ZVEtL-1 člen 19, 19/1, 19/2, 20, 20/2, 20/3, 23, 23/2, 24, 35. SZ-1 člen 5.
vzpostavitev etažne lastnine - namen ZVEtL - vpis etažne lastnine v zemljiško knjigo - poenostavljen postopek - bolj verjetna pravica - dokazni standard verjetnosti - formalna dokazna pravila - zakonske domneve - pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na posameznem delu stavbe - listina o pravnem poslu - priposestvovanje - lastniška posest - skupni deli stavbe v etažni lastnini - splošni skupni del - posebni skupni deli v etažni lastnini - objekt zunanje ureditve - kolesarnica - klet
Ker zaradi poenostavljenega postopka in odločanja na podlagi domnev in dokaznih pravil ni nujno, da bo vpis v vseh podrobnostih skladen z resničnim stvarnopravnim položajem vseh delov nepremičnine, odločitev sodišča ni ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju.
Če udeleženec za lastništvo delov stavbe, za katere zatrjuje, da je njihov izključni lastnik, ne predloži pravnega naslova, sodišče šteje, da je bolj verjetno, da gre za skupni del stavbe.
Uporaba, ki ne temelji na pravnem naslovu, ne predstavlja temelja za pridobitev lastninske pravice. Tudi za poenostavljeno priposestvovanje po 20. členu ZVEtL-1 se zahteva lastniška posest, to je posest, ki temelji na pravnem naslovu (tretji odstavek 20. člena ZVEtL-1).
Tožnici je zoper sklep o razrešitvi zagotovljeno sodno varstvo v skladu s šestim odstavkom 59. člena ZOFVI v povezavi z 39. členom ZZ, zato ji ni mogoče odreči pravnega interesa za vložitev tožbe. Ker prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage za zavrženje tožbe, je bilo tožnici onemogočeno obravnavanje njenega tožbenega zahtevka pred sodiščem.
Tožnica je predlog za obnovo pravnomočno zaključenega postopka vložila zaradi seznanitve s sodbama v zadevah njenih sodelavcev. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pravnomočne odločitve sodišč v zadevah, ki se nanašajo na druge stranke, oziroma sprememba sodne prakse ne morejo predstavljati razloga iz 10. točke 394. člena ZPP, saj ne gre za nova dejstva ali nove dokaze; v predlogu za obnovo postopka navedeni sodbi, ki se nanašata na povsem druga dejanska in pravna vprašanja, tudi sicer ne bi mogli privesti do za tožnico ugodnejše odločitve.
ZZVZZ člen 23, 44a. ZZDej člen 1. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 25, 25-6.
povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - priznana metoda zdravljenja
Za odločitev v zadevi ni odločilno, da se je po operaciji tožniku zdravstveno stanje bistveno izboljšalo niti, da v Sloveniji ni primerljivega zdravljenja, ki bi se ga tožnik lahko poslužil. Ključno je, da zdravljenje z matičnimi celicami pri otrocih z avtizmom ni mogoče šteti za "običajno", ampak za alternativno metodo zdravljenja, ki v Sloveniji ni uradno verificirana. Posledično ni podlage v 44.a členu ZZVZZ kot tudi ne v 6. točki 25. člena Pravil OZZ za priznanje pravice do zdravljenja v tujini oziroma do povračila stroškov tega zdravljenja.
sklep o umiku pritožbe zaradi neplačila takse - pravna oseba - bolezen zakonitega zastopnika
Ne držijo pritožbene navedbe, da zaradi bolezni zakonitega zastopnika tožene stranke ni bilo osebe, ki bi lahko plačala sodno takso. Tožena stranka je imela pooblaščenca, s katerim bi lahko te zadeve uredila. Tožena stranka je pravna oseba, in bolezni njenega zakonitega zastopnika ni mogoče enačiti z boleznijo fizične osebe, saj morajo njen zakoniti zastopnik ali družbeniki poskrbeti, da družba posluje.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073507
KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZObr člen 97e. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 17. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. ZPP člen 214, 214/2.
stalna pripravljenost - neposredna uporaba direktive - delovni čas - varovanje državne meje
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo, kakšna je bila narava dejavnosti, v okviru katere je bila tožniku odrejena pripravljenost, in se mu ni bilo potrebno opredeliti le do tega, ali je bilo delovni čas mogoče načrtovati.
Sodišče prve stopnje je v zvezi z vajami (preverjanje, ocenjevalec in kontrolor) pravilno presodilo, da je podana izjema od uporabe Direktive 2003/88/ES, ker sistem rotacij zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev direktive, ni primeren (2. alineja); tako je izjemo opredelilo Sodišče EU, ne pa, kot neutemeljeno prikazuje tožnik v pritožbi, da rotacije sploh ne bi bile mogoče. Ob presoji, da je podana izjema (2. alineja), sodišče prve stopnje ni bilo dolžno presojati, ali bi se uporaba direktive z naložitvijo dolžnosti zadevnim organom, da uvedejo sistem rotacije ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede (4. alineja).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00074631
ZKP člen 372, 372-4, 403, 511, 511/5. KZ-1 člen 82, 82/3, 83.
sodna rehabilitacija - izbris obsodbe iz kazenske evidence - pogoji za izbris obsodbe iz kazenske evidence - kršitev kazenskega zakona
Pritožbeno sodišče tako pritrjuje zagovorniku, da je podana kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP v zvezi s 403. členom ZKP, saj je prvostopenjsko sodišče na pravilno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo kazenski zakon, ko je štelo, da začne teči rok, v katerem obsojeni po 83. členu KZ-1 ne sme storiti novega kaznivega dejanja, od obsodbe dalje, kar pa terja razveljavitev izpodbijanega sklepa. V novem postopku bo sodišče prve stopnje zadevo ponovno preučilo in pri odločanju o prošnjah za izbris obsodbe na podlagi 83. člena KZ-1 najprej ugotovilo, ali je obsojenec v obdobju, relevantnem za presojo pogojev za sodno rehabilitacijo (9. 2. 2021 - 9. 8. 2023), storil novo kaznivo dejanje. Če bo ugotovilo, da obsojenec ta formalni (zakonski) pogoj za izbris iz 83. člena KZ-1 izpolnjuje, pa bo v nadaljevanju pri presoji obsojenčeve prošnje za sodno rehabilitacijo upoštevalo vedenje obsojenca po prestani kazni, naravo kaznivega dejanja in druge okoliščine, pomembne za izbris obsodbe, kot določa navedeni člen. Odvisno od teh ugotovitev bo nato ponovno ocenilo, ali sta prošnji za izbris obsodbe utemeljeni.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - zaposlitev pri drugem delodajalcu - dopolnilno delo
Le v vtoževanem obdobju od 1. 10. 2015 do 31. 8. 2016 (za 36 ur na teden) in od 1. 9. 2016 do 31. 8. 2018 (za 12 ur na teden) je bil tožnik zavarovan na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti (s. p.) in samo za ta čas bi se lahko tožniku priznalo delovno razmerje pri toženi stranki, če bi bili za to izpolnjeni pogoji. Preostali vtoževani čas je bil tožnik v delovnem razmerju pri več delodajalcih in iz tega naslova skupaj zavarovan za polni delovni čas (40 ur na teden). Obstoj delovnega razmerja za polni delovni čas pri enem delodajalcu po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ne dopušča ugotovitve istočasnega obstoja delovnega razmerja za polni delovni čas pri drugem delodajalcu. Delavec namreč ne more biti hkrati (v istem obdobju) v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih.
Izvedeni dokazni postopek ne daje podlage za zaključek, da razlik pri delu tožnika v primerjavi z visokošolskimi učitelji, ki so v delovnem razmerju, ni bilo, kot trdi pritožnik. Nasprotno, sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so v vsebini dela med njimi obstajale bistvene razlike.
plačilo za nadurno delo - rok za zastaranje - pravnomočna odločitev v kolektivnem delovnem sporu - vmesna sodba - terjatev, ugotovljena s pravnomočno odločbo (judikatna terjatev)
Pritožba napačno vztraja pri stališču, da predstavlja odločitev v kolektivnem delovnem sporu judikatno terjatev oziroma odločitev po temelju, ki se mora obravnavati enako kot odločitev na podlagi vmesne sodbe. S sodbo v kolektivnem delovnem sporu ni bila ugotovljena tožnikova terjatev, zato ne gre za judikatno terjatev iz prvega odstavka 356. člena OZ in zanjo ne velja 10 letni, ampak 5 letni zastaralni rok iz 202. člena ZDR-1.
Odločitev v kolektivnem delovnem sporu ne predstavlja vmesne sodbe, zato se tožnik neutemeljeno sklicuje na stališča glede učinka vmesne sodbe in ugovorov, ki se lahko uveljavljajo po njeni pravnomočnosti. Odločitev v kolektivnem delovnem sporu sicer lahko kaže nekatere učinke vmesne sodbe (npr. reševanje vprašanja temelja, ekonomičnost postopka), vendar zaradi različne pravne narave in vsebine kolektivnih delovnih sporov njihovih učinkov in posledic odločitve ni mogoče enačiti z vmesno sodbo. Čeprav se v kolektivnem delovnem sporu ugotovi, da se mora presežne ure konec referenčnega obdobja šteti za nadure in jih ustrezno plačati, to ne pomeni, da so vsi delavci avtomatično upravičeni do plačila nadur, ampak je treba ugotoviti, ali je posamezni delavec konec referenčnega obdobja imel nadure in koliko. Na ta način lahko posamezni delavci uveljavljajo dejansko prikrajšanje v individualnih delovnih sporih. Odločitev v kolektivnem delovnem sporu pomeni le, da se delodajalec ne more več sklicevati, da presežne ure konec referenčnega obdobja ne predstavljajo nadur.
Tožnik od toženke zahteva, da mu za čas delovnega razmerja plača del plače, katerega mu na račun nakupa in vzdrževanja avtomobila ni izplačala, prav tako pa mu ni izročila avtomobila v lastništvo, kot naj bi bilo glede na tožnikove navedbe dogovorjeno. Bistvo spora torej je, ali je tožnik upravičen do vtoževane razlike v neizplačani plači, zato je glede na točko b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 podana pristojnost delovnega sodišča.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta - sklenitev pogodbe o zaposlitvi
Opravljanje določenih nalog varilca, ki jih je toženka tožniku odredila po prenehanju potrebe po opravljanju dela iz njegove pogodbe o zaposlitvi (vodja vitke proizvodnje), ne pomeni dejanske sklenitve druge pogodbe o zaposlitvi. Pravilno je stališče, da je toženka tožniku lahko zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi le na delovnem mestu, za katerega je imel ta sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (vodja vitke proizvodnje), saj je zaradi njegove ukinitve in prenosa nalog tega delovnega mesta na druge izvajalce potreba po njegovem delu pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi prenehala.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00081993
KZ-1 člen 220, 220/1. ZKP člen 52, 52/1, 226, 226/1. ZS člen 73. ZVOP-1 člen 74, 75.
kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - izvršitvena ravnanja - pričakovana zasebnost - posnetki nadzornih kamer - pravočasnost predloga za pregon - dokazi, ki jih pridobijo zasebniki ali novinarji
V konkretnem primeru je storilec porezal posamezne veje trte in vrtnic, odlomil vejo dreveza, porezal grm pušpana in porezal posamezne rože, oškodovanec in njegova žena pa sta tudi pojasnila, da rastline kljub novim poganjkom niso tako velike, kot so bile pred poškodovanjem, da niso cvetele in sadeži niso dozoreli, kar pomeni, da so rastline za lastnika izgubile funkcionalno in estetsko vrednost. Za obstoj kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 torej ni pomembno, ali se poškodovana stvar kasneje popravi in tako ravnanje storilca ustreza pojmu poškodovanja stvari.
Glede na ugotovljene okoliščine (dokaz je pridobljen s strani zasebnika) je v zvezi z dopustnostjo takšnega dokaza potrebno opraviti tehtanje med dvema prizadetima ustavnima pravicama (t.i. test sorazmernosti) in sicer med pravico do (informacijske) zasebnosti ter pravico do osebne oziroma premoženjske varnosti. Na vprašanje, kdaj je zasebnosti potrebno zagotoviti pravno varstvo, nudi odgovor t.i. koncept pričakovane zasebnosti.
Za pritožnika pa je v zvezi s posnetki varnostnih kamer sporno tudi ravnanje sodišča prve stopnje, ki je na pobudo izvedenca zaradi primerjave posnetkov in izdelave izvedenskega mnenja glede prepoznave osebe na posnetkih od direktorja sodišča pridobilo posnetke videonadzora sodne stavbe, na katerih je viden prihod obdolženega na sodišče zaradi udeležbe na glavni obravnavi v predmetni zadevi. Kar se tiče posega v obdolženčevo zasebnost v smislu koncepta pričakovane zasebnosti tudi za te posnetke velja, da je bilo izvajanje videonadzora skladno z določbami 73. člena Zakona o sodiščih in 74. ter 75. člena tedaj veljavnega Zakona o varstvu osebnih podatkov. Z ravnanjem sodišča, ki je te posnetke pridobilo, tudi ni bilo poseženo v obdolženčev privilegij zoper samoobtožbo. Bistvo privilegija zoper samoobtožbo je v tem, da se prepreči prisiliti posameznika, da postane vir dokazov zoper sebe, v predmetni zadevi pa je ravnanje sodišča potrebno presojati zlasti v luči določbe prvega odstavka 226. člena ZKP, ki ureja telesni pregled obdolženca, ki se lahko opravi tudi brez njegove privolitve.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS00074015
ZSPJS člen 3a. OZ člen 190, 190/1, 191, 193, 195.
vračilo izplačanih stroškov - neupravičena obogatitev - plačilo nedolga - obogatitveno načelo - vrnitveno načelo - dobra vera
Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da napačen vnos cene vozovnice v aplikacijo predstavlja pomoto, zaradi katere je prišlo do pomotnega obračuna in preplačila stroškov prevoza na delo in z dela tožencu. Kot pomotno plačilo nedolga, ki utemeljuje zahtevek zaradi neupravičene obogatitve, se lahko upošteva tudi plačilo, do katerega je prišlo zaradi nepravilnega vnosa v računalniško aplikacijo, pri čemer vprašanje (ne)skrbnosti tožničinih zaposlenih ne omogoča zaključka o privolitvi tožnice v plačilo nedolga.
Glede vračanja glavne stvari je lahko vprašanje poštene pridobitve ter porabe relevantno zlasti v zvezi z uporabo 195. člena OZ, ki določa, da ni mogoče zahtevati nazaj neutemeljeno plačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku, za kar pa v obravnavani zadevi, ki se nanaša na vračilo prejetega iz naslova stroškov prevoza na delo in z dela, ne gre.
Uporabnik sme v skladu z drugim odstavkom 166. člena Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD) sprejeti napotene delavce le od delodajalca za zagotavljanje dela, ki ima dovoljenje iz 167. člena ZUTD in je vpisan v register ali evidenco. V konkretni pravdi nobena pravdna stranka niti ni trdila, da bi omenjeni IPS v spornem obdobju izpolnjevali pogoje, kot jih zahteva 167. člen ZUTD.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00074338
ZIZ člen 270, 271. ZPP člen 70, 70-6, 163, 163/4.
zavarovanje terjatve z začasno odredbo - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - prepoved razpolaganja s terjatvijo - subjektivna nevarnost za uveljavitev terjatve - nezakonito razpolaganje ali odtujevanje premoženja - nepristranskost sodnika
Neutemeljen je očitek glede sodničine nepristranskosti. Nobena zakonska določba ne preprečuje, da isti sodnik sodi v različnih zadevah med istimi pravdnimi strankami.
Bilance stanja ne omogočajo sklepanja, da druga toženka ne bi zmogla poplačati terjatve. Na njihovi podlagi še ni mogoče izluščiti subjektivne nevarnosti za uveljavitev terjatve. Tožnica ravnanj druge toženke, ki bi jih lahko šteli kot odtujevanje ali skrivanje premoženja oz., ki bi verjetno kazala na možnost odtujevanja, niti ni zatrjevala.
Če želi lastnik gospodujočega zemljišča uspeti z zahtevkom na priposestvovanje stvarne služnosti, mora dokazati, da je bila pot preko služečega zemljišča uporabljana ravno za potrebe gospodujočega zemljišča. Če so pot uporabljali lastniki drugih nepremičnin, ne pa gospodujoče, to na priposestvovanje stvarne služnosti v korist gospodujočega zemljišča ne vpliva.
Ugotovljeno je bilo, da sta mu vožnjo po sporni poti do garaže dovolila starša kot solastnika služečega zemljišča. V tem delu je bil ugotovljen prekarij, takšna uporaba pa ne more privesti do priposestvovanja.
predlog za izločitev dokazov - začetek glavne obravnave - nedovoljena pritožba
Ne glede na drugačne trditve zagovornika v pritožbi, predlog za izločitev dokazov bil vložen po začetku glavne obravnave. Glavna obravnava se namreč v skladu s prvim odstavkom 321. člena ZKP začne s predstavitvijo obtožnice oz. zasebne tožbe (na okrajnem sodišču s predstavitvijo obtožnega predloga). Glavna obravnava se lahko v posamezni zadevi začne samo enkrat in ta se je v obravnavani zadevi začela 28. 10. 2022. Dejstvo, da je 28. 10. 2022 pomotoma prišlo do tega, da ni bil predstavljen eden izmed obdolžilnih predlogov, ki je bil nato predstavljen na naroku za glavno obravnavo 15. 5. 2023, ne pomeni, da se je takrat glavna obravnava začela znova. Nadalje je potrebno poudariti, da se glavna obravnava začne z branjem obtožnega predloga in ne šele s trenutkom, ko se zaključi predstavitev obtožnega akta. Zato v obravnavani zadevi za presojo, ali je bil predlog za izločitev dokazov vložen pred ali po začetku glavne obravnave, ni odločilnega pomena, da se je predstavitev obdolžilnih predlogov zaključila na naroku 15. 5. 2023. Prav tako ni bistveno, da je predlog za izločitev dokazov bil podan pred začetkom dokazovanja, saj je odločilen trenutek začetka branja obtožnega akta.
ODŠKODNINSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00073026
ZPIZ-2 člen 190a, 193, 193/2. ZOZP člen 18, 18/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZUstS člen 23, 23/1. URS člen 2, 33, 50, 67. OZ člen 169.
škoda, povzročena s prometno nesrečo - obseg odškodnine - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - obvezno avtomobilsko zavarovanje - terjatev ZPIZ do zavarovalnice - izpad prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - škoda za izplačane invalidnine in invalidske pokojnine - regresni zahtevek ZPIZ - jasna določba - uporaba določil zakona - prekinitev postopka - zahteva za oceno ustavnosti - načelo popolne odškodnine
Citirana zakonska ureditev ne pušča dvomov o tem, da z novelo ZPIZ-2B dodani 190.a člen ZPIZ-2 v zvezi z drugim odstavkom 193. člena ZPIZ-2 izrecno razširja odgovornost zavarovalnic iz obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti v razmerju do tožeče stranke (zavoda) v primerjavi s predhodno ureditvijo, ki je temeljila zgolj na določilih 18. člena ZOZP. Po novi ureditvi ima tožeča stranka poleg izpada prispevkov (kar je veljalo že predhodno na podlagi določil ZOZP) od vsakokratne odgovornostne zavarovalnice pravico zahtevati tudi povrnitev celotnega zneska pokojnin in vseh dajatev, ki jih izplača svojim zavarovancem v posledici škodnega dogodka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00074336
DZ člen 267, 269, 269/1. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 39, 39/1, 40, 40/2, 42, 42/1. ZPP člen 153, 153/1. URS člen 54.
postavitev skrbnika za posebni primer mladoletnikom - postavitev kolizijskega skrbnika - kolizija interesov - korist mladoletnega otroka - sodelovanje otrok pri odločanju o dodelitvi v varstvo in vzgojo - odmera nagrade in stroškov izvedenca - dopolnitev izvedenskega mnenja - zelo zahtevno izvedensko mnenje - nagrada za študij spisa
Sodišče ni obrazložilo, zakaj naj bi si bile koristi staršev in otroka v navzkrižju. Zgolj dvom sodišča, da sta udeleženca sposobna uveljavljati resnične koristi otroka v tem postopku, pa ne zadošča za utemeljen zaključek o koliziji interesov ter za imenovanje kolizijskega skrbnika. Razen tega dosedanje ravnanje predlagateljice kaže, da ne ravna v nasprotju s koristmi in interesi otroka. V takšnih okoliščinah postavitev kolizijskega skrbnika ni potrebna.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00073279
KZ-1 člen 158, 158/1. ZKP člen 358, 358-1, 371, 371/1, 371/1-11, 372, 372-1.
kaznivo dejanje razžalitve - zakonski znaki kaznivega dejanja - pojem razžalitve - objektivni pogoj kaznivosti - dejanske okoliščine - svoboda izražanja - čast in dobro ime - kolizija pravic - oprostilna sodba
Beseda psihopat, ki v svojem laičnem in objektivnem pogledu označuje nekaj nenormalnega, ne more že vnaprej in brez presoje vseh okoliščin pomeniti žalitve v objektivnem smislu.
Za presojo, ali gre za razžalitev, ne zadošča zgolj ocena o žaljivosti ali nežaljivosti besed oziroma izjav samih po sebi in da je tudi z besedami, ki same po sebi niso žaljive, mogoče razžaliti - in nasprotno.
Svoboda izražanja (39. člen Ustave Republike Slovenije in 10. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin) ne zajema le informacij in idej, ki so sprejete z odobravanjem in ne štejejo za žaljive, temveč tudi tiste, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo. Prav tako svoboda izražanja zajema možnost zateči se k določeni stopnji pretiravanja ali celo provokaciji, torej k uporabi pretiranih izjav. Varstvo pravice do svobode izražanja pa ne zajema žaljivih izjav, ki pomenijo objestno, samovoljno klevetanje (očrnitev), na primer izjav, katerih edini namen je žaljenje oziroma sramotenje.