Sodišče prve stopnje lahko izda sodbo brez glavne obravnave, čeprav so med pravdnima strankama sporna dejanska vprašanja, kadar ugotovi, da jih je mogoče razjasniti že na podlagi predloženih pisnih dokazov. Za tako ravnanje mora biti izpolnjen še nadaljnji pogoj iz drugega odstavka 454. člena ZPP: da nobena od pravdnih strank ni zahtevala izvedbe naroka ne v tožbi oziroma v odgovoru na tožbo ne v pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP. Tudi po presoji pritožbenega sodišča so listinski dokazi zadoščali za sprejeto odločitev, nobena od strank pa ni predlagala izvedbe naroka za glavno obravnavo. Pravica do izjavljanja je bila toženi stranki v predmetnem sporu zagotovljena na popolnoma enak način kot tožeči stranki - tako v okviru pozivanja na predložitev vlog, kot tudi z vročanjem, lastnega zaslišanja pa tožena stranka niti ni predlagala, zato tudi izvedba naroka ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve. Zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa tudi ne kršitve pravic po 14. in 22. členu Ustave RS in 6. členu EKČP.
Začasno odredbo je mogoče izdati le, če je vezana na zahtevek oziroma predmet odločanja v konkretnem postopku. Zakoni ne določajo, o čem sodišča ne smejo odločati, pač pa o čem so pristojna odločati. ZNP-1 v prvem odstavku 1. člena določa, da se v nepravdnem postopku obravnavajo le tiste zadeve, za katere to zakon določa. Zakonske podlage za odločanje sodišč o stikih med odraslimi ljudmi ni. Nič drugače ni, če kdo ni sposoben sam skrbeti za svoje pravice in koristi.
Tekom postopka lahko sodišče za zagotovitev pravic in koristi osebe, glede katere teče postopek za postavitev pod skrbništvo, postavi začasnega skrbnika po 265. členu DZ. ZNP-1 v 59. členu izrecno določa, da predlagatelj postopka ne more biti začasni skrbnik. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe v delu, ko druga predlagateljica predlaga, da se jo do pravnomočno končanega postopka imenuje za skrbnico, je zato materialnopravno pravilna.
Čas nujno potrebnega zdravljenja je na dva meseca ocenila sodna izvedenka, ki je strokovnjakinja na svojem področju in ima izkušnje s podobnimi primeri, svoj predlog pa je tudi prepričljivo utemeljila: pojasnila je, da v krajšem času tudi ob ustrezni terapiji simptomatika še ne bo izzvenela in da pacientka ne bo razvila take kritičnosti, ki bi ji omogočala vrnitev v domače okolje; gre namreč za burno fazo bolezni in je ob njenem prvem izbruhu, za kar gre, zelo pomembna dobra zazdravitev. Pritožničino zavzemanje za krajši čas obveznega zdravljenja je brez ustrezne strokovne podlage.