ZPIZ-2 člen 53, 53/1, 53/1-2, 59, 63, 63/2, 63/2-1. ZPP člen 287, 254, 254/3, 339, 339/1.
vdovska pokojnina - izguba delovne zmožnosti - dokaz z izvedencem - postavitev drugega izvedenca - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Odprto je vprašanje, ali je pri tožnici prišlo do trajnih sprememb v zdravstvenem stanju, zaradi katerih ne bi bil potreben zgolj občasni bolniški stalež, kot to navaja sodni izvedenec, temveč je podana izguba delovne zmožnosti. Sodni izvedenec namreč zgolj hipotetično navaja, kaj se glede na tožničino zdravstveno stanje v bodoče pričakuje. Res je, kot to v obrazložitvi pojasnjuje sodišče prve stopnje, da je glede na sodno prakso za ugotavljanje delazmožnosti izvedenec MDPŠ medicinski strokovnjak, ki lahko najbolj kompetentno oceni vpliv zavarovančevega zdravstvenega stanja na preostalo delovno zmožnost. Vendar je treba vsak primer posebej obravnavati. Sodišče mora glede na konkretno zadevo presoditi, kateri izvedenec oziroma izvedenski organ je najbolj primeren za ugotavljanje vpliva podanih zdravstvenih težav na delovno zmožnost. V obravnavani zadevi je ključen odgovor na vprašanje glede vpliva psihičnih težav na tožničino delovno zmožnost. Tega vprašanja pa sodišče, kljub večkratnim pozivom sodnemu izvedencu za dopolnitev izvedenskega mnenja, ni ustrezno razčistilo. V tem primeru je torej treba izvesti dokaz s postavitvijo drugega izvedenca s področja ključnih zdravstvenih težav, na katere se sklicuje tožnica, torej specialista psihiatra.
kršitev prepovedi konkurence - konkurenčna dejavnost - neustrezna dokazna ocena - sorazmerni del regresa za letni dopust - odpoved pravicam iz delovnega razmerja - sprememba izpodbijane sodbe
Stališče sodišča prve stopnje o tem, da za dejansko opravljanje dejavnosti dva projekta ne zadoščata, ni pravilno. Pritožba se pravilno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS, da ni pomembno, kakšen je obseg te dejavnosti pri delodajalcu v preteklosti; bistveno je, da se je s tem ukvarjal. Glede na navedeno torej za presojo o tem, ali se je tožnica ukvarjala z dejavnostjo svetil, zadošča, da je tožnica izvedla že en projekt.
Stališče, da se delavec pravici, do katere je upravičen po zakonu, ter izplačilu iz takšnega naslova ne more veljavno odpovedati, se je v sodni praksi uveljavilo v posledici odločbe Ustavnega sodišča RS. Takšna je bila resda tudi enotna sodna praksa na pritožbenem sodišču v preteklih letih, kar pa niti ni bistveno. Bistveno je, da je Vrhovno sodišče RS zavzelo drugačno stališče, in sicer, da se delavec zgolj vnaprej ne more veljavno odpovedati pravici iz delovnega razmerja, medtem ko s pravico, ki jo je že pridobil oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, lahko prosto razpolaga in se ji tudi odpove.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00073011
ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-1, 272/2-3. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 7.
pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - zavarovanje nedenarne terjatve - kredit v CHF - potrošniški kredit - začasno zadržanje - začasni ukrep - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - učinkovanje pogodbe - varstvo potrošnikov - sodna praksa SEU - odlog plačila - pogoj reverzibilnosti
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da regulacijska začasna odredba ni možna, ko bi šlo za situacijo iz 1. in 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ali iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ.
Tako direktiva kot sodba C-287/22 zahtevata, da v interesu potrošnika obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki. Zato ni dovolj, da lahko tožnik med pravdo zvišuje tožbeni zahtevek in v pravdi zahteva povračilo preveč plačanih obrokov. Tudi zahteva sodišča prve stopnje, da bi potrošnik nehal plačevati obroke in s tem izzval toženo stranko, da prične izvršbo oziroma uveljavi hipoteko v izvršilnem postopku, na pomeni ustrezne zaščite potrošnika.
Ne v ZIZ ne v citirani evropski zakonodaji ali sodni praksi ni mogoče najti razlage, da bi potrošnik moral zaradi plačevanja obrokov zaiti v tako težek finančni položaj, da izpolni pogoj za taksno oprostitev oziroma brezplačno pravno pomoč. Sodišče bi moralo presojati trditev tožnikov o tem, da tega bremena ne zmorejo in da bi to pomenilo prenehanje plačevanja kredita po pogodbi in možnost izgube doma.
postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - prodaja nepremičnine - začetek prodaje - lastninska pravica na nepremičnini - prodaja nepremičnine v stečajnem postopku - pogoji za vknjižbo
Prodaja določene nepremičnine v stečajnem postopku je dovoljena, če je stečajni dolžnik vknjiženi in resnični lastnik ter če so po stanju zemljiške knjige izpolnjeni drugi pogoji, da kupec pridobi lastninsko pravico brez pravnih napak. Če stečajni dolžnik ni vknjižen kot lastnik nepremičnine, mora upravitelj pred začetkom prodaje te nepremičnine zagotoviti pogoje za vknjižbo lastninske pravice v korist stečajnega dolžnika.
Upravitelj se v odgovoru na pritožbo sklicuje na vse svoje predhodne navedbe in listinske dokaze, dostopne v javnih evidencah, vendar iz njegove trditvene podlage ni mogoče brez sence dvoma razjasniti, ali je dolžnica vknjižena oz. resnična lastnica predmetne nepremičnine; če ni vknjižena, ni obrazložena ev. kontinuiteta zaporednih prenosov pravice, niti ni pojasnjeno, na podlagi česa upravitelj utemeljuje razpolagalno upravičenje dolžnice. Glede na pomanjkljivo obrazložitev izpodbijanega sklepa, ki sledi predlogu upravitelja, pritožbeno sodišče ne more z gotovostjo odgovoriti na pritožbene navedbe, saj ni rešeno vprašanje morebitnega obstoja pravnih ovir za prodajo nepremičnine. Iz odgovora na pritožbo ni mogoče razbrati, da so zagotovljeni pogoji za vknjižbo lastninske pravice v korist stečajne dolžnice in posledično kupca v stečajnem postopku. Iz podatkov v spisu je razvidno, da predmetni del stavbe ni vpisan v zemljiško knjigo. Ali so izpolnjeni pogoji za vpis, ni razvidno niti iz predloga sklepa o prodaji z dne 15. 6. 2023, niti niso pojasnjeni razumni razlogi, zakaj to ni bilo omogočeno.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00072960
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 7. ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-3. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267.
potrošniška kreditna pogodba - kredit v CHF - predlog za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - načelo primarnosti prava EU - načelo lojalne razlage prava EU - sodbe SEU - predhodno odločanje SEU - začasni ukrepi - nepošten pogodbeni pogoj - odlog plačila obveznosti - pogoj reverzibilnosti
Razlaga prava EU, ki jo poda Sodišče EU pri predhodnem odločanju po 267. členu PDEU, velja erga omnes in praviloma ex tunc.
Namen izdaje regulacijske začasne odredbe ni v zavarovanju izvršitve obveznosti dolžnika v prihodnosti, ampak v začasni ureditvi spornega pravnega razmerja. Zato je izključena predpostavka iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ne pa tudi predpostavka iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.
Da bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo, ali je odložitev izpolnjevanja obveznosti tega potrošnika, da plača te mesečne obroke za čas trajanja zadevnega postopka, potrebna za zagotovitev vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi ta potrošnik bil, če teh pogojev ne bi bilo, bo moralo ugotavljati tudi, kakšne neugodne posledice bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku in kakšne dolžniku, če bi se izdana začasna odredba tekom postopka izkazala za neutemeljeno.
sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih - pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve
Sodišče prve stopnje je tudi čas zadržanja (do treh mesecev, šteto od 22. 12. 2023) v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice utemeljeno oprlo na strokovno mnenje in obrazloženo prognozo izvedenca psihiatra.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 232, 232/1. ZZVZZ člen 34, 34/2. ZDR-1 člen 116, 116/3.
začasna nezmožnost za delo - razveljavitev prvostopenjske sodbe - datum prenehanja delovnega razmerja
Za odločitev v zadevi je odločilno vprašanje, ali je bila tožnica ne samo v času od 22. 10. 2022 do 21. 11. 2022 temveč tudi po navedenem datumu zaradi bolezni začasno nezmožna za delo. Ne glede na to, da v času po 21. 11. 2022 ni bila vključena v obvezno zdravstveno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, pa bi ugotovitev, ali je bila v spornem obdobju začasno nezmožna za delo, lahko vplivala na odločitev v delovnem sporu glede prenehanja pogodbe o zaposlitvi in delovnega razmerja. Da je pri odločanju o priznanju t. i. "administrativnega staleža" pomembno tudi vprašanje, ali je zavarovanec v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja sprožil delovni spor, je pritožbeno sodišče opozorilo tudi že v drugi zadevi.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - kršitev z znaki kaznivega dejanja - vpogled v kazenski spis - zavrženje kazenske ovadbe - nevestno opravljanje dela - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka - višina denarnega povračila - odpravnina ob upokojitvi
Okoliščine konkretnega primera niso utemeljevale izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot skrajnega sredstva in najstrožjega ukrepa za sankcioniranje kršitev iz delovnega razmerja. Okoliščine tožnikove kršitve ne zadostijo presoji, da pogodbeni stranki ne bi mogli nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Toženka bi morala glede na načelo stopnjevitosti sankcij v delovnem pravu uporabiti milejši ukrep.
pravice iz invalidskega zavarovanja - delovna zmožnost - krajši delovni čas - dokazna ocena izvedenskega mnenja
Zdravstvene težave tožnika je treba soočiti s tveganjem poklica skladno s 63. členom ZPIZ-2. Ker sodišče ni kvalificirano, da bi o vprašanjih s področja medicinske stroke odločalo samo, je pravilno vključilo izvedenski organ, ki je imel pri nepriznanju uveljavljane pravice odločilno vlogo.
S prepričljivim izvedenskim mnenjem je strokovno ustrezno pojasnjeno, da pri tožniku zdravstvene težave vplivajo na njegovo delovno zmožnost, vendar ne do te mere, da bi potreboval novo razbremenitev v obliki časovne razbremenitve krajšega delovnega časa. Za tožnikove zdravstvene težave zadoščajo že priznane razbremenitve pri delu.
ZDR-1 člen 7, 7/4. ZSPJS člen 20, 20/1, 48, 49a, 49a/3. ZPP člen 337, 337/1.
trpinčenje na delovnem mestu - odškodninska odgovornost delodajalca - pomanjkljiva trditvena podlaga - razlika v plači - prevedba - prenos plačnih razredov napredovanj - nedovoljene pritožbene novote
Ker je tožena stranka prejela anonimno obvestilo, da se tožnik na delo vozi iz drugega naslova, kot ga je navedel v izjavi za povračilo stroškov prevoza na delo, na kar so direktorico tožene stranke opozorili tudi sodelavci, prav tako je bila pozvana s strani ministrstva, da zadevo preveri, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zbiranje podatkov o tem preko detektivske agencije ne pomeni nezakonitega, graje vrednega ali očitno negativnega in žaljivega ravnanja oziroma trpinčenja tožene stranke oziroma njene direktorice.
Sama prevedba tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni bila sporna; sporno je bilo - glede na tožnikove izrecne tožbene navedbe - zgolj njegovo dejansko delo (in posledično prenos napredovanj). Zato predstavljajo pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pravilnost prevedbe na podlagi 48. in naslednjih členov ZSPJS, nedovoljene pritožbene novote.
Napredovanja so se upoštevala že pri določitvi količnika za izračun nominalnega zneska osnovne plače, zato je zmotno tožnikovo pritožbeno stališče, da bi se morala nato napredovanja pri prevedbi še ponovno prišteti pri uvrstitvi v plačni razred.
ZST-1 člen 3, 3/1, 5, 5/1, 5/1-1, 16. ZPP člen 242, 242/1.
plačilni nalog za plačilo sodne takse
Sodišče prve stopnje je toženi stranki pravilno poslalo dva plačilna naloga za plačilo sodne takse po tarifni številki 3009 (postopek o pritožbi zoper odločbo o stroških postopka). Tožena stranka je namreč pritožbo vložila zoper dva samostojna sklepa naslovnega sodišča, s katerima je sodišče prve stopnje odločilo o povrnitvi stroškov nadomestila plače za dve priči. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da sta v eni vlogi vloženi dve pritožbi.
Sodišče prve stopnje ni spregledalo tega, da obtoženec doslej res še ni bil obsojen za kaznivo dejanje, je pa na drugi strani izpostavilo obtoženčevo agresivnost, brutalnost, nepredvidljivost ter nekritičnost kot tudi brezkompromisnost iz šestega odstavka 7. točke pritožbeno izpodbijanega sklepa in tudi posest orožja in eksploziva, kar so gotovo okoliščine, ki kažejo na resno in konkretno nevarnost, da bi obtoženec kaznivo dejanje ponovil. Pritožbeno zatrjevana obtoženčeva priljubljenost in marljivost se nujno relativizira ob spoznanju, da je obtoženec utemeljeno osumljen dveh kaznivih dejanj umora.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00073559
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 7. ZIZ člen 270, 270/3, 272, 272/2, 272/2-1, 272/2-2, 272/2-3.
varstvo potrošnikov - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - predlog za izdajo začasne odredbe - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa Sodišča EU - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - slovensko pravo - vrste začasnih odredb - zavarovalna začasna odredba - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - začasna odredba za zavarovanje denarne in nedenarne terjatve - predlog za regulacijsko začasno odredbo - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - izkazanost pogojev za izdajo začasne odredbe v času vložitve predloga - plačilo glavnice - finančni položaj zavezanca - dohodek na družinskega člana - pogoj reverzibilnosti - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe
SEU je v odločbi C 287/22 opozoril na člene 6 in 7 direktive 93/13/EGS o neupoštevnih pogojih v potrošniških pogodbah v povezavi z načelom učinkovitosti. Postavilo se je sodišče na stališče, da oba člena nasprotujeta nacionalni sodni praksi, ko bi sodišče lahko zavrnilo predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov s katerimi se predlaga, naj se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe, ker ta vsebuje nepoštene pogodbene pogoje odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi navedene kreditne pogodbe, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve.
Pritožbeno sodišče se je najprej spraševalo, ali je določba 270. člena ZIZ in 272. člena ZIZ dovolj jasna, da je mogoče odločati o konkretnem primeru ob upoštevanju 6. in 7. člena direktive in razlage iz sodbe sodišča SEU. Ugotovilo je, da je ureditev začasnih odredb po ZIZ dovolj široka, da je mogoče odločati o predlagani regulacijski začasni odredbi ob upoštevanju prava EU. Na področju varstva potrošnikov in unificiranega prava na tem področju, ni mogoče poslabšati položaja potrošnikov s strožjimi oziroma neugodnejšimi zakonskimi določili in sodno prakso za potrošnike. Sodna praksa SEU pa je zavezujoč pravni vir za vsa nacionalna sodišča v državah članicah.
Bistvo sodbe C 287/22 je, da je treba člen 6. in 7. direktive razlagati tako, da nacionalna sodna praksa ne sme zavračati predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov, s katerim se predlaga, da se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške pogodbe, ker ta vsebuje nepoštene pogoje, odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi navedene kreditne pogodbe, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve. Pogoj pa je, da je glavnica plačana in bi s tem pritožnik zašel v finančne težave.
To pomeni, da se po ZIZ in citiranih predpisov zahteva, da se izkaže verjetnost terjatve za zavarovanje nedenarne terjatve za obstoj ene od predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode ali da dolžnik z začasno odredbo, če bi se tekom postopka izkazalo za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Gre torej za zakonski dejanski stan, kar pa je treba primerjati s trditveno podlago, ki jo je podal tožnik.
Glede na ugotovljeno stanje sredstev (kateremu tožena stranka ne nasprotuje), ob upoštevanju dejstva, da so vsaj nekatera izmed njih likvidna, pri čemer tožena stranka ni zatrjevala in izkazovala, da zalog ne more prodati in da so kratkoročne poslovne terjatve neizterljive, ni moč slediti njenim pritožbenim navedbam, da sredstev za plačilo sodne takse ne more zagotoviti.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Sodišče prve stopnje je v postopku presojalo, ali je bil poslovni razlog tudi dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Ugotovilo je, da se je zaradi zmanjšanega obsega dela pri toženki in povečane izgube poslovanja v času odpovedi potreba po delu operativnega upravljanja na večstanovanjskih objektih zmanjšala in se je toženka posledično odločila reorganizirati delovni proces ter zmanjšati število zaposlenih le na enega izvajalca (bivšega direktorja toženke). S tem je toženka dokazala obstoj utemeljenega razloga za odpoved.
razrešitev direktorja - neobrazloženost sklepa - seznanitev z razlogi za razrešitev - pravica do zagovora
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pristojni organ ni upošteval zahteve iz drugega odstavka 38. člena ZZ, saj tožnice pred sprejemom sklepa o razrešitvi ni seznanil z razlogi za razrešitev in ji ni dal možnosti, da bi se o njih izjavila. Glede na naravo te kršitve je utemeljen tudi prvostopenjski zaključek o njenem bistvenem vplivu na odločitev o razrešitvi tožnice. Gre namreč za toženčevo neupoštevanje zakonsko predpisanih minimalnih procesnih standardov, ki naj bi zagotovili enakopravno in učinkovito varstvo pravic tožnice v postopku razrešitve. Sklep o razrešitvi (ki ga toženec niti ni izročil tožnici in ga je morala naknadno pridobiti sama) pa je nezakonit tudi zato, ker ni bil ustrezno obrazložen, saj ni vseboval razloga za razrešitev. S tem je bilo tožnici onemogočeno učinkovito sodno varstvo, onemogočen pa je tudi sodni preizkus izpodbijanega sklepa v obsegu, predpisanem v prvem odstavku 39. člena ZZ. Sodni postopek namreč ni namenjen odpravljanju pomanjkljivosti izpodbijanega akta, temveč podrobnejši obrazložitvi stališč stranke v njem.
ZFPPIPP člen 97, 97/2, 108, 108/5, 355. ZPP člen 152. Odvetniška tarifa (2015) člen 2, 2/3, 4, 4/4.
postopek osebnega stečaja - soglasje k plačilu stroškov - stroški odvetniškega zastopanja - vrednost spornega predmeta - omejitve pri zastopanju
Upravitelj je sicer upravičen zastopati stečajnega dolžnika v sodnih postopkih in postopkih pred drugimi državnimi organi kot njegov zakoniti zastopnik, vendar pa tega ni dolžan storiti.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00073554
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. ZIZ člen 270, 272, 272/2, 272/2-3.
varstvo potrošnikov - kreditna pogodba v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - preplačilo - predlog za izdajo začasne odredbe - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - konkretizacija pogojev za začasno odredbo - sklepčnost predloga za izdajo začasne odredbe - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - načelo primarnosti prava EU - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU
Nacionalna sodišča morajo ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek te direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem. Ta zahteva med drugim vključuje obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji direktive. Nacionalno sodišče zato ne more upravičeno trditi, da zadevne določbe nacionalnega prava ne more razlagati v skladu s pravom Unije le zato, ker je bila ta določba dosledno razlagana v smislu, ki ni v skladu s pravom Unije.
Za izdajo začasne odredbe ZIZ zahteva, da se izkaže verjetnost terjatve, nato pa za zavarovanje denarne terjatve še subjektivno nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (270. člen ZIZ), za zavarovanje nedenarne terjatve pa obstoj ene od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ.
Zahteve, ki jih za izdajo začasne odredbe določa ZIZ, same po sebi niso v nasprotju s pravom EU in načelo lojalne razlage ne more pomeniti, da se nacionalna zakonodaja sploh več ne upošteva. Pomeni le, da je nacionalno zakonodajo (v obravnavanem primeru ZIZ) treba razlagati v luči prava EU. Ko govorimo o razlagi nacionalnega prava, pa to seveda pomeni, da ne moremo odločati mimo njega. Uporabi se torej nacionalno pravo in ne pravo EU, vendar slednje vpliva na razlago nacionalnega prava. Šele ko bi tožnik navedel vse tisto, kar za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve zahteva določba drugega odstavka 272. člena ZIZ, bi sodišče opravilo vsebinsko presojo, pri čemer bi moralo upoštevati tudi pravo EU (in odločbo SEU C-287/22). Iz te med drugim izhaja obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji direktive. Opozoriti je treba, da doslej sodna praksa ni bila enotna ali izdaja ureditvene začasne odredbe lahko temelji na razloge iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Ravno navedena obveznost spremembe sodne prakse pa nakazuje na možnost širše razlage pogojev za izdajo ureditvene začasne odredbe.
Možnost izdaje ureditvene začasne odredbe pomeni, da naše nacionalno pravo ima pravno sredstvo, ki (če so izpolnjeni zakonski pogoji) nudi potrošnikom ustrezno varstvo. Poleg tega pa zatrjevanje predpostavk iz 272. člena ZIZ (in njihovo izkazovanje s stopnjo verjetnosti) pretirano ne obremenjujejo upnika.
Po presoji pritožbenega sodišča torej ni mogoče izdati začasne odredbe mimo določb ZIZ, je pa te pri odločanju o (sklepčnem) predlogu za zavarovanje z začasno odredbo nujno razlagati upoštevaje pravo EU.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - delitev skupnega premoženja
Utemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnica s trditvami v predlogu verjetno izkazala nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, saj je v predlogu za izdajo začasne odredbe namreč navedla, da bi v primeru prodaje nepremičnin tretjemu dobrovernemu kupcu izgubila možnost delitve skupnega premoženja. S tem je po presoji sodišča druge stopnje glede na specifičnost terjatve, katere zavarovanje predlaga, verjetno izkazala že obstoj objektivne nevarnosti, da bo brez izdaje predlagane začasne odredbe uveljavitev njene terjatve onemogočena. Z zatrjevanimi grožnjami, ki jih je tožnici podal toženec, in z odvozom plovila z dosedanje lokacije, pa je tožnica zatrjevala celo subjektivno nevarnost. Tožničin (končni) cilj je kasnejša delitev skupnega premoženja, zato po prepričanju sodišča druge stopnje ni razumnih razlogov, da tožnica ne bi smela že v tem postopku predlagati izdajo zavarovalne začasne odredbe. Gre namreč za tipično zavarovalno začasno odredbo, katere cilj je v ohranitvi pogojev za bodočo izpolnitev oziroma izvršitev tožničine terjatve na podlagi sodne odločbe, ko bo (in če bo) ta izdana oziroma za sredstvo, s katerim se bo odpravila ali zmanjšala možnost onemogočitve ali otežitve takšne izpolnitve.
ZDR-1 člen 155, 156. ZObr člen 97f. ZSSloV člen 53. ZPP člen 7, 7/1, 212.
odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka - vojak - misija - trditveno in dokazno breme - pomanjkljiva trditvena podlaga
Tožnica ni za noben dan, ko naj bi ji bila kršena pravica do tedenskega počitka, navedla, ob kateri uri naj bi se ji počitek pričel, niti kdaj naj bi se ta končal, oziroma kdaj je pričela z delovnimi nalogami in kdaj z njimi končala, čeprav je bilo trditveno in dokazno breme na njej. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno zaključilo, da okoliščina, da je tožnica na prost dan (na nedeljo) opravila kakšno delovno nalogo, sama pa sebi še ne pomeni, da ji tak počitek ni bil zagotovljen. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje bi namreč morala zatrjevati, kdaj je prenehala opravljati naloge pred dnem počitka (ob kateri uri v soboto) kot tudi kdaj (ob kateri uri) in koliko časa je na dan počitka opravljala naloge, s katerimi naj bi ji bila kršena pravica do počitka.