Sodni svet mora v vsakem posameznem primeru glede na dejstva in okoliščine konkretnega primera presoditi, ali je kršitev oziroma dopustitev kršitve predpisov po svoji teži in pomenu taka, da utemeljuje izrek sankcije razrešitve. Na ta način mu je zakonodajalec prepustil določeno polje lastne presoje, da lahko ob upoštevanju vseh bistvenih okoliščin konkretnega primera odloči na najprimernejši način. Glede na navedeno je kršitev oziroma dopustitev kršitve predpisov v zvezi z dodeljevanjem zadev, ki ima za posledico razrešitev predsednika sodišča, nedoločen pravni pojem. Nedoločen pravni pojem je namreč usmerjen na opredeljevanje dejanskega stanu v pravni normi. Diskrecijski pravici se približuje, kolikor ima upravni organ pri uporabi (napolnjevanju vsebine) nedoločenega pravnega pojma določeno polje proste presoje.
Po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZS se predsednika sodišča razreši funkcije predsednika, če krši ali dopusti kršitev predpisov v zvezi z dodeljevanjem zadev. To pomeni, da se njegova odgovornost vzpostavi na podlagi ugotovljenih kršitev teh predpisov. Predsednik sodišča je namreč kot nosilec obveznosti (dolžnosti) za svoje ravnanje pravno odgovoren, saj je za kršitev njegovih obveznosti predvidena sankcija. Ne gre torej za objektivno ali subjektivno (krivdno) odgovornost na podlagi splošnih pravil o civilni odškodninski odgovornosti, ampak za ugotavljanje obstoja kršitve predpisov (vzrok), za katero je kot pravna posledica predvidena razrešitev (posledica).
Sodna kontrola nad odločanjem Sodnega sveta v postopku razrešitve predsednika sodišča, v katerem mu je pri razlagi nedoločenega pravnega pojma dopuščeno določeno polje lastne presoje, je zadržana in v tem pogledu podobna sodni kontroli nad uporabo prostega preudarka. Sodna presoja je omejena zlasti na presojo vprašanja, ali Sodni svet meril za konkretiziranje nedoločenega pravnega pojma ni uporabil v očitnem nasprotju z vrednostnimi opredelitvami zakona. Sodišče v okviru sodne kontrole te meje prostega preudarka ne sme nadomestiti z lastnim, saj bi šlo v tem primeru za kršitev načela delitve oblasti. Odločbe, pri katerih je upravnemu organu odprt določen manevrski prostor lastne presoje, morajo biti izdane v okviru in v skladu z namenom zakonskega pooblastila. Da bi sodišče lahko presojalo zakonitost odločbe upravnega organa, izdane po prostem preudarku, mora biti v njej navedena ocena zakonskega dejanskega stanja, dejansko stanje, pomembno za zakonito in pravilno odločbo, dokazi, ki utemeljujejo obstoj teh dejstev, in preudarki, ki so upravni organ vodili pri odločanju.
Sodnikova in delavčeva disciplinska odgovornost sta primerljivi, nista pa enaki. Podobno velja glede ugotavljanja sodnikove in delavčeve disciplinske odgovornosti, ki je v obeh primerih predmet posebnega, disciplinskega postopka, s to razliko, da je v disciplinskem postopku zoper sodnika v skladu s prvim odstavkom 44. člena ZSSve določena smiselna uporaba določb ZKP, ki v disciplinskem postopku zoper delavca v 12. oddelku III. poglavja ZDR-1 ni določena. Glede na to, in ker se odvetniške storitve vrednotijo po vrstah pravnih postopkov, kot so določeni (našteti) v posebnem delu OT, se izkaže za pravilno odmera tožničinih stroškov po tar. št. 14 OT, namesto po tar. št. 10/2 OT, ki se sicer uporablja za odmero stroškov v skrajšanem kazenskem postopku.
Sodni svet v obravnavani zadevi meja svoje diskrecije, ki jo uživa pri odločanju, ni prekoračil. Tožnica se v bistvenem ne strinja z ovrednotenjem rezultatov njenega dosedanjega dela, kar pa spada v diskrecijsko presojo toženca, ki samostojno ocenjuje izpolnjevanje pogojev za napredovanje, strokovno avtonomno z dvotretjinsko večino. Pred Vrhovnim sodiščem pravilnost uporabe diskrecije ni del presoje v upravnem sporu zoper tovrstno odločitev, temveč je to zgolj morebitna prekoračitev diskrecije oziroma njena zloraba (drugi odstavek 27. člena ZUS-1). Kot že obrazloženo, je Sodnemu svetu v okviru diskrecijske pravice, ki jo ima v postopku odločanja o napredovanju sodnika, pridržana vsebinska (lastna) presoja oziroma ovrednotenje zakonsko opredeljenih kriterijev iz prvega odstavka 28. člena ZSS (teh ni mogoče neposredno uporabiti), upoštevaje pri tem merila iz drugega odstavka istega člena, ki jih sprejme Sodni svet (prim. 4. točko prvega odstavka 23. člena ZSSve). Vrhovno sodišče presoja le, ali je bila odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z njegovim namenom. Tem kriterijem izpodbijana odločba zadosti.
Tožnica se v bistvenem ne strinja z ovrednotenjem (sicer nespornih) rezultatov njenega dosedanjega dela, kar pa spada v diskrecijsko presojo toženca, ki samostojno ocenjuje izpolnjevanje pogojev, strokovno avtonomno z dvotretjinsko večino. Pravilnost uporabe diskrecije ni del presoje v upravnem sporu zoper tovrstno odločitev. Kot je bilo že obrazloženo, je Sodnemu svetu v okviru diskrecijske pravice, ki jo ima v postopku odločanja o napredovanju sodnika, pridržana vsebinska (lastna) presoja oziroma ovrednotenje zakonsko opredeljenih kriterijev iz prvega odstavka 28. člena ZSS (teh ni mogoče neposredno uporabiti), upoštevaje pri tem merila iz drugega odstavka istega člena, ki jih sprejme Sodni svet (prim. 4. točko prvega odstavka 23. člena ZSSve). Vrhovno sodišče presoja le, ali je bila odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z njegovim namenom.
Iz besedila četrtega odstavka 34. a člena ZSS izhaja, da Sodni svet o predlogu za navedeno napredovanje odloča po prostem preudarku. Taka razlaga te določbe ZSS je uveljavljena v sodni praksi Vrhovnega sodišča. Kadar organ odloča po prostem preudarku, se v upravnem sporu v okviru presoje zakonitosti akta presoja, ali je bil prosti preudarek uporabljen v skladu z njegovim namenom in ali so bile meje prostega preudarka prekoračene. Obseg sodnega preizkusa prostega preudarka je torej omejen in so zanj postavljeni okviri: odločba o upravni zadevi mora biti izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je organu pooblastilo dano (tretji odstavek 40. člena ZUS-1).
Sodnemu svetu je z namenom uresničevanja njegove vloge kot državnega organa sui generis in v skladu z delom njegove odgovornosti za stanje v sodstvu treba priznati pristojnost, da odloči, kateri izmed kriterijev iz prvega odstavka 28. člena ZSS so pomembnejši oziroma imajo večjo težo z vidika zahtev sodniškega dela in funkcije.
Ko zakon za odločanje o napredovanju določa, da ima Sodni svet prosti preudarek, mu s tem v okviru zakonsko očrtanega prostora presoje, upoštevaje načelo enakosti pred zakonom, omogoča, da v primeru izpolnjevanja formalnih zakonskih pogojev pretehta, ali je predlog za napredovanje utemeljen tako z vidika upravičenega interesa posameznega sodnika za ustrezno poklicno napredovanje kot tudi z vidika javnega interesa. Sodna praksa se je sicer sprva res nagibala k stališču, da je zahteva po strožjem standardu nadpovprečnosti pri tej obliki hitrejšega napredovanja neutemeljena, vendar je Vrhovno sodišče prav v tej razliki prepoznalo utemeljeno stopnjevanje zahtev po odstopanju od povprečja primerljive skupine sodnikov do meje, ki omogoča uspeh v izbirnem postopku.
Besedilo četrtega odstavka 34. a člena ZSS s tem, ko opredeljuje formalne pogoje za sporni tip napredovanja, ne izključuje možnosti, da Sodni svet upošteva (med drugim) tudi celotno sodnikovo poklicno pot zlasti na podlagi dejstev in ugotovitev, ki izhajajo iz ocen sodniške službe (prim. drugi odstavek 10. člena Meril za izbiro kandidatov za sodniško mesto).
Drugi odstavek 13. člena ZSS je v zakonu umeščen v II. poglavje z naslovom "Izvolitev v sodniško funkcijo in imenovanja v sodniški službi" ter obdobje opravljanja poklica odvetnika z opravljanjem sodniške funkcije izenačuje za potrebe ugotavljanja delovnih izkušenj v postopkih izvolitve na sodniško mesto. Zakon pa ne predvideva upoštevanja navedenega dejstva ob ocenjevanju sodniške službe.
Sodni svet je v obrazložitvi korektno povzel mnenja predsednice Višjega delovnega in socialnega sodišča, predsednika Vrhovnega sodišča in ministrice za pravosodje in tudi to, da so vsi trije zaradi njenega dolgoletnega uspešnega opravljanja funkcije podpredsednice dali prednost tožnici. Obrazložil pa je tudi, zakaj je kljub navedenim skladnim mnenjem odločil drugače. Sodna presoja izbire Sodnega sveta je zaradi njegovega posebnega ustavnega položaja Sodnega sveta in posledično širokega polja proste presoje omejena na test tako imenovane očitne (ne)razumnosti. Vrhovno sodišče ocenjuje, da razlogi v izpodbijani odločbi zadoščajo za oceno, da niso nerazumni in narekujejo presojo, da Sodni svet svojih zakonskih pooblastil ni prekoračil.
Ne drži navedba stranke z interesom, da bi morala tožnica poleg izpodbijane odločbe nujno izpodbijati tudi odločbo o imenovanju druge kandidatke na sodniško mesto višjega sodnika, četudi sta bili obe odločbi izdani na podlagi istega razpisa za dve prosti sodniški mesti. Iz 36. člena ZSSve, ki predstavlja osnovni okvir spora, in tudi iz drugih za odločitev relevantnih določb ne izhaja zahteva po izpodbijanju celotnega razpisnega postopka. Da je treba izpodbijati obe odločbi, ni mogoče izpeljati niti iz pravnega pouka v obvestilu o neizbiri, da je zoper odločbi dopusten upravni spor. Tožnica je kot neizbrani kandidat svoje sodno varstvo dopustno omejila na izpodbijanje le ene odločbe, medtem ko je druga odločba postala dokončna in pravnomočna.
Predmet tovrstnih sporov ni preverjanje, ali je vlagatelj tožbe po katerem od kriterijev ali po vseh kriterijih iz 28. člena ZSS uspešnejši od izbranega kandidata. Prav tako diskrecijska presoja Sodnega sveta ne more biti predmet preverjanja v dokaznem postopku pred sodiščem.
Vrhovno sodišče se načelno strinja, da je treba v postopkih imenovanja sodnikov in predsednikov sodišč stremeti k temu, da se v čim večji meri udejanji načelo neposrednosti. Kakovostno odločanje se namreč najbolje zagotavlja tako, da se člani Sodnega sveta ne samo seznanijo z razpoložljivim procesnim gradivom, ampak so navzoči tudi pri razgovoru s kandidatom. Kljub temu očitana kršitev ni podana: iz Poslovnika Sodnega sveta in ZSSve ne izhaja, da bi o imenovanju predsednika sodišča lahko odločali le člani, ki so sodelovali v vseh predhodnih fazah postopka, kot tudi ne obveznost člana Sodnega sveta, da glasuje o vseh zadevah, ki se obravnavajo na posamezni seji.
Neodvisnost Sodnega sveta se neločljivo povezuje z njegovo odgovornostjo - zaupanje javnosti in njeno podporo mora graditi s preglednim delom in odgovornostjo. Kot poudarja Posvetovalni svet evropskih sodnikov (CCJE), noben sodni svet ni nad zakonom. Nekatere odločitve sveta vplivajo na pravice, ki jih varuje Evropsko sodišče za človekove pravice, na primer v zvezi s kariero sodnikov, zato morajo biti obrazložene, sodniki pa morajo imeti pravico do sodnega varstva. Kadar pravilnost sklepa sveta preizkusi neodvisno sodišče, je sodni svet za tak sklep odgovoren.
Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da obrazložitev izbire imenovanega kandidata na mesto predsednika sodišča zaradi specifičnega načina odločanja Sodnega sveta ne zajema tudi primerjave z neizbranim kandidatom. Sodni svet o izbiri izmed kandidatov, ki izpolnjujejo formalne pogoje za imenovanje za predsednika sodišča, v okviru zakonsko določenih kriterijev odloči po prostem preudarku, na podlagi samostojne ocene, ob upoštevanju načela enakosti pred zakonom. Z izbiro posameznega kandidata je namreč že po naravi stvari vedno odločeno tudi o neizbiri ostalih kandidatov.