ugovor litispendence - tožba na ugotovitev prerekane terjatve - sosporniška intervencija
Zato je pri presoji, ali je podana litispendenca v primeru tožb, vloženih na podlagi 302. člena ZFPPIPP, po mnenju pritožbenega sodišča najprimernejša čista procesna teorija, po kateri se upošteva samo tožbeni predlog.
umor - poskus - umor na zahrbten način - nizkotni nagibi
Obtoženec je oškodovanki poskušal vzeti življenje na zahrbten način, saj je stopil proti njej in nakazal, da jo namerava objeti, nato pa jo je z nožem zabodel v predel pod desnim rebrnim lokom, s čimer je izničil zaupanje oškodovanke, ki napada ni zaznala niti pričakovala.
Ravnanje, motivirano z intenzivnimi čustvi sovraštva, saj je oškodovanka zavrnila obtoženčeve želje in predstave v partnerskem razmerju z njo, je ravnanje pogojeno z nizkotnim nagibom v smislu 4. točke 116. člena KZ-1.
sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih - pogoji za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - bipolarna afektivna motnja
Sodišče prve stopnje ni imelo razloge za dvom o verodostojnosti izpovedbe zadržankine mame, da je zadržana že večkrat imela podobno fazo manije in da je potek bolezni podoben kot sedaj in takrat si je vedno povzročila večjo premoženjsko škodo.
Kot je izpovedala mama, trenutno traja najdaljše obdobje manije pri njej in spet je zapravila celotno premoženje družine - približno 10.000 EUR s kartice, kar je celoletni prihodek njenega moža; v celoti zapravi tudi svoje dohodke in je trenutno brez denarja.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM00073564
KZ-1 člen 86, 86/8.
alternativna izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist - presoja dejanskega stanja - preklic pogojne obsodbe zaradi novega kaznivega dejanja - namen kaznovanja - pozitivna prognoza - osebne okoliščine
Osebne okoliščine, na katere se obsojeni vnovič sklicuje v pritožbi, tj. zdravljenje odvisnosti od alkohola, zaposlitev in sprememba osebnega vedenja, same po sebi ne morejo vzdržati kot utemeljen in prepričljiv razlog za alternativno prestajanje kazni, kot je to pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje.
Pritožbeno izpostavljeno poudarjanje, da je takoj po inkriminiranem dogodku obsojeni oškodovanemu poklical reševalce in mu je za storjeno žal, pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa ne more omajati. V nasprotnem namreč storilcem kaznivih dejanj, ki se za izvršeno kaznivo dejanje pokesajo in se odločijo svoje življenje urediti tako, da se zaposlijo in vključijo v ustrezen medicinsko terapevtski program, zaporne kazni sploh ne bi bilo smiselno izreči.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00072679
KZ-1 člen 87, 87/1, 87/2. ZKP člen 129a, 129a/6.
sprememba denarne kazni v zapor - izvršilni postopek - denarna kazen - neizterljivost
Če je obsojenec tujec, ki je bil v Republiki Sloveniji pri izvrševanju kaznivega dejanja le v tranzitu in ga na RS ne veže nič ter tu nima prihodkov in premoženja, sodišče ni dolžno čakati na izid izvršilnega postopka, ki bi bil sam sebi namen.
Dejstvo, da tuja država zavrne izvršitev denarne kazni, je razumna podlaga za zaključek, da denarne kazni ni mogoče prisilno izterjati (niti) v tujini in pa posledično spremembo v kazen zapora.
duševno zdravje - sprejem na zdravljenje brez privolitve na podlagi sklepa sodišča - sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve
Izvedenka je strokovno pojasnila, da je njena presoja realnosti (da je z njo vse v redu in da ne potrebuje vodenega zdravljenja pod nadzorom) pod vplivom bolezni oziroma zaradi bolezni hudo motena in da zaradi nje tudi ni sposobna nadzorovati svojih ravnanj (torej oceniti, če in kdaj potrebuje bolnišnično zdravljenje). Pritožničino ogrožanje lastnega življenja in zdravja je posledica bolezni. Prav zaradi nje pa je huje motena presoja realnosti in pritožnica ni sposobna obvladovati svojega ravnanja. Pogoja iz prve in druge alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr sta pravilno ugotovljena.
Zoper sklep zunajobravnavnega senata, ki je kot prepozno zavrgel pritožbo obrambe zoper sklep preiskovalnega sodnika o odreditvi pripora, ni dovoljena pritožba na višje sodišče.
V osmem odstavku 308. člena KZ-1 je določeno, da se prevozno sredstvo, uporabljeno za prevoz ene ali več oseb, ki prepovedano prehajajo mejo ali ozemlje, odvzame, če je storilčeva last. Odvzem vozila, ki je last obtoženca in ki ga je uporabil pri storitvi kaznivega dejanja, je v skladu s citiranim zakonskim določilom obvezen. Okoliščine, ki jih obtoženi navaja v pritožbi (težke premoženjske razmere, huda bolezen žene, skrb za družino) zato pritožbeno sodišče ne more upoštevati.
Dejstvo, da je v obravnavani zadevi osumljen A. A., brat B. B., ki svoje delo opravlja na Oddelku za kazensko sodstvo Okrajnega sodišča v Mariboru ter tako vsakodnevno sodeluje z ostalimi zaposlenimi na oddelku, utemeljuje zaključek, da so podane okoliščine, ki bi pri udeležencih postopka in tudi širši javnosti, glede na različna pojmovanja o delu sodišča, utegnile vzbuditi dvom o nepristranskosti sodišča oziroma okrniti videz nepristranskega (poštenega) sojenja pred Okrajnim sodiščem v Mariboru.
Vsa šele v pritožbi prvič zatrjevana dejstva, za katere toženka ne pojasni, zakaj jih navaja šele v pritožbi, so takoimenovane nedopustne in posledično neupoštevne pritožbene novote.
NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL00072848
ZDZdr člen 39, 53.
prisilna hospitalizacija - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - duševna bolezen - shizofrenija - hujše ogrožanje lastnega zdravja - načelo izbire milejšega ukrepa
Sodišče prve stopnje je glede na mnenje izvedenke tudi pravilno ocenilo, da vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi (milejšimi) oblikami pomoči. Navedenega ogrožanja zaenkrat ni mogoče odpraviti na kak drug način izven oddelka pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, saj oseba potrebe po zdravljenju ne prepoznava in zato ni pripravljena sodelovati.
sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih - zadržanje na zdravljenju pod posebnim nadzorom brez privolitve - hujše ogrožanje zdravja ali premoženja - pravni standard - duševna motnja
Temeljna predpostavka, da sodišče odloči o zdravljenju, je ugotovitev, da oseba trpi za eno izmed duševnih motenj. O obstoju le te je sodišče prve stopnje presojalo s pomočjo izvedenca, saj gre za strokovno vprašanje. Glede na ugotovitev izvedenca, da gre pri nasprotnem udeležencu za menjavanje razpoloženja, ki niha od hipomaničnih dejanj do depresivne zavrtosti, je očitek pritožnika, da obstoj duševne motnje ni ugotovljen, neutemeljen. Duševno motnjo namreč ZDZdr v 3. točki drugega člena opredeljuje kot začasno ali trajno motnjo v delovanju možganov, ki se kaže kot spremenjeno mišljenje, čustvovanje, zaznavanje, vedenje ter dojemanje sebe in okolja. Tudi pri vprašanju, ali je pritožnikova presoja realnosti in sposobnost obvladovanja ravnanj v posledici ugotovljene duševne motnje hudo motena, gre za strokovno vprašanje, na katerega je odgovoril izvedenec.
ZDZdr člen 39, 39/1, 53, 64, 64/2, 67. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
psihiatrično zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom - pogoji za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - paranoidna shizofrenija - duševna bolezen - prisilna hospitalizacija - kršitev pravice do izjave - najbližja oseba - pravica do sodelovanja v postopku - mnenje izvedenca - nasprotje med razlogi
Sodišče prve stopnje ni razpolagalo s strokovnim znanjem za ugotovitev ali so podani pogoji po 39. členu v povezavi s 53. členom ZDZdr. Zato ni jasno, po kateri dejanski podlagi je ocenilo, da udeleženčeva sposobnost presoje realnosti in obvladovanja ravnanja ni motena do te mere, da bi bila tej fazi potrebna prisilna hospitalizacija.
Če je sodišče prve stopnje na eni strani ugotovilo, da udeleženec ne razume situacije, v kateri se nahaja, in ni sposoben sodelovanja v postopku, kar vse je posledica akutnega poslabšanja paranoidne shizofrenije, ni jasno, zakaj je v nadaljevanju obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovilo nasprotno, da njegova sposobnost odločanja ni okrnjena do te mere, da ne bi mogel sam odločati o svojem zdravljenju.
Prvostopno sodišče je pri določitvi zneska višje preživninske obveznosti za očeta, upoštevaje ugotovljene povečane potrebe mld. hčerke in s tem tudi višje preživninske obveznosti matere, vzpostavilo ustrezno ravnovesje med potrebami preživninske upravičenke ter zmožnostmi obeh staršev, pri čemer je celostno upoštevalo premoženjske in pridobitne zmožnosti obeh staršev, nadalje, da mld. A. A. stikov z očetom sploh nima, kot tudi, da ima oče še eno preživninsko obveznost (ne pa tudi preživninske obveznosti do hčerke njegove sedanje žene, za katero je sam priznaval, da njen oče plačuje preživnino).
ZKP člen 201, 201/1, 201/1-3, 272/2. KZ-1 člen 118, 186, 192.
pripor - predkaznovanost - neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - ponovitvena nevarnost
Za ugotovitev, da je izkazana ponovitvena nevarnost, ni potrebno, da je obdolženki dokazano, da je očitana kazniva dejanja res storila in da se z gotovostjo napove, da bi taka dejanja na prostosti ponavljala.
Predkaznovanost je namreč le ena izmed okoliščin, ki lahko kaže na ponovitveno nevarnost, nikakor pa ne nujni pogoj za sklepanje o ponovitveni nevarnosti.
zavrnitev predloga strank za izločitev nedovoljenih dokazov - preiskava elektronske naprave - privolitev - zaslišanje osumljenca brez navzočnosti zagovornika - nujno preiskovalno dejanje - zaslišanje priče
Višje sodišče glede na pritožbene navedbe in podatke v spisu ugotavlja, da je bilo zaslišanje prič res opravljeno kot nujno preiskovalno dejanje v navzočnosti osumljenca, zagovornika in tožilca, z osumljencem pa je bil naknadno opravljen tudi razgovor s strani policije v obliki in na način kot to izhaja iz uradnega zaznamka o izjavi osumljenca z dne 7. 12. 2023 (priloga 14) in sicer po šestem odstavku 148. člena ZKP. Glede na vsebino uradnega zaznamka in v le tem zabeležene pravne pouke in navedbe osumljenca, je jasno, da v obravnavanem primeru ni šlo za nikakršno zaslišanje, ki bi narekovalo nujno navzočnost zagovornika, zato so tudi brezpredmetna nadaljnja navajanja o domnevnem tajnem zaslišanju ter namenu in posledicah le tega.
ZPIZ-2 člen 63, 63/4, 63/5, 81, 82, 82/1. ZPP člen 254, 254/2, 287.
ugotavljanje invalidnosti - razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti - dokazna ocena izvedenskega mnenja - postavitev drugega izvedenca
V petem odstavku 63. člena ZPIZ-2 je določeno, da je pri zavarovancu iz prejšnjega (četrtega) odstavka invalidnost podana, če zavarovanec ni več zmožen polni delovni delovni čas opravljati dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan. Ravno tako stanje ugotavlja sodni izvedenec, torej da tožnik dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan, ni zmožen opravljati v polnem delovnem času, temveč le po 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko. Sodišče prve stopnje je zato tožniku utemeljeno, skladno s prvim odstavkom 82. člena ZPIZ-2, priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko. Tožnik ima namreč še vedno preostalo delovno zmožnost za opravljanje dela, na katerem dela oziroma opravljanje dejavnosti, na podlagi katere je vključen v obvezno zavarovanje, in sicer s krajšim delovnim časom od polnega, ob upoštevanju stvarnih razbremenitev.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 146, 232. ZZVZZ člen 35, 35/1.
začasna nezmožnost za delo - samostojni podjetnik - vsebina del
V zadevi ni sporno, da tožnik kot s. p. opravlja tako dejavnost avtokleparja, mehanika in ličarja, kot tudi proizvajalca električne energije. Sodišče prve stopnje je torej presojalo dejansko stanje, kakršno je bilo ugotovljeno v upravnem odločanju. Predmet presoje so bile torej odločbe toženca, pri čemer je bila za odločitev glede začasne nezmožnosti za delo odločilna dejavnost, ki jo je v predsodnem postopku upošteval toženec. Tudi iz predhodno pravnomočno končanih sodnih odločb izhaja, da se je vprašanje začasne nezmožnosti za delo presojalo tudi glede na tožnikovo delo avtokleparja, avtomehanika oziroma avtoličarja. V tem primeru sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da ni pravilno ugotovilo tožnikovega dela.