ZPP člen 80, 81, 81/1, 226, 226/1, 226/2. ZMatR člen 16, 16/1.
smrt tožene stranke pred vložitvijo tožbe - sposobnost biti stranka v pravdnem postopku - sposobnost biti pravdna stranka - pravdna sposobnost - procesna sposobnost - pasivna procesna legitimacija - stranka postopka - pravna sposobnost - pravna sposobnost fizične osebe - izguba pravne sposobnosti s smrtjo - zavrženje tožbe - matična knjiga umrlih - podatki iz matične knjige umrlih - vpis v matični register - predložitev listine - listina v tujem jeziku - prevod listine - prevod listin v slovenski jezik
Vložitev tožbe proti osebi, ki je umrla pred njegovo vložitvijo, ni dopustna.
Ker je smrt posameznika pomembno pravno dejstvo tudi za druge osebe in razmerja, mora biti zanesljivo ugotovljeno.
Ob dejstvu, da slovenski matični register ne izkazuje toženčeve smrti, na ta podatek pa se tožnica izrecno sklicuje, bi moralo sodišče od pooblaščenca domnevno umrlega toženca zahtevati bodisi izpisek iz matičnega registra oziroma matične knjige pristojnega tujega organa ali vsaj originalno potrdilo o smrti oziroma njegov overjen prepis, eno in drugo pa (skladno z drugim odstavkom 226. člena ZPP) prevedeno v slovenski jezik.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-8. ZPP člen 214, 214/2. Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 106.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - neupravičena odsotnost z dela - pravočasnost odpovedi - dokazovanje neprerekanih dejstev - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
Ključen trenutek za presojo pravočasnosti izredne odpovedi je seznanitev direktorice toženke s kršitvami tožnika. Tudi, če so nekateri tožnikovi sodelavci pred 16. 6. 2021 opazili, da je tožnik nepojasnjeno odsoten z delovnega mesta, je bila direktorica toženke, ki je edina pristojna sprejeti odločitev o podaji izredne odpovedi, s tem seznanjena šele 16. 6. 2021 in je takrat pričel teči rok za podajo odpovedi. Glede na to, da tožnik ni vpisoval svoje odsotnosti med delovnim časom v evidenco prisotnosti, se toženka s kršitvami ni mogla seznaniti s pregledom evidence prihodov in odhodov z dela.
Toženka je dokazala, da držijo očitki iz izredne odpovedi glede večkratne neupravičene odsotnosti tožnika z delovnega mesta v času obvezne prisotnosti brez evidentiranja in dovoljenja nadrejene osebe. S tem je toženka dokazala, da je tožnik naklepoma huje kršil svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, s čimer je izkazala obstoj odpovednega razloga iz 2. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1.
Glede na naravo tožnikovega dela, od izpolnjevanja njegovih delovnih obveznosti je odvisna pravočasna sestava in odhod vlakov iz Zaloga, varnost v železniškem prometu, je toženka s tem, ko je dokazala, da tožnika dlje časa neupravičeno ni bilo na delovnem mestu v času obvezne prisotnosti, dokazala, da je utemeljeno izgubila zaupanje v njegovo delo, zaradi česar z njim ni mogla nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.
ZST-1 člen 10, 10/6, 11, 11/4. ZPP člen 100, 100/1.
odločanje o predlogu za oprostitev plačila sodne takse - pravna oseba kot taksni zavezanec - zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - postopek za uveljavitev oprostitve, odloga ali obročnega plačila taks - postopek s pritožbo - prejem naloga za plačilo takse za pritožbo - taksne oprostitve na podlagi zakona - razveljavitev plačilnega naloga - obstoj pravnega interesa - zavrženje predloga za taksno oprostitev - smrt stranke med postopkom
Ker taksna obveznost za vloženo pritožbo ni nastala, toženec nima potrebnega pravnega interesa, da bi sodišče odločalo o njegovem predlogu za oprostitev plačila sodne takse. Toženčev predlog se nanaša na neobstoječo obveznost, zato je takšno vlogo sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074081
OZ člen 131, 131/2, 153, 153/2. ZDR-1 člen 179.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - objektivna odškodninska odgovornost - nevarna dejavnost - ekskulpacijski razlog - izključna odgovornost oškodovanca - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Napačen pa je zaključek sodišča, da je v konkretni zadevi škoda nastala izključno zaradi dejanja tožnika, ki ga tožena stranka ni mogla pričakovati in se ni mogla posledicam izogniti. Zaključek nima podlage v izvedenem dokaznemu postopku. Za takšno presojo je odločilno tehtanje med stopnjo povečanja nevarnosti in morebitnimi neskladnimi ravnanji oziroma opustitvami delodajalca in oškodovanca, ki so v pravno relevantni vzročni zvezi z nastankom škode. Ključno je dejstvo, da je tožena stranka (delovodja) morala tožnika opozoriti, da opravlja delo s prepovedanim delovnim sredstvom, oziroma na prepovedan način. Delovodji pa se je zdel način izvajanja dela ustrezen glede na to, da ni bilo možno uporabiti viličarja, ki so ga sicer uporabljali za vgradnjo vrat.
plačilo za nadurno delo - rok za zastaranje - pravnomočna odločitev v kolektivnem delovnem sporu - vmesna sodba - terjatev, ugotovljena s pravnomočno odločbo (judikatna terjatev)
Pritožba napačno vztraja pri stališču, da predstavlja odločitev v kolektivnem delovnem sporu judikatno terjatev oziroma odločitev po temelju, ki se mora obravnavati enako kot odločitev na podlagi vmesne sodbe. S sodbo v kolektivnem delovnem sporu ni bila ugotovljena tožnikova terjatev, zato ne gre za judikatno terjatev iz prvega odstavka 356. člena OZ in zanjo ne velja 10 letni, ampak 5 letni zastaralni rok iz 202. člena ZDR-1.
Odločitev v kolektivnem delovnem sporu ne predstavlja vmesne sodbe, zato se tožnik neutemeljeno sklicuje na stališča glede učinka vmesne sodbe in ugovorov, ki se lahko uveljavljajo po njeni pravnomočnosti. Odločitev v kolektivnem delovnem sporu sicer lahko kaže nekatere učinke vmesne sodbe (npr. reševanje vprašanja temelja, ekonomičnost postopka), vendar zaradi različne pravne narave in vsebine kolektivnih delovnih sporov njihovih učinkov in posledic odločitve ni mogoče enačiti z vmesno sodbo. Čeprav se v kolektivnem delovnem sporu ugotovi, da se mora presežne ure konec referenčnega obdobja šteti za nadure in jih ustrezno plačati, to ne pomeni, da so vsi delavci avtomatično upravičeni do plačila nadur, ampak je treba ugotoviti, ali je posamezni delavec konec referenčnega obdobja imel nadure in koliko. Na ta način lahko posamezni delavci uveljavljajo dejansko prikrajšanje v individualnih delovnih sporih. Odločitev v kolektivnem delovnem sporu pomeni le, da se delodajalec ne more več sklicevati, da presežne ure konec referenčnega obdobja ne predstavljajo nadur.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - zaposlitev pri drugem delodajalcu - dopolnilno delo
Le v vtoževanem obdobju od 1. 10. 2015 do 31. 8. 2016 (za 36 ur na teden) in od 1. 9. 2016 do 31. 8. 2018 (za 12 ur na teden) je bil tožnik zavarovan na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti (s. p.) in samo za ta čas bi se lahko tožniku priznalo delovno razmerje pri toženi stranki, če bi bili za to izpolnjeni pogoji. Preostali vtoževani čas je bil tožnik v delovnem razmerju pri več delodajalcih in iz tega naslova skupaj zavarovan za polni delovni čas (40 ur na teden). Obstoj delovnega razmerja za polni delovni čas pri enem delodajalcu po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ne dopušča ugotovitve istočasnega obstoja delovnega razmerja za polni delovni čas pri drugem delodajalcu. Delavec namreč ne more biti hkrati (v istem obdobju) v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih.
Izvedeni dokazni postopek ne daje podlage za zaključek, da razlik pri delu tožnika v primerjavi z visokošolskimi učitelji, ki so v delovnem razmerju, ni bilo, kot trdi pritožnik. Nasprotno, sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so v vsebini dela med njimi obstajale bistvene razlike.
Tožnik od toženke zahteva, da mu za čas delovnega razmerja plača del plače, katerega mu na račun nakupa in vzdrževanja avtomobila ni izplačala, prav tako pa mu ni izročila avtomobila v lastništvo, kot naj bi bilo glede na tožnikove navedbe dogovorjeno. Bistvo spora torej je, ali je tožnik upravičen do vtoževane razlike v neizplačani plači, zato je glede na točko b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 podana pristojnost delovnega sodišča.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta - sklenitev pogodbe o zaposlitvi
Opravljanje določenih nalog varilca, ki jih je toženka tožniku odredila po prenehanju potrebe po opravljanju dela iz njegove pogodbe o zaposlitvi (vodja vitke proizvodnje), ne pomeni dejanske sklenitve druge pogodbe o zaposlitvi. Pravilno je stališče, da je toženka tožniku lahko zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi le na delovnem mestu, za katerega je imel ta sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (vodja vitke proizvodnje), saj je zaradi njegove ukinitve in prenosa nalog tega delovnega mesta na druge izvajalce potreba po njegovem delu pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi prenehala.
V skladu z drugim odstavkom 358. člena ZKP sodišeč druge stopnje o vseh pritožbah zoper isto sodbo odloči z eno odločbo. Če sodiše druge stopnje iz kakršnegakoli razloga ni odloalo z eno odločbo o vseh pritožbah zoper isto sodbo, ne more naknadno odločiti o pritožbi, o kateri ni odločilo, saj ne more izdati dopolnilne sodbe, niti ne more spremeniti pravnomočne sodbe. Takšno opustitev je mogoče odpraviti le z zahtevo za varstvo zakonitosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00074338
ZIZ člen 270, 271. ZPP člen 70, 70-6, 163, 163/4.
zavarovanje terjatve z začasno odredbo - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - prepoved razpolaganja s terjatvijo - subjektivna nevarnost za uveljavitev terjatve - nezakonito razpolaganje ali odtujevanje premoženja - nepristranskost sodnika
Neutemeljen je očitek glede sodničine nepristranskosti. Nobena zakonska določba ne preprečuje, da isti sodnik sodi v različnih zadevah med istimi pravdnimi strankami.
Bilance stanja ne omogočajo sklepanja, da druga toženka ne bi zmogla poplačati terjatve. Na njihovi podlagi še ni mogoče izluščiti subjektivne nevarnosti za uveljavitev terjatve. Tožnica ravnanj druge toženke, ki bi jih lahko šteli kot odtujevanje ali skrivanje premoženja oz., ki bi verjetno kazala na možnost odtujevanja, niti ni zatrjevala.
Ob upoštevanju dejstva, da med strankama ni sporno, da je toženka na podlagi Pogodbe-1 tožnico angažirala za iskanje in selekcijo kandidatov in ob tem, da je tožnica že s predloženo listinsko dokumentacijo dokazala, da je na podlagi Pogodbe-1 za toženko opravljala storitve headhuntinga, bi toženka morala konkretizirane in razdelane navedbe tožnice o samem obsegu (urah) opravljenega dela bolj določno predvsem pa obrazloženo prerekati (npr. zakaj določeno opravilo ni bilo opravljeno ali ni trajalo tako dolgo). Toženka tega ni storila (drugi odstavek 214. člena ZPP).
Višje sodišče lahko le pritrdi pravilnemu stališču in obrazložitvi prvostopenjskega sodišča, ki je v 12. točki izpodbijane sodbe pojasnilo, da je pogodbeni dogovor glede plačila (že citirana določba V. točke Pogodbe-1) povsem jasen in ga ni mogoče razlagati drugače, kot, da je plačilo headhuntinga tožnice določeno za obligacijo prizadevanja, in sicer glede na porabljen čas (10 do 15 ur).
stvarna pristojnost - vrednost spornega predmeta - korekturna dolžnost sodišča - podatki gurs
Določila ZPP so jasna in tožnikoma dajejo pravico, da vrednost spornega predmeta, določeno s strani sodišča prve stopnje, izpodbijata z dopustno pritožbo zoper sklep o nepristojnosti in ne zoper končno odločbo o glavni stvari.
spor majhne vrednosti - zavarovalna pogodba o nezgodnem zavarovanju - splošni pogoji zavarovalne pogodbe - poškodba - izguba splošne delovne sposobnosti - določitev stopnje invalidnosti
Toženka je pred pravdo ocenila, da ima tožnik omejeno gibljivost v ramenskem sklepu srednje stopnje in mu v skladu s tabelo priznala 20 % nezgodno invalidnost v višini 3.338,40 EUR (20 % od zavarovalne vsote 16.692,00 EUR). Da bi bil tožnik upravičen do priznanja zahtevanih dodatnih 10 % invalidnosti, bi torej moral dokazati, da je pri njem podana omejena gibljivost ramenskega sklepa težje stopnje. Glede na omenjeno pogodbeno določilo je logičen zaključek, da to pomeni, da bi moral dokazati omejeno gibljivost večjo od 2/3 oziroma od 66,66 %.
Po pritožbeni oceni ne gre za nekorektno uporabo postopka za popravo sodbe, da bi lahko sodišče na procesni način odpravilo napake vsebinskega odločanja, zaradi česar je ta pritožba neutemeljena.
ZOKIPOSR člen 2, 2-6, 16, 17, 17/3. ZPP člen 199, 199/1.
plačilo uporabnine - intervenient - osebni stečaj - izbrisana družba - prehod obveznosti na državo oziroma državna podjetja - vračilo premoženja - denarna odškodnina - nakup nepremičnine na javni dražbi
Uveljavitev zakona ZOKIPOSR, ki ureja odškodninsko razmerje med državo in družbenikom izbrisane družbe, s konkretno nepremičnino, na kateri je že prišlo do prenosa lastninske pravice na tožnika, ki je nepremičnino kupil na javni dražbi, nima neposredne povezave. Iz zatrjevanih dejstev ne izhaja, da bi bil tožnik upnik iz 6. točke 2. člena ZOKIPOSR. Poleg tega 16. člen ZOKIPOSR določa, da povračilo škode z vračilom premoženja ni mogoče, če na njem v času uveljavitve tega zakona obstaja lastninska pravica fizičnih ali pravnih oseb zasebnega prava.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00073003
ZPP člen 2, 2/1, 274, 274/1. ZIL-1 člen 120. Uredba (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije člen 63.
znamka - razveljavitev znamke zaradi neuporabe - blagovna znamka EU - pristojnost slovenskega sodišča - pristojnost za nasprotno tožbo - internetna domena - sojenje v mejah zahtevka - istovetnost tožbenega zahtevka
Ubeseditev tožbenega zahtevka in njegova istovetnost nista isto, od tega dvojega pa je za sodišče nedotakljivo samo slednje.
Dejstvo, da je stranka zmožna kot dokaz priskrbeti račune in naročilnice za pošiljanje po faksu, ki jih je izdal nekdo tretji, je indic, da uporaba zgodnejših znamk s strani tega tretjega ni bila proti strankini volji.
Resno in dejansko uporabo znamke v zadevno relevantnem petletnem obdobju lahko potrjujejo (indicirajo) tudi dokazila iz predhodnega in iz naknadnega obdobja.
zavrženje predloga za obnovo postopka - objektivni rok za obnovo postopka - zamuda roka
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je odločba sodišča prve stopnje v tem sporu postala pravnomočna dne 28. 10. 2015, ko je pritožbeno sodišče s sklepom Pdp 776/2015 ugotovilo, da je tožnica pritožbo umaknila. Zato se je objektivni 5-letni zastaralni rok za vložitev predloga za obnovo postopka iztekel 28. 10. 2020. Tožnica je vložila predlog za obnovo postopka dne 7. 8. 2023, torej po poteku objektivnega 5-letnega zastaralnega roka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00073238
ZNP-1 člen 155, 155/4.
razmerja med solastniki - ureditev razmerja med solastniki - delitev solastne nepremičnine - postopek delitve stvari v solastnini - izvršilni postopek - izvršba na solastniški delež na nepremičnini - umik predloga za delitev solastnega deleža - prekinitev nepravdnega postopka za delitev stvari
Določba četrtega odstavka 155. člena ZNP-1 je jasna: če se glede stvari, ki je predmet delitve, začne postopek izvršbe, sodišče postopek delitve prekine do konca postopka izvršbe. Navedeno zakonsko določilo je posledica dejstva, da je nadaljnji tek nepravdnega postopka odvisen od tega, kaj se bo zgodilo v izvršilnem postopku. Če bo solastniški delež nasprotnega udeleženca prodan, bo izgubil materialnopravno legitimacijo za postopek delitve nepremičnine.
ZVEtL-1 člen 19, 19/1, 19/2, 20, 20/2, 20/3, 23, 23/2, 24, 35. SZ-1 člen 5.
vzpostavitev etažne lastnine - namen ZVEtL - vpis etažne lastnine v zemljiško knjigo - poenostavljen postopek - bolj verjetna pravica - dokazni standard verjetnosti - formalna dokazna pravila - zakonske domneve - pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na posameznem delu stavbe - listina o pravnem poslu - priposestvovanje - lastniška posest - skupni deli stavbe v etažni lastnini - splošni skupni del - posebni skupni deli v etažni lastnini - objekt zunanje ureditve - kolesarnica - klet
Ker zaradi poenostavljenega postopka in odločanja na podlagi domnev in dokaznih pravil ni nujno, da bo vpis v vseh podrobnostih skladen z resničnim stvarnopravnim položajem vseh delov nepremičnine, odločitev sodišča ni ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju.
Če udeleženec za lastništvo delov stavbe, za katere zatrjuje, da je njihov izključni lastnik, ne predloži pravnega naslova, sodišče šteje, da je bolj verjetno, da gre za skupni del stavbe.
Uporaba, ki ne temelji na pravnem naslovu, ne predstavlja temelja za pridobitev lastninske pravice. Tudi za poenostavljeno priposestvovanje po 20. členu ZVEtL-1 se zahteva lastniška posest, to je posest, ki temelji na pravnem naslovu (tretji odstavek 20. člena ZVEtL-1).