Pritrditi je treba pritožbi, da je adresat spornega članka politična stranka, ki vladnim političnim strankam očita koruptivna ravnanja, po navedbah iz članka pa naj bi bila sama akterka v številnih korupcijskih aferah. Med njenimi korupcijskimi aferami je v članku navedena tudi prodaja tožnice Rusom. Ti naj bi pri prodaji, ki jo je vodila članica stranke, državi iz naslova kupnine za tožnico nakazali 70 milijonov EUR preveč. V članku res ni eksplicitno zapisano, da bi bil katerikoli udeleženec v procesu prodaje tožnice koruptiven, vendar pa to izhaja iz samega konteksta članka. Takšen zapis je tožničine kupce - večinske lastnike potisnil med akterje korupcijskega dejanja, s tem pa v percepciji povprečnega bralca, ki istoveti družbo in njene lastnike, tudi tožnico. Informacija, da je bila sprememba lastništva tožnice posledica koruptivnih ravnanj, v kontekstu članka meče slabo luč ne le na njene lastnike, ampak tudi nanjo in negativno posega v njen ugled in dobro ime ter posledično v njene poslovne interese, saj z družbo s takšno pezo negativnega bremena korupcije ne gre poslovno sodelovati. Ne drži torej, da tožnica ne izkazuje prizadetosti svojega interesa in da zahteva popravek za drugega. Če je tako, ima tožnica pravico, da se o spornem obvestilu izjavi na enakovrednem mestu oziroma da pred istim forumom predstavi javnosti svojo plat zgodbe. Tako bo imela tožnica nasproti mediju z objavo popravka enakopravnejši položaj, ustvarjeno bo ravnotežje in varovano načelo enakosti orožij.

Tudi v pritožbi uveljavljani odklonitveni razlog za objavo popravka iz šeste alineje 31. člena ZMed ni podan. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da navedene določbe ni mogoče razlagati tako ozko, da presoja nesorazmernosti pomeni le presojo količine (števila besed ali vrstic) besedila obvestila in popravka in da je treba navedeno določilo povezati z določbo četrtega odstavka 26. člena ZMed, po katerem s popravkom ni mišljen samo popravek v ožjem smislu, to je zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu, ampak tudi navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem obvestilu.

Tožnik je bil v oddaji označen kot "najbolj znani proticepilec". Ta del prispevka je središče pravne presoje, znotraj katerega se ugotavlja, ali je bil s tako označbo prizadet zasebni interes tožnika, kakšen vtis si je ustvarila javnost glede stališč tožnika glede cepljenja ob ogledu oddaje, in znotraj tega okvira, ali obstaja interes javnosti, da se skozi nadaljnji dialog seznani s pogledom tožnika na označbo "proticepilec", kot to zahteva tožnik z objavo popravka. Za presojo pravovarstvenega zahtevka tožnika je namreč bistveno, kakšen vtis si je javnost ustvarila glede sporne označbe.

Tožnik uveljavlja protipravnost pravnomočne odločbe. Gre za upravno odločbo, ki je postala pravnomočna z odločitvijo Vrhovnega sodišča v upravnem sporu. Tudi pri upravnem odločanju je treba (smiselno) upoštevati nekatere omejitve odškodninske obveznosti države, kot veljajo pri sodnem odločanju. V odškodninskem sporu se sicer ne posega v pravnomočnost odločbe, ki naj bi bila napačna. Ta ostaja procesno nedotaknjena. Pravnomočnost odločbe zato ne preprečuje možnosti presoje, da je rezultat protipravnega ravnanja. Vendar pa je v primeru ugoditve odškodninski tožbi pravnomočna odločba vsebinsko razvrednotena. Zato je treba omenjeno stališče relativizirati. Za nastanek odškodninske obveznosti mora biti izpolnjena predpostavka, da je prizadeta stranka izčrpala vsa pravna sredstva (redna in izredna), s katerimi bi lahko dosegla razveljavitev, spremembo ali ugotovitev nezakonitosti sporne sodne odločbe, ne pa da se to razpravlja v postopku, ki za to ni predviden in se vzpostavlja položaj, ko nižje sodišče v odškodninskem sporu odloča o tem, ali je (naj)višje sodišče v konkretnem primeru pravilno uporabilo pravo ali ne. Vnovično odpiranje vprašanj, ki so že pravnomočno rešena, v odškodninskem sporu, je zato mogoče samo, kadar oškodovanec nima in tudi ni imel drugih sredstev, s katerimi bi v postopku, ki je za to predviden, preprečil ali zmanjšal vzrok škode in ko je šlo za najhujše oblike protipravnosti. Pri slednji predpostavki gre za grobe kršitve sodniške dolžnosti, kot je sodniška samovolja pri razlagi prava, v nekaterih primerih tudi pri ugotavljanju dejanskega stanja (oboje se izraža prek očitne napačnosti), korupcija, zloraba oblasti, nespoštovanje pravice do sojenja v razumnem roku, grobe kršitve postopka. Takšnih okoliščin oziroma kršitev pa tožnik ni zatrjeval, zato tudi niso del dejanske podlage izpodbijane sodbe. Hkrati pa tožnik tudi ni izčrpal vseh pravnih sredstev, s katerimi bi dosegel odpravo odločbe o zavrnitvi njegove vloge za državljanstvo RS. Toženka utemeljeno izpostavlja okoliščino, da tožnik zoper sodbo Vrhovnega sodišča ni vložil ustavne pritožbe. Ta opustitev pa ima, zaradi strankine opustitve dolžnosti aktivno skrbeti za svoje pravice, učinek prekinitve vzročne zveze med zatrjevano napačno odločbo in nastalo škodo.