CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE - STEČAJNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00043431
ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/2, 11/3, 11/4, 11/5. URS člen 23, 25. ZFPPIPP člen 14, 121, 121/1. ZPP člen 7, 212. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 13.
stečajni postopek - obveznost plačila sodne takse - ugovor zoper plačilni nalog - predlog za oprostitev plačila sodne takse - pravna oseba - insolventnost taksnega zavezanca - razlogi za oprostitev plačila sodne takse - pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe - finančno, likvidnostno in premoženjsko stanje pravne osebe - trditveno breme - izostanek trditvene podlage - pravica do sodnega varstva - pravica do pravnega sredstva
Tudi taksni zavezanec, ki je insolventen oziroma se zoper njega vodi postopka zaradi insolventnosti, je sodno takso dolžan plačati, razen če sodišče presodi, da obstojijo razlogi za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse.
URS člen 26. OZ člen 131, 131/1, 135. ZPIZ-2 člen 148. ZZVZZ člen 55a, 57.
pravica do povrnitve škode - odgovornost države za delo upravnega organa - davčni organ - skrbnost dobrega strokovnjaka - davki - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - protipravno ravnanje državnega organa - krivda - razlaga zakonskih določb - spremenjena sodna praksa - konkurenca - davčni predpisi
Stališče, da je bilo tolmačenje zakonskih določb na strani toženke napačno, je šele naknadno zavzelo vrhovno sodišče. Zato niti upravnim (v tem primeru davčnim) organom zaradi kasnejše drugačne pravne razlage ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ki bi utemeljevalo odškodninsko odgovornost države. Drugačna razlaga zakonskih določil od kasnejše razlage vrhovnega sodišča je bila v okviru pooblastil, ki jih je toženka (njen davčni organ) imela za svoje odločanje. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje pa sprememba sodne prakse ne utemeljuje zaključka o protipravnem ravnanju toženke. Pritožbeno sodišče ob tem še dodaja, da načeloma velja, da niti sprememba zakona niti sprememba sodne prakse na pravnomočno odločitev ne moreta vplivati.
URS člen 23, 25. ZUstS člen 43, 44. ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-1, 16, 21, 21/1, 36, 36/1. ZGD-1 člen 594, 595, 595/4. ZST-1 tarifna številka 1111, 1121, 1132.
razveljavitev dela zakona - učinki ustavne razveljavitve zakonske določbe - pravica do vrnitve sodne takse - predlog za vračilo sodne takse - vrednost spornega predmeta - maksimalna taksa - učinek pravnomočnosti - način izvršitve ustavne odločbe - odškodninska odgovornost organov vodenja ali nadzora prevzete družbe
V obravnavanem primeru je bila tožba zaradi plačila odškodnine v višini 2.347.404,66 EUR vložena dne 14.7.2016. Glede na vrednost spornega predmeta in takrat veljavna določila ZST-1 je sodišče prve stopnje z nalogom z dne 15.9.2016 pravilno odmerilo sodno takso v višini 18.735,00 EUR. O taksni obveznosti za postopek pred sodiščem prve stopnje po navedenem nalogu je bilo pravnomočno odločeno s sklepom sodišča prve stopnje z dne 7.9.2016 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1149/2016 z dne 26.10.2016, taksa pa poravnana dne 20.1.2017. Za to odmero sodne takse torej odločba Ustavnega sodišča RS U-I-46/15-15 z dne 25.4.2018, objavljena v Uradnem listu RS dne 25.5.2018, ne more učinkovati. Ta taksa je bila tako povsem pravilno odmerjena in poravnana v dolžni višini, zaradi česar ne gre za nikakršno preplačilo (36. člen ZST-1) in tudi ne za nekakšen zatrjevani presežek, ki bi se lahko upošteval pri odmeri oziroma plačilu takse za pritožbeni postopek (18. člen ZST-1). Slednja predstavlja samostojno obveznost, ki je nastala z vložitvijo pritožbe zoper sodbo dne 26.6.2018. Za njeno odmero je glede na datum vložitve pritožbe in vrednost izpodbijanega dela sodbe (2.347.404,66 EUR) potrebno uporabiti omenjeno ustavno odločbo, ki v 4. točki izreka predpisuje, da se odločitev iz njene 2. točke izreka izvrši tako, da sodišče, ko odmerja takso po začetku učinkovanja te odločbe, takso pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000 EUR odmeri v višini, predpisani za vrednost spornega predmeta 500.000 EUR, če pa je pred začetkom učinkovanja te odločbe takso že odmerilo (na podlagi razveljavljenega dela 21. člena ZST-1) in vrednost spornega predmeta presega 500.000 EUR, vendar odmera še ni pravnomočna, po uradni dolžnosti izda nov plačilni nalog, upoštevajoč način izvršitve iz te (4.) točke izreka ustavne odločbe. Pri tem za odmero taks v prehodnem obdobju (t. j. do drugačne zakonske ureditve) ni predpisalo nikakršnega (delnega) vštevanja do začetka učinkovanja te odločbe že pravnomočno odmerjenih taks. Sodišče prve stopnje je tako sodno takso za pritožbo pravilno odmerilo v skladu s tar. št. 1121 ZST-1 po količniku 3,0 od vrednosti spornega predmeta 500.000 EUR - t. j. v višini 6.525,00 EUR.
NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL00043268
ZSV člen 16, 16/3, 51. URS člen 19, 21, 52, 56.
institucionalno varstvo - namestitev upravičenca v socialnovarstvenem zavodu - problem prezasedenosti socialno varstvenih zavodov - psihiatrična bolnišnica - otrok - usposabljanje otrok z motnjami v duševnem razvoju - duševna motnja - amicus curiae - Varuh človekovih pravic
Pritožbeno sodišče se je odločilo, da odloči v najmanjšo škodo otroka, kar je relativno, v trenutni situaciji, v njegovo največjo korist. Pri tem je izhajalo iz hierarhije vrednot, ki jih varujejo vse ustave sodobnih ustavnih demokracijo in različne konvencije oz. mednarodni akti o človekovih pravicah, zlasti Evropska konvencija o človekovih pravicah in Mednarodna listina o človekovih pravicah. Po razumevanju pritožbenega sodišča je na prvem mestu varstvo življenja posameznika, ki je eno samo in nedotakljivo. V tem smislu bo za A. A. oz. za vse, ki jih utegne ogrožati zaradi svojega stanja, edino možno začasno, do izteka izrečenega ukrepa oz. do rešitve problema na državni ravni, poskrbeti v SVZ Z. Temu je treba v danih razmerah, začasno, dati prednost pred njegovo pravico do vzgoje in psihosocialne terapije, ki jo sicer nujno potrebuje in do česar ima pravico. Kdaj se bo to dejansko uresničilo, je seveda drugo vprašanje, ki prav tako presega kakršnokoli možno aktivnost oz. odločitev sodišča. Pritožnica ima glede tega prav, da je izrečeni ukrep nedorečen in prepuščen okoliščini na strani SVZ Z. Vendar pa je od slednjega nemogoče zahtevati, da za A. A. dejansko izprazni mesto, tj. da osebe, ki so vanj že nameščene, zaradi A. A. izzseli, ali pa da njemu ne zagotovil osnovnih bivanjskih (in s tem tudi varnostnih) pogojev za življenje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - SODSTVO - USTAVNO PRAVO
VSL00053877
Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 8. URS člen 22, 23, 23/2. DZ člen 16, 157, 161. ZPP člen 70, 70-6, 73, 73/5, 285, 298, 363, 363/3. Sodni red (2016) člen 155, 156, 156/6, 158.
razmerja med starši in otroki po razvezi zakonske zveze - odločitev o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok (dodelitev otrok) - dodelitev mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo - ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba za zavarovanje koristi otrok - začasna odredba o varstvu in vzgoji otroka - začasno zaupanje otroka v varstvo in vzgojo - predodelitev otroka v vzgojo in varstvo drugemu od staršev - pogoj za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - bistveno spremenjene okoliščine - želje otroka - upoštevanje (ugotavljanje) otrokovih želja - načelo najmilejšega ukrepa - zahteva za izločitev sodnika - pritožba zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev sodnika - dovoljenost pritožbe - razlogi za izločitev sodnika - pravica do sodnega varstva - predodelitev zadeve drugemu sodniku - pravica do zakonitega (naravnega) sodnika - zakoniti sodnik - pravila o dodeljevanju zadev - letni razpored sodnikov - enako varstvo pravic - videz nepristranskosti sojenja - nestrinjanje z vodenjem postopka - materialno procesno vodstvo - procesno vodstvo glavne obravnave
K izdaji začasnih odredb v družinskopravnih zadevah je glede na utrjeno sodno prakso treba pristopati restriktivno. Le če je otrokova korist ogrožena v tolikšni meri, da z njenim zavarovanjem ni mogoče čakati, jo lahko sodišče zavaruje z izdajo začasne odredbe. Predstavlja izjemno sredstvo, sodišče pa jo izda le, če je to resnično nujno, saj bi brez nje otroku nastala nesorazmerno težko popravljiva škoda ali bi lahko prišlo do nasilja. Ogroženost predstavlja pravni standard, ki ga je treba napolniti v vsakem konkretnem primeru posebej. Toženka ogroženosti otrok, ki bi utemeljevala spremembo odločitve z dne 8. 11. 2019, s katero so bili otroci začasno zaupani v varstvo in vzgojo očetu, ni izkazala.
Toženka je kot bistveno spremenjeno okoliščino, ki naj bi utemeljevala izdajo začasne odredbe, navajala željo otrok. Ti si želijo biti z njo in vrnitve v svoje prejšnje okolje; k babici, v prejšnjo šolo in k tamkajšnjim prijateljem. Vendar pa tudi močna želja otrok sama po sebi ne izkazuje njihove ogroženosti in ne more biti razlog za spremembo začasne odredbe. Spoštovanje otrokove volje še ne pomeni, da mora sodišče nujno odločiti v skladu z njo. Otrok ima pravico, da se svobodno izraža o vseh zadevah v zvezi z njim. Tehtnost takšnega mnenja pa se presoja v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo. Ni mogoče prezreti, da so otroci stari šele šest oz. devet let ter da ima visoko konflikten odnos med staršema lahko pomemben vpliv na njihovo zmožnost presojanja in razumevanja kompleksnosti okoliščin.
Pravico do naravnega oz. zakonitega sodnika zagotavlja drugi odstavek 23. člena Ustave. V zadevi lahko sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s Sodnim redom. Določba 158. člena Sodnega reda dopušča, da se zaradi daljše sodnikove odsotnosti ali preobremenjenosti njegove že dodeljene zadeve (lahko) dodelijo ostalim sodnikom na sodnem oddelku oz. pravnem področju po dnevnem zaporedju vložitve začetnega procesnega akta, upoštevaje abecedni vrstni red začetnic priimkov sodnikov. Odločitev sprejme predsednik sodišča. Poleg citirane določbe se pri predodeljevanju zadev upoštevata tudi določbi 155. in šestega odstavka 156. člena Sodnega reda. Slednji odkazuje na letni razpored sodnikov, s katerim se določijo pravila za dodeljevanje zadev. Določba 155. člena Sodnega reda pa nalaga predsedniku sodišča skrb za zagotovitev enakomerne delovne obremenitve sodnikov. V odredbi z dne 18. 4. 2019 so bili izpostavljeni kriteriji ustrezno upoštevani. Datum 16. 4. 2019 predstavlja presečni datum; v odredbi je naveden zato, ker je bil tega dne pripravljen obrazložen predlog vodje oddelka za družinsko sodstvo o predodelitvi zadev. Ključ, ki ga za predodelitev zadev vsebuje odredba z dne 18. 4. 2019, zagotavlja, da v zadevi sodi naravni sodnik, saj vsebuje preverljive in transparentne objektivne kriterije. Narejen je v skladu z vnaprej določenimi objektivnimi pravili, s čimer je bila zagotovljena zahtevana naključnost pri določanju razpravljajočega sodnika. V odredbi je izražen namen, da se izenači število zadev na posameznega sodnika na oddelku za družinsko sodstvo, kjer sodi tudi razpravljajoča sodnica. S tem je bila zagotovljena enakomernejša obremenjenost sodnikov, ki ima podlago v 155. členu Sodnega reda; strankam oz. udeležencem družinskih postopkov pa je bilo v skladu z 22. členom Ustave RS zagotovljeno (boljše) enako varstvo pravic strank.
V pritožbi zoper več sklepov, s katerimi je bila zavrnjena zahteva za izločitev razpravljajoče sodnice, je bila izpostavljena sodničina povezava s tožnikom in eno od prič, ki naj bi bila znanca sodničinega brata. Ta naj bi se izkazovala v sodelovanju na poslovnem področju ter s prijateljstvom na družbenem omrežju Facebook. Do navedenega se je predsednik sodišča v izpodbijanih sklepih ustrezno opredelil. Institut izločitve, urejen v določbah 70. do 75. člena ZPP, je namenjen uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja. Sodnik sodniške funkcije ne sme opravljati, če obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti (6. točka 70. člena ZPP). V izpodbijanih sklepih, s katerimi je bila zavrnjena toženkina zahteva za izločitev razpravljajoče sodnice, je bil upoštevan t. i. objektivno subjektivni test. Tega je sprejelo Evropsko sodišče za človekove pravice pri presoji vprašanj obstoja odklonitvenih razlogov. Presoja je bila opravljena ob upoštevanju kriterija, ali so podane take okoliščine, ki v očeh povprečno razumne javnosti vzbujajo dvom o sodničini nepristranskosti. Sodnica odločno zanika vsakršno osebno povezanost s tožnikom in kakršnokoli znanstvo s pričo. Pritožbeno sodišče zato v celoti sledi zaključku iz sklepa z dne 30. 9. 2020, da odklonitveni razlog iz 70. člena ZPP ni podan. Udeležbe sodničinega brata in tožnika na istih poslovnih dogodkih ter vključenost v isto društvo še ni mogoče opredeliti kot drugo okoliščino, ki vzbuja dvom o sodničini nepristranskosti. Tega ne potrjuje niti „prijateljstvo“ med sodničinim bratom in tožnikom na družbenem omrežju Facebook. Toženkine navedbe o znanstvu med tožnikom in sodnico so povsem posplošene in neizkazane ter ne vzbujajo nikakršnega dvoma v kredibilnost sodničnine izjave. Toženkina predstavljena trditvena podlaga pa tudi ne krni t. i. videza nepristranskosti sojenja.
Dogajanje na naroku 17. 10. 2019 izkazuje predvsem toženkino nestrinjanje s procesnim vodstvom razpravljajoče sodnice, nikakor pa ne gre za dejanja, ki bi kazala na obstoj odklonitvenega razloga iz 70. člena ZPP. Vodstvo glavne obravnave je v skladu z določbo 298. člena ZPP v rokah predsednika senata. Nesledenje predlogom strank glede samega poteka postopka še ne more biti izkaz pristranskosti. V družinskopravnih zadevah ima sodišče v primerjavi s preostalimi „rednimi“ postopki bistveno aktivnejšo vlogo. To izhaja že iz 27. poglavja ZPP, kjer so bili urejeni postopki v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki. V ZNP-1, po katerem sedaj sodišča obravnavajo družinska razmerja, pa je še posebej poudarjeno preiskovalno načelo. Sodišče ugotavlja tudi dejstva, ki jih udeleženci niso navedli, in izvaja dokaze, ki jih niso predlagali. Dolžnost materialno procesnega vodstva je v teh postopkih bistveno bolj poudarjena. Določba 16. člena DZ napotuje na medsebojno sodelovanje in usklajeno delovanje vseh, ki pri svojem delu posegajo na področje nalog DZ. V tej luči je treba presojati sodničino komunikacijo z različnimi institucijami.
Napačen pravni pouk, posredovanje nepopolnih predlogov za izdajo začasne odredbe ter dokazov izvedencem na zgoščenki ne kažejo, da bi sodnica dajala kateri od strank prednost pri procesnem postopanju. Dvoma ne vzbuja niti telefonski pogovor s tožnikom, katerega vsebino je sodnica razumno pojasnila.
Okoliščina, da se sodnik med sojenjem ali v odločbi negativno izrazi o stranki, še ne zadošča za sklep o njegovi subjektivni pristranskosti. O toženki in njeni materi sodnica ni izrekala vrednostnih sodb, ampak le opozarjala na neustreznost njunih ravnanj. Navedeno tako ne izkazuje sodničinega sovraštva do toženke in njene mame.
V sklepu z dne 9. 10. 2020 so pojasnjene okoliščine v zvezi z vročanjem sklepa Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1440/2020 z dne 21. 9. 2020 pravdnima strankama in CSD. Pojasnilo je razumno in prepričljivo, nanaša pa se na procesno ravnanje sodnice. Pritožnica tudi po oceni pritožbenega sodišča ni uspela izkazati, da bi bilo zadrževanje odločitve sklepa namerno, ter pritrjuje ugotovitvam, da gre zgolj za domneve in subjektivno interpretacijo toženke. Kazenske ovadbe, ki naj bi jo predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani vložil zoper toženko za kaznivo dejanje po prvem odstavku 286. člena KZ-1, prijave toženkine nekdanje pooblaščenke na Odvetniško zbornico Slovenije ter kazenske ovadbe zoper sodnico pa same po sebi še ni mogoče opredeliti kot drug tehten razlog, zaradi katerega bi bila lahko prizadeta objektivna nepristranost sodnice. Takega razloga tudi ne predstavlja zatrjevana ogorčenost javnosti, ki naj ne bi več verjela, da sodnica sodi pošteno. O tem se je izreklo že Vrhovno sodišče v sklepu, s katerim je bil zavrnjen predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. Poudarjeno je bilo, da javnost vseh upoštevnih okoliščin konkretnega zadeve ne pozna in jih zaradi tajnosti postopka tudi ne more in ne sme poznati. Zato je javno mnenje odvisno od nepopolnih informacij. Sodnica tudi ni kršila tajnosti postopka, saj o zadevi, še manj o izvršilnih dejanjih – v nasprotju s toženko – javnosti ni obveščala.
sodba, izdana v skrajšanem postopku - pravni pouk sodbe v skrajšanem postopku - ugovor zoper sodbo v skrajšanem postopku - zaslišanje obdolženca - pravice obrambe - pravočasnost navedb in dokazov - dokazni predlogi - združitev postopka
Določba sedmega odstavka 129.a člena ZP-1 omogoča odstop od obveznega zaslišanja obdolženca v rednem sodnem postopku (prvi odstavek 69. člena ZP-1) ter določa strožjo časovno omejitev navajanja novih dejstev in dokazov, kot to sicer velja v rednem sodnem postopku (četrti odstavek 114. člena ZP-1). Ker gre za občutni omejitvi pravic obrambe, mora biti obdolženec o posledicah svoje neaktivnosti predhodno poučen (deveti odstavek 129.a člena ZP-1).
Združitev postopka je dopustna le v fazi odločanja o prekršku na prvi stopnji, torej do izdaje plačilnega naloga ali odločbe o prekršku v hitrem postopku oziroma sodbe v rednem sodnem postopku o prekršku.
ZDZdr člen 39, 39/1, 67, 67/3. ZNP-1 člen 42. ZPP člen 365, 365-2.
omejitev pravice do prisotnosti pri izvajanju dokazov - zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - poslabšanje paranoidne oblike shizofrenije - heteroagresivnost - COVID-19 - ogroženost zdravja - pritožba zoper sklep - rok za odločitev o pritožbi - pravnomočnost sklepa - učinek pravnomočnosti sklepa
Za odločitev v predmetni zadevi sam vzrok za poslabšanje paranoidne shizofrenije ni pomemben, ta je pomemben za nadaljnje zdravljenje udeleženke.
Diagnostika se zaradi opisanega stanja udeleženke nikakor ne more izvesti ambulantno, saj se udeleženka neizpodbitno še vedno pogosto upira terapiji.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST
VSL00046243
ZOR člen 195, 200. OZ člen 164, 174, 179, 188, 1060. ZKP člen 542. ZZDej člen 49. ZDoh-2 člen 27, 27-1. ZPP člen 105a, 105a/3, 125, 125/3, 130, 130/3, 199, 205, 214, 214/2, 279a, 285, 286, 286/4, 313, 313/2, 339, 339/1, 339/2-8, 339/2-10, 354, 357a, 358. ZIZ člen 21. ZUE člen 13. ZST-1 člen 11, 39.
povrnitev škode - kršitev osebnostnih pravic - prisilna hospitalizacija v psihiatrični bolnišnici - zdravniška služba - opravljanje zdravniške službe - protipravnost - obseg in višina škode - pravična denarna odškodnina - povrnitev nepremoženjske škode - neutemeljen odvzem prostosti - enotna odškodnina - sprememba valute v RS - preračun tolarjev v evre po uradni dolžnosti - zakonske zamudne obresti - obseg povrnitve škode - popolna odškodnina - dohodnina od odškodnine - plačilo dohodnine od izplačane odškodnine - oprostitev plačila dohodnine - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - analogija s kazenskim postopkom - razlaga določb zakona - uporaba analogije - povrnitev premoženjske škode - vmesna sodba - vzročna zveza - izgubljeni dohodek - trditveno in dokazno breme - neprerekana dejstva - izvršljivost - paricijski rok - dokazovanje z izvedencem - izvedensko mnenje - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka - neplačilo sodne takse za pritožbo - domneva umika pritožbe - odmera sodne takse - uporaba tarife
Že Vrhovno sodišče je v predhodnih postopkih ugotovilo in sedaj tudi pravilno sodišče prve stopnje, da je tožničin zahtevek iz naslova nepremoženjske škode po določbah Obligacijskega zakonika in ne Zakona o kazenskem postopku. To pomeni, da 1. točka 27. člena ZDoh v tem primeru ne velja. 27. člen pa našteva taksativno, kdaj se dohodnina ne plača. Davčni predpisi niso takšni, da ko po mnenju sodišča neka odškodnina ni bila posebej omenjena, je moč uporabiti analogijo. 27. člen natančno našteva primere, kdaj se dohodnina ne plača, in sicer za zahtevke za nepremoženjsko škodo po OZ je to urejeno v 5. točki 27. člena ZDoh.
Uporaba drugega odstavka 214. člena ZPP je dopustna na podlagi tretjega odstavka 130. člena ZPP-D. Zato pritožbeno sodišče ne more odpirati vprašanj o višini tega tožbenega zahtevka. Ker gre za neprerekana dejstva tudi ne more odločbe razveljaviti ali opraviti o tem glavne obravnave na drugi stopnji. Zato je bilo treba zaradi zmotne uporabe materialnega prava (174. člena OZ in drugega odstavka 214. člena ZPP) pritožbi v tem delu ugoditi in prisoditi zahtevano škodo iz naslova izpadlega dohodka (358. člen ZPP). Pritožbeno sodišče tudi opozarja na dolžino postopka in možnost tožene stranke in stranskega intervenienta, da bi te ugovore podala, pa teh ugovorov ni bilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSM00042247
ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-4, 268, 238f, 238f/6. ZPP člen 13, 206, 206/1, 206/1-1.
izvršitev odločbe o stikih z otrokom - odlog izvršbe - sprememba stikov - začasna odredba - pogoji za prekinitev izvršilnega postopka - predhodno vprašanje - sum spolne zlorabe - pravica do učinkovitega sodnega varstva - prosti preudarek pri odločanju o stroških v družinskih sporih
Za odlog izvršbe odločbe o osebnih stikih je predpisana vsebinska presoja, ali je oprava izvršbe v nasprotju z varstvom koristi otroka. Ogroženost otroka zaradi suma spolne zlorabe bi po pojasnjenem moralo celovito ugotoviti v dokaznem postopku. Upnik vendarle razpolaga z izvršilnim naslovom, zato mora sodišče konfliktno razmerje interesov upnika za izvršbo in dolžnika, ki predlaga odlog izvršbe, ustrezno vsebinsko pretehtati, da šele lahko sprejme odločitev glede na ugotovljene konkretne okoliščine koristi otroka, komu bo dalo prednost. Iz ustavnosodne prakse izhaja, da sodišča v razmerju do stranke vedno nastopajo kot enotna oblast. Sodišče, ki odloča o veljavnosti izvršilnega naslova, in izvršilno sodišče, ki vodi postopek izvršbe na podlagi istega izvršilnega naslova, v razmerju do stranke nastopata kot enotna sodna oblast, zato ju je tako treba tudi obravnavati. V obravnavani zadevi se v nepravdnem postopku odloča o spremembi izvršilnega naslova in hkrati o začasni odredbi, s katero se bo, če bo izdana, začasno poseglo v izvršilni naslov. Izvršilno sodišče po pojasnjenem ne sme voditi postopka izvršbe, dokler ni sprejeta odločitev o začasni odredbi. V nasprotnem primeru bi sodno varstvo z začasno odredbo izgubilo smisel.
IZVRŠILNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSM00043048
OZ člen 134. ZIZ člen 272, 272/2. KZ-1 člen 140, 160. URS člen 35, 37, 38, 39. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8, 10.
Vsak ima pravico zahtevati od sodišča ali drugega pristojnega organa, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica, da prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice. Za tak zahtevek je pasivno legitimiran povzročitelj kršitve.
Pri izdaji regulacijskih začasnih odredb zasleduje restriktiven pristop, saj se odredba izda brez predhodne kontradiktornosti. Pogoje za izdajo je določilo Ustavno sodišče, ZIZ posebnih določb za te vrste odredb nima, zato se smiselno razlagajo pogoji za izdajo klasičnih (zavarovalnih) začasnih odredb, upoštevajoč namen regulacijskih začasnih odredb, ki se kaže v začasni ureditvi spornega pravnega razmerja med strankama. Ustavno sodišče je poleg materialnopravnih pogojev iz ZIZ postavilo še dodaten pogoj možnosti vrnitve v prejšnje stanje, če bi sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek (reverzibilnost).
Podana je kolizija med varstvom osebnostnih pravic, varstvom tajnosti občil in varstvom osebnih podatkov upnice na eni strani ter varstvom svobode izražanja dolžnika na drugi strani. Sodišče mora opredeliti vsebino obeh pravic v koliziji in jima dati pravo težo, vse v luči konkretnih okoliščin primera (pravično ravnotežje med človekovimi pravicami, ki se srečujejo). Z vidika ustavnosti je bistveno, da sodišče ene od človekovih pravic ne sme vnaprej izključiti iz obravnavanja. Sodišče mora upoštevati navedene zahteve in opraviti tehtanje (gre za t.i. test praktične konkordance). Pri presoji oziroma tehtanju sodišče ne sme prezreti ustavnopravno odločilnih okoliščin. Konflikt med nasprotujočimi si temeljnimi človekovimi pravicami civilna sodišča razrešujejo s pomočjo stališč, ki jih je oblikovala praksa ESČP, čemur je sledilo tudi Ustavno sodišče RS. Navezava na kriterije iz kazenskega prava v zvezi s kaznivima dejanjema razžalitve in žaljive obdolžitve je bila presežena. Merila za razreševanje kolizije med navedenimi pravicami so: (1) prispevek k razpravi v splošnem interesu; (2) položaj osebe, na katero se objava nanaša, in kaj je predmet objave; (3) predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava; (4) metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; (5) vsebina, oblika in posledice objave; (6) teža naloženih sankcij.
Pritrditi je treba razlogom sodišča prve stopnje iz izpodbijanega sklepa, da okoliščina, da je udeleženec noč pred sprejemom v psihiatrično bolnišnico, po prepiru doma, preživel zunaj za hišo, polovico noči pa prespal v avtomobilu, kaže na hujše ogrožanje njegovega zdravja zaradi nezdravljenja duševne bolezni - paranoidne shizofrenije.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00064134
URS člen 33. ZZZDR člen 64, 64/1. ZIZ člen 64. ZPP člen 163, 163/4, 392, 393. Odvetniška tarifa (2015) člen 6, 12.
nedopustnost izvršbe - lastninska pravica - nakup nepremičnine v času trajanja zakonske zveze - skupno premoženje zakoncev - originarna pridobitev lastninske pravice - nevpisana lastninska pravica - deklaratornost vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo - prenehanje zakonske zveze - sporazumna razveza zakonske zveze - pogoji za sporazumno razvezo zakonske zveze - sporazum o delitvi skupnega premoženja - sodna poravnava - učinek sodne poravnave - izvršilni postopek - sklep o izvršbi - ugovor tretjega zoper sklep o izvršbi - zavrnitev ugovora zoper sklep o izvršbi - pridobitev zastavne pravice na podlagi sklepa o izvršbi - zastavna pravica na nepremičnini (hipoteka) - načelo dobre vere in zaupanja v zemljiško knjigo - izvršba na solastniški delež na nepremičnini - tožba tretjega za ugotovitev nedopustnosti izvršbe - pravica tretjega, ki preprečuje izvršbo - pravica do zasebne lastnine - pravica do poplačila terjatve - povrnitev pravdnih stroškov - izdaja posebnega sklepa - preuranjena izdaja sklepa - plačilo za odvetniške storitve - sprememba vrednosti točke - urnina
Pravno naravo tega postopka je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo. Tožnica, ki na sporni nepremičnini zatrjuje lastninsko pravico do ½, želi preprečiti izvršbo na svoj solastninski delež. Toženec, ki ima na sporni nepremičnini – na osnovi sklepa o izvršbi – že od 10. 10. 2005 vpisano hipoteko zaradi izterjave glavnice 456.136,79 EUR, želi doseči poplačilo svoje terjatve s prodajo celotne nepremičnine. Obstaja torej kolizija dveh interesov: interesa tožnice, da uveljavi svojo, na originaren način pridobljeno lastninsko pravico, in interesa toženca, da poplačilo svoje terjatve doseže z realizacijo hipoteke, ki obstaja na celotni nepremičnini. Oba interesa, temelječa na stvarnih pravicah (lastninski pravici, hipoteki), sta varovana s 33. členom Ustave RS, ki zagotavlja pravico do zasebne lastnine.
Kolizija navedenih interesov je v sodni praksi rešena na način kot ga opisuje prvostopenjsko sodišče. Na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero se lahko sklicuje le tisti upnik, ki je pridobil pogodbeno zastavno pravico na nepremičnini, ne pa tisti upnik, ki je zastavno pravico pridobil šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi. Toženec je zastavno pravico pridobil z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi – dne 10. 10. 2005. Ker je ni pridobil pogodbeno, se na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, ki velja v pravnem prometu in lastno dobro vero ne more sklicevati.
Pri odločitvi, kateri stvarni pravici – tožničini ali toženčevi – dati prednost, pa je treba upoštevati tudi druge okoliščine. To je prvostopenjsko sodišče storilo in zato pravilno odločilo. Toženčeva terjatev sicer ni bila že od samega nastanka zavarovana z zastavno pravico. Prepričan, da bo poplačilo svoje obligacijske pravice dosegel s prodajo dolžnikove nepremičnine, pa je bil toženec v času vložitve in zaznambe izvršbe (leta 2005); takrat se je zanesel na zemljiškoknjižno stanje; prepričan je bil, da je hipoteko pridobil zoper svojega dolžnika. Kakršnekoli neskrbnosti mu ni mogoče očitati; na njegovi strani ni okoliščin, ki bi nasprotovale odločitvi, da se v izvršilnem postopku poplača iz sporne nepremičnine. Tožnica pa je bila pri varstvu svoje lastninske pravice izredno neskrbna. Z vknjižbo lastninske pravice je odlašala nekaj mesecev manj kot 20 let: od nakupa v novembru 1995 do 14. 5. 2014, ko je na podlagi sodne poravnave I Cp 2327/2013 vložila predlog za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Njena zakonska zveza z dolžnikom je bila razvezana 1999. Ker je šlo za sporazumno razvezo zakonske zveze, je bilo urejeno premoženjsko stanje zakoncev pogoj za razvezo zakonske zveze (prvi odstavek 64. člena ZZZDR). Zakonca sta sporazum o sklenitvi skupnega premoženja sklenila dne 20. 9. 1999, vendar sporne nepremičnine v njem nista niti omenila. S tem sta kršila zgoraj navedeno – kogentno – zakonsko določbo. Ločeno obravnavanje stvari skupnega premoženja, kar izpostavlja pritožba, je v določenih okoliščinah mogoče, vendar s tem razlogom ni mogoče opravičevati tožničinega in dolžnikovega ravnanja. Dvom, da je ureditev pravic skupnega premoženja pravi in iskren namen sklepanja sodne poravnave I Cp 2327/2013, se poraja, ker tožnica ni pojasnila, zakaj je z ugotavljanjem skupnega premoženja in urejanjem zemljiškoknjižnega stanja takó dolgo odlašala. Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno posumilo, da se razlog za tožničin ugovor v izvršilnem postopku (ugovor tretjega) skriva prav v preprečitvi realizacije pridobljene hipoteke.
NEPRAVDNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00042651
ZDZdr člen 39, 39/1.
zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom - pogoji za prisilno zadržanje na zdravljenju - organska duševna motnja - poskus samomora
Zdravljenje osebe na oddelku psihiatrične bolnišnice pod posebnim nadzorom brez privolitve je skladno s prvim odstavkom 39. člena ZDZdr dopustno, (1) če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih, ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, (2) če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in (3) če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL00042902
ZPrCP člen 8, 46, 46/4, 46/4-5. ZP-1 člen 90, 90/1, 155, 155/1, 155/1-8, 155/2. URS člen 29.
pravica do obrambe - odgovornost lastnika vozila - domneva odgovornosti lastnika vozila - prekoračitev hitrosti - obrnjeno dokazno breme - pravica do izvajanja dokazov v korist obdolženca - zaslišanje priče - pravica do razbremenilnega dokaza - seznanitev z dokazom
Sodišče prve stopnje z dokazom, ki ga je pridobilo na lastno pobudo, ni seznanilo obdolženca, ki se o podatkih, na katere se sodba opira, ni mogel izreči. S tem je obdolžencu bilo onemogočeno, da bi v zagovoru zavzel stališče do podatkov iz dokaza, ki ga je sodišče štelo za zanj obremenilnega in na katerem je temeljilo svoje zaključke, s čimer mu je bila kršena pravica do obrambe in do izvajanja dokazov v njegovo korist, pri čemer podatkov iz delovnega naloga tudi ni preverilo z zaslišanjem priče A. A., ki je za obdolženca razbremenilna priča.
JAVNI RED IN MIR - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - USTAVNO PRAVO
VSL00042903
URS člen 14, 22. ZP-1 člen 58, 62, 62-1, 62-3, 65, 65/4, 66, 66/3, 67, 67/1, 136, 136/1, 136/1-5, 154, 154-1, 154-3, 155, 155/1, 155/1-6, 155/2. ZKP člen 83, 83/2, 235, 236. ZUP člen 183. ZJRM-1 člen 6, 6/1, 6/4.
zahteva za sodno varstvo - pritožba prekrškovnega organa - pritožba prekrškovnega organa zoper odločitev o zahtevi za sodno varstvo - prekluzija - nedovoljen dokaz - odpoved pričanju - dolžnost pričanja - izjava, dana policiji - oprostitev dolžnosti pričanja
Storilec v zahtevi za sodno varstvo ni uveljavljal le razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, temveč je uveljavljal tudi razlog kršitve materialnega prava iz 1. alineje 62. člena ZP-1, ko je uveljavljal neobstoj zakonskih znakov prekrška in je v ta namen priložil izjavo oškodovanke, zato je sodišče prve stopnje zaradi presoje zakonskih znakov prekrška ter pravilne uporabe materialnega prava upravičeno po pravilih rednega sodnega postopka (četrti odstavek 65. člena ZP-1) moralo preveriti dejansko stanje tudi z zaslišanjem oškodovanke, za katero je dokazni predlog bil podan v zahtevi za sodno varstvo.
ZP-1 instituta izločitve dokazov sicer ne pozna, vsekakor pa sodišče v postopku o prekršku sodbe ne sme opreti na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ker sicer zagreši bistveno kršitev določb postopka iz 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, ki izjave oškodovanke, ki jo je dala policiji, preden je bila poučena o privilegiju do odpovedi pričanja, ni upoštevalo kot procesno veljaven dokaz.
enako varstvo pravic - pravica do zasebne lastnine - pravica stranke do sodelovanja v postopku - načelo kontradiktornosti postopka - standard obrazloženosti - odlog izvršbe na predlog dolžnika - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - razlogi za odlog izvršbe - razveljavitev klavzule pravnomočnosti sklepa o izvršbi
Bistvo odloga je ne samo v varovanju dolžnikovega doma, tudi v varovanju dolžnikovih ustavnih pravic do izjave v postopku in zasebne lastnine. Ali je bil sklep o izvršbi pravilno vročen ali ne, bo odločalo sodišče prve stopnje v okviru odločanja o predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti. Dokler se dvoma o pravilnosti vročitve sklepa o izvršbi ne odpravi, sodišče ne sme opravljati tistih izvršilnih dejanj, katerih oprava bi imela za posledico ireverzibilnost izvršbe. V primeru, ko gre za dom, pa mora biti presoja sodišča še posebej previdna in upoštevati poseben pomen nepremičnine. Gre za enega najbolj občutljivih vidikov človekovega življenja, zato ni utemeljena le posebna skrbnost, temveč tudi poudarjena zadržanost države in s tem sodišča, ko prisilno posega vanj.
Pri navedenem tehtanju je treba tudi upoštevati, da odlog izvršbe predstavlja le začasno zadržanje upnikove pravice do izterjave denarne terjatve. Terjatev pa je že zavarovana s prisilno hipoteko, pridobljeno v izvršbi. Nadalje je upnikova škoda omiljena vsaj s tekom zamudnih obresti. Če se bo izkazalo, da dolžnikov predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti ni utemeljen, bo dolžnik tudi nosil stroškovne posledice tega postopka.
URS člen 26, 26/1. ZUreP-1 člen 11, 11/2, 12, 12/2. ZGO-1 člen 2, 2/1, 66, 66/1, 66/1-1. Odlok o ureditvenem načrtu območja Skladišča C3 - "OB POTOKU" v naselju Logatec (2000) člen 3, 5.
pravica do povračila škode po 26 čl. URS - odškodninska odgovornost države za protipravno ravnanje upravnega organa - izdaja gradbenega dovoljenja - nepravilnosti pri izdaji gradbenega dovoljenja - pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja - skladnost projekta s prostorskim aktom - občinski prostorski akti - občinski odlok - kota pritličja - poplavno območje - izdaja uporabnega dovoljenja - postopek izdaje uporabnega dovoljenja - protipravno ravnanje upravne enote v postopku izdaje uporabnega dovoljenja - škoda zaradi poplav
Protipravnost pri izdaji gradbenega dovoljenja bi bila za odškodninsko odgovornost države na podlagi 26. člena Ustave podana, če bi UE pri izdaji gradbenega dovoljenja spregledala Odlok in bi v gradbenem dovoljenju določila drugačne pogoje, kot izhajajo iz Odloka.
Država z izdajo gradbenega dovoljenja ne ščiti tistega, ki gradi oziroma lastnika nepremičnine, zato ni njena naloga, da presoja možnost, če bo v primeru hudih padavin prišlo do škode. Torej ni dolžna v zvezi z izdajo gradbenega dovoljenja ugotavljati, če gre za poplavno območje. Ker je za vmeščanje zgradb v prostor odgovorna občina, za presojo protipravnosti pri izdaji gradbenega (in uporabnega) dovoljenja ni pomembno, ali je UE ugotavljala, če gre za poplavno območje in ali gre v naravi za pritlične ali polkletne prostore.
NEPRAVDNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00041157
ZVEtL-1 člen 3, 42, 43, 43/1-2, 43/1-3, 44. ZGJS člen 76. ZPP člen 254, 254/3. URS člen 33. ZNP člen 37.
stanovanjska soseska - večstanovanjska stavba - skupno pripadajoče zemljišče - funkcionalno zemljišče k stavbi - zaznamba vrstnega reda - zemljiška knjiga - etažna lastnina - elaborat - dostop do nepremičnine - pretekla raba zemljišča - splošna raba poti - javna pot - grajeno javno dobro - zelenica - parkirišče - igrišče - sodni izvedenec - gospodarska javna služba - lokacijska dokumentacija - sosedsko pravo
Pritožbene navedbe, da navedene nepremičnine, ki predstavljajo parkirišče, dovozno pot in zelene površine, predstavljajo javne površine, ki so v splošni rabi, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je tudi na podlagi ogleda ugotovilo, da na navedenih nepremičninah ni zaslediti javne rabe. Za navedene površine ni bila izdana pravnomočna odločba o javnem dobru, zato sklicevanje pritožnice na določilo 76. člena ZGJS, na podlagi katerega nasprotna udeleženka utemeljuje pridobitev lastninske pravice, ni utemeljeno.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da del nepremičnin, ki predstavljajo skupno pripadajoče zemljišče, predstavlja parkirišče stanovalcev, zaradi česar je nebistvena pritožbena navedba, da je bil prometni znak, ki dovoljuje parkiranje zgolj za predlagatelje, postavljen nelegalno. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da je parkirišče pred stanovanjskim objektom javno, saj v dokaznem postopku javna raba parkirišča ni bila potrjena.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00041664
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 5, 6, 6/1, 7, 7/1, 8. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 17, 38. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 3, 3/3. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. URS člen 1, 2, 34, 35, 36, 53, 67. OZ člen 5, 6, 6/2, 88, 90, 372, 1012, 1019, 1019/3, 1057, 1057/2. ZVPot člen 22, 22/4, 23, 24. ZS člen 113a. ZN člen 4. ZIZ člen 17, 17/1, 20a, 55, 55/1, 55/1-2, 59, 71, 71/1, 71/2. ZPP člen 3, 3/3. ZBan-1 člen 111, 111/5, 127, 177, 177/4.
kredit v CHF - valutno tveganje - nepošteni pogodbeni pogoji - bančno poslovanje - neposredno izvršljiv notarski zapis kot izvršilni naslov - načelo formalne legalitete - pojasnilna dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - načelo socialne države - solidarnost - varstvo šibkejše stranke - socialna funkcija lastnine - omejitev pogodbene avtonomije - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti - javni red - ničnost kreditne pogodbe - predpostavke za izvršbo na podlagi izvršljivega notarskega zapisa - predhodno vprašanje v postopku izvršbe - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - varstvo potrošnikov - ugovor dolžnika - sprememba prvostopenjske odločitve
Presoja nepoštenega pogodbenega pogoja, ki je po slovenskem pravu ničen (23. člen Zakona o varstvu potrošnikov - v nadaljevanju ZVPot), se nanaša na presojo, ali ima obravnavan notarski zapis učinek (pomen) izvršilnega naslova.
Sodišče druge stopnje je oblikovalo nov, omiljen pristop k razumevanju načela formalne legalitete (glede vezanosti na izvršilni naslov), ki v potrošniškem razmerju, obseženem v neposredno izvršljivem notarskem zapisu, dopušča izvršilnemu sodišču presojo nedopustnih (nepoštenih) pogojev, ki niso skladni z (domačim) javnim redom (prisilnimi predpisi).
V okviru zagotavljanja visoke ravni varstva potrošnikov sta temeljna cilja učinkovita vzpostavitev enakosti v podrejenem razmerju in odvrnitev ponudnikov od nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev (zagotoviti t. i. odvrnitveni učinek).
Navedene cilje zasleduje načelo varstva šibkejšega, ki bistveno vpliva na vsebino temeljnega procesnega načela varstva dolžnika, ki svojo vsebino črpa v ustavnem načelu socialne države.
Ker je odločilno razumevanje, da je pri notarskem zapisu učinek izvršilnega naslova utemeljen na procesni dispoziciji dolžnika glede neposredne izvršljivosti (soglasju z neposredno izvršljivostjo), enako kot ostale procesne dispozicije strank (npr. pripoznava zahtevka, sodna poravnava), ta ne sme omogočiti, da se z njo zaobide prisilne zapovedi in prepovedi materialnega prava.
Učinki vezanosti na izvršilni naslov so podani tudi pri notarskem zapisu, a so ti omejeni na področje, kjer lahko stranke svobodno določajo vsebino obveznosti.
Prepoved nepoštenih pogojev spada med določila javnega reda, torej v področje, ki je zunaj avtonomije strank.
Pojasnjeno stališče o obvezni sodni kontroli nedopustnega procesnega razpolaganja je še posebej pomembno v neenakovrednih razmerjih, kjer je intervencija tretjega (oblasti) nujna, da lahko pride do izravnave moči in s tem šele do dejanskega svobodnega ravnanja (pozitivna svoboda - svoboda z aktivno pomočjo šibkejšemu). Upoštevati je treba, da potrošnik nima pogajalske moči, da bi lahko navedeno soglasje z neposredno izvršljivostjo odklonil in si zagotovil učinkovito varstvo sodišča po uradni dolžnosti v fazi pridobitve izvršilnega naslova.
V skladu z načelom atrakcije in koncentracije postopka lahko izvršilno sodišče odloči o vseh spornih vsebinskih ugovorih kot o predhodnem vprašanju.
Nepošten (nedopusten) je v obravnavanem notarskem zapisu zajet pogodbeni pogoj o vezanosti dolgoročnega stanovanjskega potrošniškega kredita na tujo valuto švicarski frank (CHF), ker ne vsebuje ustrezne omejitve valutnega tveganja.
Zasnova minimalne uskladitve državam članicam pušča široko diskrecijsko pravico. Slovenski zakonodajalec jo je uveljavil s tem, da v slovenski pravni red ni prenesel omejitve presoje nepoštenih pogojev, ki pomenijo glavno pogodbeno obveznost, le na tiste pogoje, ki so nejasni.
Slovenski zakonodajalec ni izboljšal varstva potrošnikov le s presojo tudi jasnih pogodbenih pogojev glavne obveznosti, ampak je tudi opredelil v 23. in 24. členu ZVPot širša, dodatna merila presoje nepoštenih pogojev, kot ta izhajajo iz člena 3(1) Direktive 93/13, ki olajšujejo presojo nedopustnosti.
Valutno tveganje mora biti s strani banke kot profesionalne osebe celovito pojasnjeno, kar zajema tudi pojasnilo intenzivnosti oziroma obsega tveganja, in ne le, da tveganje obstoji.
Če je banka v kreditno pogodbo vključila element, ki povsem spremeni njeno temeljno naravo in namen, mora biti tudi opozorilo o tem elementu bistveno obsežnejše in bolj poglobljeno, kot to velja za običajne elemente, s katerimi potrošnik redno računa. Zato ne zadošča le seznanjenost z možnostjo zvišanja in znižanja, ampak mora banka izrecno opozoriti potrošnika, da je sprememba cene kredita neomejena (izrecno opozorilo na neomejenost tveganja) in da je sprememba lahko tudi znatno v škodo potrošnika, tudi do te mere, da je lahko tveganje zanj neobvladljivo.
Za presojo nepoštenosti ni bistveno, ali se je po sklenitvi pogodbe valutno tveganje dejansko uresničilo in v kakšni meri. Za presojo je odločilno, da je valutna klavzula, ki ni ustrezno omejena, nedopustna pogodbena vsebina.
Ustavno sodišče je načelo vestnosti in poštenja opredelilo kot samostojno podlago za omejitev pogodbene svobode in gospodarske pobude, na katero se sodišče lahko neposredno opre. Pri tem je navedeno načelo opredelilo tudi kot vstopno mesto, preko katerega se v pogodbenem pravu uresničuje ustavna vsebina socialne varnosti, socialna funkcija lastnine in načelo socialne države.
Če navedeno načelo povežemo z načelom varstva šibkejše stranke, je v obravnavani zadevi potrošniškega kreditnega razmerja poudarjena obveznost banke, da vnaprej pripravljeno vsebino pogodbe oblikuje tako, da se lahko učinkovito uresničijo potrošnikovi interesi. V povezavi z načelom profesionalne skrbnosti pa lahko navedeno razumevanje nadgradimo v zahtevo po odgovornem kreditiranju (responsible lending).
Pri presoji nepoštenih pogojev je poudarek na odgovornosti in (samo)omejitvi bank, da pripravijo ustrezne izbire, in ne na odgovornosti potrošnikov za prevzemanje neomejenega ali neustrezno omejenega tveganja, ki ga v bančnem prostoru pri kreditiranju ne pričakujejo.
Pri intervenciji države, ki omeji svobodo banke glede v naprej pripravljene vsebine bančnega produkta s sklicevanjem na vestnost in poštenje, gre za postavitev in varstvo skrajne meje, ki je bančno okolje glede na svoj družbeni pomen zagotavljanja stabilnega in odgovornega financiranja in odgovornost za upravljanje tveganj ne sme prestopiti.
Razlaga, ki bi dopustila, da kreditiranje potrošnikov postane špekulativno poslovanje s tveganjem pojasnjenega neomejenega ogrožanja kreditojemalčevega ekonomskega položaja, izgubi razumen stik s predmetom pravnega urejanja.
Dobro vero je mogoče razumeti sorodno, kot to velja glede načela vestnosti in poštenja, ki ga je sodišče druge stopnje povezalo s spoštovanjem utemeljenega interesa potrošnika po stabilnem kreditiranju in zavrnitvijo razumevanja, da je tovrstno financiranje po namenu špekulativni posel.
Ker je podana tako kršitev po slovenskem pravu, kot tudi po Direktivi 93/13, nacionalno sodišče nepoštenega pogoja ne sme spreminjati oziroma prilagoditi na dopustno mero.
DEDNO PRAVO - KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00041169
ZPVAS člen 8, 8/2, 8/6. ZD člen 163, 206, 206/1. URS člen 22, 23, 25. ZPP člen 365, 365-3.
dedovanje - zapuščinski postopek - vabljenje dedičev na zapuščinsko obravnavo - agrarna skupnost - občina - neznani dedič - objava oklica - prvi dedni red - vračanje premoženja - načelo subsidiarnosti - sojenje brez nepotrebnega odlašanja - pravica do enakega varstva - pravica do učinkovitega pravnega sredstva
Neprepričljivo izzveni pojasnjevanje zapuščinskega sodišča, da je v skladu z 206. členom ZD v Uradnem listu RS ter na oglasni deski sodišča in njegovi spletni strani objavilo oklic neznanim dedičem in da se v enem letu nihče v tem svojstvu ni priglasil. Pritožba v tem pogledu utemeljeno izpostavlja subsidiarnost omenjenega ukrepa, ki pride v poštev v primerih, če sodišče (ki ima temu ustrezno dolžnost) na drug primeren način dedičev ne more ugotoviti. V konkretnem primeru pa tak potencialni dedič izhaja (že) iz obrazložitve upravnih odločb, na katere se sklicuje zapuščinsko sodišče in na kar ga je pritožničin predstavnik na zapuščinski obravnavi dne 3. 10. 2019 tudi izrecno opozoril.