DAVKI - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00036670
URS člen 14, 22, 27. ZOPNI člen 2, 2/2, 3, 4, 5, 5/2, 17, 17/2, 17a, 20, 26, 26/1, 34, 34/2, 48, 54. ZDavP-2 člen 68a. ZMZPP člen 50, 50/2, 63, 63/1. ZIZ člen 266, 266/2. ZKP člen 498a, 498a/1.
premoženje nezakonitega izvora - odvzem premoženja nezakonitega izvora - namen zakona - pogoji za odvzem - sum storitve kaznivega dejanja - razlogi za sum - kataloško kaznivo dejanje - finančna preiskava - pravica do izjave - enakost pred zakonom - enako varstvo pravic - domneva nedolžnosti - nesorazmerje med napovedanimi dohodki in premoženjem - metoda izračuna - odmera davka od nenapovedanih dohodkov - začasno zavarovanje odvzema premoženja nezakonitega izvora - rok za vložitev tožbe - pogoji za začasno zavarovanje - odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem - nepremičnina v tujini - nepremičnina kot predmet darila - mednarodno sodelovanje - pristojnost slovenskega sodišča - pravica do zasebne lastnine - primernost sredstva zavarovanja - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine
Zakonodajalec je odvzem premoženja nezakonitega izvora tistim, ki so ga pridobili na nezakonit način, ali pa je bilo tako premoženje nanje preneseno brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti (drugi odstavek 2. člena ZOPNI), uzakonil zaradi preprečevanja pridobivanja in uporabe premoženja nezakonitega izvora zaradi varstva pridobivanja premoženja na zakonit način ter zaradi zaščite gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine, ki ga zagotavlja pridobivanje premoženja v skladu s predpisi (prvi odstavek 2. člena ZOPNI). Cilji zakona, podrobneje obrazloženi v zakonodajnem gradivu, so preprečevanje pridobivanja in uporabe premoženja nezakonitega izvora tudi s pomočjo civilnega prava oziroma v postopku, ki je usmerjen v premoženje, kjer gre za samostojen postopek, ki je neodvisen od kazenskega postopka. Gre za civilno (in rem) zaplembo, vezano na obstoj zakonsko določenih pogojev. Ukrep odvzema premoženja nezakonitega izvora se navezuje na nekatera resna kazniva dejanja, ki ustvarjajo velike premoženjske tokove. Sprožilna okoliščina za začetek postopka po ZOPNI je razlog za sum, da posamezna oseba razpolaga s premoženjem nezakonitega izvora, ki se izkaže v predkazenskem ali kazenskem postopku in njegova skupna vrednost presega 50.000,00 EUR (3. člen ZOPNI). Odvzem premoženja nezakonitega izvora po ZOPNI se izreka tudi brez obsodilne sodbe oziroma ne glede na kazenski pregon osebe, ki je tarča ukrepov odvzema. Gre za ukrep civilnopravne narave, ki se realizira v pravdnem postopku.
Pravilno je stališče pritožbe, da je premoženje, opredeljeno v prvem odstavku 4. člena ZOPNI, ki je predmet odvzema (prvi odstavek 34. člena ZOPNI), tudi tisto premoženje, v katero se je spremenilo premoženje, pridobljeno nezakonito (tudi denar). Po oceni pritožbenega sodišča pa navedene določbe ni mogoče razlagati, kot trdi tožeča stranka, da, glede na določbo drugega odstavka 34. člena ZOPNI velja enako tudi za primer, če pridobitelj (nezakonito) pridobljeno premoženje (pred tožbo) potroši (in ga ob vložitvi tožbe ni več). V drugem odstavku 34. člena ZOPNI (uveden je bil šele z ZOPNI-A) predvidena možnost, da se lahko zahteva odvzem premoženja, ki ustreza vrednosti premoženja nezakonitega izvora in se toženi stranki naloži, da mora plačati denarni znesek, ki ustreza tej vrednosti, je vezana na obstoj okoliščin nastalih po vložitvi tožbe. Niti jezikovna niti namenska razlaga ne omogočata zaključka, po katerem bi morala oseba, ki je nezakonito premoženje (pred vložitvijo tožbe) porabila, tako da nanj ni mogoče seči z izvršbo, plačati vrednost tistega, česar država ne bi mogla več vzeti. Potrošnja pa se upošteva pri izračunu očitnega nesorazmerja v smislu drugega odstavka 5. člena ZOPNI.
Za začasno zavarovanje zadošča, da izpodbijani sklep poleg izkazanih predpostavk 20. člena ZOPNI ugotovi, da je verjetno izkazano očitno nesorazmerje na podlagi drugega odstavka 5. člena ZOPNI, temelječe na dokazno podprtih podatkih finančnega poročila, in da toženec (dokazno breme je na njem) ni niti s stopnjo verjetnosti izkazal, da je premoženje pridobil na zakonit način.
Pritožbeno sodišče soglaša z zavzetim stališčem izpodbijanega sklepa, da je za odločanje o ukrepu zavarovanja v zvezi z nepremičnino na Hrvaškem pristojno slovensko sodišče. Tožba po ZOPNI, ki jo uveljavlja država zoper toženca, je po svoji vsebini penalna, kar je posledično tudi podlaga za vrnitveni zahtevek in prenos lastninske pravice na državo. Pravna podlaga tožbenega zahtevka niso (klasični) civilnopravni oziroma zasebno pravni predpisi. Upoštevaje tako naravo spora in dejstvo, da so bile sicer sprejete številne konvencije, ki sta jih ratificirali R Slovenija in R Hrvaška (med drugim tudi Varšavska konvencija, na katero se sklicuje izpodbijani sklep), s katerimi se želi na mednarodni ravni onemogočiti pridobivanje in ohranjanje protipravno pridobljene koristi s kaznivimi dejanji, predvsem pa preprečiti uporabo tega premoženja za nova protipravna (kazniva) dejanja, je mogoče pristojnost temeljiti na določbah ZOPNI. Mednarodno sodelovanje v smislu določb ZOPNI vključuje zagotavljanje pomoči pri iskanju, začasnem zavarovanju ali odvzemu premoženja nezakonitega izvora (drugi odstavek 48. člena ZOPNI). Na podlagi prvega odstavka 54. člena ZOPNI se premoženje nezakonitega izvora v Republiki Sloveniji odvzame, ko pristojni organ druge države sodišču predloži pravnomočno odločbo o odvzemu premoženja nezakonitega izvora v svoji državi (prvi odstavek 54. člena ZOPNI). Po določbi drugega odstavka 54. člena ZOPNI se za postopek priznanja in izvršitve tuje sodne odločbe uporabljajo pravila ZMZPP, če mednarodni sporazum ali pravni akti EU, ki se v R Slovenija uporabljajo neposredno, ne določajo drugače. Tožeča stranka ima zato pravni interes, da v postopku pridobi ugodilno sodbo oziroma sklep o začasnem zavarovanju premoženja nezakonitega izvora. Navedeni odločbi sta namreč formalnopravni predpostavki, s katerimi bo tožeča stranka lahko predlagala sodišču v R Hrvaški njihovo priznanje in izvršitev. Po določbi drugega odstavka 50. člena ZMZPP je pristojnost sodišča R Slovenije izključena, če obstoji med zadevo in neko tujo državo takšna zveza, ki bi bila v primeru, če bi obstajala med zadevo in R Slovenijo, podlaga za izključno pristojnost sodišč RS, vendar takšna zveza med zadevo in R Hrvaško ni izkazana. Tudi nobena mednarodna pogodba ali konvencija ne določa, da v obravnavanem sporu ni pristojno sodišče R Slovenije oziroma je podana izključna pristojnost sodišča v R Hrvaški. V konvencijah (uporabo Varšavske konvencije je predvidel že zakonodajalec) je posebej poudarjeno medsebojno sodelovanje med državami, da se vzpostavijo učinkovite metode za odvzem premoženjske koristi oziroma nezakonito pridobljenega premoženja, med katere spada tudi priznanje in izvršitev sodnih odločb druge države. Ker gre za vrednote, ki so hkrati temeljni postulat delovanja EU, se pričakuje od vsake države članice EU, da sprejme ukrepe zoper pridobivanje premoženja nezakonitega izvora, ob hkratnem zagotavljanju spoštovanja temeljnih pravic do poštenega sojenja, ki pripada k vsakemu posamezniku.
Podana je pristojnost sodišča prve stopnje za odločanje o tožbi. Zato je na podlagi drugega odstavka 266. člena ZIZ pristojno tudi za odločanje o predlogu o začasnem zavarovanju premoženja. Ne pride v poštev določba 63. člena ZMZPP, na katerega se sklicuje toženka. Upoštevaje, da bo Občinsko sodišče v Bujah samo presojalo, ali so podani pogoji za vpis začasnega zavarovanja na nepremičnini na Hrvaškem v lasti toženke, tudi ni podano očitano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijanega sklepa, da sodišče Republike Slovenije ne more odločiti o vpisu zaznambe prepovedi obremenitve in odsvojitve v zemljiško knjigo v R Hrvaški.
Ob (neizpodbijanih) ugotovitvah sklepa, da ima toženka položaj povezane osebe in da je nepremičnino na Hrvaškem (po letu 2004) pridobila na podlagi darilne pogodbe, sklep pravilno obrazloži, da z njenim odvzemom ni nedopustno poseženo v pridobljene pravice (2. člen Ustave). Na v pritožbi ponovljene trditve glede dobrovernosti in nedopustnosti retroaktivnega posega v njeno premoženjsko sfero (155. člen Ustave) je v zadostni meri in pravilno odgovoril že izpodbijani sklep. Stališče, da ne gre za retroaktivno veljavnost ZOPNI, pa so zavzele tudi številne druge odločbe. Ustavna pravica do zasebne lastnine se lahko nanaša le na pošteno pridobljeno lastninsko pravico, nezakonito pridobljeno premoženje ne more biti predmet varovanja lastninske pravice njegovega imetnika. Kot pravilno pojasni že sklep, je zakonodajalec iz predloga ZOPNI-A namenoma ukinil subjektivno okoliščino, da je oseba vedela oziroma bi morala vedeti, da je nanjo preneseno premoženje nezakonitega izvora, kot pogoj za odvzem tega premoženja.
Neutemeljeno je zavzemanje toženke, da bi tožeča stranka z začasnim zavarovanjem zahtevano varstvo lahko dosegla z zaznambo spora. Izbira sredstva zavarovanja je na strani tožeče stranke in ji ni mogoče odrekati pravnega interesa za zahtevano prepoved odsvojitve in obremenitve nepremičnine. Toženka sicer ne ponudi razlogov, zakaj bi zaznamba spora predstavljala manj intenziven poseg v njeno premoženjsko sfero kot prepoved odsvojitve in obremenitve.
MEDIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00006924
URS člen 15, 15/3, 22, 27, 34, 35, 39, 39/1. OZ člen 131, 177, 178, 179. ZPP člen 12, 339, 339/2, 339/2-11. ZMed člen 6.
novinarsko poročanje - svoboda izražanja - medijska osebnost - relativno javna oseba - pravica do zasebnosti - napad na čast in dobro ime - razžalitev - davčni dolžnik - davčni dolg družbe - podatki pridobljeni iz javno objavljenih virov - kazenski postopek v teku - domneva nedolžnosti - nepremoženjska škoda - pravica do osebnega dostojanstva - pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja - duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostnih pravic - konflikt med zasebnimi in javnimi interesi - poslovodja direktor družbe - lastniki zasebnih družb in zavodov - podatki AJPES - kodeks novinarske etike
Tožnik je kot direktor in edini družbenik gospodarske družbe, ki je bila največji davčni dolžnik v Sloveniji, pridobil status relativno javne osebe, javnost pa je imela upravičen interes biti obveščena o nepravilnostih oziroma kršitvah predpisov o plačevanju davčnih obveznosti, zato so novinarji o tem lahko poročali. Tožena stranka dopustnih mej pri poročanju ni prestopila in je poročala na način, skladen s svojimi odgovornostmi in dolžnostmi. Celotno poročanje je bilo usmerjeno v vprašanja, ki so predmet javnega interesa oziroma javne razprave (ad rem) in ni prešlo na osebno raven (ad personam), torej poročanje ni bilo izvedeno z namenom zaničevanja tožnika.
URS člen 27, 34, 35, 39. OZ člen 131, 131/1, 177, 177/1, 178, 179, 179/1. ZMed člen 6. ZPP člen 12, 66, 98, 98/1, 98/4, 105, 105/2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-11.
svoboda izražanja - pravica do zasebnosti - čast in dobro ime - razžalitev - nepremoženjska škoda - domneva nedolžnosti - pravica do osebnega dostojanstva - novinarsko poročanje - davčni dolžnik - medijska osebnost - relativno javna oseba - duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostnih pravic - pravica do zasebnega in družinskega življenja - kazenski postopek v teku - podatki pridobljeni iz javno objavljenih virov - konflikt med zasebnimi in javnimi interesi - javni interes - medijsko pravo - kodeks novinarske etike - davčni dolg - fizična in pravna oseba - poslovodja direktor družbe - lastniki zasebnih družb in zavodov - podatki AJPES - pooblastilo za zastopanje
Novinarski prispevki toženke so temeljili na javno objavljenih in prosto dostopnih podatkih. Tožnik je imel status relativne javne osebnosti v povezavi z največjim davčnim dolgom njegove gospodarske družbe ter kazenskim postopkom, ki se je s tem v zvezi odvijal.
Pomembno poslanstvo novinarskega poročanja je v njegovi informativni funkciji. Prav mediji v najširšem pomenu so tisti, ki pogosto prvi zaznajo določen družbeni problem. Novinarsko delo tako predstavlja pomemben dejavnik pri raziskovanju in obravnavi pozitivne in negativne družbene realnosti.
DRUŠTVA - LOVSTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00006560
OZ člen 179. URS člen 15, 15/4.
lovska družina - članstvo v lovski družini - sprejem v članstvo lovske družine - pravica do združevanja - človekove pravice - ustavne pravice - osebnostne pravice - varstvo osebnostnih pravic - pravno priznane oblike škode - povrnitev nepremoženjske škode
Za osebnostne pravice je značilno, da pripadajo človeku kot takemu, da so sestavni del njegove osebnosti in se tičejo njegove osebe, da varujejo fizično in moralno bistvo posameznika, da učinkujejo zoper vsakogar in da imajo zlasti negativno vsebino (prepoved posega). Pravica do združevanja nima zahtevanih lastnosti in značilnosti, saj ne izvira neposredno in zgolj iz človekove osebnosti. Nasprotno, kot pravilno opozarja toženka, je vezana na določene pogoje, v konkretnem primeru gre za pogoje, ki jih je treba izpolnjevati za včlanitev v lovsko družino. Toženka utemeljeno opozarja na primerjavo z volilno pravico, ki je ravno tako vezana na določen status, to je državljanstvo in starost, in pri kateri gre prav tako za osebno pravico, ki ni hkrati osebnostna pravica.
Položaji, za katere se po določbi 179. člena OZ priznava denarna odškodnina, so po svoji vsebini taki, da po teži in naravi posega v nepremoženjsko dobrino narekujejo satisfakcijo z denarno odškodnino. Narava osebnostnih pravic je posebej občutljiva in zato terja varstvo osebnostnih pravic poleg opustitvenih in odstranitvenih zahtevkov tudi odškodninsko varstvo. Ker v konkretnem primeru za osebnostno pravico ne gre, škoda, ki jo vtožuje tožnik, ni pravno priznana škoda po določbi 179. člena OZ. Pravno priznane oblike nepremoženjske škode, za katere lahko posameznik zahteva odškodnino v denarju, je namreč zakonodajalec omejil le na taksativno določene primere. Pravica do združevanja je ustavna človekova pravica, ki ni hkrati (civilna) osebnostna pravica. Četrti odstavek 15. člena URS določa, da sta zagotovljena sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic njihove kršitve. To je bilo tožnikoma tudi zagotovljeno, saj sta uveljavitev ustavno zagotovljene pravice do združevanja dosegla, ko sta v sodnem postopku dosegla razveljavitev sklepa toženke o zavrnitvi članstva ter njuno sprejetje v članstvo toženke.
URS člen 2, 23. ZPP člen 7, 212. ZIZ člen 3, 15, 34, 34/1, 34/2, 34/3, 34/4, 53, 53/2, 71, 71/2, 169, 178.
nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom - izvršba na nepremičnine - predlog dolžnika, naj sodišče dovoli izvršbo na druga sredstva ali na drugo nepremičnino - dolžnikov ugovor - test sorazmernosti - višina terjatve - trditveno in dokazno breme - določitev vrednosti nepremičnine - splošno znano dejstvo
ZIZ v določbi 34. člena ne predpisuje, da bi bil upnik pri izbiri sredstev in predmetov izvršbe omejen glede na višino terjatve, ki jo izterjuje, zakon pa tudi nikjer ne določa spodnje meje terjatve, za izterjavo katere bi bilo dopustno dovoliti nadaljevanje izvršbe na novo sredstvo oziroma predmet izvršbe. Enako zakon nikjer ne predvideva, da bi bilo dopustno dovoliti izvršbo na dolžnikovo nepremičnino šele po tem, ko izterjava terjatve z drugimi sredstvi izvršbe ne bi bila mogoča.
Iz 3. člena ZIZ izhaja, da se izvršba za poplačilo denarne terjatve in zavarovanje takšne terjatve dovoli in opravi v obsegu, ki je potreben za njeno poplačilo oziroma zavarovanje. Že sama gramatikalna razlaga navedenega člena pomeni, da zakon daje podlago sodišču, da za poplačilo upnikove denarne terjatve dovoli in opravi izvršbo, pri tem pa je omejeno le na obseg, ki je potreben za njeno poplačilo oziroma zavarovanje. To z drugimi besedami pomeni, da ni ovir, da sodišče izvršbo v primeru, ko upnikova terjatev še ni poplačana v celoti, ne bi dovolilo, nasprotno, 3. člen ZIZ daje sodišču podlago, da takšno izvršbo dovoli in jo v nadaljevanju postopka opravi. Pri sami opravi izvršbe pa je upnik lahko poplačan le v obsegu, kolikor pravnomočno znaša njegova neplačana terjatev, morebitni preostanek pa se vrne dolžniku.
Varstvo dolžnika v izvršilnem postopku je tako varovano z določbami drugega in četrtega odstavka 34. člena ZIZ ter 169. člena ZIZ, kateri dolžniku omogočajo vložitev pravnega sredstva, s katerimi lahko predlaga omejitev izvršbe na drugo nepremičnino oziroma na drugo sredstvo ali predmet izvršbe, na katerega je dovoljena izvršba.
Trditveno in dokazno breme o obstoju okoliščin, ki opravičujejo omejitev izvršbe, je v celoti na stranki, ki takšen predlog poda, torej na dolžniku.
Vrednost nepremičnine ni splošno znano dejstvo. Vrednost posamezne nepremičnine je odvisna od več dejavnikov: velikosti nepremičnine, lege nepremičnine, vzdrževanosti nepremičnine, njene starosti, morebitnih bremen in podobno. Sodišče znanja o vrednosti posamezne nepremičnine nima, zato že ZIZ v 178. členu določa, da se vrednost nepremičnine v izvršilnem postopku ugotovi na podlagi cenitve sodnih cenilcev po tržni ceni na dan cenitve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSM00005791
ZIZ člen 42, 52, 71, 71/1.. URS člen 35.. ZN člen 4.
odlog izvršbe na predlog dolžnika - notarski zapis kot izvršilni naslov - tožba na ugotovitev ničnosti - pogoji za odlog izvršbe - učinkovitost sodnega varstva v primeru uspeha v sporu - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - tehtanje pravic v koliziji - ustavna pravica do zasebnosti in osebnostnih pravic
Sodišče prve stopnje je zakonske razloge za odlog izvršbe na predlog prve dolžnice razlagalo preozko, ko je zatrjevano škodo na zdravju dolžnice zaradi izgube doma in izselitve iz njene hiše (realizacije obravnavane izvršbe) opredelilo kot pravno nepriznano škodo. Stališče sodišča prve stopnje, da je vsakršna škoda, ki je posledica realizacije izvršbe, nepriznana, pretirano omejuje dolžnika, da učinkovito zavaruje svoj položaj. Togo vztrajanje na navedenem stališču pomeni, da se da praktično absolutna prednost upniku pri prisilni izpolnitvi njegove terjatve, ne da bi se opravilo tehtanje nasprotujočih si interesov upnika in dolžnika, kar je pravzaprav bistvena vsebina zakonskega besedila prvega odstavka 71. člena ZIZ. Če izhajamo iz zakonskega besedila, je odlog vedno vezan na škodo, ki je posledica realizacije izvršbe, besedilo pa sodišču zapoveduje tehtanje, ki se nanaša na intenzivnost oškodovanja upnika in dolžnika.
Presoja sodišča mora biti pri izvršbi, ki ima za posledico izgubo doma, še posebej previdna.
Če ni zagotovljena učinkovita možnost odloga izvršbe niti v primeru, ko je verjetno, da bo prišlo do prisilne izvršitve nične obveznosti, zajete v notarskem zapisu, dopuščamo, da se ob uporabi državne prisile načenja same temelje pravne ureditve.
sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih - pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve - duševna motnja - ogrožanje svojega življenja ali življenja drugih - hujše ogrožanje svojega zdravja ali zdravja drugih
Ob takem ravnanju nasprotna udeleženka v posledici duševne bolezni (nasprotna udeleženka ni sposobna poskrbeti za elementarne življenjske potrebe, izguba kratkoročnega spomina ima za posledico begavost) najmanj huje ogroža svoje zdravje, če ne že svoje življenje.
URS člen 24. ZPP člen 13, 13/2, 150, 150/1, 150/2, 199.
načelo javnosti sojenja - pravica do pregleda in prepisovanja spisa - opravičena korist - druge osebe - predhodno vprašanje
Navedbe v predlogu za pregled spisa ne utemeljujejo opravičene koristi za pregled celotnega spisa. Ni konkretno navedeno, kako bi morebitna ugotovitev nezakonite izdaje dovoljenja predlagatelju vplivala na njegov položaj oziroma, kateri so tisti pravno priznani interesi, ki bi jih bilo treba varovati s prijavo stranske intervencije in utemeljujejo pregled celotnega spisa.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
pravica do poštenega sojenja - pravica stranke do izjave - zastopanje po odvetniku - brezplačna pravna pomoč - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - laična pritožba
Tožencu je bilo pojasnjeno, da lahko zaprosi za brezplačno pravno pomoč, vendar mu dejansko v nadaljevanju to ni bilo omogočeno, saj je sodišče obravnavo takoj zaključilo. Takšno ravnanje sodišča predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
ZASP člen 37, 37/2, 37/3, 39, 39/1, 50, 128, 128/2, 147, 154, 154/1, 189, 189/4. URS člen 60.
privatno in drugo lastno reproduciranje - pravica proizvajalca fonograma - nadomestilo za tonsko in vizualno snemanje - fonogram - obvezno kolektivno upravljanje pravic proizvajalcev fonogramov
Tožnice (proizvajalke fonogramov) imajo same pravico do uveljavljanja zahtevkov. Razlaga, po kateri bi tožnice kot materialnopravne upravičenke ne mogle uveljavljati svojih pravic same, bi pripeljala do tega, da bi avtorji in imetniki avtorski sorodnih pravic ostali brez vsake možnosti uveljavljanja svojih pravic v času, ko nobena kolektivna organizacija nima več dovoljenja za uveljavljanje teh pravic. To ne bi bilo v skladu z ureditvijo, kot jo je uveljavila Ustava Republike Slovenije, s katero je izrecno zagotovljeno varstvo avtorskih in drugih pravic, ki izvirajo iz umetniške, znanstvene, raziskovalne in izumiteljske dejavnosti. Nasprotovalo bi tudi pravici do sodnega varstva, ki je zagotovljena s prvim odstavkom 23. člena Ustave RS. Takšno stališče podpira končno tudi odločba VS RS, opr. št. III Ips 33/2014. V njej je bila sicer tožeča stranka kolektivna organizacija, toda odločba ne glede na to pojasnjuje, katera oseba je upravičena do uveljavljanja zahtevkov, če jih ne more uveljavljati kolektivna organizacija.
ZDZdr člen 39, 39/1, 39/1-1, 39/1-2, 39/1-3, 53. URS člen 19, 19/1, 19/2, 45, 51, 51/3.
prisilna hospitalizacija - sprejem na zdravljenje v psihiatrični bolnišnici brez privolitve - sprejem na zdravljenje v nujnih primerih - nujni primeri - pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve - test sorazmernosti - duševna motnja - bipolarna afektivna motnja - hujše ogrožanje svojega zdravja ali zdravja drugih
Nevarnosti, ki jih pritožnik v zdravstvenem stanju kot je sedaj, povzroča sebi in drugim, je mogoče preprečiti le na tak način, da ostane na zdravljenju. Zaradi narave duševne motnje pritožnika je nujno potrebno, da se mu omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve iz 40. do 52. člena ZDZdr.
motenje posesti - souporaba stanovanja - poseg v ustavne pravice posameznika - pravica do zasebnosti - pravica do nedotakljivosti stanovanja
Ustavno sodišče RS se je že večkrat izreklo, da mora sodišče tudi v posestnomotenjskih pravdah upoštevati ustavne pravice pravdnih strank. Ves čas mora imeti pred očmi ustavne določbe o človekovih pravicah in svoboščinah, saj takšna dolžnost izhaja iz ustavne odločbe o vezanosti sodnikov na ustavo in zakon (125. člen Ustave RS). Z ugoditvijo postavljenemu zahtevku bi bil tožniku omogočen neomejen vstop v stanovanje, kar bi omogočilo posest in uporabo celotnega stanovanja in predmetov v njem. Navedeno pomeni poseg v ustavne pravice toženke, to je pravico do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja. Ob upoštevanju ustavnih pravic toženke zahtevanega posestnega varstva tožniku ni mogoče nuditi oziroma tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi, saj gre za prekomeren poseg v ustavne pravice toženke.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00005146
OZ člen 179, 182. URS člen 14, 22.
odmera odškodnine za nepremoženjska škodo - merila za odmero odškodnine - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - stroški postopka - ločeno vrednotenje uspeha pravdnih strank po temelju in višini
Odmera odškodnine za nematerialno škodo je stvar materialnega prava. Pri njej je sodišče vezano na merila iz 179. in 182. člena OZ: stopnjo bolečin in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Odmera poteka na dveh ravneh - konkretni in abstraktni. Po eni strani je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu z odškodnino nameniti pravično zadoščenje za omilitev njegovih bolečin. Po drugi strani pa je treba upoštevati tudi primere iz sodne prakse (objektivno merilo).
Sodna praksa dopušča vrednotenje uspeha ločeno "po temelju" in "po višini" le izjemoma in sicer v tistih odškodninskih sporih, kjer je dejansko stanje sporno tako v zvezi z obstojem temelja tožbenega zahtevka kot tudi glede višine in je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00005553
URS člen 22. ZNP člen 35, 35/5, 36, 36/1, 37. ZPP člen 155, 158, 158/1. ZOdvT tarifna številka 3100, 3101.
stroški nepravdnega postopka - ustavitev nepravdnega postopka - domneva umika predloga - neplačilo predujma - načelo krivde - nagrada za postopek - znižanje količnika - potrebni stroški - potni stroški pooblaščenca - pravica do izbire odvetnika - izbira odvetnika s sedežem izven sedeža sodišča
Pravila o povrnitvi stroškov v nepravdnem postopku so vsebovana v 35. členu ZNP in so drugačna od pravil, ki veljajo v pravdnih postopkih. Vendar pa ZNP vseh procesnih situacij, ki vplivajo na odločitev o stroških, ne ureja. Tako v 35. členu ZNP ni urejen položaj, ko sodišče v zadevi ne odloči meritorno, temveč postopek ustavi. V takšnih primerih je treba na podlagi 37. člena ZNP smiselno uporabiti določbe ZPP, konkretno prvi odstavek 158. člena ZPP. Pri tem ni pomembno, ali je ustavitev nepravdnega postopka posledica aktivnega ali domnevanega umika predloga. Ključno je, da je bil v posledici procesnih dejanj predlagatelja in s tem po njegovi volji postopek ustavljen, ne da bi prišlo do vsebinske ureditve razmerja.
Stranka ima pravico izbrati odvetnika, ki mu zaupa in ni dolžna izbirati zgolj med odvetniki v kraju, kjer je razpravljajoče sodišče. Vendar pa stroški izbire odvetnika iz drugega kraja bremenijo nasprotno stranko le, če je takšna izbira razumna ali za izbiro točno določenega odvetnika obstajajo posebni razlogi. Sodišče mora v vsakem primeru skrbno presoditi vse okoliščine primera in pretehtati, ali narava mandatnega razmerja med pooblaščencem in pooblastiteljem opravičuje, da se dodatni stroški naložijo v plačilo nasprotni stranki.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00005211
OZ člen 178, 179. ZPP člen 154, 154/2, 212, 339, 339/2, 339/2-12. URS člen 34, 35, 39. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8.
svoboda izražanja - objava fotografije - okrnitev osebnostnih pravic - poseg v čast in dobro ime - kolizija ustavnih pravic - povrnitev nepremoženjske škode - pravica do odškodnine - okoliščine konkretnega primera - namen odškodnine - subjektivni in objektivni kriterij
Protipravnost ravnanja toženke se kaže tako v posegu v tožnikovo čast in dobro ime, kot tudi v posegu v tožnikovo pravico do družinskega življenja. Pri presoji sorazmernosti sankcije pritožbeno sodišče sledi sodišču prve stopnje, da določitev odškodnine poleg drugih sankcij (objava sodbe in opravičila) v konkretnem primeru ne pomeni pretirane sankcije za toženko. Pritožbeno sodišče v tem delu poudarja, da nikakor ne želi, da bi se novinarji zaradi strahu pred kaznijo izogibali kritičnemu komentiranju družbenega dogajanja. Vendar pa toženka v konkretnem primeru ne ponudi zadostnih trditev in dokazov (212. člen ZPP), ki bi ob upoštevanju tako imenovanega zastraševalnega učinka (angl. chilling effect) lahko vodili k drugačni odločitvi.
ZPP člen 108, 180, 181, 274, 285, 309, 339, 339/2, 339/2-14. URS člen 23, 26, 156.
nedopustna vsebina ugotovitvene tožbe - pravni interes za ugotovitveno tožbo - dajatvena tožba - predlog za poravnavo - pravdna sposobnost - popolnost tožbe - materialno procesno vodstvo - kršitev ustavnih pravic
Vprašanja obstoja protipravnosti ravnanja toženih strank, kršitve tožnikovih pravic, obstoja škode in solidarne odgovornosti, niso nič drugega kot vprašanja obstoja predpostavk odškodninske obveznosti države po 26. členu Ustave Republike Slovenije. Ugotovitve posameznih predpostavk pravnega razmerja pa z ugotovitveno tožbo ni mogoče zahtevati. Vložena tožba ima naravo ugotovitvene tožbe tudi v tistem delu 2. točke tožbenega predloga, s katerim tožnik zahteva ugotovitev, da sta toženi stranki dolžni nadomestiti izgubo. Pravnega interesa za takšno ugotovitveno tožbo pa ni, kadar lahko stranka isti cilj (nadomestitev izgube), doseže z dajatveno tožbo, tako kot v tem primeru, ko se ugotovitev obstoja dolžnosti plačila nadomestila pokriva z zahtevkom za njegovo plačilo.
Prvostopenjsko sodišče je pravilno zavrglo tudi tisti del tožbe, s katerim je tožnik zahteval pravico, da uveljavlja odškodninski zahtevek, ko postane pravdno sposoben. Procesno upravičenje kot takšno namreč sploh ne more biti predmet zahtevka.
Procesne predpostavke kot okoliščine, ki lahko preprečijo, da bi sodišče vsebinsko obravnavalo zadevo, sicer res pomenijo omejitev pravice do sodnega varstva, vendar je Ustavno sodišče Republike Slovenije večkrat pojasnilo, da zahteva po pravnem interesu in stališče, da pravni interes ni podan, v primeru, če stranka že ima kvalitetnejšo obliko pravnega varstva, nista v nasprotju z ustavnimi pravicami. Končno pravica do sodnega varstva po 23. členu Ustave Republike Slovenije ne pomeni, da ima kdorkoli pravico od sodišča zahtevati karkoli. Po tej določbi ima vsakdo le pravico, da bo sodišče odločalo o njegovih pravicah in dolžnostih.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00004297
URS člen 26. OZ člen 131, 148, 416.
odškodninska odgovornost države za škodo, ki jo povzroči njen organ - odškodninska odgovornost države za ravnanje sodnika - protipravnost sodnikovega ravnanja - pravica do povračila škode
Pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih bi bila v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi sodna odločba lahko spremenjena ali razveljavljena. V pravnomočne odločbe ni mogoče posegati, saj se pravilnosti in zakonitosti sodnih odločb preverjajo v postopkih z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi ter v postopku ustavne pritožbe. Presoja utemeljenosti odškodninskega zahtevka zaradi protipravnega ravnanja sodišča je dopustna, kadar je bilo ravnanje sodišča v postopku v očitnem nasprotju s potrebno profesionalno skrbnostjo in je zato stranki nastala škoda. Odgovornost države je podana, če je škoda nastala zaradi nepravilne uporabe veljavne zakonodaje ali če je prišlo v sodnem postopku, ki je predmet obravnavanja, do očitnega odstopa od veljavne metode dela. Odgovorna je le za hude kršitve sodišča, ne pa za vsako napako, ki je nastala v procesu odločanja. Protipravnost mora biti jasna in očitna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSM00005084
Protokol 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 1.. URS člen 2, 23, 23/1, 33, 158.. ZIZ člen 3, 10, 10/2, 42, 55, 55/1, 56, 76, 76/1.. ZPP člen 319, 319/1, 385, 385/1, 386.
pravnomočnost sklepa o izvršbi - poseg v načelo pravnomočnosti - dopustnost posega v lastninsko pravico - splošno načelo sorazmernosti - več izvršilnih sredstev - nepremičninska izvršba - omejitev izvršbe - na predlog stranke ali po uradni dolžnosti - sodba praksa ESČP
Pravnomočna sodna odločba, s katero je vsebinsko odločeno o v predlogu za izvršbo podani zahtevi za sodno varstvo prisilne izvršbe, veže stranke in sodišče. Zahteva po spoštovanju pravnomočnosti je kot načelo ustavna kategorija, ki zagotavlja nespremenljivost oziroma trdnost pravnih razmerij, vzpostavljenih s sodno odločbo, zaradi česar se lahko stranke, na katere se takšna sodna odločba nanaša, nanjo zanesejo. Pravnomočnost kot bistvena prvina pravice do sodnega varstva je močnejša in pomembnejša od vsebinske kakovosti sodne odločbe. Pravnomočna odločitev se sprejema kot pravilna in resnična, četudi je lahko obremenjena z napakami.
Sodišče prve stopnje mora biti pozorno na spoštovanje načela sorazmernosti na način, da bo upoštevalo stopnjevitost posega v dolžničino premoženje. Po uradni dolžnosti bo najprej sledilo možnosti poplačila upnikove (glede na podani umik za glavno terjatev) edine preostale majhne terjatve izvršilnih stroškov iz morebitnih drugih milejših izvršilnih sredstev (3. člen ZIZ ter 2. in 33. člen Ustave in 1. člen Protokola št. 1 k EKČP, sodba ESČP v zadevi Vaskršić). Prodajo nepremičnin sme izvesti le kot zadnjo in skrajno možnost, ko poplačilo iz drugih izvršilnih sredstev v razumnem roku ni uspešno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00004615
ZNPPol člen 128, 128/1, 128/1-2. URS člen 38.
izločitev dokazov - pravica do varstva osebnih podatkov - analiza DNK - evidence DNK preiskav - hramba DNK podatkov - izbris iz evidence dnk
Pri presoji zakonitosti uporabe obtoženčevega DNK materiala je ključno vprašanje, ali in kdaj je bila ustavljena policijska preiskava glede kaznivega dejanja, v zvezi s katerim je policija obtožencu kot tedaj osumljencu vzela bris ustne sluznice.