristi odmeri po prostem preudarku, če so za to podani določeni pogoji (501. člen ZKP), torej tudi za ukrep začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi ni nujno, da je s potrebno stopnjo verjetnosti izkazana višina te koristi, katero naj bi pridobil posameznik v zvezi s kriminalno aktivnostjo.
Sodišče prve stopnje je v točki 11 obrazložitve presodilo, da iz pravnomočne obtožnice izhaja, da so imeli člani hudodelske združbe natančno določene vloge, med seboj naj bi komunicirali izključno preko vzdevkov s pomočjo kriptirane SKY ECC komunikacije, prevoze drog pa naj bi izvajali z uporabo prikritih prostorov in pod krinko legalnih prevozov tovora. Povsem na mestu je tudi poudarjanje okoliščine, da obtoženi A. A. ni imel odprtega transakcijskega računa, zaradi česar je utemeljen sklep, da za zadovoljevanje potreb svojega življenja uporablja gotovino.
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSM00073309
ZNP-1 člen 42, 55. ZPP člen 168, 350, 365, 365/1-2, 366.
nepravdni postopek - stroški postopka - oprostitev plačila stroškov postopka - predujem za izvedenca - brezplačna pravna pomoč - sredstva sodišča
Po določbi 42. člena ZNP-1 v zvezi s 168. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) lahko sodišče v nepravdnem postopku udeleženca oprosti le plačila sodnih taks, ne pa ostalih stroškov postopka, med katere spadajo tudi stroški izvedbe dokaza z izvedencem.
NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL00072792
ZDZdr člen 39, 39/1.
prisilna hospitalizacija - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - duševna bolezen - bipolarna afektivna motnja - hujše ogrožanje lastnega zdravja - izvedensko mnenje
Izkazane so vse zakonske predpostavke iz 39. člena ZDZdr in sicer, da gre pri udeleženki za duševno motnjo, zaradi katere huje ogroža svoje življenje/zdravje in življenje/zdravje drugih, da ima zaradi duševne motnje hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovanja svojih ravnanj, da teh vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo), razen z zdravljenjem udeleženke v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve.
Na podlagI trditev in dokazov sta upnika s stopnjo verjetnosti, ki je podana takrat, če je razlogov, ki govorijo v prid nekega zaključka več od tistih, ki kažejo nasprotno, izkazala obstoj nedenarne terjatve.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - odmera kazni - priznanje krivde - olajševalna okoliščina - omilitev kazni - denarna kazen - koristoljubnost - namen kaznovanja - varnostni ukrep odvzem predmetov - obligatorni odvzem predmetov
Ne drži navedba zagovornikov, da bi bilo potrebno priznanje upoštevati kot posebno olajševalno okoliščino in obtožencu izreči milejšo kazen. Glede na določbo 50. člena KZ-1 sodišče sme odmeriti kazen pod predpisano mejo, kar pomeni, da to lahko stori, ni pa dolžno. Obtoženec je posedoval večjo količino raznovrstne droge, med drugim kar 191,24 gramov heroina, pa tudi kokain, ekstazi (MDMA), konopljo in hašiš. Ob takšni količini in raznovrstnosti droge se priznanje ne izkaže za relevantno, še posebej glede na dejstvo, da je bila droga zasežena v bivališču in avtomobilu obtoženca.
Sodišče prve stopnje je obtoženca obsodilo zaradi hrambe večje količine droge v avtomobilu in na njegovem domu zaradi nadaljnje prodaje. Pri tem ni dvoma, da je drogo hranil zato, da se drogo proda in s tem zasluži, torej zaradi koristoljubnosti, kot je to praviloma pri izvršitvi obravnavanega kaznivega dejanja. Kljub ugotovljeni koristoljubnosti pa iz izpodbijane sodbe in spisovnega gradiva ne izhaja, da bi državno tožilstvo očitalo in dokazalo pridobitev obsežnejše premoženjske koristi ali boljše premoženjsko stanje obtoženca. Obtoženec je brez zaposlitve ali bistvenega premoženja, trenutno v priporu, prestati pa bo moral še izrečeno zaporno kazen. Na podlagi navedenega se tako izkaže, da je bila odločitev sodišča prve stopnje, ki ni izreklo denarne kazni, ustrezna, saj slednja ob izrečeni zaporni kazni ni potrebna za dosego namena kaznovanja iz 45.a člena KZ-1.
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je zaseženih 15.610,00 EUR v celoti last obtoženca in mu jih je odvzelo na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1, saj bi sicer s tem denarjem lahko kupil prepovedane droge in pripomočke za njihovo razpečevanje ter tako ponovil kaznivo dejanje. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bil denar shranjen v sefu, v katerem se je nahajala tudi droga. Sam kraj nahajanja ne more kazati, da je bil denar namenjen poslom z drogo, saj gre za običajen kraj hrambe večje količine denarja, ravno tako pa tudi ni nenavadno, da je obtoženec drogo hranil v sefu, saj jo je imel na tak način zagotovo varno shranjeno. Prvenstveno je za izvršitev kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1 namenjena sama droga, za katero je že po petem odstavku 186. člena KZ-1 predpisan obvezen odvzem. Gotovina oziroma denar ali drugi predmeti so lahko šele posredno namenjeni izvršitvi tega kaznivega dejanja. Glede na vse možnosti, za katere je bil denar lahko hranjen, ni izkazano, da je bil uporabljen ali namenjen za kaznivo dejanje ali da bi z njim nastal.
IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00073567
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 7. URS člen 3a. ZIZ člen 270, 270/3, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3, 272/3.
potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - preplačilo - predlog za izdajo začasne odredbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - pogoj reverzibilnosti - namen regulacijske začasne odredbe - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - načelo primarnosti prava EU - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - sodna praksa SEU - začasni ukrepi - nepošten pogodbeni pogoj - odlog plačila obveznosti
Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe določbam evropskega prava ni namenilo dovolj teže, čeprav je bilo nanje izrecno opozorjeno. Ukrepi, ki jih zasleduje Direktiva 93/13, so v našem pravnem redu sicer res zagotovljeni v okviru ZVPot in ZIZ, ki dolžniku omogoča odlog izvršbe, kadar je vložena tožba na neveljavnost pravnega posla in neposredno izvršljivega notarskega zapisa, na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba. To pa še ne predstavlja argumenta, da začasne ustavitve nadaljnjega izpolnjevanja obveznosti, ob verjetno izkazani nični pogodbi zaradi nepoštenih pogodbenih pogojev, potrošnik ne bi mogel doseči že med pravdnim postopkom z izdajo ureditvene začasne odredbe. Pritožbeno sodišče se ob tem strinja z razlogi izpodbijanega sklepa, da mora potrošnik za dosego tega cilja izkazati zakonske pogoje po 272. členu ZIZ, ki pa ga je treba razlagati na način, da bo z njim omogočeno doseganje cilja Direktive 93/13.
Sodišče prve stopnje pogoja po tretji alineji 272. člena ZIZ sploh ni presojalo, temveč se je v obrazložitvi zgolj sklicevalo na neustreznost uporabe pogoja iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ, po katerem upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo. Pritožba zato utemeljeno opozarja, da sodišče predloga za izdajo začasne odredbe ni celovito presojalo v skladu z določbami 272. člena ZIZ, ki pri ureditvenih začasnih odredbah ne omogoča sodnega varstva le ob kumulativno izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka in druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, temveč ob pogoju reverzibilnosti dopušča njeno izdajo tudi ob sočasno izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka in tretje alineje drugega odstavka tega člena.
Sodišče prve stopnje je pri presoji pogoja reverzibilnosti upoštevalo le trditve, da v primeru izgube pravde toženki ne bi nastala škoda, saj bi se odplačilo kredita lahko podaljšalo za čas veljavnosti začasne odredbe. Ni pa presojalo ostalih navedb tožnikov, v katerih so pojasnili, da ima toženka svojo terjatev v celoti zavarovano. Ob upoštevanju, da sta tožnika glavnico v evrih že preplačala, a se toženkino zavarovanje ohranja za celotno obveznost, pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikoma, da izdaja začasne odredbe ne bi preprečila učinkovite odprave pravnih posledic sodbe, tudi če z zahtevkom ne bi uspela.
prisilno pridržanje na zdravljenju v zaprtem oddelku psihiatrične bolnice - sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda - podaljšanje varnostnega ukrepa
Sodišče druge stopnje na očitek neupravičenega predlagatelja odgovarja, da je v obravnavani zadevi potrebno upoštevati specifično situacijo, ko nasprotni udeleženec, kljub pravnomočni odločitvi sodišča, vse do izteka ukrepa na varovani oddelek SVZ, še ni bil nameščen. Zaradi prezasedenosti varovanega oddelka Doma A., je bil nasprotni udeleženec ves čas veljavnosti ukrepa nameščen pri predlagatelju, na Oddelku za psihiatrijo, Enoti za forenzično psihiatrijo. Zato je predlagatelj, ki je nasprotnega udeleženca ves čas izvajanja ukrepa spremljal in nadzoroval, ocenil, da so izpolnjeni pogoji za podaljšanje ukrepa.
ureditvena (regulacijska) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - obstoj težko nadomestljive škode - nasprotja v razlogih izpodbijanega sklepa - kreditna pogodba v CHF - varstvo potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami - Direktiva Sveta 93/13/EGS - ZIZ - vrnitev zadeve v nov postopek - pridržanje odločitve o pravdnih stroških
Poleg temeljne predpostavke verjetnosti terjatve je pri ureditvenih začasnih odredbah potrebno izkazati med drugim tudi nastanek težko nadomestljive škode.
ZKP člen 522, 522/1, 522/1-14. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3.
izročitev tujca - pogoji za izročitev tujca - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja - stopnja verjetnosti - razmere v zaporu - dokazno breme - obstoj dvoma - sklep o izročitvi - razveljavitev sklepa
ESČP se v svoji judikaturi nikoli ni opredelilo do dokaznega bremena v postopkih pred nacionalni sodišči in je tudi v obrazložitvi odločbe Saadi proti Italiji, ki jo povzema Predlog ZKP-N, zapisalo zgolj, da je dokazno breme v postopku pred ESČP in ne pred nacionalnimi organi, načeloma na pritožniku.
Povedano drugače, oseba, katere izročitev se zahteva, je dolžna v postopku izročitve zgolj izkazati upošteven dvom, dokazno breme pa se prenese na državo, ki zahteva izročitev osebe.
trpinčenje na delovnem mestu - diskriminacija - nadomestilo za neizkoriščen letni dopust - začasna nezmožnost za delo - delna sprememba izpodbijane sodbe
Običajnih nesporazumov, do katerih lahko občasno prihaja v kolektivu, ni mogoče enačiti s trpinčenjem. Prav tako zgolj dejstvo, da je tožnica ravnanja subjektivno dojemala kot trpinčenje, ne more imeti za samoumevno posledico ugotovitev, da ta dejanja to dejansko tudi predstavljajo.
Zgolj dejstvo, da je tožnica v času čakanja na delo prejela 100 % nadomestilo plače, ne more biti odločilno za presojo, ali ji pripada tudi nadomestilo za neizkoriščen letni dopust, saj to dejstvo ne potrjuje nobenega dejstva v zvezi s koriščenjem letnega dopusta. Toženka v postopku ni dokazala niti, da bi tožnici omogočila koriščenje letnega dopusta takrat, ko je zanj zaprosila, niti, da bi jo vzpodbudila h koriščenju letnega dopusta.
ZDR-1 člen 36, 37, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. ZGD-1 člen 256.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - neupravičeno izplačilo - škoda delodajalca - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Tožnica je bila do osnovne plače upravičena kot delavka, zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi za vodjo podpore poslovanja in upravljanja tveganj, ne pa kot začasna upraviteljica. Ali ji je v okoliščinah obravnavanega primera mogoče očitati kršitve iz delovnega razmerja, bi sodišče prve stopnje moralo presojati tudi z vidika navedb v odpovedi, s katerimi je toženka (na več mestih) očitala, da je delavka kljub zavedanju, da sta dodatek in sklep nična, predstavnikom delodajalca prikrivala njun obstoj za potrebe obračunavanja in izplačevanja plače v višini, do katere ni bila upravičena, oziroma jim ni razkrila podlage za izplačevanje povišanih prejemkov iz delovnega razmerja, zaradi česar ji je bila na škodo delodajalca obračunana previsoka plača v višini najmanj 179.169,74 EUR.
zahtevek za vračilo - vračanje gotovine - samostojni podjetnik - dokazna ocena izpovedi prič - trditvena podlaga - pripoznava dolga - delno poplačilo dolga
Pravnoorganizacijska oblika samostojnega podjetnika posameznika nima lastne pravne subjektivitete, ločene od pravne subjektivitete nosilca podjema - podjetnika kot fizične osebe. Zato po prvem odstavku 7. člena ZGD-1 za obveznosti, ki nastanejo pri opravljanju gospodarskega podjema samostojnega podjetnika posameznika, odgovarja nosilec tega podjema - podjetnik kot fizična oseba z vsem svojim premoženjem, torej tako s premoženjem, ki je stvarna podlaga (materialni substrat) opravljanja gospodarskega podjema, kakor tudi s svojim osebnim premoženjem (premoženjem, namenjenim zadovoljevanju osebnih potreb).
Toženka, kot delodajalka, je svoje obveznosti do tožnika izpolnila in ni kršila določb ZDR-1. Na navedeno ne vpliva dejstvo, da je tožnik po prejemu plač toženki mesečno izročal določene zneske gotovine, saj je to storil prostovoljno, brez prisile ali grožnje oziroma ni storil zato, da bi se izognil sili (prekinitvi delovnega razmerja). Prav tako si ni pridržal pravice izročeno zahtevati nazaj, kljub temu da je vedel, da ni dolžan.
ZKP ne ureja situacije, ko bi posamezne vrste odločitev lahko sprejemal samostojno predsednik izvenobravnavnega senata, kot to velja npr. za predsednika razpravljajočega senata sodišča prve stopnje.
nadaljevanje prekinjenega postopka - postopek osebnega stečaja - objava sklepa o preizkusu terjatev - terjatev upnika - druga terjatev - razveljavitev prvostopenjske odločbe
Razlog za prekinitev pravdnega postopka zaradi nastanka pravnih posledic stečajnega postopka preneha z objavo sklepa o preizkusu terjatev (drugi odstavek 301. člena ZFPPIPP). Objavljeni končni seznam preizkušenih terjatev in sklep stečajnega sodišča o preizkusu terjatev zajema terjatvi druge upnice. Ker se ne nanaša na terjatev, ki jo tožnica uveljavlja v tem delovnem sporu, ni bila podana pravna podlaga za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka.
postopek za sprejem na zdravljenje oziroma obravnavo brez privolitve - posebni nadzor
Ni izpodbijana ugotovitev, da je pri zadržanem prisotna huda psihična motnja, to je bipolarna afektivna motnja. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja sodne izvedenke ugotovilo, da gre trenutno pri zadržanem za najhujšo obliko te motnje, to je hitro krožno obliko, ko ima zadržani na leto več kot štiri faze svojih bolezenskih nihanj. Kot je obrazložila izvedenka, je v osnovi bipolarna motnja psihična motnja z depresivnimi in maničnimi fazami razpoloženja, pri čemer se ob teh spremembah razpoloženja pojavljajo tudi psihotične vsebine, ki so skladne s fazo razpoloženja - torej manične, hiperaktivne, veličavske ali pa depresivne hipohondrične in nihilistične. Pri običajni obliki bipolarne motnje bi posameznim fazam sledila daljša obdobja stabilnosti, ko bi se moralo pri pacientu funkcioniranje ponovno vzpostaviti v normalni obliki, pri zadržanem pa tega ni. Izvedenka je mnenje podala na podlagi dokumentacije v spisu in izpovedbe zadržanega, da se mu je v zadnjem letu pojavilo tudi do dvanajst depresivnih epizod in da se epizode lahko preklopijo v trenutku ter da ga depresivne epizode popolnoma ohromijo.
ZDR-1 člen 33, 33/1, 34, 34/1, 35, 45, 45/1, 85, 85/1, 85/2, 89, 89/1, 89/1-3, 89/3. ZVZD-1 člen 5, 12.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - COVID-19 - kršitev ukrepov iz varstva pri delu - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - zaščitna maska - zagovor pred odpovedjo - pravočasnost odpovedi - nevestno opravljanje dela
Toženka je kot delodajalec morala zagotavljati varnost in zdravje pri delu (5. člen ZVZD-1, prvi odstavek 45. člen ZDR-1), zlasti tako, da je izdala navodila za varno delo in delavcem zagotovila uporabo mask. Toženka je bila dolžna, ob upoštevanju priporočil Nacionalnega inštituta za javno zdravje in drugih pristojnih institucij, sprejeti in izvajati ukrepe, s katerimi je v največji možni meri zagotavljala varno in zdravo delo delavcem v danih okoliščinah ter zmanjševala izpostavljenost na najmanjšo možno raven okužbe. Skladno z določbami ZDR-1 in ZVZD-1 imajo torej delodajalci pravico in dolžnost, da podajo delavcem takšna delovna navodila, ki bodo kar v največji možni meri preprečila širjenje virusa na delovnem mestu, med katera lahko sodi tudi navodilo obveznega nošenja maske.
ZZVZZ člen 23, 23/1, 23/1-1, 23/1-2, 23/1-3, 40, 41, 44, 44-2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 190. Konvencija o varstvu človekovih pravic in dostojanstva človeškega bitja v zvezi z uporabo biologije in medicine (Konvencija o človekovih pravicah v zvezi z biomedicino) člen 3.
povrnitev stroškov zdravljenja - potni stroški
Izkazano je, da se tožnica za priznane dneve obravnave ni odločila samovoljno oziroma pravice iz 23. člena ZZZS ni uveljavljala mimo določb zakona, kot to predstavi toženec. Tožnica je imela za te storitve izdane veljavne napotnice, zaradi česar so bile storitve krite iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (44. člen ZZVZZ). Medicinska dokumentacija in odločitev toženca potrjujeta, da je izpolnjen zakonski dejanski stan iz 2. alineje 40. člena ZZVZZ.
Ključna je pravnomočna sodba, na podlagi katere je vzpostavljeno stanje, kot če nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi ne bi bilo. Lastnost zavarovanca je zato na podlagi 80. člena ZMEPIZ-1 treba za nazaj uskladiti s pravnomočno sodbo delovnega sodišča. S sodbo je bilo namreč odločeno, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 30. 9. 2019, temveč traja do 11. 6. 2021. Ker delovno razmerje nastane že na podlagi zakona, to pomeni, da je bila tožnica na podlagi delovnega razmerja pri delodajalcu A. vključena že v času, preden je sklenila delovno razmerje za krajši delovni čas pri delodajalcu Zavod B. Pogodba o zaposlitvi za krajši delovni čas pri navedenem delodajalcu je bila namreč sklenjena šele 25. 10. 2019, torej nedvomno pozneje kot pa pogodba o zaposlitvi pri delodajalcu A.
nadomestilo za invalidnost - prijava v zavarovanje - zamuda roka - prijavno odjavna obveznost
Ni mogoče spregledati, da je dejanski razlog, zaradi katerega tožnik ni mogel biti zaveden v evidenco brezposelnih, izviral iz pravne sfere tožnikovega delodajalca in ne iz pravne sfere tožnika.
Zaradi teže posledic, do katerih lahko pride, če bi se uveljavilo tolmačenje toženca o zamudi v 88. členu ZPIZ-2 opredeljenega roka v okoliščinah konkretnega primera, bi morala biti pravna posledica v obliki izgube pravice izrecno določena. Iz tega razloga je sporno zakonsko določilo treba tolmačiti, upoštevajoč načela, na katerih temelji zakonska ureditev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, in pravno naravo pravic iz tega zavarovanja z ustavno pravnega vidika, in nepravočasnost prijave sankcionirati na način, da se izplačevanje dajatve prizna šele od prijave dalje, ne pa da je izgubljena.
Tožniku ni uspelo dokazati, da je v spornem obdobju, torej v času, ko je bil zavarovan po 11. členu ZPIZ/83 plačeval prispevke najmanj v višini 85 % najnižje pokojninske osnove. 401.a člen ZPIZ-2 se namreč nanaša zgolj na zavarovanca iz 11. člena ZPIZ/83.