Udeleženci so v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti dogovorjene obveznosti. Če je izpolnitev obveznosti v določenem roku bistvena sestavina pogodbe, dolžnik pa je v tem roku ne izpolni, je pogodba razvezana po samem zakonu (primerjaj 104. člen OZ). Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom izpodbijane sodbe, da je zaradi neplačila zadnjega obroka prišlo do razveze oziroma razdrtja pogodbe, toženka pa možnosti, da v stanovanju ostane kot najemnica, ni izkoristila, zato se je iz njega dolžna izseliti in ga prostega oseb in stvari izročiti tožnici (111. člen SZ-1).
Pogodbeni pogoj, po katerem je izplačilo in vračilo kredita vezano na CHF, se presoja kot glavni predmet pogodbe, ki ni bil posamično dogovorjen. Okoliščina, da sta tožnika k toženki prišla z željo po najemu kredita v CHF, ne izključuje presoje nepoštenosti po ZVPot.
Največji vpliv na vrednost CHF so imeli gospodarska kriza (2009) ter enostranska ukrepa švicarske centralne banke v letih 2011 in 2015 (leta 2011 je fiksirala tečaj med CHF in EUR (1 EUR=1,2 CHF), leta 2015 pa je ta tečaj razveljavila) - dogodki so bili za laično in strokovno javnost nepredvidljivi.
Zahteva po preglednosti velja tudi za pogodbeno dogovorjeno možnost konverzije. Pojasnilna dolžnost mora biti izpolnjena v sklenitveni fazi, v tej (in ne šele v izpolnitveni) fazi mora banka kreditojemalcu pojasniti pomen in učinek konverzije kot mehanizma omejitve tveganj, ki jim je izpostavljen zaradi spremembe menjalnega tečaja, in sicer v povezavi z mehanizmom pogodbenega pogoja kredita, vezanega na CHF. Banka pomanjkljivih relevantnih informacij ne more nadomestiti (sanirati) z obvestili, danimi med izvrševanjem pogodbe. Iz enakih razlogov tudi kasnejše ravnanje banke - povabilo k refinanciranju kredita v letu 2014, na katerega se tožnika nista odzvala - ne more odpraviti neuravnoteženosti pogodbenega položaja tožnikov kot potrošnikov.